VSL Sodba I Cpg 643/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 866,69 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke, kot to izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, (II.) ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 10.870,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.10.2014, (III.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 70935/2014 z dne 28.5.2014 vzdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku tako, kot to izhaja iz III. točke izreka izpodbijane sodbe in (IV) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.903,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da tožena stranka (čeprav sodbo izpodbija v celoti), pritožbenih razlogov zoper I. točko izreka (ugotovitev terjatve tožeče stranke do tožene stranke iz naslova najemnin za poslovni prostor) ne navaja. Zaradi navedenega je višje sodišče izpodbijano sodbo v tem delu presojalo zgolj iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6Glede terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz naslova uporabe vozila Mazda 2 (II. točka izreka izpodbijane sodbe), je sodišče prve stopnje ugotovilo sledeča, za odločitev bistvena dejstva: ne držijo navedbe tožene stranke, da sta pravdni stranki za predmetno vozilo sklenili najemno pogodbo, saj pisna pogodba ni bila sklenjena, tožena stranka pa ni dokazala, da bi se stranki (ustno) sporazumeli o bistvenih sestavinah najemne pogodbe (587. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka vozilo uporabljala brez dogovorjene odmene za uporabo in brez določenega trajanja uporabe ter roka vrnitve, zato bi bilo mogoče pravno razmerje opredeliti kot prekaristično razmerje (pravilo § 974 Obče državljanskega zakonika - ODZ), ne pa kot najemno razmerje. Ugotovilo je še, da tožena stranka v času uporabe vozila (6.1.2014 do 30.10.2014) nikoli ni zahtevala plačila za vozilo, niti vrnitve vozila, zaradi česar tudi do uporabnine ni upravičena. Ničesar od navedenega pritožba ne izpodbija.

7Tožena stranka tudi v pritožbi vztraja, da je v konkretnem primeru šlo za najem osebnega vozila Mazda 2, pri čemer nepravilno navaja, da je to zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Nasprotno: v izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje obstoj najemnega razmerja izrecno izključilo, zaradi česar so nepravilna vsa izvajanja pritožnika v zvezi z zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na obstoj najemnega razmerja.

8Neodplačni pravni posli med (gospodarskimi subjekti) praviloma niso običajni, kar pa ne pomeni, da niso mogoči ali da niso dovoljeni. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje (v odsotnosti kakršnihkoli dokazov glede dogovora o ceni in trajanju uporabe spornega vozila), da je v konkretnem primeru šlo za dogovor, da se bo vozilo uporabljalo kot nadomestno vozilo za čas, dokler ne bo realiziran nakup in izročitev vozila Mazda 6 ter da se pravdni stranki ob izročitvi vozila Mazda 2 nista dogovarjali za najemnino za uporabo tega vozila, pač pa za kupnino za Mazdo 6 (vendar do dogovora ni prišlo). Odveč so pritožbena navajanja o motivih za uporabo vozila Mazda 2, tudi sicer pa navedbe o razlogih za sklenitev pogodbe pomenijo nagib, ki na veljavnost pogodbe nima vpliva (40. člen OZ). Pravilno se zato sodišče prve stopnje ni podrobneje ukvarjalo z razlogi, ki so toženo stranko vodili pri izročitvi vozila Mazda 2 v brezplačno uporabo tožeči stranki.

9V zvezi s pooblastilom za uporabo nadomestnega vozila, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je šlo z uporabo nadomestnega in ne najetega vozila (12. in 14. točka točka obrazložitve), pritožnik sodišču neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Predvsem ne drži, da bi se sodišče prve stopnje moralo (posebej) opredeliti do izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke J. Š., in sicer glede izročitve pooblastila za uporabo nadomestnega vozila kot klasičnega obrazca, ki ga prodajniki oziroma referenti ne prilagajajo posameznim situacijam, temveč ga izročijo vsem uporabnikom nadomestnih vozil in tudi najemnikom. Tudi, če je temu tako, to ne pojasnjuje, zakaj v konkretnem primeru pisna najemna pogodba ni bila sklenjena, saj iz pričevanja J. Š. izhaja, da ima tožena stranka pripravljene najemne pogodbe, v katerih so vsebovani določeni členi, ki se iz leta v leto dopolnjujejo (isto je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve). Ne zgolj pooblastilo za uporabo nadomestnega vozila, pač pa odsotnost pisne in nedokazanost ustne najemne pogodbe (predvsem nedokazanost soglasja volj glede bistvenih sestavin najemne pogodbe, to je časa in cene najema), je bilo podlaga za zaključek sodišča prve stopnje, da najemna pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena.

10Pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe zato ne morejo omajati pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka pojasnjuje, zakaj pisna najemna pogodba ni bila sklenjena. Prav tako niso utemeljena navajanja glede zatrjevanega ustnega dogovora o kompenzaciji za vozilo Mazda 6, saj pogoji za (predpravdno) pobotanje v konkretnem primeru niti še niso bili izpolnjeni, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v 21. in 22. točki obrazložitve. Teh ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija, tudi sicer pa so navedbe v zvezi z razlogi za neizdajanje računov za najemnino za vozilo v pretežnem delu pritožbena novota (prim. 337. člen ZPP).

11V zvezi s ceno za najem že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da sklicevanje tožene stranke na objavljen cenik ne more zadostovati. Predvsem tožena stranka z ničemer ni dokazala, da bi bili ceniki tožeči stranki znani ali bi ji morali biti znani. Izobešenost cenikov v poslovnem prostoru ne more biti odločilnega pomena za zaključek, da cena najema tožečo stranko zavezuje, tudi če ji cenik ni bil posebej predočen. Že sodišče prve stopnje namreč pravilno navaja, da morajo biti splošni pogoji bodisi vsebovani v formularni pogodbi ali pa se mora pogodba nanje sklicevati, predvsem pa morajo biti drugi pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe znani ali ji bi morali biti znani (prim. 120. člen OZ), kar pa v konkretnem primeru ni bilo izkazano, saj se tožena stranka na (izobešene) cenike pred pravdo ni niti sklicevala. Nenazadnje pa tudi J. Š. na vprašanje sodišča o znesku najemnine ni znal odgovoriti ničesar konkretnega (13. točka obrazložitve), česar pritožba prav tako ne izpodbija.

12Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.