VSL Sodba II Cp 76/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe z 18. 2. 2016, ter razsodilo, da je dolžan toženec tožniku v roku 15 dni plačati 2.896,71 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2015 dalje. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (tj. glede plačila 103,29 EUR s pripadki ter plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.896,71 EUR za obdobje od 24. 3. 2015 do 28. 5. 2015). Odločilo je še, da mora toženec tožniku plačati stroške pravdnega postopka v višini 1.934,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo se v ugodilnem delu in odločitvi o stroških postopka pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma navaja, da iz izreka odločbe ni razvidno, v katerem delu gre za sodbo in v katerem za sklep. Poudarja, da je bil traktor prodan po načelu videno kupljeno, pri čemer je tožnika izrecno seznanil, da je traktor star 17 let in da je sam drugi lastnik. Tožnik je vozilo pregledal, preizkusil in se z njegovim stanjem strinjal. Sodišče je nekritično sledilo pavšalni navedbi tožnika, da za napako ni vedel. Podvojeno število vijakov se vidi s prostim očesom pri povprečno skrbnem pregledu traktorja, ne da bi bilo treba kakšno stvar odstraniti. Sodišče ni ugotovilo, da bi bila brezhibnost traktorja izrecno dogovorjena lastnost. Ob prodaji je traktor imel vse lastnosti, ki so potrebne za njegovo običajno rabo ter vse izrecno dogovorjene lastnosti. Slednje dokazuje že dejstvo, da se je tožnik na dan prodaje s traktorjem brez težav peljal iz T. do D., kar predstavlja razdaljo približno 35 km. Traktor je bil prodan 26. 1. 2015, tožnik pa je šele 16. 3. 2015 obvestil toženca o domnevni napaki traktorja, iz česar je mogoče utemeljeno sklepati, da je traktor nemoteno uporabljal skoraj dva meseca. Povsem mogoče je, da so očitane napake nastale v tem času. Za odgovornost toženca bi moralo sodišče najprej nesporno ugotoviti, da gre za skrito napako ter da je bila napaka prodajalcu znana, pa o njej ni obvestil kupca. Sodišče z ničemer ni izkazalo, da bi bila napaka tožencu znana. Poleg tega ni pojasnilo, kako je prišlo do izračuna zmanjšanja kupnine, zgolj ena ponudba brez možnosti preveritve višine namreč za izračun ne zadošča. Navaja tudi, da je sodišče kršilo postopkovna določila glede postopka v sporu majhne vrednosti. Predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je bila vročena v odgovor tožniku, ki je nanjo obrazloženo odgovoril, prerekal podane pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik neutemeljeno navaja, da naj bi bilo iz izpodbijane odločbe nejasno, v katerem delu gre za sklep in v katerem za sodbo. S sodbo sodišče odloči o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve (310. člen Zakona o pravdnem postopku¹ ), medtem ko s sklepom sodišče odloča o spremembi tožbe (185. člen ZPP). Tako je glede na vsebino izreka povsem jasno, da je sodišče s sklepom odločilo zgolj o spremembi tožbe, medtem ko je o tožbenemu zahtevku odločilo s sodbo. Neutemeljena je tudi procesna graja, da je sodišče sodbo izdalo v nasprotju s procesnimi določbami, ki veljajo za spore majhne vrednosti. V skladu s 443. členom ZPP gre za spor majhne vrednosti, če se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Ker tožbeni zahtevek v tej zadevi presega navedeni mejni znesek, ne gre za spor majhne vrednosti in pavšalno zatrjevana procesna kršitev ni podana.

6Tožnik je zatrjeval, da mu je toženec 26. 1. 2015 prodal traktor U., letnik 1998. Ob nakupu je bil seznanjen zgolj z nedelovanjem števca za delovne ure, površinskimi poškodbami ohišja ter dveh stekel. Dogovorjena je bila prodaja po načelu videno - kupljeno. K ličarski obnovi traktorja je pristopil 11. 3. 2015, pri čemer je odstranil zadnji levi diferencial oziroma pogon kolesa. Pri tem je odkril skrite mehanske poškodbe in njihovo nestrokovno popravilo. Za strokovno mnenje o poškodbah je prosil mehanika A. G., ki je 16. 3. 2015 traktor pregledal in ugotovil, da je bil na zadnjem diferencialu prelomljen oziroma, da je bil zadnji diferencial kar odtrgan iz ohišja ter nato nestrokovno pritrjen nazaj, tako da so bile v ohišje navrtane dodatne luknje in vanje vstavljeni vijaki, ki zaradi poškodovanih navojev sploh niso držali. Podal je mnenje, da traktor v takšnem stanju ni uporaben in varen za delo in ljudi, ter ocenil, da je potrebna menjava ohišja menjalnika in polosi. Iz predračuna je izhajalo, da bo odprava napak stala najmanj 2.896,71 EUR. O ugotovljenih skritih napakah je tožnik toženca pravočasno obvestil z dopisom s 16. 3. 2015 in ga pozval k odpravi napak, kar pa je toženec zavrnil.

7Kupec, ki prodajalca pravočasno obvesti o stvarni napaki kupljene stvari, ima na voljo več jamčevalnih zahtevkov: zahtevo, da prodajalec odpravi napake ali mu izroči drugo stvar brez napake, zahtevo na znižanje kupnine in odstop od pogodbe (prvi odstavek 468. člena Obligacijskega zakonika² ). V tej zadevi je tožnik zahtevek sicer opredelil kot zahtevek na znižanje kupnine, vendar je iz njegove trditvene podlage razvidno, da pravzaprav uveljavlja povrnitev stroškov za odpravo napak. Da je tožnik vztrajal pri pravilni izpolnitvi pogodbe, izhaja tudi iz njegovega dopisa s 16. 3. 2015, s katerim je toženca pozval k odpravi napak v primernem roku, vendar toženec njegovemu pozivu ni sledil. Čeprav 468. člen OZ izrecno ne navaja, da ima kupec tudi pravico do povrnitve stroškov za odpravo napak, je kupcu v določenih primerih priznati tudi to pravico. Kadar je namreč predmet prodajne pogodbe individualno določena stvar, lahko kupec svoj interes na pravilno izpolnitev uresniči zgolj z zahtevkom na odpravo napake. Če prodajalec napake v primernem roku ne odpravi, lahko kupec interes na pravilno izpolnitev učinkovito uveljavi samo, če se mu prizna pravica, da sam zagotovi odpravo napake na stroške prodajalca. Sodna praksa tako tudi kupcu (ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ) priznava pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku napake ne odpravi sam.³ Poudariti velja tudi, da lahko kupec povrnitev teh stroškov zahteva, čeprav napake še ni odpravil.

8V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil traktor prodan po načelu videno - kupljeno. Na podlagi navedenega določila prodajalčeva odgovornost za stvarne napake ni v celoti izključena. Če kupec pristane na določilo "videno - kupljeno", je jamčevanje za stvarne napake zoženo na dejanski stan, ko je napaka skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal.⁴

9Pritožnik zmotno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali gre pri spornih napakah za skrite ali očitne napake. Sodišče prve stopnje je izrecno pojasnilo, da gre pri očitanih napakah za skrite napake, ki jih ob običajnem pregledu ni bilo mogoče opaziti. Na podlagi izvedeniških mnenj dr. R. B. ter Š. K. je namreč ugotovilo, da je bilo pri povprečno skrbnem pregledu s prostim očesom mogoče opaziti zgolj povečano število vijakov na levem ohišju diferenciala, pa še to le v primeru, če bi bil kupec na napako posebno pozoren. Nikakor pa kupec ne bi mogel opaziti, da je bilo ohišje varjeno, saj je to mogoče ugotoviti le z razstavljanjem traktorja in njegovim temeljitim očiščenjem. Takšno mnenje izvedencev je bilo skladno tudi z izpovedbo tožnikovega sina D. R., ki je dejal, da je traktor ob pričetku ličarske obnove razstavil in tako ugotovil, da je bilo kolo traktorja pritrjeno samo na nosilec, kar je zelo nevarno, saj bi lahko kolo odpadlo med vožnjo. Povedal je tudi, da so mu vijaki na menjalniku ostali v roki, ko jih je želel odviti, saj so bili prilepljeni zgolj s silikonom. Takšne pomanjkljivosti tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo skrite napake, ki jih kupec ob običajnem pregledu stvari ni mogel ugotoviti. Pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da brezhibnost traktorja ni bila izrecno dogovorjena. Tega namreč tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo, temveč je na podlagi izvedenskih mnenj presodilo, da gre za napake, zaradi katerih traktorja ni mogoče uporabljati za običajne namene (1. točka 459. člena OZ).

10Ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi v obrazložitvi izpodbijane sodbe izostalo pojasnilo, kako naj bi toženec za napake vedel. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je toženec tožniku namerno prikril, da je bilo ohišje diferenciala neustrezno popravljeno. Do takšnega zaključka je prišlo na podlagi toženčevih lastnih navedb, da je traktor redno uporabljal, ko je ob vikendih približno vsak tretji teden prihajal iz N. domov, kot tudi na podlagi dejstva, da je bil toženec z drugimi pomanjkljivostmi traktorja seznanjen, saj jih je ob prodaji predstavil tožniku. Toženec je tako vedel, da je imel traktor poškodovana stekla zaradi vožnje skozi nasad orehov, ko naj bi zadel v krošnje dreves, poleg tega je dejal, da je bil traktor ves čas registriran in da zgolj števec delovnih ur ni deloval. Toženčevo tezo, da je do poškodb traktorja prišlo šele v času po prodaji vozila tožniku, je sodišče prve stopnje prepričljivo zavrnilo na podlagi mnenj obeh izvedencev, da traktor v zadnjem času ni bil v uporabi in da gre za staro poškodbo. O tem sta izvedenca sklepala na podlagi neočiščene nesnage na naoljenih in zamaščenih delih na težje dostopnih mestih traktorja, oksidacije zvarov in barvanja ohišja, pa tudi ugotovitve, da pedalke in ročice v traktorju niso bile obrabljene, kar je nakazovalo, da traktor v zadnjem času ni bil v pogonu. Na podlagi navedenega je prepričljiv sklep, da je bil toženec s stanjem traktorja dobro seznanjen in da mu občutne skrite napake traktorja niso mogle ostati neznane. Pritožnik prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more omajati niti z navedbo, da naj bi o brezhibnosti traktorja pričalo že dejstvo, da je tožnik z njim na dan nakupa uspešno prepeljal 35 km. Toženčeve navedbe je v izpodbijani sodbi prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Izvedenec Š. K. je namreč pojasnil, da je traktor vlečni in pogonski stroj, ki praviloma deluje s polno močjo na težkih in neprevoznih terenih. Ker vožnja po cesti ne predstavlja običajnega obratovanja traktorja, posledično tudi dejstvo, da se je tožnik na dan nakupa uspel s traktorjem prepeljati do doma, ne more dokazovati njegove tehnične brezhibnosti.

11Ker je toženec za skrite napake traktorja vedel, pa o njih ni obvestil prodajalca, je sodišče prve stopnje določilo videno - kupljeno pravilno ocenilo kot nično ter tožniku priznalo pravico do jamčevalnih zahtevkov zaradi pravočasnega in pravilnega grajanja skritih napak.

12Pritožnik nazadnje graja še višino stroškov za odpravo napak, a neutemeljeno. Sodišče prve stopnje namreč o višini terjatve tožnika ni odločalo zgolj na podlagi predloženega predračuna tožnikovega mehanika, kot trdi pritožba, temveč je strošek potrebnih popravil preverilo pri obeh izvedencih, ki sta potrdila, da je vrednost popravil ugotovljenih napak enaka, kot jo je navedel serviser v predračunu.

13Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, uradoma upoštevnih procesnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženec s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožnika pa ni bistveno prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča in tako za odločitev v zadevi ni bil potreben (155. člen ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.
² Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.
³ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 88/2015 z 12. 1. 2017, Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1905/2013 z 11. 12. 2013 in I Cpg 88/2012 z 21. 2. 2012 ter Višjega sodišča v Mariboru I Cp 722/2016 z 18. 10. 2016.
⁴ Primerjaj odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1387/2014 z 2. 7. 2014, II Cp 1717/2001 z 21. 8. 2002 in druge.