VSRS Sklep VIII Ips 115/99

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
2. Izrek o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev nezakonitosti sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 31.5.1993 o razrešitvi tožnika s funkcije generalnega direktorja in njegovem prenehanju delovnega razmerja z dnem 27.8.1993 in na plačilo zneska 3,840.239,00 Sit s pp. Ugotovilo je, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni pogoji za prenehanje tožnikovega delovnega razmerja brez njegovega soglasja, kot jih določa 4.

odstavek 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ št. 60/89, 42/90 - ZTPDR). Čeprav tožena stranka ni sprejela ponudbe tožnika o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja z dnem 30.11.1993, je odločitev delavskega sveta glede na določilo 101. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) in 4. odstavka 75. člena ZTPDR zakonita. Tožnik sicer ni bil predčasno razrešen s položaja generalnega direktorja iz razlogov, navedenih v 51. členu Statuta podjetja K., vendar po presoji prvostopnega sodišča ni upravičen na plačilo nadomestila iz 1. odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med strankama dne 29.7.1991 v vtoževanem znesku 3,660.504,00 SIT. Zaradi upokojitve ni izpolnjen pogoj iz omenjenega pogodbenega določila, da bi tožnik imel zmanjšane možnosti pridobivanja dohodka. Izpolnjen pa je izključitveni razlog iz 3. odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi do plačila nadomestila, saj je tožniku delovno razmerje prenehalo na lastno zahtevo. Zavrnilo je tudi njegov zahtevek na plačilo 179.735,00 SIT iz naslova poračuna plače za leto 1993.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe tožene stranke in zavezalo tožnika na plačilo pogodbene kazni iz 2. odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi v znesku 6,844.527,50 SIT, višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka kršila pogodbeno obveznost iz določila 1. odstavka 12. člena pogodbe o zaposlitvi, saj je inozemski partner tožene stranke S. S. B. pod vplivom tožeče stranke odpovedal poslovno sodelovanje s toženim podjetjem. To pa pomeni nedopustno ravnanje, ki je sankcionirano s pogodbeno kaznijo plačila odškodnine v višini 12 mesečnih bruto plač (2. odstavka 12. člena). Del nasprotne tožbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek tožene stranke na plačilo 3,819.258,00 SIT iz naslova povrnitve škode, nastale za neupravičeno uporabo sredstev tožene stranke za potrebe delovanja častnega konzulata K. T., katere generalni konzul je bil prav tožnik, je zavrglo. Ugotovilo je, da se tožena stranka ni ravnala po 72. členu ZTPDR.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti sklepa Delavskega sveta o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja in v tem delu tožbo zavrglo. Sprejelo je pravno presojo, da je bila z novelo Zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ št.

46/90-ZP) črtana določba 60. člena ZP (Uradni list SFRJ št. 70/88, 40/89), ki je urejala postopek varstva ob razrešitvi direktorja. S tem je odpadla v osnovnem zakonu določena procesna predpostavka za sodno varstvo. Tožnik bi se zato moral z zahtevo po sodni presoji obrniti neposredno na sodišče. Ker tega ni storil, oziroma je vložil predlog po poteku zakonitega roka, so bili izpolnjeni pogoji za uporabo določila iz 2. in 3. odstavka 369. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je poseglo tudi v odločitev prvostopnega sodišča v delu izreka iz 1. točke, ki se nanaša na denarno terjatev tožnika v znesku 179.735,00 SIT in v tem obsegu razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo prvostopno sodbo.

Zoper pravnomočni del sodbe sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasni reviziji z vlogama z dne 2.2.1999 in 3.2.1999. Uveljavlja vse revizijske razloge iz 1. odstavka 385. člena ZPP. V obrazložitvi revizija navaja, da je pritožbeno sodišče s tem, ko je tožbo v delu, ki se nanaša na razrešitev tožnika s funkcije direktorja zavrglo, bistveno kršilo določbo 369. člena ZPP, ki v 2. odstavku kot razlog za zavrženje ne določa pomanjkanja procesne predpostavke iz 282. člena ZPP. Sodba v ugoditvenem delu tožbenemu zahtevku tožene stranke nima razlogov o odločilnih dejstvih, zlasti glede pisma, ki ga je tožeča stranka poslala vsem svojim poslovnim partnerjem. Nasprotna tožba pa po stališču revizije tudi ni vsebovala procesnih predpostavk za njeno meritorno obravnavanje, določenih v 70., 71. in 72. členu ZTPDR. Po revizijskih navedbah se pogodbeno določilo iz 12. člena pogodbe o zaposlitvi nanaša na pavšalno odškodnino, zato je ni mogoče razlagati, kot sta zmotno storili obe nižji sodišči, kot inštitut pogodbene kazni. Pri tem sta, po mnenju revizije, prezrli določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 29/75 - 57/89 - ZOR) o razlagi pogodb. Sodišče pri odločanju o pogodbeni odškodninski odgovornosti tožeče stranke ni ugotavljalo in ugotovilo elementov odškodninske odgovornosti, zato je podana ne samo zmotna uporaba materialnega prava, temveč tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče druge stopnje ni odgovorilo na te pritožbene navedbe. Tudi v primeru, da je omenjeno določbo 12. člena pogodbe upoštevalo kot pogodbeno kazen, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Obstoja vzročne zveze med prekinitvijo sodelovanja poslovnih partnerjev s toženo stranko, in to izključno zaradi izrabljanja tožnikovih osebnih vezi oziroma vpliva, sploh ni ugotovilo. Tožnik je imel namreč vso pravico seznaniti firmo S. z ustanovitvijo svojega podjetja in predlagati sodelovanje za programe, s katerimi se K. nikoli ni ukvarjal - to je keramiko in čolni. Zato predlaga, da revizijsko sodišče drugo in prvo stopnjo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, nasprotni tožbeni zahtevek pa v celoti zavrne, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ št. 4/77 - 27/90 - v nadaljevanju ZPP/77 v zvezi s 498. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS št. 26/99 - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77 v postopku pred izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen).

Revizijska trditev, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe in da so razlogi v obrazložitvi v nasprotju z izvedenimi dokazi (1. odstavek 375. člena v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP/77 ter 13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP/77) ne drži. Sodba sodišča druge stopnje zatrjevanih pomanjkljivosti nima, saj je glede na zmotno izhodišče za svojo pravno presojo svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih je zmotno štelo za pravno odločilna. Trditvena in dejanska podlaga spora (tožbe in nasprotne tožbe) ni dajala podlage za takšno uporabo materialnega prava, kot sta jo sprejeli obe nižji sodišči. Izhodišče pravne presoje obeh sodišč je bilo vprašanje glede dopustnosti vsebinske obravnave izpodbijanega sklepa tožene stranke o razrešitvi tožnika in v posledici ugotovitve njegove nezakonite razrešitve morebitna odgovornost tožene stranke oziroma odškodninska odgovornost tožeče stranke zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je določba 83. člena ZTPDR o obveznem predhodnem varstvu pravic v organizaciji - kogentne narave, zato s pogodbo o zaposlitvi tega vprašanja ni mogoče urediti drugače. Tožniku, ki je kljub napačnemu pravnemu pouku na izpodbijanem sklepu, ravnal v skladu z omenjeno zakonsko določbo in 105. členom ZDR, zato pravice do sodnega varstva ni mogoče odreči. Sicer pa je bila, po presoji prvostopnega sodišča, za dopustnost ugotovitvene tožbe tožeče stranke izkazana pravna korist iz 187. člena ZPP/77. Tožena stranka se zoper to odločitev ni pritožila.

Sodišče druge stopnje pa je pravno podlago za svojo odločitev, s katero je tožbo na ugotovitev nezakonitosti razrešitve tožnika s funkcije direktorja zavrglo, našlo v noveli zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ št. 46/90 - ZP), s katero so bile črtane določbe od 58. do 61. člena Zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ št. 77/88, 40/89 - ZP). Po uveljavitvi omenjene novele, zato po pravni presoji drugostopnega sodišča, ni bila več obvezna notranja pot. Ker je tožnik zahteval sodno varstvo zoper napadeni razrešitveni sklep po preteku zakonitega roka, niso bile izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka v tem delu (2. odstavek 369. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče zaradi prepovedi reformatio in peius iz 374. člena ZPP/77 ni smelo poseči v odločitev prvostopnega sodišča o dopustnosti ugotovitvene tožbe glede nezakonitosti razrešitvenega sklepa, saj je pritožbo vložila samo tožeča stranka. To načelo ima prednost pred načelom iz 2. odstavka 365. člena ZPP/77, po katerem mora sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti presojati, ali je bilo na prvi stopnji pravilno uporabljeno materialno pravo. Sicer pa je materialnopravno izhodišče, kot ga je sprejelo v obravnavanem primeru sodišče druge stopnje, zmotno. V 58. členu je Zakon o podjetjih urejal razloge in postopek predčasne razrešitve direktorja, črtanje te določbe pa pomeni samo to, da je vprašanje razrešitve direktorja v družbenem podjetju (kar tožena stranka je) prepuščeno avtonomni ureditvi. Če bi obveljalo stališče pritožbenega sodišča, direktorja v času njegovega mandata zaradi pomanjkanja zakonske podlage ne bi bilo mogoče razrešiti. Namen zakonodajalca pa ni bil v tem, da v razmerah delovanja podjetij v tržnem gospodarstvu, ko je vprašanje razrešitve direktorja lahko še kako aktualno, tega ne dopusti. Zato tudi ni mogoče sprejeti razlage, da črtanje zakonske ureditve varstva razrešenega direktorja iz 60. člena izključuje uporabo določb iz 83. člena ZTPDR. Vprašanje varstva pravic razrešenega direktorja kot ga je urejal 60. člen ZP, je razlagati le kot specialni predpis v razmerju do sistema varstva pravic delavcev po splošnih določbah iz ZTPDR oziroma ZDR. Zlasti ob dejstvu, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki in funkcije direktorja ni opravljal v korporacijskem razmerju.

Pri tem ne gre prezreti tudi opredelitve same tožbe kot incidenčno ugotovitvene za izkaz tožnikovega pravnega interesa do uveljavljenega plačila odškodnine zaradi neupravičenega odpoklica. Zlasti ob dejstvu, da mu razrešitveni sklep sploh ni bil izdan. Po 1. odstavku 13. člena pogodbe o zaposlitvi je generalni direktor podjetja upravičen do odškodnine, če je predčasno razrešen iz razlogov, ki so navedeni v 51. členu Statuta tožene stranke. Pravico do odškodnine izključuje le lastna zahteva direktorja po razrešitvi. Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh nižjih sodišč, da za predčasno razrešitev tožnika niso bili izpolnjeni pogoji iz 51. člena Statuta, in nadaljnji ugotovitvi, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo na podlagi 101. člena ZDR v zvezi s 4. odstavkom 75. člena ZTPDR, torej po samem zakonu in neodvisno od njegove volje, je njun zaključek o lastni odpovedi delovnega razmerja, napačen. V obravnavanem primeru tudi ni bilo doseženo sporazumno prenehanje delovnega razmerja, saj o njegovem datumu kot bistveni sestavini tega pravnega razmerja, ni bilo soglasne volje obeh strank. Torej sta bili obe predpostavki (neupravičena razrešitev brez soglasja) iz 1. in 3. odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi do plačila odškodnine, izpolnjeni.

Po pravni presoji obeh sodišč pa za ugoditev tožbenemu zahtevku iz tega naslova ni bil izpolnjen tudi tretji pogoj, to je zmanjšanje možnosti pridobivanja dohodka tožnika, saj je bil z 28.8.1993 upokojen. Pri tem sta prezrli pomembno okoliščino, da je tožnik načrtoval svojo upokojitev šele s 1.12.1993. S tem je izrazil željo, da do tedaj ohrani vse tiste pravice, ki izvirajo po omenjeni pogodbi o zaposlitvi za opravljanje funkcije generalnega direktorja. Če pa je tako, je presoja sodišča druge stopnje, ki je kot pravilne sprejelo razloge prvostopnega sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka iz tega naslova v celoti, zmotna. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje nista ugotovili vseh pravno odločilnih dejstev, ki bi utemeljevala zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka.

Sodišče druge in prve stopnje pa tudi za delno ugoditev tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe nista ugotovili vseh okoliščin, ki so pravno pomembna za njuno odločitev. To pa iz razloga, ker sta v nasprotju s trditveno podlago tožene stranke, ki je ves čas uveljavljala odškodninsko odgovornost tožnika (2. točka nasprotne tožbe ter navedbe na list.št. 29 in 30/31) za kršitev pogodbene obveznosti iz 12. člena pogodbe o zaposlitvi zmotno šteli, da gre v obravnavanem primeru za določitev pogodbene kazni iz 270. člena ZOR, čeprav se na ta institut tožena stranka ni nikoli sklicevala. Takšno pravno izhodišče nasprotuje ne samo določilu iz 99. člena ZOR, temveč tudi, kot že omenjeno, trditveni podlagi spora. Pravilna uporaba materialnega prava je namreč vezana na trditveno in dejansko podlago tožbe.

V 1. odstavku 12. člena pogodbe o zaposlitvi je določena obveznost generalnega direktorja, da med trajanjem delovnega razmerja oziroma v primeru prenehanja, ne bo storil ničesar, kar bi povzročilo, da bi zastopane tuje firme ali domači partnerji zaradi njegovega osebnega vpliva prekinili poslovno sodelovanje s toženo stranko. V 2. odstavku pa je določena pogodbena odškodninska odgovornost zaradi kršitve tega pogodbenega določila. Temelj pogodbene odškodninske odgovornosti je v kršitvi pogodbene obveznosti, t.j. v kršitvi obveznosti, ki bi jo tožnik moral "izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi" (1. odstavek 262. člena ZOR). Namen njegove odškodninske odgovornosti je v tem, da bo tožena stranka s sprejemom odškodnine v enakem položaju, kot bi bila, če bi bila obveznost pravilno izpolnjena. Kot izhaja iz 3. odstavka 265. člena ZOR pa je pogodbeno odgovornost mogoče omejiti, kar sta stranki v 2. odstavku 12. člena pogodbe o zaposlitvi tudi storili, z določitvijo najvišjega zneska odškodnine v višini 12 mesečnih bruto plač. Takšno pogodbeno določilo je po 3. odstavku 265. člena ZOR veljavno, če tako določeni znesek ni v očitnem nesorazmerju s škodo in če za posamezen primer zakon ne določa kaj drugega. Tako kot pri izvenpogodbeni odškodninski odgovornosti morajo biti pri pogodbeni odškodninski odgovornosti kumulativno podani elementi odškodninskega delikta t.j. kršitev pogodbene obveznosti, nastanek škode in odgovornost zanjo ter vzročna zveza. Sodišči teh predpostavk o odškodninski odgovornosti tožnika nista ugotavljali, saj sta zmotno šteli odškodnino določeno v 2. odstavku 12. člena pogodbe o zaposlitvi za vnaprej dogovorjeno kazen.

Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje, ki je potrebno za odločitev v zadevi, nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP/77 obe sodbi v obsodilnem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP/77.

Določbe zveznih zakonov, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in 47/1/94).