VSL sodba II Cp 1618/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, s katerim je od toženca zahteval 70.000 EUR s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka) ter tožniku naložilo, da tožencu povrne 2.424,75 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Tožnik v pravočasni pritožbi uvodoma povzema ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi se strinja, za nadaljnje pa navede, da so nerazumljive ter v nasprotju z ostalimi in s samimi seboj. Nepravilna je ugotovitev, da ni dokazal, da je izročil znesek posojila, saj sodišče samo pove, da je posojilna pogodba v danem primeru Potrdilo o izposoji denarja s 23. 10. 2010, jasno pa je, da se potrdila vedno izdajo naknadno, po nekem določenem ravnanju. Prav tako je v njem zapisano, da je tožnik tožencu posodil denar, toženec pa listine ne bi podpisal in overil, če denarja ne bi prejel. Ob teh dejstvih ne more biti sporno, ali je bil denarni znesek izročen ali ne. Očitki sodišča iz 15. in 16. točke so nerelevantni in nepomembni. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnik nižje izobražena oseba, ki nima znanja o sestavljanju pogodb, prav tako pa ni mogoče pričakovati slovnično brezhibne listine, saj prihaja iz druge države. Če so bile v pogodbi nejasnosti, bi moral toženec tožnika v okviru načela vestnosti in poštenja nanje opozoriti. Sodišče bi moralo listino enačiti tako s posojilno pogodbo kot s potrdilom o prejemu dogovorjenega zneska. Tožnik in njegova partnerka sta izpovedala o dobrem finančnem stanju tožnika, poleg tega pa ni sporno, da si je toženec pri njem že v preteklosti izposodil denar. Poleg dejavnosti je tožnik priigral večje vsote denarja, zato kljub dejstvu, da je prejemal socialno pomoč, ne pomeni, da z denarjem ni razpolagal, saj ga je hranil za nakup nepremičnine. Sodišče se je spuščalo tudi v ugotavljanje, kje je bilo potrdilo sestavljeno, kar je nepomembno, razhajanja v pričanjih pa na veljavnost ne vplivajo. Sodišče je podalo zelo subjektivno oceno o lastnostih tožnika in zaslišane priče ter jima ni verjelo, verjelo pa je tožencu. Tožnik je tožencu zaupal na podlagi preteklega sodelovanja, zato drugega zavarovanja kot z R. ni zahteval. Nepravilna je tudi ugotovitev v 27. točki obrazložitve, saj toženec od podanih ovadb ne bi odstopil, če denarja ne bi prejel. V nadaljevanju povzema določbe OZ o posojilni pogodbi in tožencu očita, da ni izpolnil obveznosti po 574. členu OZ, prav tako pa od tožnika ni nikdar zahteval izročitve denarja. Očita še absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo vidi v nerazumljivih ugotovitvah sodišča ter dokazni oceni v prid toženca. Toženec je denar potreboval za izvedbo koncertov, do katerih ni prišlo, zato denarja ni mogel vrniti. Sodbe ni mogoče preizkusiti, njen izrek pa nasprotuje obrazložitvi. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Toženec je na pritožbo pravočasno odgovoril, prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (569. člen OZ). Tožnik trdi, da sta s tožencem sklenila posojilno pogodbo, po kateri je tožencu znesek posojila tudi izročil, ta pa mu ga ni vrnil, zato ga s tožbo zahteva nazaj.

6Toženec je podal dva (pravno odločilna) ugovora, in sicer, prvič, da posojilne pogodbe ni podpisal (zato ta ni bila veljavno sklenjena), in drugič, da zneska posojila ni nikoli prejel, ker mu ga tožnik ni nikdar izročil. Pritožbena navedba, da ne more biti sporno, da je toženec denar prejel, je nerazumljiva. To je lahko sporno dejstvo (gre za vprašanje posojilodajalčeve izpolnitve pogodbene obveznosti po 569. členu OZ) in je tudi bilo sporno ter predstavlja jedro spora te pravde.

7Sodišče prve stopnje je v zvezi s prvim ugovorom toženca ugotovilo, da ni utemeljen. Zaključilo je, da listina z naslovom ?potrdilo po izposoji denarja? (priloga A 2) po svoji vsebini predstavlja posojilno pogodbo ter da jo je toženec tudi podpisal. To v pritožbenem postopku ni več sporno.

8Toda tožnik je trdil (in pri tem vztraja tudi v pritožbi), da listina sočasno predstavlja tudi (pisni) dokaz o tem, da je toženec denar prejel oziroma da mu ga je tožnik izročil. Temu pa sodišče prve stopnje ni sledilo in je sledilo toženčevemu drugemu ugovoru. Te zaključke sedaj napada pritožnik.

9Pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje napravilo logično in prepričljivo dokazno oceno, ki je pritožnik ne uspe omajati. Sodišče prve stopnje je ravnalo povsem prav, ko se je ukvarjalo z okoliščinami nastanka sporne listine, nenazadnje zato, da se preveri tožnikove trditve, ki jim je toženec nasprotoval, tj., da ima dokazna listina dvojen pomen ? dokaz o pisnem obstoju posojilne pogodbe in dokaz o izročitvi zneska posojila.

10Pritožnik zmotno razume izvajanje sodišča v 16. točki obrazložitve, ko se ukvarja z zapisom posameznih besed v listini, saj v 17. točki zaključi, da besedilo samo ne nudi opore za zaključek, da je tožnik tožencu denar izročil. In to drži.

11Prav tako pritožnik narobe tolmači obrazložitev sodišča prve stopnje v nadaljevanju, ko se to ukvarja s tem, v kakšnem znesku/koliko obrokih je bil izročen denar (21. točka) ter kje in kdaj so zapisovali in podpisovali listino (22. in 23. točka). To je prvostopenjsko sodišče storilo zato, da je pokazalo na razlike v izpovedi med tožnikom in njegovo partnerko (pogodbeno pričo in zapisovalko listine), kot je napovedalo v 20. točki obrazložitve. Na taki podlagi jima je nato utemeljeno lahko odreklo verodostojnost.

12Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi razlogom glede finančnih zmožnosti tožnika, da bi posodil tako visoko vsoto denarja ob dejstvu, da je prejemal socialno pomoč (19. točka obrazložitve)(1), glede sredstva zavarovanja (25. točka) ter glede podanih ovadb toženca zoper tožnika (27. točka). Pri vsem je bistveno to, da je sodišče prve stopnje pojasnilo (in to izčrpno ter obrazloženo), zakaj tožniku in priči ni verjelo, sledilo pa je tožencu. Ker je tožnik tisti, ki glede tega, da je znesek posojila izročil tožencu in je s tem izpolnil svojo pogodbeno obveznost, nosi dokazno breme, je zavrnitev njegovega zahtevka posledica dejstva, da tega dokaznega bremena ni zmogel. Listina sama po sebi izročitve denarja ne potrjuje, zaslišanjema tožnika in priče pa sodišče prve stopnje ni sledilo. In tej dokazni oceni pritožbeno sodišče pritrjuje.

13Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki je prestalo pritožbeni preizkus, je sodišče prve stopnje tudi v celoti pravilno uporabilo materialno pravo. Toženec kot posojilojemalec ni dolžan vrniti posojila, če tožnik ni dokazal, da je bil (sicer konsenzualni) kontrakt pred tem izpolnjen tudi z njegove strani, torej, da je bil znesek posojila dejansko izročen. Res je, da bi lahko toženec od tožnika na podlagi sklenjene pogodbe zahteval izročitev zneska posojila (571. člen OZ), a tega, kar pritožnik sam navede, toženec ni storil. Ker znesek tožencu ni bil nikdar izročen, tudi materialnopravne podlage za njegovo vrnitev ne more biti.

14Ker je sodišče prve stopnje navedlo vse pravno odločilne razloge za svojo odločitev, tudi očitana absolutno bistvena kršitev postopka ni podana. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in ni odkrilo nobenih pomanjkljivosti, zato je pritožbo toženca v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena, 155. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnik ni uspel, odgovor toženca na pritožbo pa v ničemer ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča.

-------------

Op. št. (1): Bistveno je tožnikovo finančno stanje v času sklenitve posojilne pogodbe in ko naj bil tožnik tožencu izročil denar. Takrat je prejemal socialno pomoč, tega ne zanika niti v pritožbi. Tožnikova pretekla finančna zmožnost in toženčevo preteklo sposojanje denarja pri njem zato nista pravno odločilni dejstvi.