VSL Sklep II Cp 1825/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero tožniki - zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - uveljavljajo pravično zadoščenje z izplačilom denarne odškodnine. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 367,20 EUR.

2Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Za zgrešeno označuje ugotovitev, da tožniki, ki so vložili več urgenc (29. 5. 2008, 14. 8. 2009, 17. 8. 2010 ter 30. 3. 3012, slednja je bila naslovljena na predsednika sodišča), niso vložili pospešitvenih sredstev. Urgence imajo vsebino, kakršna je s 5. čl. Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) predpisana za pospešitvena sredstva. Urgence so po vsebini nadzorstvena pritožba; res pa je, da niso eksplicitno poimenovane "nadzorstvena pritožba"ali "rokovni predlog". Nesprejemljiv je argument, da teh vlog ni šteti za pospešitvena sredstva, ker jih predsednik sodišča ni obravnaval. Stranke namreč ne morejo vplivati na ravnanje sodišča. S prvim odstavkom 5. čl. ZVPSBNO je določeno, da vlogo za pospešitev postopka obravnava predsednik sodišča. Dne 22. 3. 2012 vložena urgenca je bila naslovljena na predsednika sodišča; narok za obravnavno pa je bil razpisan za dne 12. 6. 2013, torej takoj po vložitvi vloge. Ni mogoče zaključiti, da je bilo urgenci oz. po vsebini nadzorstveni pritožbi ugodeno; zato tožeča stranka rokovnega predloga ni vlagala. Tožnikom ni znano, kako je predsednik obravnaval vlogo z dne 22. 3. 2012; je pa vloga dosegla svoj namen. Zato je možen zaključek, da je bilo nadzorstveni pritožbi ugodeno. Smiselno enako je odločeno v zadevah VSL 2344/2010 in VSC 520/2011. Ugotovitev, da so tožniki zoper drugostopno sodbo dne 16. 9. 2016 vložili revijo, o kateri še ni odločeno, je pravilna. Zavračanje plačila pravičnega zadoščenja iz tega razloga pa je v nasprotju s 1. odstavkom 15. čl. ZVPSBNO, ki pravično zadoščenje pogojuje z vložitvijo nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga. Tožeča stranka je vložila oba pospešitvena predloga. Če bi obveljalo stališče, da zadeva še ni zaključena, si tožniki pridržujejo pravico vložitve pospešitvenih sredstev; iz previdnosti jih bodo vložili. Sodišče sámo se sklicuje na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice, da je potrebno dopustiti takojšen dostop do pravičnega zadoščenja zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4S 15. čl. ZVPSBNO, ki se je pričel uporabljati 1. 1. 2007, je pravično zadoščenje, ki ga tožniki zahtevajo v obliki odškodnine, pogojeno z izčrpanjem pospešitvenih pravnih sredstev. To sta: nadzorstvena pritožba, ki ji je bilo ugodeno, ali rokovni predlog. S to materialnopravno razlago podlage zahtevka pritožnik soglaša.

5Pritožnik nasprotuje dejanskim ugotovitvam prvostopnega sodišča, da vloge, s katerimi je tožeča stranka v teku pravdnega postopka, po uveljavitvi ZVPSBNO, intervenirala zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, nimajo narave pospešitvenih pravnih sredstev, ki so predpostavka za uveljavljanje odškodnine. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da niti nadzorstvene pritožbe niti rokovnega predloga, z vložitvijo katerih 15. čl. ZVPSBNO pogojuje pravico do pravičnega zadoščenja, tožeča stranka ni vložila.

6V 8. točki izpodbijane sodbe je pravilno ugotovljeno, da urgence, ki so jih tožniki vložili dne 29. 5. 2008, 14. 8. 2009, 17. 8. 2010 in 20. 3. 2012, niso nadzorstvene pritožbe. Nimajo obveznih sestavin, ki so za nadzorstveno pritožbo predpisane v 5. čl. ZVPSBNO. V vseh tožniki pojasnjujejo razloge, zaradi katerih je hitra rešitev zadeve zanje pomembna in predlagajo bodisi razpis glavne obravnave, bodisi izdajo sodbe; ne argumentirajo pa okoliščin, ki izkazujejo, da sodišče po nepotrebnem odlaša z odločanjem. Golo dejstvo, da iz urgenc veje zahteva po pospešitvi postopka, na kar se sklicuje pritožba, ne zadošča za drugačno opredelitev vlog. Nobene od urgenc ni obravnaval predsednik sodišča, ki je pristojen za odločanje o nadzorstvenih pritožbah. Tožniki res nimajo vpliva na to, kdo bo vlogo obravnaval; lahko pa bi z oblikovanjem vloge dosegli, da bi bila vloga, ki so jo naslovili na predsednika sodišča, dostavljena v urad predsednika sodišča in ne v sodni spis. Vloga, ki je bila naslovljena na predsednika sodišča ima naslov "Urgenca za razpis obravnave - tretjič". Tako oblikovane in poimenovane vloge tudi razpravljajoče sodišče v pravdni zadevi II P 1119/2007 ni štelo za nadzorstveno pritožbo.

7Tudi vsebina rokovnega predloga in pogoji za njegovo vložitev so predpisani (8. čl. ZVPSBNO). V 9. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe je argumentirano, da urgence, na katere se tožniki sklicujejo, niso rokovni predlogi.

8Ker je že ta pomanjkljivost - odsotnost procesne predpostavke (nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga) - razlog za zavrženje tožbe, se pritožbeno sodišče o razlogih, ki se tičejo preuranjenosti tožbe zaradi nezaključenega revizijskega postopka, ne izreka.

9Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena.