VSL sklep III Ip 1186/2017

Pritožba se zavrne ter se sklep v izpodbijani 1. točki potrdi.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo:

?1. Ugovor dolžnice z dne 3. 11. 2016 zoper sklep o izvršbi opr. št. In 1469/2014 z dne 2. 6. 2014 se v delu, v katerem se nanaša na izvršbo zaradi uveljavitve nedenarne terjatve, zavrne.

2Ugovor dolžnice z dne 3. 11. 2016 zoper sklep o izvršbi opr. št. In 1469/2014 z dne 2. 6. 2014 se v delu, v katerem se nanaša na izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve, zavrže.

3Predlog dolžnice za povrnitev stroškov ugovornega postopka se zavrne.?

2Zoper 1. točko izreka sklepa je dolžnica po svojem začasnem zastopniku vložila pravočasno pritožbo ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi, sklep v 1. točki razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev pravil postopka s tem, ko ni izvedlo predlaganega dokaza, to je ogleda stanovanja. Posledično pa je ostalo dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno. Ogled stanovanja bi potrdil dolžničine navedbe, da v stanovanju ne biva več in da v njem nima nobenih svojih stvari, torej da ga je izpraznila oseb in stvari. Kdo pa v stanovanju biva po njeni izselitvi in izpraznitvi, pa ni njena stvar in na to nima vpliva. S tem, ko je stanovanje zapustila je izpolnila svojo obveznost. Upnik neutemeljeno trdi, da naj bi imela dolžnica posredno posest nad stanovanjem, v katerem naj bi sedaj bival njen oče. Ta dokazni predlog je bil potreben tudi iz razloga, ker je upnik navajal, da se iz priloženih slik ne da ugotoviti priimkov na domofonu. Glede na to, da je tudi upnik sam trdil, da naj bi dolžničin oče uporabljal stanovanje, ne pa sama dolžnica, bi se moral izvršilni naslov glasiti na očeta, ne pa na dolžnico. Zato se izvršilni naslov, ki glasi na dolžnico, ne more izvršiti zoper dolžničinega očeta, ki naj bi dejansko bival v stanovanju, kakor trdi tudi sam upnik. Sicer pa je navedeno dejstvo ugotovilo sodišče in sicer na podlagi trditev upnika, da naj bi dolžnica še vedno plačevala račune za stanovanje, v katerem biva njen oče. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, ko je zaključilo, da dolžnica ni izpolnila svoje obveznosti iz izvršilnega naslova. Sicer pa lahko vsakdo poravnava tuj dolg v skladu z obligacijskimi pravili, to pa še ne pomeni, da je poravnala svoj dolg in da ima stanovanje v posredni posesti, kot to zmotno trdi upnik in napačno zaključuje sodišče. Stroškov pritožbe ne priglaša.

3Upnik je odgovoril na pritožbo ter predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da izvršilni naslov dolžnici nalaga, da se mora iz stanovanja izseliti, torej ga izprazniti in izročiti upniku praznega vseh oseb in stvari. Da bi dolžnica izpolnila svoje obveznosti, bi morala kumulativno opraviti obe dejanji, torej tako izpraznitev kot izročitev stanovanja, da bi se lahko njena obveznost štela za izpolnjeno. Če dolžnica nima več prijavljenega prebivališča na tem naslovu, kar med strankama niti ni sporno, to dejstvo ne zadostuje za zaključek, da je dolžnica izpolnila svoje obveznosti v izvršilnem naslovu. Dolžnica je dolžna torej stanovanje izprazniti vseh oseb in ne le prenehati ga uporabljati v fizičnem pomenu. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Izpodbijani sklep tudi ni obremenjen z bistveno kršitvijo določil pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Izrek je jasen, razlogi niso v nasprotju z izrekom oziroma niso v nasprotju samim s seboj. Materialno pravo je pravilno uporabljeno na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev. Iz izvršilnega naslova, ki je podlaga sklepu o izvršbi v tem izvršilnem postopku, namreč izhaja, da se je dolžna dolžnica iz stanovanja na naslovu Ulice A. 8, Ljubljana izseliti ter ga praznega oseb in stvari izročiti tožeči stranki (zdaj upniku) pred izvršbo. Izvršilni naslov torej nalaga dolžnici dve dejanji in sicer izselitev in izpraznitev ter izročitev le tega tožeči stranki. V kolikor dolžnica trdi, da se je iz stanovanja izselila, pa v njenih ugovornih trditvah ni zaslediti trditev in dokazov, da bi praznega oseb in stvari tudi izročila tožeči stranki. Bistvo v okviru tega izvršilnega postopka za odločitev o ugovoru, torej ni le dejstvo ali se je dolžnica iz stanovanja izselila, ampak tudi ali ga je praznega oseb in stvari izročila upniku v posest. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnica dejstva, da je stanovanje prazno oseb in stvari izročila upniku, niti ne zatrjuje niti ne izkazuje. Da bi zadostila tudi temu drugemu pogoju, bi morala dolžnica zatrjevati, da je izročila upnikom ključ stanovanja in na podlagi primopredajnega zapisnika ali kako drugače predala stanovanje upniku praznega oseb in stvari. Glede na to, da te zadnje trditve dolžnice ni podala, je sodišče prve stopnje pravilno posledično zavrnilo tudi dokaz z ogledom stanovanja, da bi ugotovilo, kdo v stanovanju sploh živi. Pravno nerelevantno v okviru tega ugovornega postopka je zato tudi ugotovljeno dejstvo, da dolžnica v tem stanovanju nima več prijavljenega stalnega prebivališča, saj zgolj formalna prijava stalnega prebivališča ne izkazuje, da dolžnica bodisi živi v stanovanju, bodisi, da ga je izpraznila in se izselila. Posledično pa je tudi pravno nerelevantno dejstvo, katero ime in priimek je zapisano na domofonu v stanovanjskem bloku in tudi iz tega razloga ogled ni potreben.

6Materialnopravno napačno je zato pritožbeno stališče, da bi moral upnik svoj predlog za izvršbo vložiti zoper tiste osebe, ki dejansko bivajo v navedeni nepremičnini, ne pa zoper dolžnico. Navedeno bi veljalo le v primeru, če bi dolžnica stanovanje prazno njenih stvari in oseb že izročila v neposredno posest upniku. Dejstvo, da je neposredni dolžnik v skladu s konkretnim izvršilnim naslovom res dolžnica, ne pomeni, da izvršba ni mogoča glede na obstoj konkretnega izvršilnega naslova, to je sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 474/2012 z dne 13. 6. 2012, tudi zoper osebe, ki niso dolžniki v izvršilnem naslovu. Odstranitvena dejanja v skladu z 220. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju se zato lahko nanašajo tudi na osebe, ki niso dolžniki v izvršilnem postopku in ki v tem spornem stanovanju bivajo v času izvršilnega postopka vse do časa, ko dolžnica celovito ne izpolni svoje obveznosti po izvršilnem naslovu (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 387/2005 z dne 15. 9. 2005).

7Ker niso podani ne pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).