UPRS Sodba II U 585/2017-15

Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Gornja Radgona št. 321-297/1993-42 z dne 20. 11. 2012 se odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Gornja Radgona zavrnila zahtevo za denacionalizacijo v izreku te odločbe navedenih nepremičnin, ki so bile odvzete A.A. do celote in premičnega premoženja, ki se je nahajalo na posestvu (1. točka izreka) in odločila, da stroški niso bili zaznamovani (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da so bile navedene nepremičnine podržavljene na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Gornji Radgoni opr. št. 507, Zp 271/46, september 1945, izdane na podlagi Odloka AVNOJ. Ker imenovani ni štel za jugoslovanskega državljana (kar je razvidno iz pravnomočne odločbe Upravne enote Gornja Radgona št. 208-38/1995-90 z dne 26. 8. 2010) je v povezavi z 12. členom ZDen upravni organ ugotovil, da je imel bivši lastnik možnost dobiti odškodnino od tuje države in da ga po določbah drugega odstavka 10. člena ZDen ni šteti za upravičenca. Po ustaljeni upravno sodni praksi (npr. odločba Upravnega sodišča RS št. U 2964/2006, II U 159/2010) in na podlagi presoje ustavnosti 12. člena ZDen (odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93), določba drugega odstavka 10. člena ZDen velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen.

2Premoženje razlaščenca je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, ki je bil uveljavljen dne 6. 2. 1945, torej še za časa življenja prejšnjega lastnika. Glede na to da A.A. ob podržavljenju ni bil avstrijski državljan, ni bil opravičen do odškodnine na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratske Avstrije z dne 15. 5. 1955, h kateri je Jugoslavija pristopila dne 28. 11. 1955 (ADP). Kot avstrijsko premoženje reparacijskega značaja je mogoče po ADP opredeliti le premoženje, ki je bilo podržavljeno osebi, ki je v času podržavljenja imela avstrijsko državljanstvo.

3Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 zavzelo stališče, da se pravica do odškodnine za premoženje podržavljeno v Sloveniji, ne presoja le na podlagi mednarodnih sporazumov, temveč tudi na podlagi drugih aktov, ki dajejo podlago za izplačilo odškodnine od tuje države, torej tudi na podlagi zakonov tujih držav. Ne glede na vrsto oz. obseg odškodovanja za odvzeto premoženje, ki ga je priznala tuja država, je po ZDen in po stališču sodne prakse, kot upravičenec po ZDen izključena vsaka oseba, ki je za podržavljeno premoženje dobila (kakršno koli) odškodnino od tuje države.

4Po Pogodbi med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančni vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (FIP) in na podlagi zakonov, ki so bili na podlagi te pogodbe sprejeti v Avstriji, so imele pravico do odškodnine tudi nekatere osebe, ki sicer po določbi drugega odstavka 27. člena ADP niso imele te pravice. FIP med drugim predvideva izplačilo odškodnin pregnancem z avstrijskim ali nemškim državljanstvom ali pregnancem nemške narodnosti z določenih območij izven Avstrije in Nemčije, med drugim z območja tedanje FLRJ in ne veže odškodnine na državljanstvo v letih 1938 in 1945. FIP je v 2. členu predvidevala, da jim bodo pravice priznane z razširitvijo vsebine Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG) in takšna dopolnitev zakona je bila sprejeta leta 1962. Po Prilogi 1 k FIP so do pravic določenih v 2. členu pogodbe upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, pod pogojem, da so 1. 1. 1960 imeli stalno bivališče v Avstriji. Za izvedbo pogodbe je bil sprejet tudi Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG), ki je pričel veljati skupaj s pogodbo in se je nanašal na povračilo škode, ki je zaradi ali v zvezi z dogodki druge svetovne vojne nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije, torej tudi z jugoslovanskega območja.

5V postopku je bilo ugotovljeno, da je imel A.A. na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji, na dan podpisa FIP z dne 27. 11. 1961 je bil avstrijski državljan in oseba, ki je izgubila prebivališče v SFRJ v povezavi z dogodki druge svetovne vojne ali njenih posledic. Ne glede na to, ali je dejansko dobil odškodnino od Avstrije, zadošča ugotovitev, da je imel možnost dobiti odškodnino od tuje države, zato upravni organ ni vezan na potrdila tuje države o tem, da odškodnina na bila dana. Prav tako imenovani ni bil jugoslovanski državljan in državljan LR Slovenije, zato na podlagi 9. člena ZDen ne izpolnjuje pogoja za upravičenost do denacionalizacije, to je jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja in priznanje jugoslovanskega državljanstva po 9. 5. 1945 z zakonom ali mednarodno pogodbo, zato ni upravičenec do denacionalizacije.

6Upravni organ je upošteval ustavno sodno prakso iz katere izhaja, da je z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen zakonodajalec izključil kot upravičence vse tiste, ki so po ZDen utegnili priti v poštev kot upravičenci v postopku denacionalizacije, pa so dobili za v takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje plačano odškodnino od tuje države ali so do te imeli pravico (sklep Ustavnega sodišča RS Up 142/00).

7Glede na to, da prejšnji lastnik A.A. na dan uveljavitve prisilnega ukrepa ni imel jugoslovanskega državljanstva, na podlagi drugega odstavka 10. člena pa je imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, se zato zahteva za denacionalizacijo zavrne.

8Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za kmetijstvo in okolje s svojo odločbo št. 490-83/2012/2 z dne 11. 6. 2014. V zvezi z vprašanjem pravne narave FIP navaja odločitev Upravnega sodišča RS v sodbi II U 491/2012 z dne 19. 6. 2013, v kateri je sodišče zapisalo, da se glede na pravno naravo Odloka AVNOJ (podržavljenje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP (plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od Anschlussa do konca druge svetovne vojne, v kateri je tedanja Nemčija nastopila kot agresor) sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP). Tožena stranka tako ugotavlja, da FIP spada v dikcijo drugega odstavka 10. člena ZDen.

9V zvezi s pritožbeno navedbo, v kateri so tožeče stranke navajale, da so prvostopnemu organu predlagale, da se postopek nadaljuje po upravičencih po 12. členu ZDen, tožena stranka pojasnjuje, da je po upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS, v zvezi z razlago 12. člena ZDen, ustaljeno stališče, da pravico dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije, kar pomeni, da tudi pravni nasledniki te osebe niso upravičenci po 12. členu ZDen (npr. sodba I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005, sodba II U 491/2012 z dne 19. 6. 2013, sodba II U 195/2013 z dne 3. 7. 2013).

10V zvezi s potrdilom Zveznega ministrstva za finance z dne 22. 8. 2012 tožena stranka pojasnjuje, da se potrdilo nanaša na odškodovanje po ADP, na ta pravni vir pa prvostopni organ ni oprl svojo odločitev. V zvezi s pritožbeno navedbo, ki se navezuje na dokazovanje tujega prava navaja, da organ, ki vodi postopek po uradni dolžnosti presoja tuje pravo oz. ali je imel upravičenec pravico pridobiti odškodnino od tuje države. Že Ustavno sodišče je v svoji odločitvi Up 547/02 z dne 8. 10. 2003 zapisalo, da upravičenje do odškodnine od tuje države po izrecnem zakonskem pooblastilu rešujejo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez postopka priznavanja tujih sodnih odločb. Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe pa je že presojalo tudi Ustavno sodišče (poleg že omenjene odločbe št. Up 547/02, tudi v odločbah št. U-I-23/93, U-I-326/98 in sklepu št. Up -142/00).

11Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke ker meni, da materialno pravo v obravnavani zadevi ni bilo pravilno uporabljeno, upravni organ pa je v zadevi obšel vse dokazne standarde na katerih bi lahko temeljila dokazna ocena in zakonita odločba, saj se ni opredelil do predloženih dokazov strank, niti ni izvedel nobenega dokaza, ki so ga stranke predlagale. Nasprotuje stališču tožene stranke, da je FIP predpis, ki ga je dolžan upoštevati upravni organ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, kot podlago za izključitev oseb iz denacionalizacije. Sklicuje se na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) glede uporabe tujega prava. Citira tudi splošna pravila interpretacije, ki jih vsebuje Dunajska konvencija o pogodbenem pravu.

12Opozarja, da je zakonodajna, izvršilna in sodna veja oblasti v Republiki Sloveniji v zadnjih letih vse od leta 1991 neštetokrat spremenila svojo prakso in tako v neenak pravni položaj spravila tiste upravičence, katerih zahtevki so se šele začeli reševati v primerjavi s tistimi, katerih zahtevki so se rešili že pred leti. Zatrjuje, da je bil zahtevek za denacionalizacijo neutemeljeno zavrnjen in predlaga, da sodišče tožbi ugodi tako, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

13Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

14Tožba je utemeljena.

15V obravnavani zadevi je sodišče že odločilo s sodbo II U 240/2014-7 z dne 4. 2. 2015 tako, da je tožbo zavrnilo in pritrdilo odločitvi upravnega organa, da tožeča stranka skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom (ZDen) ni upravičena do denacionalizacije, ker je imel njen pravni prednik za odvzeto premoženje pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, in sicer na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj socialnega področja (v nadaljevanju FIP) ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna Republika Nemčija in Republika Avstrije, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (Zvezni zakon o prijavi premoženja škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona, Zakon o voljnih in pregnanskih škodah - KVSG in Zvezni zakon o odškodovanju razseljencev in izgnancev - UVEG). Sodišče je tudi navedlo, da za presojo v obravnavanem primeru zadošča že ugotovitev, da je pravni prednik tožeče stranke spadal v krog oseb, ki so bile kot upravičenci do odškodnine določeni v Prilogi 1 FIP. Po mnenju sodišča organi odločanja v postopku denacionalizacije niso bili dolžni ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi mu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih in bi presegalo odločanje na podlagi ZDen, ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera pa bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko zelo oteženo ali celo onemogočeno.

16Vrhovno sodišče je s sklepom št. X Ips 95/2015 z dne 13. 5. 2015 revizijo tožeče stranke zoper sodbo Upravnega sodišča RS s sklepom kot nedovoljeno zavrglo.

17Ustavno sodišče je ustavni pritožbi tožeče stranke ugodilo in razveljavilo citirano sodbo tega sodišča ter zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje. V obrazložitvi se je sklicevalo na svojo odločitev o enakem ustavno pravnem primeru v odločbi št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017. V tej odločbi je navedlo, da za presojo izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen niso upoštevne le tiste mednarodne pogodbe, katerih podpisnica je bila takratna Jugoslavija. Tako stališče bi bilo v nasprotju z namenom navedene zakonske ureditve, saj bi lahko privedlo do dvojnega odškodovanje za premoženje, katerega vrnitev ureja ZDen. Kot izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-547/02, z dne 8. 10. 2003 je pomembno le, da je imela oseba na podlagi mirovne ali mednarodne pogodbe možnost od tuje države dobiti odškodnino za premoženje, katerega vrnitev omogoča ZDen. V teh primerih (ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila nekdanja Jugoslavija ali ta k njej pristopila), mora pristojni organ pri presoji ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, skladno z določbami 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje. V zvezi z vprašanjem izpolnjevanja vseh pogojev, ki jih za priznanje odškodnine določa UVEG, ki je bil sprejet na podlagi FIP, pa je presodilo, da krši pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave stališče, po katerem bi bilo mogoče pravico do uveljavljanja denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen odreči osebi, glede katere je v konkretnem postopku ugotovljeno le, da spada v krog oseb, ki so bile po mednarodni pogodbi upravičene do uveljavljanja odškodnine po tej pogodbi, čeprav na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, te odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala.

18Predmet spora v obravnavani zadevi je presoja sodišča ali je na podlagi FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

19Upoštevaje stališča Ustavnega sodišča iz odločbe št. Up 282/2015 z dne 5. 10. 2017 je do tega spornega vprašanja zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017. Navedlo je, da se FIP in na njeni podlagi izdani izvedbeni predpisi (KVSG, UVEG in Zakon o prijavi škode) vsekakor nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali priseljenim osebam iz FLRJ. To izrecno izhaja iz prvega odstavka točke C 6. Priloge 1 k FIP, ki določa, da odškodnine po KVSG prejmejo avstrijski državljani, pregnani ali preseljeni iz območja FLRJ. Iz besedila določb FIP pa ne izhaja, da je bil namen pogodbenih strank odškodovanje za vse vrste škode, ki so osebam nemške narodnosti nastale v zvezi z dogodki v drugi svetovni vojni. Odvzem premoženja po Odloku AVNOJ je glede na omenjene določbe FIP mogoče šteti med relevantne dogodke v drugi svetovni vojni, vendar je pomembna tudi opredelitev obsega oziroma predmeta odškodovanja. FIP se v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG. KVSG pa je v paragrafu 1 določal, da se vrača materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode, ki je nastala na avstrijskem ozemlju. Zato se upravičenja do odškodnine po njem ne morejo nanašati na premoženje, podržavljeno v takratni Jugoslaviji. Pač pa je bil za izvedbo FIP sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in priseljencem iz območja izven Republike Avstrije.

20Namen UVEG, kot je opredeljen v paragrafu 1, je zagotavljanje pravic za dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode; in sicer prav tako kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je do dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski. Po navedenem tako iz paragrafa 1 KVSG in pa paragrafa I (2) UVEG izhaja enak obseg odškodovanja.

21Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus) mogoče šteti, da je oseba imela pravico dobiti odškodnino za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Pri tem ne bi bilo pomembno, kakšna je bila višina te odškodnine za to vrsto premoženja, saj ne gre za odločanje o konkretni pravici do odškodnine na podlagi FIP. Ni pa mogoče šteti, da so imeli prejšnji lastniki na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

22To pomeni, da so bile do odškodnine po FIP oziroma UVEG upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP. Da namen FIP in njegovih izvedbenih predpisov ni bil tak, izhaja tudi iz dejstva, da je bila Republika Avstrija zavezana za plačilo odškodnin za v takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje avstrijskim državljanom tudi na podlagi drugih mednarodnih pogodb (npr. na podlagi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe in kasneje še na podlagi Pogodbe o priznanju odškodnin za nacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij iz leta 1980).

23Po povedanem bi torej stališče, po katerem bi že možnost uveljavljanja odškodnine npr. za gospodinjske predmete pomenila izključitveni razlog za uveljavljanje denacionalizacije podržavljenih nepremičnin, pomenilo tudi različno obravnavanje prejšnjih lastnikov podržavljenih nepremičnin glede na to, ali so jim bili podržavljeni gospodinjski predmeti ali ne. To pa ni namen obravnavanega izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen (preprečiti dvakratno odškodovanje za odvzeto premoženje). Zato po presoji sodišča pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi prejšnji lastnik teh nepremičnin bil upravičen do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete, potrebne za opravljanje poklica.

24Pravica do odškodnine kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG torej ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja. Zato je stališče na katerem temelji izpodbijana odločba napačno, zaradi napačne uporabe materialnega prava, pa že upravni organ, ki je sledil dotedanji sodni praksi, ni ugotavljal vseh, za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo odločilnih dejstev.

25Zato je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral upoštevati stališča sodišča, na katerih temelji ta sodba. Sodišče pripominja še, da morebitna ugotovitev, da prejšnji lastnik oziroma pravni nasledniki prejšnjega lastnika na podlagi FIP in predpisov, izdanih na njeni podlagi, niso dobili ali imeli pravico dobiti odškodnino za premoženje, ki je predmet v tem postopku obravnavane zahteve za denacionalizacijo, ne pomeni, da te odškodnine niso dobili oziroma je niso imeli pravico dobiti na kakšni drugi podlagi (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017).