VSCE Sodba Cp 349/2025

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe prvo toženi stranki povrniti 746,64 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice), s katerim je zahtevala, da sta tožena stranka Center za socialno delo Savinjsko-Šaleška, Prešernova cesta 10, 3320 Velenje, matična št.: 8283583000 (v nadaljevanju: prvotoženec) in Republika Slovenija, Gregorčičeva ulica 20, 1000 Ljubljana matična št.: 8283583000 (v nadaljevanju: drugotoženka), dolžni tožnici solidarno plačati odškodnino v višini 40.844,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 12. 2018 do dne plačila, v 15-ih dneh od prejema sodne odločbe, pod izvršbo, pod točko II. izreka pa je še odločilo, da je tožnica dolžna v roku 15 dni po vročitvi sklepa o višini stroškov prvotožencu in drugotoženki povrniti celotne njune pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožnica, ki sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženima strankama naloži v plačilo potrebne pravdne stroške tožnice. V pritožbi najprej v bistvenem povzame trditveno in pravno podlago obravnavanega spora V nadaljevanju pritožbe pa nasprotuje materialno pravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da ravnanje prvotoženca in njegovih delavk ni bi bilo protipravno v smislu določila 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS), ko so delavke prvotoženca tožnici dne 30. 3. 2021 odvzele mld. vnuka, in da prav tako ni bilo protipravno predhodno ravnanje delavk prvotoženca, da je bilo ravnanje delavcev prvotoženca v skladu s tedaj priznano sodno prakso, kar pa po prepričanju tožnice ne drži, saj meni, da je bilo njihovo ravnanje kvalificirano protipravno. Ker se sodišče prve stopnje do ostalih elementov odškodninske odgovornosti v izpodbijani sodbi ni opredelilo, in zanje ni navedlo nobenih razlogov o odločilnih dejstev, tožnica sodišču prve stopnje očita tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnica meni, da sta delavki prvotoženca A. A. in B. B. dne 30. 3. 2016 ravnali kvalificirano protipravno, enako tudi C. C.  kot takratna direktorica prvotoženca, ki ju je k temu naklepno napeljala. Po njeni oceni to dokazuje že sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016, v kateri je Vrhovno sodišče RS potrdilo odločitev Upravnega sodišča RS v sodbi opr. št. II U 127/2016 z dne 11. 5. 2016, da je bil odvzem mladoletnih vnukov tožnice, ki sta ga izvršili A. A. in B. B.  kot delavki CSD Velenje dne 30. 3. 2016, protipraven, saj je bil izvršen v nasprotju z 8. členom EKČP (t.j. pravico do družinskega in zasebnega življenja) ter v nasprotju s 3. odstavkom 53. člena URS (t. j. pravico do družine), zaradi česar je bilo s tem dejanjem protipravno poseženo v pravico starih staršev iz 8. člena EKČP in 53. člena URS. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da se je na podlagi bivanja mladoletnih vnukov pri starih starših v obdobju od 25. 12. 2015 do 30. 3. 2016 vzpostavilo tesno in pristno razmerje, ki je presegalo običajno vez med starimi starši in vnuki. Glede na to je bilo med starima staršema in mladoletnima vnukoma vzpostavljeno družinsko življenje, ki je bilo varovano s pravico do družinskega življenja iz 3. odstavka 53. člena Ustave in 8. člena EKČP. To družinsko razmerje se je izvrševalo od dne 25. 12. 2015 do protipravnega odvzema 30. 3. 2015 tudi v soglasju s skrbnico otrok in z očetom otrok. Skrbnica otrok Č. Č. je izpovedala, da je šele po odvzemu otrok izvedela, da so bili nameščeni v tujo rejniško družino. Tožnici in dedku je bilo glede na vsebino obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS na tej podlagi zagotovljeno pravno varstvo najmanj v tem, da bi jima bilo treba omogočiti nadaljnji razvoj takega razmerja, in da bi skladno s takim izhodiščem morala biti tožničina izražena volja ustrezno upoštevana v postopkih odločanja o nadaljnji vzgoji in oskrbi otrok. Kljub temu, da sta stara starša (formalno tožnica) že z vlogo za izdajo dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti za svoja mladoletna vnuka z dne 27. 1. 2016 nedvoumno izrazilo svojo voljo glede dolgoročne pravno urejene vključenosti v varstvo in vzgojo vnukov (v pravni obliki rejništva), s čimer sta bili seznanjeni tako A. A. in B. B., kot tudi C. C., njuna volja v postopku odločanja o vzgoji in oskrbi vnukov s strani navedenih delavk namerno ni bila upoštevana. Tožnica in dedek nista bila niti stranka niti stranski udeleženec v postopku izdaje odločbe CSD Velenje, opr. št. 1203- 1/2016 z dne 21. 3. 2016, čeprav bi upoštevajoč zaključke inšpekcijskega nadzora, izvršenega po Ministrstvu za javno upravo, kakor tudi Vrhovnega sodišča RS morala imeti takšen položaj priznan v upravnem postopku odločanja o oddaji vnukov v rejništvo. Ne samo, da takšen položaj ni bil priznan tožnici, odločba z dne 21. 3. 2016 ji je bila celo namerno zamolčana s strani A. A., B. B. in C. C. na sestanku dne 22. 3. 2016, kot je tožnica izpovedala v okviru svojega zaslišanja. Že predhodno izražena volja tožnice ni bila upoštevana niti pri dejanskem odvzemu mld. vnukov in njuni namestitvi v drugo rejniško družino dne 30. 3. 2016, pri čemer so delavke prvotoženca po odvzemu otrok dne 30. 3. 2016 še z nadaljnjimi ravnanji onemogočale vzpostavljeno pravno varovano družinsko razmerje med tožnico in mld. vnuki, s tem, da so onemogočale stike vnukov s tožnico, niti niso podale osnovnih informacij, kam in komu sta bila vnuka odpeljana kar vse izkazuje njihov naklep. Tožnica meni, da je bistveno, da je v sodbi z dne 19. 10. 2016 Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da bi bilo treba z izdajo odločbe CSD Velenje, št. 1203-1/2016 z dne 21. 3. 2016 počakati do dokončne odločitve pristojnega organa o vlogi tožnice za opravljanje rejništva glede njenih mld. vnukov, ministrstvo kot pristojen organ pa je o tej vlogi odločilo šele dne 11. 4. 2016, temu pa v izpodbijani sodbi pritrjuje tudi sodišče prve stopnje. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016 tudi izhaja, da lahko družinsko razmerje med starimi starši in vnuki nastane in obstoji tudi brez predhodno izdanih aktov pristojnih organov, torej za bivanje vnukov pri tožnici in dedku po dne 25. 12. 2015 ni bila potrebna nobena odločba. Oblastveni akti pristojnih organov lahko obstoj pravno varovanega razmerja po stališču Vrhovnega sodišča RS le dodatno utemeljujejo. Če pa tako razmerje, kot je obstajalo med tožnico in mld. vnukoma tudi ob soglasju CSD Velenje, že obstoji, uživa tudi temu razmerju ustrezno pravno varstvo pravice do družinskega razmerja iz 53. člena Ustave RS in 8. člena Konvencije. To je bilo potrebno ustrezno vsebinsko upoštevati v postopkih odločanja pristojnih organov, pa tudi pri izvajanju različnih postopkov in dejanj, ki na to razmerje lahko vplivajo. Na podlagi 14. člena tedaj veljavnega Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju: ZIRD), po katerem lahko bližnji sorodniki otrok pridobijo posebno dovoljenje za opravljanje rejništva po skrajšanem postopku. Vrhovno sodišče RS je v odločbi z dne 19. 10. 2016 poudarilo, da imajo izhajajoč iz te zakonske ureditve in ob ustavo skladni razlagi 7. člena in 14. člena ZIRD v povezavi s 35. členom ZIRD pri odločanju pristojnih organov o izbiri rejnika za te otroke bližnji sorodniki ob pridobitvi dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti prednost pred drugimi rejniki, kot bistveno pa je še ugotovilo, da odvzema otrok dne 30. 3. 2016 niso narekovali interesi ali koristi otrok, niti vnuka pri tožnici in dedku nista bila ogrožena, enako je potrdil tudi izveden dokazni postopek. Tudi psihološka izvedenska mnenja v kasnejših sodnih postopkih so potrdila, da sta tožnica in dedek ustrezno skrbela za svoja vnuka v času bivanja pri njiju, enako izhaja iz ocene primernosti tožnice z dne 17. 2. 2016, ki jo je podal CSD Slovenj Gradec. Vnuka tudi nista bila ogrožena z medijskim poročanjem, saj mediji samih vnukov v ničemer niso izpostavljali ali kršili njuno zasebnost (k temu jih zavezuje tudi Kodeks novinarjev Slovenije - primerjaj 19. člen). Tudi sicer 33. člen ZIRD določa, do je za namestitev otroka v rejniško družino potrebno pripraviti tako otroka in njegove starše (v obravnavanem primeru babico - tožnico in dedka) kot tudi rejnika in rejniško družino. V konkretnem primeru pa je bil odvzem vnukov izvršen na način, da vnuka A. A. in B. B. v ničemer nista pripravili za namestitev v rejniško družino, pri pripravah ni sodelovala ne tožnica ali dedek, ne rejnica. V zvezi s tem tožnica izpostavlja še del izpovedbe tožnice, da je po sestanku dne 22. 3. 2016 direktorici CSD Velenje, torej C. C. povedala, da, kar se tiče odločanja o njenem rejništvu nad vnuki (torej vlogi), da bo poiskala pravno pomoč odvetnika, da pa bo, kar se tiče z vnukov, s CSD Velenje še vedno sodelovala. Sodišču prve stopnje očita, da te izpovedi v konkretni zadevi ni upoštevalo oziroma je povzelo določene zaključke, ki pa jih trga iz konteksta ter razlaga po svoje. Meni, da so protispisni zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica pojasnila, da ne bo več sodelovala s prvotožencem. Navedeno je sicer potrjeno zgolj z izpovedjo prič - zaposlenih pri prvotožencu, pri čemer sodišče njihove verodostojnosti ne presodi. Dejstvo je, da gre za zaposlene pri prvotožencu, ki so neposredno sodelovale pri odvzemu mld vnukov. Posledično gre za interesno obarvane priče, ki imajo interes čimbolj zminimalizirati svojo odgovornost. Tožnica je nadalje jasno izpovedala, v kar sodišče ne dvomi, da je prvotožencu povedala, da si bo poiskala pomoč odvetnika, na katerega se lahko obrnejo. Slednje ne pomeni avtomatičnega odklanjana sodelovanja, kot to sedaj neutemeljeno razlaga sodišče, ampak gre za dopustno iskanje pravne pomoči. Ne gre spregledati, da je tožnica prava neuka, pri čemer gre za zadevo, ki je zanjo izrednega pomena. Povsem logično in življenjsko je, da si je v danih okoliščinah poiskala strokovno pomoč, česar ji sedaj ni moč šteti v škodo oziroma slednjega ni moč šteti v dokaz, da je bilo ravnanje delavk prvotoženca, ki je vodilo v odvzem mld. vnukov, zakonito in pravno. Tožnica ponovno poudarja, da je bilo o vprašanju nezakonitosti samega odvzema odločeno že po Vrhovnem sodišču RS. Ugotovitve tega sodišča pa po oceni tožnice dokazujejo kvalificirano protipravnost ravnanja toženih strank, nasprotno razlogovanje sodišča prve stopnje pa je po njenem mnenju materialno pravno napačno. Podredno tožnica še izpostavlja, da svoj odškodninski zahtevek zoper prvotoženca temelji tudi na splošni odškodninski odgovornosti, za kar pa se ne terja kvalificirana protipravnost, ampak zadošča običajna protipravnost. Slednja pa je v konkretnem primeru vsekakor izkazana - pri tem tožnica ponovno izpostavlja zgoraj povzete zaključke sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki vsekakor dokazujejo, da so strokovne delavke prvotoženca ravnale ne le malomarno, ampak celo naklepno, kar dokazuje protipravnost njihovega ravnanja. Tožnica ponavlja, da je bil sam odvzem mld. vnukov izveden v nasprotju s takratno prakso, zakonskimi in podzakonskimi predpisi, pri čemer je bil neposredni odvzem celo izveden na skrivaj. O tem predhodno tožnica sploh ni bila obveščena, mld. vnuka pa sta bila odpeljana iz vrtca brez kakršnekoli napovedi. Odločba, ki niti še ni bila pravnomočna, pri čemer je bila tudi nezakonita, kar je bilo kasneje ugotovljeno v sodnem postopku in s strani upravne inšpekcije, je bila izvršena protipravno. V kolikor bi bil sprožen sodni postopek, potem do odvzema sploh ne bi prišlo, saj bi sodišče ugotovilo, da niso izpolnjene vse predpostavke (kot je to primer pravnomočnosti odločbe). Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila izdana odločba pristojnega ministrstva, s katero je bila zavrnjena tožničina vloga pridobitev rejniškega dovoljenja, pa tožnica izpostavlja, da sodišče prve stopnje spregleda bistveno in sicer, da je bila slednja izdana šele dne 11. 4. 2016, torej kar dvanajst dni po samem izvedenem odvzemu. Kasnejšo izdajo odločbe po mnenju tožnice ni mogoče šteti kot ekskulpacijskega razloga. Dejstvo je, kar je nesporno, da tovrstne odločbe dne 30. 3. 2016 še ni bilo izdane in posledično tega dne tožnica še ni vedela, da njeni vlogi ne bo ugodeno. Posledično vsekakor ni mogla pričakovati, da bodo delavke prvotoženca tega dne prišle v vrtec in brez obvestila oba mld. vnuka odpeljale ter namestile v rejniško družino. Takšen odvzem je bil vsekakor velik šok za vse vpletene in je bil stresen ne samo za tožnico, ampak tudi za mld. vnuka. Bistveno pa je, da do slednjega v opisanih okoliščinah ne bi smelo priti, saj za to ni bilo izpolnjenih predpostavk, kar je nenazadnje potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v zgoraj citirani sodbi. S tem, ko sta A. A. in B. B. kot delavki CSD Velenje dne 30. 3. 2016 nepričakovano in nenapovedano ter brez kakršnekoli uradne odločitve tožnici in dedku odvzeli mld. vnuka tako, da sta ju odpeljali iz vrtca v Slovenj Gradcu, kamor ju je zjutraj pripeljala tožnica, slednja pa je bila o odvzemu šele naknadno telefonsko obveščena, ravnali v nasprotju z določili Ustave (3. odstavek 53. člena), EKČP (8. člen), ZSV (86. člen) in ZUP, torej kvalificirano protipravno. Nobena ekskulpacija toženih strank v zvezi opisanega odvzema tako po prepričanju tožnice ni mogoča. Tožnica vztraja, da sta delavki prvotoženca ravnali naklepno protipravno, saj sta se svojega ravnanja zavedali in ga hoteli storiti. Dejstvo je, da sta imeli A. A. in B. B. predpisano izobrazbo in opravljen strokovni izpit za delo na področju socialnega varstva, kar ni sporo. Obe sta univerzitetni diplomirani socialni delavki, z opravljenim strokovnim izpitom za delavce na področju socialnega varstva. Glede na njuno izobrazbo in program strokovnega izpita za delo na področju socialnega varstva, iz katerega izhaja, da je obvezen del izpita za opravljanje dela na področju socialne varnosti tudi preizkus znanja s področja pravne ureditve zakonske zveze in družinskih razmerij in v tem okviru instituta rejništva ter ukrepov centrov za socialno delo, sta delavki torej poznali predpise o družinskih razmerij (ZZZDR, EKČP, URS), kakor tudi poznali določila ZSV in ZUP. Posledično ne more bili nobenega dvoma, da jima je bilo pri izvršitvi zgoraj opisanega dejanja znano, da ravnata protipravno in da za dejanski odvzem mladoletnih otrok, izveden dne 30. 3. 2016, nista imeli pravne podlage. Glede odločbe z dne 21. 3. 2016 pa tožnica trdi, da prav tako ne utemeljuje odvzema otrok iz vrtca, česar sta se B. B. in A. A. prav tako zavedali, saj je v tej odločbi navedeno, da se odvzameta očetu (pri katerem tako nista otroka bivala, saj je bil tedaj v priporu) in da sta do odločitve o rejništvu nameščena pri tožnici in dedku (tedaj pa te še ni bilo, saj o vlogi babice še ni bilo odločeno). Navedeno sta se delavki CSD, ki imata izpit in znanje s področja rejništva oz. družinskih razmerij in ZUP vsekakor zavedali, pa sta odvzem vseeno hoteli izvršiti. B. B. in A. A sta ravnali vsekakor zavestno protipravno, ko sta rigorozno, brez kakršnega koli občutka empatije, kot se pričakuje od socialnih delavcev, in še posebej zavržno, ker sta otroka samo nekaj mesecev prej izgubila mamo, stara starša pa hčer in ne da bi bilo ogroženo zdravje in življenje otrok ali njuni interesi, pri čemer sla bili vsekakor seznanjeni z oceno primernosti CSD Slovenj Gradec z dne 17. 2. 2021, iz katere izhaja, kako ljubeča stara starša sta tožnica in dedek, in kako vesela, sproščena in zadovoljna sta otroka pri njiju, odvzeli otroka dne 30. 3. 2016. Tožnica je zato prepričana, da ne more biti dvoma, da je bilo ravnanje prvotoženca oziroma njegovih delavk kvalificirano protipravno. Glede članka v Slovenskih novicah dne 27. 3. 2016, ki ga omenja sodišče prve stopnje, tožnica izpostavlja, da stara starša v medijih nista razkrivala osebnih podatkov vnukov, niti samih vnukov slikovno nikoli nista izpostavila, kar potrjuje tudi navedeni članek. Zadeva se je medijsko izpostavila sprva zaradi umora matere otrok, ki ga je zakrivil oče. Umor je postal medijsko odmeven v Sloveniji potem, ko je Policijska uprava Celje dne 28. 12. 2015 o okoliščinah umora matere mladoletnih otrok sklicala tiskovno konferenco, o kateri so nato poročali mediji, med drugim tudi medij Večer dne 28. 12. 2015, ki je v rubriki črna kronika objavil članek o tem, da je oče mladoletnih otrok zadavil njuno mamo, nato pa se na Facebooku opravičil. Dodaja pa še, da gre v primeru objav v medijih za tehtanje pravic, da si konkurirata na eni strani ustavno varovana pravico do družinskega življenja z določitvijo tajnosti postopka, ter da ima v opisanem primeru pravica do družinskega življenja vsekakor prednost pred samo tajnostjo postopka. Pri tem pa še ponovi, da tožnica in dedek mld. vnukov nikoli nista medijsko izpostavljala in nikoli nista objavljala njunih imen, še manj pa fotografij. Tožnica v nadaljevanju pritožbe še vztraja, da je bila kvalificirana protipravnost ravnanja delavcev prvotoženca podana že na sestanku dne 22. 3. 2016, ko naj bi stara starša podala soglasje oz. vedela za vključitev otrok v drugo rejniško družino (kar je bilo navedeno v zadnjem odstavku prve strani zapisnika CSD Velenje z dne 22. 3. 2016). Priznava, da sta stara starša sicer podpisala zapisnik z dne 22. 3. 2016, ki so ga spisale delavke prvotoženke, vendar s celotno vsebino zapisnika nista bila niti seznanjena, niti jima ni bilo predloženo domnevno negativno mnenje o tem, da nista primerna za rejnika (očitno je bila mišljena ocena primernosti z dne 17. 2. 2016, ki je bila po vsebini dejansko pozitivna). Celotno dogajanje na sestanku dne 22. 3. 2016 je bilo zgolj farsa delavcev prvotoženca, oblastnega organa, saj je bila že dan pred tem izdana odločba o namestitvi otrok v rejništvo drugim osebam z dne 21. 3. 2016, česar na sestanku dne 22. 3. 2016 delavke niso povedale starima staršema. Ničesar v zvezi z obstojem odločbe z dne 21. 3. 2016 tudi ni zapisano v samem zapisniku. Takšno ravnanje pa je po oceni tožnice naklepno (kvalificirano) protipravno, saj odstopa od običajne metode dela direktorice in delavcev CSD in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Gre za samovoljno ravnanje, ki je v očitnem nasprotju z zakoni in podzakonskimi akti. Slednje bi moralo ugotoviti tudi sodišče ob ustrezni presoji izvedenih dokazov. Sedaj izpodbijana odločitev je posledično protispisna, kar pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Svojo pritožbo tožnica zaključi s sklepnimi ugotovitvami, da je izkazala obstoj kvalificirane protipravnosti v zvezi s samim odvzemom mld. otrok — vnukov dne 30. 3. 2016 (pri čemer ponovno izpostavlja, da za prvotoženca veljajo tudi določbe splošne odškodninske odgovornosti, v okviru česar se terja nižja stopnja protipravnosti). Posledično bi po prepričanju tožnice moralo sodišče prve stopnje presojati tudi ostale predpostavke odškodninske odgovornosti, česar pa ni storilo. Meni, da je izkazana vzročna zveza in škoda in da bi zato sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku tožnice v celoti. Glede premoženjske škode, za katero je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaključilo, da je zahtevek za njeno plačilo neutemeljen, pa tožnica sodišču prve stopnje še očita, da je povsem nekritično sledilo pavšalnim, z ničemer izkazanim zatrjevanjem prvotoženca, da naj bi bili vsi stroški sodnih postopkov. katere tožnica vtožuje v tem postopku, plačani iz javnih donacij, saj to ne drži. Glede na to, da tožnica zatrjuje negativno dejstvo, je tako na toženki, da dokaže resničnost svojih zatrjevanj, prvotoženec pa tega dokaznega bremena ni zmogel. Ker ji je sodišče vseeno sledilo, pa to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala tudi na napačno ugotovitev dejanskega stanja.

3. Prvotoženec je na pritožbo tožnice odgovoril, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo. Drugotoženka pa na pritožbo tožnice ni odgovorila.

4. Pritožba tožnice ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnica od obeh toženk nerazdelno zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja prvotoženca dne 30. 3. 2016 pri odvzemu mld. vnukov. Navajala je, da je že od dne 25. 12. 2015, ko sta jo hči D. D. in njen partner E. E. prosila za varstvo mld. F. F. in G. G. čez praznike ter nato kontinuirano vse od tragičnega dogodka dne 27. 12. 2015, ko je oče E. E. vzel življenje njeni hčeri, skrbela za mld. vnuka. Slednja sta ostala pri tožnici s soglasjem CSD Slovenj Gradec in sta bila do dne 30. 3. 2016 v varstvu in oskrbi pri tožnici in dedku H. H., ki sta oba, v skladu s koristjo otrok, upoštevajoč pri tem tudi navodila CSD, izvrševala varstvo in vzgojo vnukov. V januarju 2016 je tožnica po navodilih strokovne delavke CSD Slovenj Gradec I. I. pri pristojnem CSD Slovenj Gradec vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti. Kot je vzpostavljena praksa pri CSD in pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, strokovni delavec da navodila za vložitev vloge za izdajo dovoljenja sorodniku, če se predhodno ugotovi, da je takšna oblika rejništva v korist otroka. Dne 30. 3. 2016 pa je nato povsem nepričakovano prišlo do odvzema obeh mld. otrok (na podlagi odločbe CSD Velenje št. 1203-1/2016-15 z dne 21. 3. 2016), ki sta bila brez predhodne seznanitve tožnice odpeljana in oddana v rejništvo neznanim tujim osebam. Tožnica v zvezi s tem ni prejela nobenega pisnega obvestila o razlogih za to, o tem, kje se otroka nahajata, kaj šele ustrezne upravne odločbe. S tem je bilo protipravno poseženo v tožničin pravni položaj in pravice ter korist, ki se odraža v varovanju družinskih odnosov med starimi starši in vnuki. Vrhovno sodišče RS je s sodbo in sklepom, opr. št. I Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016, že ugotovilo, da je bilo tožnici z dejanjem CSD Velenje glede odvzema njenih vnukov poseženo v njeno ustavno varovano pravico do družinskega življenja, da takojšen odvzem otrok dne 30. 3. 2016 niso narekovali interesi mladoletnih otrok in da je bil odvzem nezakonit. CSD Velenje bi po mnenju vrhovnega sodišča lahko ta dejanja pred odločitvijo o vlogi tožnice za izvajanje rejniške dejavnosti za mld. vnuka izvršil le, če bi takojšnjo izvršitev narekovali interesi samih otrok, vendar pa te okoliščine niso bile podane. S tem je bilo preuranjeno poseženo v razmerje med tožnico in vnukoma in s tem v pravico tožnice do družinskega življenja. Skladno krajevnemu običaju (tako na Koroškem v Slovenj Gradcu, kot v celotni Sloveniji) sta starša 25. 12. 2015 poprosila stara starša, da otroka ostaneta v njunem domu in oskrbi in varstvu ter vzgoji, vse dokler se ne vrneta ponju. Ker je obstajal dogovor med staršema in starima staršema (ustni, ki je bil izvrševan vse do dne 30. 3. 2016), je prvotoženec protipravno posegel v ta dogovor in s tem v pravico do zasebnosti doma in družine iz 8. člena EKČP. Razlogi za odvzem otrok družini, pa še to le s strani sodnih organov, bi sicer lahko bili samo zloraba ali zanemarjanje otroka, kot to določa 9. člen Konvencije OZN o otrokovih pravicah, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo, kar je ugotovilo tudi že vrhovno sodišče. Tožnica je še zatrjevala, da je bila protipravnost ravnanja podana že na sestanku pri CSD Velenje dne 22. 3. 2016, ko naj bi podala soglasje za sodelovanje za vključitev otrok v drugo rejniško družino, vendar je bila takšna izjava tožnice izsiljena z zlorabo pravic uradne osebe. Opisano ravnanje je vsekakor protipravno, saj odstopa od običajne metode dela CSD in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Gre za samovoljno ravnanje, ki je v očitnem nasprotju z zakoni in podzakonskimi akti. Da je bilo ravnanje odvzema mld. otrok nezakonito ter da je bilo s tem poseženo v ustavno varovano pravico do družinskega življenja, pa je potrdilo že Vrhovno sodišče RS s citirano sodno odločbo. Tožnici je v posledici protipravnega ravnanja prvotoženca in drugotoženke nastala premoženjska in nepremoženjska škoda, in sicer iz naslova stroškov sodnih postopkov v skupnem znesku 13.336,12 EUR, iz naslova potnih stroškov zaradi realizacije stikov z vnukoma v znesku 2.508,60 EUR ter iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice (pravice do družinskega in zasebnega življenja) v višini 25.000,00 EUR. Skupaj je tako od obeh tožencev solidarno uveljavljala odškodnino v znesku 40.844,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2018 dalje do plačila.

7. Pri odločanju o tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo v tem konkretnem primeru, ko gre za odškodninsko odgovornost države (drugotoženka) in nosilcev javnih pooblastil (prvotoženec), predstavljajo določila 26. člena URS ter splošna določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o odškodninski odgovornosti, t.j. določila 131. in 135. člena OZ ter 147. člena OZ o odškodninski odgovornosti za delavca.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku¹ ugotovilo in zaključilo, da so neutemeljeni očitki tožnice o protipravnosti ravnanja delavk prvotoženca na sestanku dne 22. 3. 2016, da izvedeni dokazi ne potrjujejo tožničinih navedb o izsiljenosti tožničine izjave glede sodelovanja pri nameščanju vnukov v rejniško družino, da je bila tožnica že dne 4. 3. 2016 in tudi še na tem sestanku s strani strokovnih delavk seznanjena z mnenjem CSD Slovenj Gradec, da ni primerna za izvajanje rejništva za mld. vnuka, da ji mnenje res ni bilo vročeno, vendar to ne pomeni, da je šlo za kakršnokoli zavajanje in izsiljevanje v smislu pridobitve soglasja tožnice za podpis zapisnika in njene izjave o sodelovanju, da ni šlo za nobeno prevaro s strani prvotoženca in tudi ne za zlorabo pravic uradne osebe; da ravnanje prvotoženca, ki glede na takrat ustaljeno prakso in običajen način dela (ob dveh negativnih mnenjih) tožničine vloge ni posredovala ministrstvu, ne predstavlja škodljivega ravnanja kot podlage odškodninske odgovornosti po 26. členu Ustave RS, ker se vse očitane kršitve lahko odpravijo in so tudi se odpravile v okviru procesnih pravil upravnih postopkov z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi; da tudi po tožnici izpostavljeni tožbeni očitki procesnih kršitev v postopku izdaje odločbe z dne 21. 3. 2016 (nepriznanje statusa stranke v tem postopku in nevročitev odločbe) ne predstavljajo škodljivega ravnanja kot podlage odškodninske odgovornosti po 26. členu Ustave RS, ker se vse te kršitve v skladu s procesnimi pravili upravnih postopkov lahko odpravljajo (in so tudi se odpravile) že z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, da je pristojno ministrstvo že presojalo te očitke procesnih kršitev in z odločbo z dne 21. 6. 2016 odločilo, da se tožnica nima pravice udeleževati postopka v upravni zadevi v zvezi z odvzemom mld. vnukov in ji torej v tem delu ni bil priznan status stranke, zato tudi po tožnici zatrjevano dejstvo, da ji na sestanku dne 22. 3. 2016 niso povedali, da je bila že dan prej izdana odločba z dne 21. 3. 2016, ne predstavlja škodnega ravnanja kot podlage odškodninske odgovornosti; da je neutemeljen tudi očitek, da tudi sicer ni bilo nobene podlage za izdajo odločbe z dne 21. 3. 2016 glede odvzema otrok in namestitvi v rejniško družino, saj je bila predmetna odločba v skladu s procesnimi pravili že v okviru upravnega postopka in upravnega spora predmet vsestranskega vsebinskega preizkusa in je bila dokončna z odločbo ministrstva z dne 9. 2. 2017 ter pravnomočno potrjena v upravnem sporu pod opr. št. Il U 93/2017, ko je sodišče s sodbo z dne 20. 6. 2018 tožničino tožbo zavrnilo; da tako ne gre za kvalificirano protipravnost pri izdaji te odločbe; da so neutemeljene in pravno zmotne tudi tožničine navedbe, da je v konkretnem primeru s tem, ko sta bila mld. vnuka po smrti matere puščena pri njej v varstvu, prišlo do izdaje ustne odločbe o dodelitvi otrok v rejništvo tožnici in da je tožnica dejansko izvajala rejništvo, saj je bil tudi ta očitek procesne kršitve v postopku izdaje odločbe z dne 21. 3. 2016 že preizkušen v skladu s procesnimi pravili upravnega postopka, in sicer je Upravno sodišče RS s sodbo II U 220/2016 z dne 16. 1. 2019 zavrnilo tožničino tožbo in pojasnilo, da o izdaji dovoljenja otrokovemu sorodniku ni mogoče odločiti z ustno odločbo v skrajšanem postopku po 144. členu ZUP, kot to zmotno meni tožnica, saj je za odločitev o tem potrebna vloga stranke in ugotovitev centra, da je to v otrokovo korist (kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno); da je bil dejanski odvzem mladoletnih otrok 30. 3. 2016 sicer nezakonit, ker je bil izveden preuranjeno, preden je bilo s strani pristojnega ministrstva odločeno o vlogi tožnice za izdajo dovoljenja za opravljanje rejništva za mld. otroka, da bi se dejanja prevzema otrok in njune namestitve v rejniško družino lahko pred samo izdajo in vročitvijo citirane odločbe ministrstva tožnici izvršila le, če bi takojšnjo izvršitev narekovali primarno varovani interesi samih mladoletnih otrok, vendar pa te okoliščine niso bile podane, zato navedenih dejanj prevzema mladoletnih otrok v vrtcu in njihove namestitve v drugo rejniško družino tožena stranka tedaj ne bi smela izvršiti, saj je s tem preuranjeno posegla v razmerje med tožnico in mladoletnima otrokoma in s tem v pravico tožnice do družinskega življenja, ne da bi za to dejanje ob ustavno skladni razlagi in uporabi svojih pristojnosti imela ustrezno podlago v zakonu oziroma sprejetih upravnih aktih; da je razlog te nezakonitosti odpadel že z izdajo odločbe pristojnega ministrstva z dne 11. 4. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina vloga za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti in je tako bila nezakonitost posega podana le v času od odvzema otrok 30. 3. 2016 do vročitve odločbe ministrstva tožnici (tj. v času 13 do 15 dni, upoštevaje poštni tek pri vročitvi pisanja); da pa ugotovitev nezakonitosti tega dejanja upravnega organa še ni zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost po 26. členu Ustave RS, saj imajo ravnanja upravnih organov značilnosti protipravnosti le v primerih zavestne, namerne in očitne, tj. kvalificirane napačnosti, ki pa je sodišče prve stopnje v tem konkretnem primeru ni ugotovilo. Ocenilo je, da ne gre zanemariti pogovora s starima staršema na sestanku dne 22. 3. 2016, ko sta bila s strani strokovnih delavk opozorjena, da ni primerno, da se otroka izpostavljata medijem in je očitno do takšne izpostavljenosti medijem (tudi z njune strani) že prišlo, da je do ponovne objave v medijih prišlo že kmalu po tem sestanku, ko je bil 27. 3. 2016 v časniku Slovenske novice objavljen članek z naslovom "Umorili so jima hčer, izgubila bosta še vnuke". Glede na vse ugotovljene okoliščine, v katerih se je pripravljal in izvedel odvzem otrok 30. 3. 2016 in v katerih so strokovne delavke prvotoženca poskušale uresničiti varstvo pravic in koristi mld. otrok, vse z namenom zaščite otrok pred morebitno medijsko izpostavljenostjo, zaradi zaščite njune zasebnosti in na način, ki bo zanju najmanj stresen, ob obstoju resne nevarnosti, da bi tožnica, ob napovedanem prevzemu od tožnice, vključila javnost in medije in otroka izpostavila javnosti in tudi (še večji) stiski ob prevzemu, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tudi pri tem očitanem ravnanju ne gre za kvalificirano protipravno ravnanje, ki bi predstavljalo nerazumno odstopanje od določb materialnega prava in uveljavljene upravne prakse. Delavke prvotoženca so ravnale za zaščito koristi mld. otrok in ne zavestno namerno ali naklepno (ali z zlorabo pravic in samovoljno) z namenom škodovanja tožnici. Sklepno je tako sodišče prve stopnje zaključilo, da tožničini očitki prvotožencu in drugotoženki niso utemeljeni, saj njuno ravnanje ni bilo kvalificirano protipravno in da zato ni izpolnjena že prva predpostavka kot ena od bistvenih elementov civilnega delikta, ki morajo biti podane kumulativno, odškodninska odgovornost prvotoženca in drugotoženke v smislu določila 26. člena Ustave RS pa tako ni podana. Ker prvotoženec in drugotoženka tožnici za morebiten nastanek nepremoženjske in premoženjske škode ne moreta odgovarjati, je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

9. Sodišče prve stopnje je v točki 45. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da odškodninska odgovornost prvotoženca in drugotoženke v smislu 26. člena URS ni podana že iz razloga, ker njuno ravnanje ni bilo kvalificirano protipravno in tako ni izpolnjena že prva predpostavka kot ena od bistvenih elementov civilnega delikta. Ob takšnem zaključku pa sodišču prve stopnje preostalih predpostavk oziroma elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti vsi izpolnjeni kumulativno, sploh ni bilo potrebno ugotavljati, zato je neutemeljena pritožbena navedba tožnice, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se do ostalih elementov odškodninske odgovornosti ni opredelilo oziroma zanje ni navedlo nobenih razlogov.

10. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točkah 25. in 26. obrazložitve izpodbijane sodbe, predstavlja materialno pravno podlago za odločanje v tem konkretnem primeru, ko sta toženi stranki država (drugotoženka) in nosilec javnih pooblastil (prvotoženec), 26. člen URS. Ta v 1. odstavku določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Iz te človekove pravice v prvi vrsti izhaja splošna prepoved izvrševanja oblasti na protipraven način, in sicer ne glede na to, katera veja oblasti je škodo povzročila. Smisel pravice do povračila škode je zagotoviti odškodninsko varstvo pred protipravnimi ravnanji državne oblasti. Po 1. odstavku 26. člena URS je podlaga te odgovornosti (1) protipravno ravnanje državnega organa ali organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, pri čemer gre za (2) ravnanje pri izvrševanju oblasti oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem, katerega posledica je (3) nastanek škode. Po ustaljeni ustavnosodni presoji pa za odločanje sodišča o odškodninski odgovornosti države za ravnanja ex iure imperii ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, pač pa je treba pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države upoštevati posebnosti, ki izhajajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov. Četudi sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti.² Drugačno vsebino kot v klasičnih civilnih odškodninskih razmerjih ima tako v skladu z ustaljeno sodno prakso v tovrstnih zadevah pravni standard protipravnosti, saj se zahteva t.i. kvalificirana protipravnost. Ugotoviti je treba, kako bi moral državni organ oz. drug nosilec javne oblasti ravnati v posamičnem primeru oz. kakšna je bila konkretna in objektivno potrebna skrbnost organa pri izvrševanju oblastne funkcije. Upoštevati je treba naravo dela tega organa in pravila stroke, to je pravila za opravljanje službe oziroma dejavnosti organa ter naravo postopka, iz katerega naj bi izhajala protipravnost in način vodenja postopka. Obveznosti države in njenih organov so, ko gre za človekove pravice, ki varujejo najbolj temeljne vrednote demokratične družbe, posebej poudarjene: država ni dolžna le opuščati ukrepov, s katerimi bi na nedovoljen način posegla v zavarovane interese posameznikov oziroma njihove človekove pravice, temveč mora te interese oziroma pravice varovati tudi z aktivnim ravnanjem oziroma ukrepanjem. Glede na vse obrazloženo se tako izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v razmerju do prvotoženca pri presoji njegove odškodninske odgovornosti pravni standard protipravnosti presojati enako kot v klasičnih civilnih odškodninskih zadevah, ugotavljati torej navadno in ne kvalificirane protipravnost njegovega ravnanja.

11. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje v točki 32. obrazložitve izpodbijane sodbe, da pomeni odločanje v upravnem postopku izvrševanje oblasti, da se pojem protipravnega povzročanja škode tretji osebi povezuje z vprašanjem zakonitosti upravnega akta, da pa nezakonitosti upravne odločbe ni mogoče enačiti s pojmom protipravnosti kot predpostavke, ki vodi do odškodninske odgovornosti, da je ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe sicer nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost, da protipravnost nastopi tedaj, kadar nosilec oblasti prekorači svoj okvir zakonitega delovanja in to v taki meri, da tega ni mogoče upravičiti z značilnostmi upravnega sistema.

12. Pri presoji pravnega standarda (kvalificirane) protipravnosti je potrebno upoštevati tudi sam sistem (upravnega) postopka. Vsak postopek oblastvenega odločanja je namreč oblikovan tako, da se na podlagi presoje višjih organov (upravne ali sodne veje oblasti) odpravljajo nezakonitosti aktov, ki so bili izdani na nižjih stopnjah, in do pravnomočnega zaključka takega postopka končna oblika odločitve sama po sebi ni razvidna. S pravnimi sredstvi ugotovljena nezakonitost akta tako že v izhodišču ne more pomeniti objektivne napačnosti takega akta. Tako lahko odprava ugotovljenih nezakonitosti v okviru upravnega procesnega prava razreši obstoj (predhodne) protipravnosti odločitve uprave, končni rezultat postopka v obliki pravnomočne in dokončne upravne odločbe, ki prestane vse stopnje presoje, pa lahko sanira vse protipravnosti, ki so pred njim nastale.

13. Pritrditi je tožnici, da so bile v postopku izdaje odločbe z dne 21. 3. 2016 storjene določene procesne kršitve, in sicer nepriznanje statusa tožnice kot stranke v tem postopku in nevročitev odločbe, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v točki 38. obrazložitve. Je pa po presoji pritožbenega sodišča, v nasprotju s pravno zmotnim drugačnim stališčem tožnice v pritožbi, sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da te procesne kršitve ne predstavljajo škodljivega ravnanja kot podlage odškodninske odgovornosti po 26. členu URS, t.j. kvalificirane protipravnosti. To pa zato, ker se v skladu s procesnimi pravili upravnih postopkov lahko odpravljajo in so tudi se odpravile že z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Sodišče prve stopnje je pri tem povsem pravilno izpostavilo, da je te očitke presojalo že pristojno ministrstvo in z odločbo z dne 21. 6. 2016 odločilo, da se tožnica nima pravice udeleževati postopka v upravni zadevi v zvezi z odvzemom mld. vnukov in ji torej v tem delu ni bil priznan status stranke. Prav tako pravilen je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da zato tudi po tožnici zatrjevano dejstvo, da ji na sestanku dne 22. 3. 2016 niso povedali, da je bila že dan prej izdana odločba z dne 21. 3. 2016, ne predstavlja škodnega ravnanja kot podlage odškodninske odgovornosti. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi presodilo, da je neutemeljen tudi očitek tožnice, da tudi sicer ni bilo nobene podlage za izdajo odločbe z dne 21. 3. 2016 glede odvzema otrok in namestitve v rejniško družino. Predmetna odločba je bila v skladu s procesnimi pravili že v okviru upravnega postopka in upravnega spora predmet vsestranskega vsebinskega preizkusa in je bila dokončna z odločbo ministrstva z dne 9. 2. 2017 ter pravnomočno potrjena v upravnem sporu pod opr. št. II U 93/2017, ko je sodišče s sodbo z dne 20. 6. 2018 tožničino tožbo zavrnilo. Ne gre torej za kvalificirano protipravnost pri izdaji te odločbe. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno kot neutemeljene in pravno zmotne zavrnilo tudi tožničine navedbe, da je v konkretnem primeru, s tem ko sta bila mld. vnuka po smrti matere puščena pri njej v varstvu, prišlo do izdaje ustne odločbe o dodelitvi otrok v rejništvo tožnici in da je tožnica dejansko izvajala rejništvo. Tudi ta očitek procesne kršitve v postopku izdaje odločbe z dne 21. 3. 2016 je bil namreč že preizkušen v skladu s procesnimi pravili upravnega postopka, in sicer je Upravno sodišče RS s sodbo II U 220/2016 z dne 16. 1. 2019 zavrnilo tožničino tožbo in pojasnilo, da o izdaji dovoljenja otrokovemu sorodniku ni mogoče odločiti z ustno odločbo v skrajšanem postopku po 144. členu ZUP, kot to zmotno meni tožnica, saj je za odločitev o tem potrebna vloga stranke in ugotovitev centra, da je to v otrokovo korist (kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno).

14. S pritožbenimi navedbami, v katerih tožnica vztraja pri svojih trditvah o protipravnosti ravnanj delavk prvotoženca na sestanku dne 22. 3. 2016, da je bilo celotno dogajanje na tem sestanku zgolj farsa delavcev prvotoženca, saj je bila že dan pred tem izdana odločba o namestitvi otrok v rejništvo drugim osebam z dne 21. 3. 2016, česar pa delavke starima staršema niso povedale, da je bila tožnici izdaja te odločbe na tem sestanku namerno zamolčana s strani delavk prvotoženca in da sta stara starša zapisnik sicer podpisala, vendar s celotno vsebino zapisnika nista bila seznanjena, niti jima ni bilo predloženo negativno mnenje o tem, da nista primerna za rejnika ter s pritožbenimi navedbami, v dokaz katerih izpostavljata del izpovedi tožnice o dogajanju na sestanku dne 22. 3. 2016, glede izpovedi prič - zaposlenih pri prvotožencu pa izpostavlja, da gre za interesno obarvane priče, ki imajo interes čimbolj zminimizirati svojo odgovornost, tožnica izpodbija po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in podaja svojo lastno, enostransko in selektivno dokazno oceno izvedenih dokazov, s katero pa ne more izpodbiti pravilnosti popolne, celovite, skrbne in življenjsko logične dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na dosledni uporabi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, posledično pa tudi pravilnosti njegovih dejanskih ugotovitev. Zaradi njihove pravilnosti se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na vse razloge dokazne ocene sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

15. Sodišče prve stopnje je tako dokazno podprto, na podlagi izvedenih dokazov z zaslišanjem prič  C. C., A. A. in B. B., ki so bile medsebojno skladne in prepričljive, potrjene pa tudi z vsebino zapisnika s tega sestanka, v točki 37. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo in zaključilo, da niso potrjene tožničine navedbe o kakršnikoli izsiljenosti tožničine izjave glede sodelovanja pri nameščanju vnukov v rejniško družino, da je bila tožnica že dne 4. 3. 2016 in tudi še na tem sestanku dne 22. 3. 2016 s strani strokovnih delavk seznanjena z mnenjem CSD Slovenj Gradec, da ni primerna za izvajanje rejništva za mld. vnuka, da ji to mnenje res ni bilo vročeno, vendar to še ne pomeni, da je šlo za kakršnokoli zavajanje in izsiljevanje v smislu pridobitve soglasja tožnice za podpis zapisnika in njene izjave o sodelovanju pri nameščanju otrok v rejniško družino.

16. Pravilnosti teh dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje tožnica ne more izpodbiti s sklicevanjem na svojo lastno izpoved, da je na sestanku dne 22. 3. 2016 niso seznanili z vsebino mnenja CSD Slovenj Gradec. To njeno izpoved je sodišče prve stopnje v točki 35. obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ocenilo kot neverodostojno glede na drugačne skladne in prepričljive izpovedi prič C. C., B. B. in A. A., potrjene tudi z zapisnikom sestanka z dne 22. 3. 2016 in glede na ugotovitve, ki pritožbeno niti niso izpodbijane, izhajajo pa iz izpovedi prič C. C., B. B., A. A. in J. J., ki so potrjene tudi z zapisom razgovora na CSD Slovenj Gradec z dne 4. 3. 2016, na katerem je bila prisotna tudi tožnica, da je prvotoženec tožnico seznanil z oceno CSD Slovenj Gradec o njeni primernosti za kandidatko za rejništvo že v začetku meseca marca 2016 (t.j. pred tem sestankom 22. 3. 2016). Prav tako pravilno pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje na drugi strani kot verodostojne ocenilo izpovedi prič, delavk zaposlenih pri prvotožencu, saj so bile medsebojno skladne, prepričljive in podprte tudi z listinskimi dokazi³, zato tožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da gre pri vseh teh pričah, delavkah zaposlenih pri prvotožencu, za interesno obarvane priče, ki imajo interes čimbolj zminimizirati svojo odgovornost. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo razloge, zakaj šteje izpovedi vseh teh prič za verodostojne, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožnice, da sodišče prve stopnje njihove verodostojnosti ni presodilo, posledično pa tudi ni podana niti s temi pritožbenimi navedbami smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

17. Drži, kar ponovno izpostavlja tudi pritožba, da so bile v mnenju CSD Slovenj Gradec izpostavljene tudi določene pozitivne lastnosti in opažanja centra, npr. da je bilo med tožnico in njenim možem zaznati nekonfliktno, sproščeno in spoštljivo komunikacijo, delovala sta pošteno in iskreno, delovno, predvsem H. H. je izražal veselost in optimizem, da sta otroka na stara starša navezana, ker sta že pred tragičnim dogodkom bivala pri njiju, kar vse je v izpodbijani sodbi v točki 37. obrazložitve ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Je pa le-to v nadaljevanju izpodbijane sodbe po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilno tudi pojasnilo, da vse navedeno ne spremeni dejstva, da pa mnenje za tožnico (glede vprašanja, ali je primerna za opravljanje rejniške dejavnosti) ni bilo pozitivno. Sodišče prve stopnje je zato po presoji pritožbenega sodišča povsem pravilno zaključilo, da ni šlo za nobeno prevaro s strani prvotoženca in tudi ne za zlorabo pravic uradne osebe. Da takšno mnenje CSD Slovenj Gradec, ob ugotovitvi mnenja centra otroka iz zapisnika dne 1. 3. 2016, da upoštevaje vse okoliščine primera tovrstna oblika rejništva po babici (niti po ostalih sorodnikih) ni v korist mld. otrok, ni predstavljalo zadostne podlage za izdajo dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti tožnici, pa se je, kot to pravilno zaključi tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in kar pritožbeno niti ni izpodbijano, nenazadnje potrdilo tudi z izdajo odločbe pristojnega Ministrstva dne 11. 4. 2016, ki je vlogo tožnice zavrnilo. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah, ko je torej bila vloga tožnice za opravljanje rejniške dejavnosti pri pristojnem ministrstvu zavrnjena in to že 12 dni po dejanskem odvzemu otrok 3o. 3. 2016, pa je po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tudi ravnanje prvotoženca, ki glede na takrat ustaljeno prakso in običajen način dela (ob dveh negativnih mnenjih) tožničine vloge ni posredoval ministrstvu, ne predstavlja škodljivega ravnanja kot podlage odškodninske odgovornosti po 26. členu URS, torej kvalificirane protipravnosti, saj se vse te očitane kršitve lahko odpravijo in so tudi se odpravile v okviru procesnih pravil upravnih postopkov z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi.

18. Pritrditi je tožnici, da je bil odvzem mladoletnih vnukov tožnice, ki sta ga izvršili A. A. in B.B. kot delavki prvotoženca dne 30. 3. 2016, protipraven, saj je bil izvršen v nasprotju z 8. členom EKČP ter v nasprotju s 3. odstavkom 53. člena URS, zaradi česar je bilo s tem dejanjem protipravno poseženo v pravico starih staršev iz 8. člena EKČP in 53. člena URS. Da je bil ta odvzem nezakonit, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in sicer v točki 30. obrazložitve, v kateri je povzelo, da je Upravno sodišče RS, Zunanji oddelek v Mariboru s sodbo II U 127/2016 z dne 11. 5. 2016 ugotovilo, da je bil odvzem mladoletnih otrok tožnici, izvršen s strani prvotoženca dne 30. 3. 2016, v nasprotju z 8. členom EKČP in 53. členom URS in je bilo s tem dejanjem prvotoženca poseženo v pravico tožnice iz 8. člena EKČP in 53. člena URS; po pritožbah tožnice in prvotoženca zoper to sodbo pa je potem Vrhovno sodišče RS z odločbo I Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016 pritožbo prvotoženca zoper takšno odločitev zavrnilo, pritožbo tožnice pa delno zavrnilo, delno zavrglo, slednje glede odločitve o zavrnitvi njenega zahtevka, da se CSD Velenje naloži odpravo posledic odvzema otrok na način, da se zagotovi vrnitev mladoletnih vnukov na dom tožnice, to pa z obrazložitvijo, da je to predmet drugega upravnega spora, in sicer II U 143/2016.

19. Čeprav je tako bila ugotovljena nezakonitost odvzema mld. vnukov tožnice dne 30. 3. 2016, ker je bil ta izveden, še preden je bilo z dokončno odločbo ministrstva odločeno o tožničini vlogi za opravljanje rejništva glede njenih vnukov, pa ta ugotovitev, kot je to pravilno obrazložilo že sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, sama po sebi še ne zadošča za zaključek, za katerega se zavzema tožnica v svoji pritožbi, da je bilo ravnanje delavk prvotoženca, ki sta ta odvzem izvršili, tudi kvalificirano protipravno. Da bi bilo njuno ravnanje mogoče opredeliti kot takšno, bi namreč moralo biti zavestno, namerno in očitno napačno, kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni bilo in je takšen zaključek sodišča prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilen, drugačno stališče tožnice, izraženo v pritožbi, pa pravno zmotno.

20. Pri presoji, ali je bilo takšno ravnanje delavk prvotoženca kvalificirano protipravno ali ne, je poleg tega, da je razlog za nezakonitost dejanskega odvzema dne 30. 3. 2016 odpadel že z izdajo odločbe pristojnega ministrstva z dne 11. 4. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina vloga za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo, tega pa pritožba ne izpodbija, v točki 40. obrazložitve izpodbijane sodbe, potrebno upoštevati še vse druge okoliščine, v katerih se je pripravljal in izvedel odvzem mladoletnih vnukov in njuna namestitev v rejniško družino dne 30. 3. 2016.

21. Tako ne gre spregledati, kar je kot nesporno v točki 30. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je še pred odvzemom dne 30. 3. 2016 dne 21. 3. 2016 prvotoženec izdal odločbo, s katero je odločil, da se mladoletna otroka, torej vnuka tožnice, odvzameta očetu ter oddata v varstvo, vzgojo in oskrbo v rejniško družino, da v času do oddaje v rejniško družino mld. otroka bivata pri starih starših, torej pri tožnici in H. H., da namestitev mladoletnih otrok v rejniško družino izvrši prvotoženec in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve, ki je bila, kot je to bilo predhodno že natančno obrazloženo v točki 13. te sodbe, predmet vsestranskega vsebinskega preizkusa v upravnem postopku in upravnem sporu in je postala dokončna z odločbo pristojnega ministrstva z dne 9. 2. 2017 ter pravnomočna s sodbo Upravnega sodišču RS, Zunanji oddelek v Mariboru, pod opr. št. II U 93/2017 z dne 20. 6. 2018, ki je tožničino tožbo zavrnilo.

22. Poleg tega je potrebno še upoštevati, kar je prav tako kot nesporno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je tožnica že v januarju 2016 vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti, da je center rejnika v izdelavi ocene o primernosti kandidatke z dne 17. 2. 2016 podal oceno, da tožnica ni najbolj primerna kandidatka za izvajanje rejništva v primeru F. F. in G. G., da je center otrok, t.j. CSD Velenje, v zapisu strokovne skupine dne 1. 3. 2016 glede na vse okoliščine primera ugotovil, da ni v korist mladoletnih G. G. in F. F., da njuna stara mati (tožnica) zanju izvaja rejniško dejavnost, prav tako pa tudi rejništvo po ostalih sorodnikih ni v korist otrok. Ker je, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje v točki 36. obrazložitve izpodbijane sodbe, mogoče v skladu 2. odstavkom 14. člena ZIRD odločiti pozitivno o izvajanju rejništva zgolj v primeru pozitivnega mnenja centra otroka, v tem konkretnem primeru pa takšno pozitivno mnenje centra otroka ni obstajalo, je bilo tako že pred dejanskim odvzemom otrok dne 30. 3. 2016 več ali manj jasno, da tožnica dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti ne bo dobila in da bosta nameščena v drugo rejniško družino. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: MDDSZEM) je v skladu z 2. odstavkom 14. člena ZIRD odločilo z dokončno odločbo z dne 11. 4. 2016 in tožničino vlogo za rejništvo zavrnilo, ker je na podlagi mnenj centra otroka in centra rejnika menilo, da niso podani razlogi, da bi bilo rejništvo po tožnici za oba otroka v njuno korist. Tožnica je sicer s tožbo izpodbijala to odločbo pristojnega ministrstva v upravnem sporu pri Upravnem sodišču RS, Zunanji oddelek v Mariboru, pod opravilno številko II U 143/2016, ki je s sodbo z dne 10. 1. 2018 njen zahtevek pravnomočno zavrnilo, nakar je Ustavno sodišče RS ugodilo tožničini ustavni pritožbi, razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v novo odločanje, tokrat pod opr. št. II U 472/2019, ki pa je tudi v novem sojenju s sodbo z dne 13. 12. 2022 zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s tem pa potrdilo odločbo ministrstva o zavrnitvi dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti in je tako nesporno, da tožnica ni pridobila dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti.

23. Za presojo kvalificirane protipravnosti ravnanja prvotoženca in njegovih delavk so pomembne tudi ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 35. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki pritožbeno niso izpodbijane, da je bilo na sestanku z dne 22. 3. 2016 govora tudi o tem, da ni v korist otrok, da jih stara starša medijsko izpostavljata, in so se dogovorili, da ne bosta mld. vnukov izpostavljala medijem, da pa je bil že kmalu po tem sestanku, 27. 3. 2016, v časniku Slovenske novice objavljen članek z naslovom "Umorili so jima hčer, izgubila bosta še vnuke", s fotografijo starih staršev. Pravilnosti teh ugotovitev sodišča prve stopnje tožnica ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na to, da stara starša v medijih nista razkrivala osebnih podatkov vnukov, niti samih vnukov slikovno nikoli nista izpostavila, kar potrjuje tudi navedeni članek, da se je zadeva medijsko izpostavila sprva zaradi umora matere otrok, ki ga je zakrivil oče, da je umor postal medijsko odmeven v Sloveniji, potem ko je Policijska uprava Celje dne 28. 12. 2015 o okoliščinah umora matere mladoletnih otrok sklicala tiskovno konferenco, o kateri so nato poročali mediji, med drugim tudi medij Večer dne 28. 12. 2015, ki je v rubriki črna kronika objavil članek o tem, da je oče mladoletnih otrok zadavil njuno mamo, nato pa se na Facebooku opravičil. Vse te okoliščine je namreč pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ko je v točki 44. obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je glede na odmevnost primera, ki je bil v medijih znan pod imenom "koroška dečka", čeprav v članku mld. otroka nista omenjena z osebnimi podatki, je pa v članku objavljena fotografija starih staršev (priloga B14) z njunimi osebnimi imeni in njuna osebna izpovedba ob izgubi hčerke ter njuna izjava, kot izhaja že iz naslova "najprej je bila umorjena hči, zdaj ne bova mogla več skrbeti za vnuka", takoj jasna in vidna povezava. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa to potrjuje trditve toženih strank in pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o medijski izpostavljenosti mld. vnukov tožnice.

24. Sodišče prve stopnje pa je pri presoji kvalificirane protipravnosti ravnanja delavk prvotoženca pri dejanskem odvzemu otrok dne 30. 3. 2016 pravilno upoštevalo tudi dejanske ugotovitve v točki 35. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki so dokazno podprte. Temeljijo namreč na skladnih izpovedbah prič C. C., A. A.,  B. B.In  J. J. ter na uradnem zaznamku K. K. o vsebini telefonskega razgovora s tožnico dne 29. 3. 2016 (priloga B29), da je tožnica delavki prvotoženca K. K. ob poizvedovanju glede dogovorjenega skupnega obiska rejniške družine, ki je bilo načrtovano za 30. 3. 2016, povedala, da družino zastopa odvetnik Hostnik, da jih zato jutri (30. 3. 2016) ne bo (in da vse nadaljnje informacije dobijo pri odvetniku), kar so delavci prvotoženca razumeli, da stara starša z njimi več ne bosta sodelovala, kot sta to sicer izjavila na sestanku dne 22. 3. 2016. Ker je sodišče prve stopnje, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pravilno ocenilo izpoved tožnice kot neverodostojno, pravilnosti teh ugotovitev sodišča prve stopnje tožnica v pritožbi ne more izpodbiti s sklicevanjem na lastno izpoved, da je po sestanku dne 22. 3. 2016 direktorici prvotoženca C. C. povedala, da kar se tiče odločanja o njenem rejništvu nad vnuki (torej vlogi), da bo poiskala pravno pomoč odvetnika, da pa bo, kar se tiče vnukov, s CSD Velenje še vedno sodelovala.

25. Upoštevaje še dokazno podprte dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 42. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki temeljijo na verodostojnih izpovedbah prič C. C., A. A., B. B., J. J. ter na zapisniku z dne 29. 3. 2016 in jih pritožba niti ne izpodbija konkretizirano, da je strokovna skupina prvotoženca po telefonskem pogovoru s tožnico dne 29. 3. 2016, ko je odklonila sodelovanje, po preučitvi vseh okoliščin zaključila, da namestitev otrok v rejniško družino ob sodelovanju starih staršev ne bo mogoča, da je zato sprejela odločitev, da otroka namesti v rejniško družino na način, da ju prevzame iz njima nevtralnega okolja, v izogib izpostavljanju nadaljnjim travmatičnim dogodkom, da je bilo za pričakovati upiranje tožnice in H. H. in njune družine in nevarnost izpostave otrok medijem, je po presoji pritožbenega sodišča povsem pravilen, v skladu z 26. členom URS, tudi sklepni zaključek sodišča prve stopnje v točki 44. obrazložitve izpodbijane sodbe, da glede na vse te okoliščine, v katerih se je pripravljal in izvedel odvzem otrok 30. 3. 2016 in v katerih so strokovne delavke prvotoženca poskušale uresničiti varstvo pravic in koristi mld. otrok, vse z namenom zaščite otrok pred morebitno medijsko izpostavljenostjo, zaradi zaščite njune zasebnosti in na način, ki bo zanju najmanj stresen, ob obstoju resne nevarnosti, da bi tožnica, ob napovedanem prevzemu otrok od tožnice, vključila javnost in medije in otroka izpostavila javnosti in tudi (še večji) stiski ob prevzemu, tudi pri tem očitanem ravnanju ne gre za kvalificirano protipravno ravnanje, ki bi predstavljalo nerazumno odstopanje od določb materialnega prava in uveljavljene upravne prakse, saj so delavke prvotoženca ravnale za zaščito koristi mld. otrok in ne zavestno namerno ali naklepno (ali z zlorabo pravic in samovoljno) z namenom škodovanja tožnici. Pritožbeno vztrajanje tožnice pri drugačnem stališču, da je šlo za namerno, naklepno protipravno ravnanje delavcev prvotoženca, ki so se ga le-ti tudi zavedali in hoteli storiti, pa po presoji pritožbenega sodišča nima opore v izvedenem dokaznem postopku in v že predhodno predstavljenih pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

26. Pravilnosti tega zaključka sodišča prve stopnje tožnica ne more uspešno izpodbiti niti s sklicevanjem na to, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi z dne 19. 10. 2016 kot bistveno tudi ugotovilo, da odvzema otrok dne 30. 3. 2016 niso narekovali interesi ali koristi otrok, niti vnuka pri tožnici in dedku nista bila ogrožena. Četudi se je v upravnem sporu, ki je tekel pred Vrhovnim sodiščem RS pod opr. št. I Up 161/2016, res ugotovilo, da takšnega (preuranjenega) odvzema vnukov dne 30. 3. 2016 ni narekovalo varstvo pravic in interesov mladoletnih otrok (56. člen URS), pa to še ne pomeni, da delavke pri pripravi in izvedbi odvzema otrok dne 30. 3. 2016 niso ravnale tako, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, t.j. z namenom zaščite otrok pred medijsko izpostavljenostjo, z namenom zaščite njune zasebnosti in na način, da bo zanju najmanj stresen, še manj pa da so ravnale, kar jim neutemeljeno očita tožnica tudi v pritožbi, namerno, naklepno v nasprotju s postopkovnimi predpisi in predpisi s področja družinskega prava (ki so jih, kot to pravilno izpostavlja tudi pritožba, glede na svojo strokovno usposobljenost seveda poznale) in z namenom škodovanja tožnici.

27. Pritožbeni očitki tožnice, da delavki prvotoženca A. A. in B. B., ki sta izvedli odvzem mld. tožničinih vnukov in njuno namestitev v rejniško družino dne 30. 3. 2016, mld. vnukov tožnice nista v ničemer pripravili za namestitev v rejniško družino, da pri pripravah niso sodelovali ne tožnica ali dedek ne rejnica, čeprav 33. člen ZIRD določa, da je za namestitev otroka v rejniško družino potrebno pripraviti otroka in njegove starše (v obravnavanem primeru babico-tožnico in dedka) kot tudi rejnika in rejniško družino, ter pritožbene navedbe tožnice, da naklep delavk prvotoženca izkazujejo tudi njihova nadaljnja ravnanja onemogočanja vzpostaviti družinsko razmerje med tožnico in mld. vnuki, s tem da so onemogočale stike vnukov s tožnico, niti niso podale osnovnih informacij, kam in komu sta bila vnuka odpeljana, pa predstavljajo v skladu s 337. členom ZPP nedopustne pritožbene novote, saj tožnica v pritožbi ni navedla prav nobenega razloga, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla pravočasno navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP). Do teh pritožbenih navedb se zato pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo.

28. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podana (kvalificirana) protipravnost toženih strank, ki je ena izmed predpostavk njune odškodninske odgovornosti po 26. členu URS v zvezi s 131. členom OZ, je pravilno tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrnilo v celoti.

29. Tožnica odločitve o stroških pravdnega postopka ne izpodbija konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa s pritožbo ni uspela, je tudi njena pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

30. Pritožba tožnice se ob obrazloženem tako pokaže za neutemeljeno. Pritožbeno sodišče je zato njeno pritožbo zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP v celoti potrdilo.

31. Tožnica s svojo pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa mora prvotožencu povrniti vse njegove potrebne pritožbene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je prvotožencu ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) ter vrednosti odvetniške točke v času izdaje te sodbe (0,60 EUR) priznalo naslednje pritožbene stroške: za sestavo odgovora na pritožbo 1.000 točk (Tar. št. 22/1 OT), za materialne stroške 20 točk (2% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT) in 134,64 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT), skupaj 746,64 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške je tožnica dolžna prvotožencu povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

-------------------------------
¹ Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 48/2023 z dne 28. 10. 2023.
³ Primerjaj točke 35. do 37. ter 42. obrazložitve izpodbijane sodbe.