VSRS Sklep VIII Ips 82/2017

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 3. 2015 in za ugotovitev, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo dne 3. 6. 2015, ampak še vedno traja. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Presodilo je, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1 Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu prodajalke v poslovni enoti (v nadaljevanju: PE) AA je prenehala.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi niso obstajali, zlasti glede na to, da v trgovinah opravljajo delo tudi napotene delavke. Tožena stranka bi morala primarno zagotavljati delo svojim delavcem. Poleg tega je v času podaje odpovedi tožena stranka objavila razpis za dve prosti delovni mesti in ta ne bi bil potreben, če bi tožnico premestila na eno izmed teh prostih delovnih mest.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Revizija uvodoma uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa jih v nadaljevanju ne konkretizira. Zato z vidika tako uveljavljanega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

8Utemeljeno pa revizija uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

9Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu prodajalke v PE AA. Tožena stranka ji je dne 18. 3. 2015 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi se je sklicevala na ekonomski razlog. Navajala je tudi organizacijski razlog. Dne 11. 6. 2014 je bil sprejet sklep o začetku postopka preventivnega prestrukturiranja nad toženo stranko. Direktor je dne 2. 3. 2015 sprejel sklep o zmanjšanju števila zaposlenih na določenih delovnih mestih, med drugim tudi na delovnem mestu prodajalca v PE AA. V tej PE AA je prišlo do nižje realizacije prihodkov od prodaje za meseca januar in februar 2015 za 7 %, primerjalno s prihodki od prodaje v istem obdobju v letu 2014, oziroma za 7,71 % od načrtovanih prihodkov od prodaje. V PE je delo poslovodkinje opravljala napotena delavka, delo prodajalke pa občasno tudi študentka. Tožena stranka je 10. 4. 2015 objavila prosto delovno mesto prodajalca v drogeriji BB. in 12. 6. 2015 v drogeriji CC., obe za določen čas. V obeh primerih je šlo za nadomeščanje odsotne delavke (delavki, ki sta nadomeščali dotlej, pogodbe nista želeli podaljšati).

10Sodišče prve stopnje je presodilo, da delo študentke, ki je občasno delala že približno leto dni pred sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne dokazuje navideznosti prenehanja potrebe po opravljanju dela prodajalke, saj je študentka delala le, kadar je bil povečan promet v času posameznih aktivnosti, dopustov in krajših bolniških. Objave prostih delovnih mest v drugih PE ni štelo za relevantne, zlasti ker je šlo za zaposlitve za določen čas zaradi nadomeščanja odsotnih delavk, obe prosti delovni mesti, ki ju je navajala tožnica (v PE BB. in v CC.), pa sta bili objavljeni po podani odpovedi. Tudi zaposlovanje preko agencije E.E. d.d. po presoji sodišča prve stopnje na zakonitost odpovedi ni vplivalo, ker ni bil podan noben od primerov nedovoljene zaposlitve napotenih delavcev iz 59. člena ZDR-1. Sodišče druge stopnje je v celoti soglašalo s takšno presojo in za odločilno štelo dejstvo, da je tožničino delo postalo nepotrebno v PE AA. Glede zaposlovanja napotenih delavcev in objave prostih delovnih mest za določen čas je zavzelo enako stališče kot sodišče prve stopnje.

11Po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Sodišči nižje stopnje sta ob ugotovitvi, da je poslovni razlog obstajal - ekonomski zaradi upada prihodkov, organizacijski pa zaradi zmanjšanja števila prodajalcev v PE in prerazporeditve nalog na druge zaposlene - presodili, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Presoje, da je ekonomski razlog podan že ob 7%-nem upadu prihodkov v trajanju dveh mesecev (v primerjavi z istim obdobjem prejšnjega leta) oziroma ob za 7,71% manjšem prihodku od načrtovanega, revizija ne izpodbija.

12Prepričanje, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, tožnica v reviziji gradi na tezi, da se mora delodajalec s primernimi ukrepi, če jih ima na voljo, izogniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je tožena stranka imela to možnost, ker bi jo glede na široko opredelitev kraja opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi lahko premestila v drugo PE ali pa bi z namenom ohranitve njene zaposlitve zmanjšala zaposlovanje napotenih delavcev, študentke in delavcev za določen čas (z možnostjo podaljšanja za nedoločen čas).

13V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi (tudi iz poslovnega razloga) le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ta zakonska zahteva je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, po kateri delavcu delovno razmerje ne more prenehati, če za to ni resnega razloga, pa tudi Priporočilom št. 166 k tej konvenciji, ki med drugim določa, da morajo vse stranke (med njimi v prvi vrsti delodajalci) kolikor je mogoče preprečevati (se izogniti) ali minimizirati odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Med ukrepi za preprečitev odpovedi pogodb o zaposlitvi Priporočilo v 21. točki III. poglavja našteva tudi omejitev najemanja drugih izvajalcev, naravno zmanjševanje zaposlenih in prostovoljno upokojevanje, notranje premestitve, omejitev nadurnega dela itd. Upoštevaje sodno prakso in tudi navedene usmeritve je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep delodajalca tudi v primeru obstoja poslovnega razloga.

14Presoja o tem, ali razlogi, ki jih navaja delodajalec, dejansko zadoščajo za utemeljenost odpovedi, je prepuščena sodišču, ki pa se ne more zadovoljiti le z ugotovitvijo, da je poslovni razlog podan, ker je prišlo do upada prometa in potrebe po zmanjšanju števila zaposlenih zaradi prerazporeditve nalog določenih delovnih mest na preostale zaposlene. Delodajalec ima sicer z ustavo zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude - v ta okvir sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog - vendar ta ni absolutna. Uravnotežena mora biti s pravicami zaposlenih¹, ki se v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na splošno uresničujejo prav skozi citirano določbo drugega odstavka 89. člena ZDR-1, v primeru odpovedi večjemu številu delavcev pa še širše (glej 98. - 103. člen ZDR-1). Če namesto odpovedi pogodb o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca, ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato okoliščina, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbe o zaposlitvi zaposlenim zaradi poslovnega razloga (ker izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih), na enakih delih zaposluje delavce za določen čas, najema agencijske delavce ali študente, ni nepomembna. Ni torej nepomembno, ali je tožena stranka zaposlovala agencijske delavce, za katera dela ter v kakšnem obsegu. Ohranitev zaposlitev delavcev ima načeloma prednost pred zagotavljanjem dela najetih delavcev, ki niso v delovnem razmerju pri delodajalcu, kadar se ta odloča za zmanjšanje ali racionalizacijo poslovanja.

15V tej zadevi je obenem treba upoštevati, da je odpovedana pogodba o zaposlitvi tožnice v 5. točki določala, da bo ta delo opravljala v poslovalnici delodajalca PE AA., vendar tudi, da bo v skladu s potrebami delodajalca in po predhodnem obvestilu svoje delo opravljala v drugih krajih, kjer ima delodajalec svoje poslovne enote, v skladu s pogoji iz Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije². Stranki pogodbe o zaposlitvi sta torej v primeru potreb dopustili možnost premeščanja delavke (oziroma enostranske odreditve dela po predhodnem obvestilu delodajalca) iz ene v drugo PE brez spremembe pogodbe o zaposlitvi, to pa pomeni, da sta kraj opravljanja dela opredelili širše.

16Kadar je kraj opravljanja dela v pogodbi širše določen, mora delodajalec pri ugotavljanju, ali je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, upoštevati takšno širšo opredelitev. Sodišči nižjih stopenj sta zato izhajali z zmotnega materialnopravnega izhodišča, da za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že ugotovitev, da je tožničino delo postalo nepotrebno v PE AA.³ Ob nepotrebnosti del v tej PE in ob takšni pogodbi o zaposlitvi je naloga delodajalca, da ugotovi, ali tudi kje drugje obstajajo potrebe po delu delavke na enakem delovnem mestu. Zato sta sodišči tudi dejstvo objave prostih delovnih mest zmotno presojali z vidika 91. člena ZDR-1 (v smislu, da zaposlitev za določen čas ni ustrezna). Pravica tožnice do ohranitve zaposlitve namreč ne temelji na dolžnosti delodajalca, da ji ponudi novo pogodbo (za ustrezno delovno mesto), ampak že na možnosti premestitve (odreditve del v drugih enotah) v okviru določb pogodbe o zaposlitvi. V okoliščinah tega primera je torej bistveno, ali ob dejstvu, da je tožena stranka iskala prodajalce v PE, v katere bi lahko v skladu s pogodbo o zaposlitvi premestila tožnico (ji le odredila delo drugje), odpovedni razlog v eni PE res onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tudi dejstvo, da je prosti delovni mesti objavila po odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi in za določen čas, samo po sebi ni odločilno, zlati glede na to, da je bila objava posledica izteka pogodb o zaposlitvi za določen čas - torej dejstva, za katerega je tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici že lahko vedela.

17Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje glede teh okoliščin ni bilo popolno ugotovljeno, je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob upoštevanju gornjih izhodišč bo moralo sodišče v ponovljenem postopku natančneje razčistiti okoliščine v zvezi z zaposlovanjem delavcev preko zaposlitvene agencije in okoliščine v zvezi z zaposlitvijo prodajalk (za določen čas, z možnostjo zaposlitve za nedoločen čas) v PE BB. in CC., nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

18Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Takšno stališče je zavzel tudi Evropski odbor za socialne pravice v Poročilu za leto 2008 (Digest of the Case Law of the European Commitee of Social Rights, 2008, str. 154).
² Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (v nadaljevanju KP, Ur. l. RS, št. 111/2006 in naslednji) v tretjem odstavku 16. člena določa, da če je kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi širše določen, se kot kraj opravljanja dela štejejo vse organizacijske enote delodajalca, do katerih pot na delo in z dela z razpoložljivimi prevoznimi sredstvi ne traja dlje kot tri ure od prebivališča delavca po pogodbi o zaposlitvi.
³ Primerjaj s sklepom VIII Ips 296/2016 z dne 7. 3. 2017.