VDSS Sodba Pdp 157/2026

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Zaradi delnega umika tožbe je sodišče prve stopnje postopek ustavilo za znesek 564,55 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača denarni znesek v višini 11.722,06 EUR z obrestmi od 13. 1. 2024 do plačila in odmerjene stroške postopka. V presežku (za znesek 5.743,14 EUR z obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. in III. točka izreka).

Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnikov delovni dan začel ob 7.00 uri in končal ob 00.15 uri. Tožnik je iz naslova kršitve pravice do dnevnega počitka vtoževal ure, ki jih je opravljal pred 8.00 uro in po 18.00 uri, sodišče pa je ugotovilo, da so bila vtoževana dela pred 8.00 uro in po 18.00 uri opravljena. Tožnik je bil na delovni dolžnosti tudi sicer ves čas od 8.00 do 18.00 ure, v tem času ni imel počitka oz. je opravljal delo preko polnega delovnega časa. Zmotna je materialnopravna presoja, da je tožnik upravičen do plačila le za delo po 22.00 uri, ker naj ne bi bilo dokazano, da je do 18.00 ure delo opravljal ves čas. Vojaška policija deluje 24 ur na dan, 7 dni v tednu, to pa izhaja tudi iz dokumentov (Standardni operativni postopki - SOP, Direktiva za delovanje vojaške policije SV). Vojaška policija je opravljala tudi preventivne naloge, ne zgolj naloge, kjer je bila potrebna dejanska intervencija zaradi že nastale kršitve, zato veliko dela iz naslova prevencije ni moglo biti zapisano v poročilih. Tožnik je bil ves čas (24/7) dosegljiv na telefon in v pripravljenosti, na vsak klic se je moral odzvati v roku 15 minut. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je toženka napotila tožnika na opravljanje vojaške službe v tujino na mednarodno misijo zaradi opravljanja nalog na dolžnosti vojak - vojaški policist (vodja patrulje št. 2). Sodišče mu je zaradi opravljenih 338 ur in 55 minut dela v času opredeljenega časovnega obdobja pripadajočega dnevnega počitka in 159 ur in 30 minut opravljenega dela v času, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo v višini 9.200,77 EUR z obrestmi, višji zahtevek (za znesek 5.743,14 EUR z obrestmi) pa je zavrnilo (prvi in drugi odstavek 140. člena Zakona o javnih uslužbencih - ZJU; 155. in 156. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; drugi odstavek 97.f člena, 98.c člen Zakona o obrambi - ZObr). Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo odločitev. Teh razlogov ne ponavlja.

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz novejše sodne prakse, po kateri pripadniku Slovenske vojske na misiji ne pripada plačilo za nadurno delo kot tako, temveč plačilo za delo, opravljeno v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni oziroma tedenski počitek, pa mu ni bil.

Pritožba neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje tožniku glede dnevnega počitka priznalo le delo, opravljeno pred 8.00 uro in po 22.00 uri, ne pa tudi delo med 18.00 in 22.00 uro. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov upoštevalo in tudi ugotovilo, da se je delovni dan vojaških policistov praviloma začel ob 7.00 uri s primopredajo in končal po izvedbi večernega obhoda baze in kontrole zapiranja lokalov ob 00.15 uri oziroma 00.30 uri naslednjega dne. Vendar pa sama ugotovitev časovnega okvira začetka in zaključka delovnega dne še ne pomeni, da je tožnik za celotno to obdobje upravičen do dodatnega plačila.

Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je tožnik v postopku zahteval plačilo za celoten čas pred 8.00 uro in po 18.00 uri, pri čemer je kot podlago zahtevka uveljavljal stališče, da je delo, opravljeno zunaj časovnega okvira aktivnosti po hišnem redu misije, že samo po sebi presežno delo. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopnega, da takšno materialnopravno izhodišče ni pravilno.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi priznanje plačila za ves čas med 18.00 in 8.00 uro naslednjega dne pomenilo priznanje plačila za delo v obsegu, ki presega zakonsko opredeljeno pravico do dnevnega počitka (11 ur za neenakomerno razporejen delovni čas) in bi dejansko predstavljalo priznanje nadurnega dela. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa pripadnik na mednarodni misiji ni upravičen do plačila nadurnega dela zgolj zato, ker je opravljal delo preko rednega delovnega časa, saj je sistem njegovega plačila z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (sprejeto na podlagi ZObr in ZSPJS) urejen drugače. Pravilna je zato presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen le do ur opravljenih pred 8.00 uro zjutraj in ur opravljenih po 22.00 uri, ko je bil za vse vojake predviden počitek.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik od 8.00 do 18.00 ure na delovni dolžnosti, avtomatično sklepati, da je delo opravljal tudi ves čas med 18.00 in 22.00 uro. Iz razlogov sodbe izhaja ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb tožnika ter prič A. A. in B. B. ugotovilo, da vojaški policisti med posameznimi nalogami niso ves čas opravljali dela, temveč so v določenih delih dneva lahko razpolagali s svojim časom, imeli prosti čas oziroma čas za športne aktivnosti. Zato je pravilno presodilo, da zgolj časovna umeščenost posameznih nalog v dnevni razpored še ne dokazuje, da je tožnik ves čas med 18.00 in 22.00 uro dejansko opravljal delo.

Tožnik ponavlja svoje stališče iz postopka pred sodiščem prve stopnje, da naj bi bila že sama pripravljenost oziroma razpoložljivost za opravljanje nalog razlog za priznanje plačila za celotno obdobje po 18.00 uri. Takšnemu stališču ni mogoče slediti. Predmet presoje v tem sporu ni bila splošna dosegljivost ali pripravljenost za delo, temveč obseg dejansko opravljenega dela, ki je posegel v pravico do dnevnega počitka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno izhajalo iz konkretno ugotovljenih in dokazanih nalog, ki jih je tožnik opravljal pred 8.00 uro in po 22.00 uri, ter mu za ta čas tudi priznalo ustrezno plačilo.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe o tem, da vojaška policija deluje 24 ur dnevno 7 dni v tednu oziroma da je opravljala tudi preventivne naloge, ki niso bile evidentirane v poročilih. Sodišče prve stopnje ni spregledalo narave dela vojaške policije, temveč je prav na podlagi izpovedb tožnika in njegovih sodelavcev ugotovilo obsežen nabor njihovih nalog in jim pri ugotavljanju dejansko opravljenega dela v pretežni meri sledilo. Vendar iz dejstva, da je organizacijska enota vojaške policije delovala neprekinjeno, še ne izhaja, da je posamezni pripadnik neprekinjeno opravljal delo oziroma da je dokazano opravljal delo v obsegu, ki ga zatrjuje pritožba.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in ker niso podani razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.