VDSS Sodba Pdp 181/2026

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko z dnem 25. 5. 2024 ter zahtevek za ugotovitev, da slednje še naprej traja z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 8. 2018 s pripadajočimi aneksi. Zavrnilo je reintegracijo in reparacijo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Izpostavlja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da je izpoved tožnika protislovna in neprepričljiva, nima opore v zaslišanju tožnika. Iz zapisnika izhaja, da je tožnik ves čas dosledno zatrjeval, da kuverte ni odpiral in da ob njenem prevzemu ni vedel, da vsebuje denar, temveč je za to izvedel šele naknadno ob seznanitvi z očitki. Sodišče je posamezne izjave tožnika iztrgalo iz konteksta in jim pripisalo napačen pomen, kar je v nasprotju z 8. členom ZPP. Ker sodba ne vsebuje jasnih in konkretnih razlogov o odločilnih dejstvih, je podana bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je tožnik vedel za vsebino kuverte. Iz izvedenih dokazov, vključno z izpovedjo priče A. A. izhaja nasprotno, saj slednji ni izpovedal, da bi tožniku povedal, da je v kuverti denar. Ob odsotnosti vedenja o vsebini kuverte tožniku ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, zato niso izpolnjeni pogoji za redno odpoved iz krivdnega razloga po 89. členu ZDR-1. Neutemeljena je tudi dokazna ocena glede ravnanja tožnika z izročeno kuverto. Izpovedi več prič (A. A., B. B., C. C.) potrjujejo, da ravnanje z gotovino ni bilo organizirano kot neposredna oddaja računovodstvu, temveč je v določenem obdobju obstajala interna praksa odlaganja v interno blagajno v ambulanti. Sodišče teh izpovedi ni ustrezno upoštevalo, temveč je selektivno sledilo posameznim dokazom, kar predstavlja kršitev 8. člena ZPP. Priča D. D. je izpovedovala predvsem o pričakovanem računovodskem postopku oddaje gotovine, ne pa o dejanski praksi znotraj reševalne službe. Njene izpovedi ni primerjalo z izpovedbami neposredno zaslišanih reševalcev, ki so opisovali ustaljeno prakso, kar predstavlja kršitev 8. člena ZPP. Prav tako je sodišče selektivno upoštevalo izpoved E. E. in je neutemeljeno zmanjšalo verodostojnost prič A. A. in B. B., brez da bi za to podalo konkretne razloge. Sodišče glede priče B. B. pavšalno izpostavi osebno poznanstvo, vendar slednje samo po sebi ne zmanjšuje verodostojnosti priče. Takšna selektivna dokazna ocena je pomanjkljiva in nepravilna. Ni bilo izkazano, da bi pri toženki obstajala jasna in konkretna navodila glede ravnanja z gotovino ali da bi bil tožnik za takšno ravnanje ustrezno usposobljen. Ob neurejenem sistemu in odsotnosti jasnih pravil tožniku ni mogoče očitati kršitve delovnih obveznosti. Nepravilna je tudi presoja glede drugega očitanega razloga (ravnanje na preverjanju znanja), saj iz dokazov ne izhaja, da bi šlo za hujšo kršitev ali da bi bile ogrožene varnost, premoženje ali delovni proces. Šlo je za enkraten verbalni konflikt v stresni situaciji preverjanja znanja, ki tudi ob morebitni neprimernosti ne utemeljuje odpovedi kot najstrožjega ukrepa. Sodišče je zmotno uporabilo tudi pravila o dokaznem bremenu, saj je breme dokazovanja preneslo na tožnika. Ob upoštevanju vseh okoliščin, vključno z dosedanjim brezhibnim delom tožnika in hudimi posledicami odpovedi, izpodbijana odpoved ne prestane testa sorazmernosti in načela ultima ratio. Ker očitana ravnanja ne dosegajo stopnje kršitve, ki bi utemeljevala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, je izpodbijana sodba materialnopravno in procesno nepravilna. Priglaša stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam v pritožbi ter predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane iz krivdnega razloga po tretji alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je presodilo, da je odpoved zakonita. Presoja temelji na pravilni ugotovitvi, da je bilo tožniku predhodno zakonito podano pisno opozorilo po prvem odstavku 85. člena ZDR-1, ker ni ravnal dovolj skrbno s kuverto z gotovino, saj denar s strani pacientke ni bil predan toženi stranki, nato pa je ponovno kršil delovne obveznosti z neprimernim ravnanjem na preverjanju znanja dne 13. 3. 2024.

Neutemeljen je očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne in konkretne razloge o vseh odločilnih dejstvih: o vsebini in utemeljenosti pisnega opozorila, o ravnanju tožnika s kuverto, o ustaljenem načinu ravnanja z gotovino pri toženi stranki, o verodostojnosti zaslišanih prič ter o ponovni kršitvi na preverjanju znanja. Razlogi sodbe niso nejasni ali medsebojno nasprotni, zato ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sodišče prve stopnje je dokazno oceno opravilo skladno z 8. členom ZPP. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno oprlo na selektivno interpretacijo posameznih delov tožnikove izpovedi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče tožnikovo izpoved presojalo celovito in v povezavi z vsemi izvedenimi dokazi. Pri tem mu glede odločilnega vprašanja, ali je vedel, da je v kuverti denar, utemeljeno ni verjelo, saj je bila njegova izpoved nelogična ter v bistvenih delih v nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi. Tožnik je tako med drugim zatrjeval, da gotovine niso oddajali neposredno v blagajno pri delodajalcu, temveč v predal v ambulanti z napisom "uprava", medtem ko iz izpovedi priče D. D. in iz predloženih blagajniških dnevnikov izhaja, da so reševalci, tudi tožnik, gotovino oddajali neposredno v blagajno finančno-računovodske službe ter za oddajo prejeli podpisano potrdilo. Prav tako je tožnik najprej zatrjeval, da mu A. A. ni povedal, kaj je v kuverti, da tega ni preverjal in da ob rokovanju ni zaznal, da bi bila v njej gotovina, nato pa je pojasnil, da se je pisno opredelil upravi, da je bil v kuverti denar in da ga on ni vzel. Ob tem ni mogoče spregledati, da med strankama ni bilo sporno, da je F. F. A. A. izročila kuverto z zneskom 152,52 EUR, ki jo je A. A. nato predal tožniku, da kuverta ni prispela ne do vodje službe ne do finančno‑računovodske službe, ter da sta tožnik in A. A. kasneje, po tem, ko je tožnik prejel pisno opozorilo, manjkajoči znesek povrnila vsak do polovice. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikovo zatrjevanje, da ni vedel, da je v kuverti denar, ni prepričljivo. Že po življenjskih izkušnjah je namreč logično, da znesek 152,52 EUR vključuje tudi kovance, ki jih je mogoče ob rokovanju s kuverto zaznati. Prav tako ni življenjsko verjetno, da bi A. A. tožniku izročil kuverto z gotovino, ne da bi mu povedal, da gre za denar, ki ga je treba ustrezno predati.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedim D. D., E. E. in direktorja tožene stranke, ki so skladno pojasnili, da je bil ustaljeni način oddaje gotovine tak, da so reševalci denar skupaj z računom in blagajniškim dnevnikom prinašali na upravo oziroma blagajno, praviloma še isti dan. Ta način potrjuje tudi listinska dokumentacija, zlasti blagajniški dnevniki, iz katerih izhaja, da je tudi tožnik gotovino predajal na upravo in prejel podpis pristojne osebe kot potrdilo o oddaji. Zato niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da je bil sistem neurejen, ker da tožena stranka ni imela jasnih in konkretnih navodil glede ravnanja z gotovino in da tožnik z njimi ni bil seznanjen oz. za takšno ravnanje ni bil usposobljen, zaradi česar mu ni mogoče očitati kršitve delovnih obveznosti.

Pritožba neutemeljeno izpostavlja izpovedi prič, ki so opisovale starejšo oziroma drugačno prakso odlaganja gotovine v ambulanti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi priče E. E. prepričljivo pojasnilo, da se je način poslovanja z gotovino spremenil že v letu 2020 oziroma 2021, da predalnika "uprava" in "vodja" po tej spremembi nista bila namenjena odlaganju gotovine ter da so bili s tem zaposleni seznanjeni, saj imajo redne sestanke na katerih se dogovorijo o tovrstnih operativnih zadevah. Izpoved C. C., da se je v določenem obdobju denar puščal v ambulanti oziroma interni blagajni, ne omaje dokazne ocene, saj ni bila časovno natančna in ne izkazuje, da je takšna praksa veljala v času spornega dogodka.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede dokazne ocene izpovedi prič A. A. in B. B. Sodišče prve stopnje je navedlo konkretne in razumne razloge, zaradi katerih njunima izpovedbama ni sledilo. Priča A. A. je bila sama neposredno udeležena pri ravnanju s sporno kuverto, poleg tega pa je bila njegova izpoved tudi notranje nedosledna. Po eni strani je izpovedal, da se je v predal v ambulanti odlagal zgolj kakšen manjši znesek gotovine, nato pa je pojasnjeval, da sam denarja ni nosil v računovodstvo, temveč ga je puščal v predalu, pri čemer iz njegove nadaljnje izpovedi ni izhajalo, da bi šlo zgolj za manjše zneske. Takšna neskladja je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri oceni njegove verodostojnosti. Tudi sicer pa je njegova izpoved v nasprotju z izpovedjo direktorja ter prič D. D., E. E. ter dokaznimi listinami (blagajniški dnevniki), ki skladno potrjujejo drugačen način predaje gotovine, kot ga je zatrjeval A. A. Utemeljeno sodišče prve stopnje ni sledilo niti izpovedi priče B. B. Priča je sprva zanikala, da bi se s tožnikom poznala tudi izven dela, nato pa je sama pojasnila, da sta se dogovarjala za druženje na kavi in da mu je posodila denar, kar je sodišče lahko upoštevalo pri oceni njene nepristranskosti. Ključnega pomena pa je predvsem to, da njegova izpoved ni bila skladna z ostalimi izvedenimi dokazi glede načina ravnanja z gotovino pri toženi stranki. Priča je namreč zatrjevala, da ob oddaji gotovine ni prejemala nobenega potrdila, kar je v nasprotju tako z izpovedjo priče D. D. kot tudi z listinsko dokumentacijo, zlasti blagajniškimi dnevniki (B38), iz katerih izhaja ustaljena praksa predajanja in potrjevanja oddaje gotovine. Sodišče prve stopnje je zato njegovo izpoved utemeljeno ocenilo kot manj verodostojno in neprepričljivo.

Bistven očitek iz pisnega opozorila z dne 27. 10. 2023 je bil, da tožnik s prejeto kuverto z denarjem pacientke ni ravnal dovolj skrbno ter da gotovine ni predal delodajalcu na določen in ustaljen način. Kuverta ni bila izročena vodji službe, prav tako ni bila predana blagajni oziroma računovodstvu, zato ga ni bilo možno vrniti pacientki, ki je plačala storitev, ki jo ni bila dolžna plačati. Takšno ravnanje predstavlja najmanj kršitev obveznosti vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1, saj tožnik pri ravnanju z gotovino ni ravnal s potrebno skrbnostjo in odgovornostjo, ki se pričakuje pri opravljanju njegovih delovnih nalog. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo pisno opozorilo utemeljeno.

Pravilna je tudi presoja glede ponovne kršitve dne 13. 3. 2024. Vsi trije člani komisije so skladno izpovedali, da se je tožnik po neuspešnem preverjanju znanja tega dne vedel neprimerno, povzdignil glas, obtoževal komisijo in inštruktorje ter prostora sprva ni želel zapustiti. Izpovedi prič G. G., H. H. in I. I. so bile v bistvenih delih skladne in podprte tudi s pisnim poročilom H. H. Dejstvo, da so tudi člani komisije v nadaljevanju povzdignili glas, ne zmanjšuje pomena tožnikovega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do zaostritve prišlo zaradi tožnikovega neprimernega vedenja, reakcija članov komisije pa je bila namenjena umiritvi situacije in prekinitvi tožnikovega verbalno nasilnega ravnanja.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da naj bi šlo le za enkraten verbalni spor brez posledic. Pri presoji krivdnega razloga ni odločilno le, ali je nastala materialna škoda ali neposredna ogroženost, temveč tudi, ali je delavec ravnal v nasprotju z obveznostjo spoštljivega in dostojnega odnosa do sodelavcev, drugih javnih uslužbencev oziroma oseb, s katerimi prihaja v stik pri delu. Tožnikovo ravnanje je predstavljalo ponovno kršitev delovnih obveznosti po že podanem pisnem opozorilu.

Neutemeljen je tudi očitek o nepravilni porazdelitvi dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje dokaznega bremena ni prevalilo na tožnika, temveč je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga. Tožena stranka je dokazala tako utemeljenost predhodnega opozorila kot tudi obstoj ponovne kršitve.

Pravilna je tudi materialnopravna presoja sodišča prve stopnje. Tožnik je s prvim ravnanjem kršil temeljno obveznost vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1 ter obveznost varovanja delodajalčevih interesov iz 37. člena ZDR-1, saj z izročeno kuverto z gotovino ni ravnal s potrebno skrbnostjo in ni poskrbel, da bi bila gotovina predana na predpisan oziroma ustaljen način. Posledično denar ni prispel do pristojne službe, zaradi česar je morala tožena stranka pacientki vrniti znesek 152,52 EUR in je bila za ta znesek oškodovana. Okoliščina, da sta tožnik in A. A. sporni znesek kasneje povrnila, na obstoj kršitve in tožnikovo odgovornost ne vpliva, saj naknadna povrnitev škode ne izključuje predhodnega neskrbnega ravnanja niti ne pomeni, da do kršitve delovnih obveznosti ni prišlo, temveč predstavlja zgolj sanacijo posledic že storjene kršitve. Pri presoji zakonitosti odpovedi je bistveno, da je tožnik s svojim ravnanjem povzročil situacijo, zaradi katere je nastala škoda oziroma tveganje za škodo ter omajal zaupanje delodajalca v njegovo odgovorno ravnanje pri delu. S ponovnim ravnanjem dne 13. 3. 2024 pa je tožnik kršil tudi obveznost spoštljivega in dostojnega vedenja do drugih oseb v delovnem okolju, k čemur ga poleg splošnih pravil delovnega razmerja izrecno zavezuje tudi 10. alineja XVIII. točke pogodbe o zaposlitvi. Njegovo verbalno nasilno in neprimerno ravnanje do članov komisije je predstavljalo ponovno kršitev delovnih obveznosti po predhodnem pisnem opozorilu. Ob ugotovljenem obstoju obeh kršitev so bili zato izpolnjeni pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 89. členu ZDR-1.

Glede na drugi odstavek 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V okoliščinah konkretnega primera ni mogoče zaključiti, da bi bila odpoved kot ultima ratio nesorazmeren ukrep. Pri presoji o tem, ali razlog odpovedi onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni odločilno zgolj, da je tožnik po predhodnem pisnem opozorilu ponovno kršil delovne obveznosti, temveč tudi narava obeh kršitev in njun vpliv na zaupanje delodajalca. Prva kršitev se je nanašala na neskrbno ravnanje z gotovino oziroma kuverto z denarjem, ki ni bila predana ne vodji službe ne računovodstvu, zaradi česar je bila tožena stranka oškodovana. Gre za ravnanje na delovnem mestu zdravstvenega reševalca, pri katerem sta zanesljivost in skrbnost pri ravnanju s premoženjem delodajalca in pacientov bistvenega pomena. Ponovna kršitev pa se je nanašala na nedostojno in verbalno nasilno ravnanje pred komisijo za preverjanje znanja, kar je razumljivo še dodatno omajalo zaupanje delodajalca v tožnikovo sposobnost spoštljivega in odgovornega ravnanja v delovnem okolju, kjer so potrebni umirjenost, sodelovanje in profesionalna komunikacija. Pomembno je tudi, da iz izpovedi direktorja izhaja, da je s tožnikom že pred tem večkrat opravil razgovore ter ga opozarjal, prosil in celo rotil, naj s kršitvami preneha, vendar tožnik svojega ravnanja ni ustrezno spremenil. To kaže, da milejši ukrepi niso dosegli namena in da delodajalec od tožnika ni mogel več utemeljeno pričakovati takšnega izpolnjevanja delovnih obveznosti, ki bi omogočal nadaljevanje delovnega razmerja.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel zato sam krije svoje pritožbene stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).