UPRS Sodba I U 63/2022-42

1. Tožbi se ugodi, odločba Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije številka 06131-855/2017-24 z dne 10. 2. 2020, se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 382,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

• Povzetek odločbe organa prve stopnje

1. S 1. točko izreka izpodbijane odločbe je organ prve stopnje do pridobitve dovoljenja pristojnega organa tožniku prepovedal opravljanje zdravilske dejavnosti (tradicionalno kitajsko zdravilstvo, osteopatija, kiropraktika, homeopatija in shiatsu terapija), saj ne izpolnjuje pogojev za samostojno izvajanje zdravilske dejavnosti po Zakonu o zdravilstvu (v nadaljevanju ZZdrav). Rok za izvršitev navedenega ukrepa je takoj po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka izpodbijane odločbe).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je organ prve stopnje 27. 11. 2019 in 12. 12. 2019 po uradni dolžnosti preveril, ali tožnik v zvezi z navedeno zdravilsko dejavnostjo izpolnjuje pogoje po ZZdrav, torej ali ima licenco in dovoljenje pristojnega organa. Tožnik je 12. 12. 2019 izjavil, da izvaja tradicionalno kitajsko zdravilstvo, manualno terapijo (kiropraktiko) in homeopatijo, kar uresničuje A. A. V dopisu z dne 8. 1. 2020 je tožnik navedel, da z vakumsko terapijo ne izvaja pritiska, ampak le masažo. Priložil je vlogo za pridobitev prve licence za opravljanje zdravilske dejavnosti, ki jo je oddal 4. 12. 2019, in zagotovil, da bo licenco pridobil konec januarja 2020.

3. Glede na navedeno je zdravstvena inšpektorica ugotovila, da izvajalec A. A. opravlja dejavnost tradicionalno kitajsko zdravilstvo, osteopatija, kiropraktika, homeopatija, shiatsu terapija, za kar je treba imeti licenco in dovoljenje po ZZdrav. O tem in z ukrepom prepovedi opravljanja zdravilske dejavnosti je pred izdajo odločbe seznanila tožnika.

4. Dne 6. 2. 2020 je inšpektorica po poizvedbi na Ministrstvu za zdravje ugotovila, da tožnik nima dovoljenja za izvajanje zdravilske dejavnosti.

5. Iz nadaljnjih ugotovitev je razvidno, da zdravilec A. A. ne izkazuje strokovne usposobljenosti za samostojno opravljanje zdravilske dejavnosti, saj nima veljavne licence, ki je javna listina po 35. členu ZZdrav in se podeljuje po postopku v 36. členu tega zakona.

   Povzetek odločbe in sklepa organa druge stopnje

6. Organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje (1. točka izreka odločbe in sklepa organa druge stopnje). Nato je 2. točko njenega izreka "odpravil, tako da se glasi": "Rok za izvršitev ukrepa iz 1. točke izreka te odločbe je takoj po vročitvi, pritožba pa ne zadrži izvršitve." (2. točka izreka odločbe in sklepa organa druge stopnje). Sklenil je še, da se v odločbi organa prve stopnje popravi napačna označba tožnika (3. točka izreka odločbe in sklepa organa druge stopnje).

7. Po stališču organa druge stopnje ni sporno, da tožnik nima ustreznega dovoljenja po 9. člen ZZdrav za opravljanje zdravilske dejavnosti, saj iz pritožbe in izjave z dne 12. 12. 2019 izhaja s tem povezano tožnikovo priznanje.

8. Niso utemeljene tožnikove pritožbene navedbe, da nikoli ni izvajal homeopatije, osteopatije, kiropraktike ali shiatsu terapije, in da nasprotno ne izhaja iz izjave z dne 12. 12. 2019, saj je tožnik te zdravilske dejavnosti navedel tako v vlogi za pridobitev prve licence za opravljanje zdravilske dejavnosti z dne 4. 12. 2019 kot tudi v navedeni izjavi z dne 12. 12. 2019, poleg tega so omenjene na tožnikovi spletni strani. Drži sicer, da je osteopatija črtana s seznama metod zdravilske dejavnosti, vendar pa ta dejavnost spada med zdravilske sisteme skladno s 4. členom Pravilnika o opredelitvi zdravilskih sistemov in zdravilskih metod ter o postopku evidentiranja, priznavanja in nadzora zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, ki se uvajajo v zdravilsko dejavnost (v nadaljevanju Pravilnik).

9. V zvezi s tožnikovo trditvijo, da je izjavo podal 9. 12. 2019 in ne 12. 12. 2019, organ druge stopnje ugotavlja, da je organ prve stopnje tožnikovo izjavo brez navedenega datuma prejel 12. 12. 2019 in jo zavedel kot 19. dokument v obravnavani zadevi. Ni res, da tožnik v tem dopisu ni trdil, da se ne ukvarja z navedenimi zdravilskimi dejavnostmi in da je izjavil le "da se te dejavnosti uporabljajo pri izvajanju zdravilske dejavnosti". Iz tožnikove izjave jasno izhaja, "da se pri izvajanju zdravilske dejavnosti uporabljajo zdravilski sistemi; tradicionalno kitajsko zdravilstvo, manualna terapija (kiropraktika) in homeopatija". V izjavi je tožnik tudi navedel, "čemu služijo posamezni sistemi".

10. Brezpredmetna je tožnikova navedba, da se ukvarja z akupunkturo, ki je vključena v zdravstveno dejavnost in ne spada več med zdravilske metode, saj organ prve stopnje tožniku ni prepovedal opravljanja te dejavnosti.

11. Po mnenju organa druge stopnje je izpodbijana odločba obrazložena v skladu s prvim odstavkom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pravico do izjave je tožnik uresničil z dopisoma, ki ju je organ prve stopnje prejel 12. 12. 2019 in 8. 1. 2020. Dejstvo, da "tožnik ni bil neposredno zaslišan", česar v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe niti ni predlagal, tako ne pomeni kršitve te pravice.

12. Organ druge stopnje ni upošteval novih dejstev oziroma dokazov v dopolnitvi pritožbe (tožnik je 16. 3. 2020 predložil obvestilo, v katerem navaja, da je bila dne 4. 3. 2020 izdana odločba, s katero je bila A. A. od 4. 3. 2020 do 3. 3. 2027 podeljena licenca za opravljanje zdravilske dejavnosti za delo na področju zdravilskih sistemov tradicionalnega kitajskega zdravilstva ter homeopatije in na področju zdravilskih metod kiropraktike, shiatsu terapije ter vakumske terapije in da je bil A. A. z dnem izdaje navedene odločbe vpisan v register). Naknadna pridobitev licence za opravljanje dejavnosti, tudi če bi jo tožnik imel pred izdajo izpodbijane odločbe, namreč ne spremeni dejstva, da je brez ustreznega dovoljenja opravljal zdravilsko dejavnost. Za zakonito opravljanje tožnikove zdravilske dejavnosti ne zadošča le veljavna licenca zdravilca, ki pri tožniku izvaja zdravilsko dejavnost, ampak mora imeti tožnik tudi dovoljenje za opravljanje te dejavnosti.

    Povzetek tožbenih navedb

13. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, da se izpodbijana odločba izreče za nično, podrejeno pa da se izpodbijana odločba v celoti ter odločba in sklep organa druge stopnje v 2. točki izreka odpravita in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Zahteva tudi sodne stroške.

14. Zmotna je ugotovitev organa prve stopnje, da je tožnik opravljal navedene zdravilske sisteme oziroma metode. V uvodnem delu odgovora z dne 9. 12. 2019 je namreč tožnik le zaradi predstavitve funkcij zdravilskih sistemov in metod, na kar kaže uporaba trpnika, navedel, da se pri izvajanju zdravilske dejavnosti uporabljajo zdravilski sistemi tradicionalna kitajska medicina, kiropraktika, homeopatija oziroma tehnike akupunture, kiropraktike (tehnike manualne terapije ali osteopatije) in homeopatije, s katerimi se olajša simptome določenih bolezni, ni pa trdil, da se s tem ukvarja.

15. Poleg tega je treba upoštevati 3. točko navedenega odgovora, v kateri je tožnik na nedvoumen način pojasnil, da se ukvarja z alternativnimi oblikami zdravljenja, ki so v skladu s Pravilnikom o vrstah zdravstvene dejavnosti (v nadaljevanju Pravilnik 2) uvrščene med zdravstvene dejavnosti, za katere se po ZZDej ne zahteva posebno dovoljenje za opravljanje, kar je organ prve stopnje prezrl. Tudi iz takrat veljavnega tožnikovega cenika niso razvidni navedeni zdravilski sistemi oziroma metode.

16. Ni pravilna ugotovitev organa druge stopnje, da tožnik nima ustreznih dovoljenj in da iz njegove vloge za pridobitev prve licence za opravljanje zdravilske dejavnosti izhaja, da je opravljal očitane zdravilske dejavnosti. Dejavnosti, ki jih je A. A. navedel v svoji vlogi za pridobitev prve licence za opravljanje zdravilske dejavnosti z dne 4. 12. 2019, ne izkazujejo, da se je z njimi ukvarjal tudi tožnik. Navedeno vlogo za pridobitev licence zdravilca je A. A. vložil le zaradi nejasnosti v zakonodaji, zaradi katerih se lahko kiropraktika in homeopatija štejeta tako za zdravstveno kot tudi za zdravilsko dejavnost, in da bi se izognil negativnim posledicam inšpekcijskega postopka.

17. Organ prve stopnje je tožnika s pozivom pred izdajo odločbe obvestil o svoji ugotovitvi z dne 25. 11. 2019, da je iz (tožnikove) spletne strani razvidno, da tožnik izvaja tudi vakumsko terapijo (ventuze), ki na podlagi Pravilnika spada med zdravilske metode. Tožnik je v odgovoru z dne 6. 1. 2020 obvestil organ, da ne izvaja vakumske terapije kot zdravilske metode. Da bi se izognil nejasnostim, je tožnik s spletne strani takoj odstranil navedeni zapis, kar je inšpekcijski organ očitno upošteval, saj mu v izpodbijani odločbi ni določil prepovedi izvajanja vakumske terapije.

18. Na tožnikovi spletni strani so bile že pred začetkom inšpekcijskega postopka objavljene le metode manualne terapije, akupunkture, masaže s kozarci, moksibustije kot ogrevanje mišic in obvestilni podatki o homeopatiji. Tožnik na spletni strani ni objavljal, da izvaja kiropraktike, osteopatijo, shiatsu terapijo in druge metode TKM. V dokaz svojih trditev, da se ne ukvarja s tradicionalnim kitajskim zdravilstvom, osteopatijo, kiropraktike, homeopatijo in shiatsu terapijo, je tožnik 9. 12. 2019 posredoval fotografijo cenika v svojih poslovnih prostorih, do česar se organa prve in druge stopnje nista opredelila. V odgovoru z dne 9. 12. 2019 je tožnik navedel tudi, da njegove dejavnosti spadajo pod šifro dejavnosti 86.901 "Alternativne oblike zdravljenja", ki so v skladu s Pravilnikom 2 uvrščene v zdravstvene dejavnosti, za katere se ne zahteva posebno dovoljenje za opravljanje v skladu s tretjim odstavkom 3.a člena ZZDej.

19. A. A. je glede na ugotovitve inšpekcijskega organa v svoji vlogi za pridobitev prve licence za opravljanje zdravilske dejavnosti z dne 4. 12. 2019 navedel, da želi pridobiti licenco tudi za manualno terapijo in osteopatijo. Vendar pa mu je Direktorat za zdravstveno varstvo 12. 2. 2020 sporočil, da navedeni dejavnosti nista več opredeljeni kot zdravilski metodi in ne sodita pod ZZdrav. Zato tožniku za opravljanje dejavnosti osteopatije in manualne terapije niti ni bilo treba pridobiti dovoljenja.

20. Tožnik je nameraval začeti z izvajanjem dejavnosti homeopatije po zaključku usposabljanja A. A., torej več kot dve leti po uveljavitvi Pravilnika 2. Tožnik se še ne ukvarja s homeopatijo in je na spletni strani o tem navedel le splošne podatke. Homeopatija je po spremembi Pravilnika 2 uvrščena med zdravstvene dejavnosti, za opravljanje katere ni treba pridobiti dovoljenja.

21. Glede na to, da je bilo tožniku prepovedano opravljanje zdravilskih dejavnosti, ki jih ne opravlja, je izpodbijana odločba nična, saj je ni mogoče izvršiti.

    Povzetek odgovora na tožbo

22. Tožena stranka ob sklicevanju na zapisnik o izrednem inšpekcijskem nadzoru z dne 13. 12. 2017 navaja, da je bil pri inšpekcijskem pregledu prisoten tožnikov zakoniti zastopnik A. A., ki je inšpektorici pojasnil, da pri tožniku izvaja oralno kelacijo, manualno terapijo, pulzno diagnostiko, akupunkturo, moksibustijo, ventuzo in akupunkturo s pijavkami. Inšpektorica je ugotovila, da je bila tožnikova spletna stran spremenjena in da je iz tožnikovega računa o izvajanju dejavnosti razvidno, da je v zadnjem mesecu izvajal akupunkturo, manualno terapijo in razstrupljanje. Na podlagi navedenega zapisnika tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v času izdaje odločbe organa prve stopnje izvajal kiropraktike in osteopatijo.

23. Tožnik je v dopisu z dne 9. 12. 2017 navedel, (1) da je registriran za dejavnost s šifro Q86.901 "Alternativne oblike zdravljenja" in (2) "Pri izvajanju zdravilske dejavnosti se uporabljajo naslednji zdravilski sistemi: tradicionalno kitajsko zdravilstvo, manualna terapija (kiropraktika), homeopatija, oziroma tehnike akupunkture, kiropraktike (tehnike manualne terapije ali osteopatije) in homeopatije, da bi olajšali simptome določenih bolezni.". Da je tožnik izvajal zdravilske dejavnosti homeopatije, manualne terapije in akupunkture, izhaja tudi iz kopije spletne strani z dne 25. 11. 2019, na kateri je navedel, da A. A. - ...) izvaja terapijo homeopatije, pregled in diagnostiko, poleg tega so na spletni strani navedene še manualna terapija, homeopatija in akupunktura. Tudi iz kopije spletne strani facebook z dne 25. 11. 2019 je razvidno, da je tožnik izvajal kiropraktike, manualno terapijo, tradicionalno kitajsko medicino (v katero spada tudi shiatsu terapija - opomba tožene stranke) in homeopatijo.

24. V pozivu z dne 12. 12. 2019 je organ prve stopnje pojasnil, da ga je tožnik obvestil, da A. A. izvaja zdravilske metode tradicionalno kitajsko zdravilstvo, manualna terapija (kiropraktika) in homeopatija. Iz ugotovitev organa v pozivu je še razvidno, da tožnik, kot izhaja iz njegove spletne strani, izvaja tudi vakumsko terapijo - ventuze. V dopisu z dne 6. 10. 2020 se je tožnik opredelil le do vakumske terapije - ventuze s podrobnim opisom postopka in trditvijo, da je bila na njegovi spletni strani navedena samo informacija o terapiji z ventuzami kot vrsta medicinske masaže in vadbe, za katero se je izvajalec dejavnosti šele usposabljal in te storitve še ni izvajal ter da bo to informacijo izbrisal s svoje spletne strani.

25. Tožnik je torej zanikal izvajanje vakumske terapije, glede ostalih očitanih zdravilskih dejavnosti, v zvezi s katerimi je v predhodni vlogi navedel, da jih izvaja, pa se ni izjavil. Dopisu je tožnik priložil tudi kopijo vloge za pridobitev prve licence za opravljanje zdravilske dejavnosti, ki sicer ni bila zahtevana, iz katere izhaja, da tožnik izvaja navedene zdravilske dejavnosti. Iz dopisa z dne 6. 10. 2020 izhaja, da se je tožnik zavedal, da potrebuje dovoljenje za zdravilske dejavnosti, ki jih opravlja, saj v nasprotnem primeru upravnega organa ne bi prosil za podaljšanje roka pred izdajo upravne odločbe.

26. Osteopatija je bila res črtana iz seznama zdravilskih metod, vendar je v Pravilniku še vedno opredeljena kot zdravilski sistem. Tožena stranka se strinja tudi s tožnikovo navedbo, da so alternativne oblike zdravljenja, s katerimi se ukvarja tožnik, v skladu s Pravilnikom 2 uvrščene med zdravstvene dejavnosti, vendar ne drži, da se ne zahteva posebno dovoljenje za njihovo opravljanje. Za alternativne oblike zdravljenja Q86.901 (akupunktura, kiropraktike in homeopatija) se res ne zahteva dovoljenje v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno dejavnost, je pa táko dovoljenje obvezno po 9. členom ZZdrav.

27. Tožena stranka še trdi, da v spisu ni fotografije cenika. Tudi če bi bila, ne bi vplivala na ugotovljeno dejansko stanje.

    Prva tožnikova pripravljalna vloga

28. Tožnik poudarja, da ni sporno, da v času izdaje izpodbijane odločbe ni imel spornega dovoljenja, saj ga za dejavnosti, ki jih je opravljal, glede na takrat veljavne predpise (ZZdrav, ZZDej, Pravilnik in Pravilnik 2) ni potreboval.

29. Organ prve stopnje v nobenem izmed pozivov ni omenil, da je v postopku ugotovil, da tožnik izvaja shiatsu terapijo. Prav tako tega tožnik ni navedel v nobenem od svojih odgovorov. Zato ni jasno, na kateri podlagi je zaključil, da je tožnik izvajal to terapijo.

30. Ne drži opomba tožene stranke na tretji strani odgovora na tožbo, da shiatsu terapija spada v tradicionalno kitajsko medicino. Ta je namreč samostojen zdravilski sistem skladno s prvim odstavkom 4. člena ZZdrav, shiatsu terapija pa je zdravilska metoda, uvrščena med manipulativne in telesne metode.

31. Organ prve stopnje svojo odločitev, da je tožnik izvajal osteopatijo in kiropraktiko, utemeljuje s pojasnilom tožnika v dopisu z dne 9. 12. 2019, čeprav iz navedenega to ni razvidno. Tožnik je namreč le na splošno navedel, kateri zdravilski sistemi se uporabljajo pri izvajanju zdravilske dejavnosti, in ne da jih izvaja on.

32. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je organ prve stopnje ugotavljal dejansko stanje na podlagi zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 13. 12. 2017, zato se nanj ne more sklicevati v upravnem sporu. Tudi sicer niso pravilni s tem povezani zaključki. Tožena stranka v odgovoru na tožbo trdi, da je inšpekcijski organ po pregledu računov ugotovil, da je tožnik v zadnjem mesecu izvajal akupunkturo, manualno terapijo ter razstrupljanje, in na tej podlagi sklepa, da je tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe izvajal kiropraktiko in osteopatijo, z opombo, da sodita v manualno terapijo. Prvič, v zapisniku je navedeno, da je inšpektorica po vpogledu v tožnikove račune ugotovila, da je tožnik izvajal manualno medicino, in ne, da je izvajal manualno terapijo, kiropraktiko ali osteopatijo. Drugič, ZZdrav in Pravilnik ne uporabljata izraza manualna terapija, saj je bila iz skupine "manipulativne in telesne metode" črtana s Pravilnikom o spremembah Pravilnika. Tretjič, če ima tožena stranka v mislih zdravilsko metodo "manipulativne in telesne metode" iz Pravilnika, bi bil z uporabo njenega sklepanja možen celo zaključek, da je tožnik izvajal vse v Pravilniku navedene manipulativne in telesne metode.

33. Ugotovitev inšpekcijskega organa o izvajanju tradicionalnega kitajskega zdravilstva, kiropraktike in homeopatije temelji le na zmotnem razumevanju pisnih odgovorov, ki jih je tožnik posredoval organu. Organ bi moral pri sprejemu končne odločitve v inšpekcijskem postopku upoštevati tudi tožnikove izdane račune.

34. Tožnik še poudarja, da se dovoljenje za prvo zaposlitev v Sloveniji, ki ga je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje 4. 3. 2014 izdal za delavca A. A., nanaša le na manualno terapijo, to je manualni in hirudoterapevt in ne na kiropraktike in osteopatijo. Do dovoljenja se organ prve stopnje v izpodbijani odločbi ni opredelil. Dovoljenje za delo se ne nanaša na nobeno izmed dejavnosti, ki so bile tožniku prepovedane v izpodbijani odločbi, kar je razumljivo, saj je ni izvajal.

35. Dejstvo, da je A. A. pridobil prvo licenco za opravljanje zdravilske dejavnosti, ne pomeni, da se je tožnik ob izdaji izpodbijane odločbe ukvarjal z zdravilskimi dejavnostmi.

    Prva pripravljalna vloga tožene stranke

36. Tožena stranka ponavlja, da je tožnik v dopisu z dne 9. 12. 2019 sam navedel, da izvaja dejavnosti tradicionalno kitajsko zdravilstvo, manualno terapijo (kiropraktiko) in homeopatijo. Iz izpisa tožnikove spletne strani z dne 25. 11. 2019, na kar se nanaša uradni zaznamek z istega dne, jasno izhaja, da homeopatijo izvaja A. A. V odgovoru tožnik pojasnjuje, da osteopatija spada pod kiropraktiko, ki jo izvaja. Spletno stran je tožnik med postopkom na prvi stopnji spremenil tako, da je odstranil sporne navedbe, prav tako so bile umaknjene vse objave s Facebooka, vendar pa je iz vpogleda v google iskalnik pri "Dhatu centru" večkrat objavljeno izvajanje kiropraktike na tožnikovem naslovu.

37. Ni res, da je tožnik organu prve stopnje 9. 12. 2019 poslal fotografijo cenika. Na poziv z dne 27. 11. 2019 je tožnik odgovoril" S pomočjo akupunkture in/ali kiropraktike blažimo zdravstveno stanje". Ker so bile navedbe podane v prvi osebi množine, je organ prve stopnje upravičeno zaključil, da tožnik izvaja kiropraktiko.

38. V zvezi s tožnikovo navedbo, da je bila dejavnost homeopatije na spletni strani objavljena le v informativne namene, tožena stranka ponavlja, da je tožnik sam navedel, da izvaja homeopatijo, kot je razvidno iz izpisa s spletne strani z dne 25. 11. 2019.

39. Glede zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 13. 12. 2017 tožena stranka navaja, da je bil predmet izrednega inšpekcijskega pregleda izvajanje kelacije in predpisovanje bioregulatornih peptidov. Na pregledu je bil prisoten tožnikov zakoniti zastopnik, ki je izjavil, da se strinja z navedbami v zapisniku.

    Druga tožnikova pripravljalna vloga

40. Razlaga tožnikove izjave z dne 9. 12. 2019 je v nasprotju z načelom varstva pravic strank v upravnem postopku, pri čemer je treba upoštevati, da tožnikov materni jezik ni slovenščina, saj je državljan Ukrajine. Poleg tega je prava neuka stranka, ki v inšpekcijskem postopku ni imela pooblaščenca.

41. Tožena stranka izpodbijane odločbe ni oprla na uradni zaznamek z dne 25. 11. 2019, zato se nanj ne more sklicevati. Tožnik ponavlja, da je bila homeopatija na spletni strani navedena le informativno in da se z njo ni ukvarjal.

42. Navedeni uradni zaznamek s posnetki zaslona zadetkov spletnega iskanja tudi sicer ne dokazuje, da je tožnik izvajal očitane dejavnosti, saj tožena stranka ni substancirala svojega dokaznega predloga. Tožnik še pojasnjuje, da iz posnetkov zaslona izhaja, da je tožena stranka v brskalniku "www.google.si" uporabila iskalni niz "dhatu center kiropraktika". Rezultati iskanja navajajo večje število spletnih strani, ki niso v zvezi s tožnikom. Tožnik je že opozoril, da so bile na njegovi spletni strani "...”, kot je razvidno iz posnetkov zaslona, pred začetkom inšpekcijskega postopka objavljene le splošne informacije o manualni terapiji, akupunkturi, masaži s kozarci, moksibustiji kot ogrevanje mišic in informacije o homeopatiji. Podatkov, da nudi storitve kiropraktike, osteopatije, shiatsu terapije in drugih metod TKM, tožnik na spletni strani ni objavil. Iz izida spletnega iskanja in posnetkov zaslona ne izhaja, da se je tožnik ukvarjal z očitanimi dejavnostmi, ampak gre za rezultate ključnih besed iskanja, in ne za dokaz, da je tožnik izvajal te storitve. Prvi zadetek spletnega iskanja na posnetku zaslona tožene stranke predstavlja spletno povezavo do domnevnega video posnetka, do katerega se tožnik ne more opredeliti, saj posnetka ni, poleg tega tožena stranka ni pojasnila povezave med domnevnim video posnetkom in obravnavano zadevo.

43. V odgovoru z dne 9. 12. 2019 je tožnik navedel, da "s pomočjo akupunkture in/ali kiropraktike blažimo zdravstveno stanje", s čimer je podal generalno pojasnilo glede akupunkture in kiropraktike, kar potrjuje tudi to, da je navedba zapisana v prvi osebi množine - pri tožniku namreč ni drugih zaposlenih, razen A. A.

    Presoja tožbe

    K I. točki izreka:

44. Tožba je utemeljena.

45. Predmet sodne presoje je utemeljenost prepovedi opravljanja navedenih zdravilskih dejavnosti, pri čemer je med strankama sporno že dejstvo, ali je tožnik te dejavnosti ob izdaji izpodbijane odločbe sploh opravljal.

46. V obravnavani zadevi glavni vsebinski tožbeni očitek temelji na trditvi, da se tožena stranka ni izrecno opredelila do vsebine v upravnem postopku predloženega cenika, ki po tožnikovem stališču dokazuje njegove trditve, da se ni ukvarjal z očitanimi zdravilskimi dejavnostmi, saj iz cenika niso razvidne s tem povezane postavke. Tožnik v bistvenem trdi, da je presoja navedenega dokaza pomembna zaradi pravilne razlage besedila njegovega dopisa z dne 9. 12. 2019, saj njen besedni rezultat ni tožnikovo priznanje, da se ukvarja z očitanimi zdravilskimi dejavnostmi, ampak splošno pojasnilo glede zdravilskih sistemov, ki se uporabljajo pri izvajanju zdravilske dejavnosti. Pri tem bi moral organ prve stopnje upoštevati tudi tožnikovo navedbo v 3. točki omenjenega dopisa, da se ukvarja z alternativnimi oblikami zdravljenja, ki so v skladu s Pravilnikom 2 uvrščene med zdravstvene dejavnosti, za katere se po ZZDej ne zahteva posebno dovoljenje za opravljanje.

47. Ob presoji tožbenih ugovorov glede pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja sodišču ni razvidno, da je tožena stranka v upravnem sporu določno prerekala navedene tožnikove trditve, saj za to ne zadošča posplošena trditev, da v upravnem spisu ni fotografije cenika. Ugovor tožene stranke tudi sicer ni utemeljen, saj iz spisa, ki se nanaša na zadevo, izhaja, da se je tožnik na fotografijo navedenega cenika skliceval v svojem dopisu z dne 9. 12. 2019, in sicer pod prilogo s številko 12, ki jo je vlogi tudi priložil, pri čemer je na eni strani te priloge fotografija potrdila, da je A. A. član ukrajinskega homeopatskega združenja, na drugi strani pa fotografija spornega cenika. Zato je treba trditve, da organ prve stopnje tega cenika ni dokazno ocenil, šteti za priznane, takih pa ni treba dokazovati (prvi v zvezi z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Že glede na procesno stanje zadeve je torej treba šteti, da v obravnavani zadevi ni sporno, da tožena stranka ni obrazložila zavrnitve navedenega dokaznega predloga.

48. Pristojni organ mora namreč dokaznemu predlogu načeloma ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če sta njegov obstoj ter pravna pomembnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Predlaganih dokazov ni treba izvesti le, če so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Pri tem je potrebna še posebna previdnost, saj se zavrnitev ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je stranki sicer kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Poleg tega ji je odvzeta možnost boljše obrambe, ki bi lahko privedla do drugačnega rezultata v upravnem postopku.

49. V obravnavani zadevi je po presoji sodišča tožena stranka s tem, ko se ni opredelila do tožnikovih navedb v zvezi z navedenim cenikom in tega dokaznega predloga ni obrazloženo zavrnila, storila kršitev navedene ustavne pravice, s čimer je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP¹.

50. Na presojo že po naravi stvari ne more vplivati dodatno sklicevanje tožene stranke v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi na zapisnik z dne 13. 12. 2017 in uradni zaznamek glede izpisa tožnikove spletne strani z dne 25. 11. 2019. Poleg tega je v obravnavani zadevi predmet spora le zakonitost izpodbijane odločbe, pomanjkljivosti njene obrazložitve pa ni mogoče popravljati z navedbami v odgovoru na tožbo.²

51. Zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti organu prve stopnje v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), v katerem bo moral odpraviti ugotovljeno kršitev določb upravnega postopka in obrazložiti, zakaj meni, da kljub predstavljenim ustavnopravnim izhodiščem glede izvedbe dokazov, predlaganega listinskega dokaza obravnavanja pogojev za opravljanje zdravilske dejavnosti ni treba izvesti ali pa to storiti.

52. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi absolutne bistvene kršitve določb upravnega postopka, se do preostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov na seji, saj sta se stranki pisno odpovedali glavni obravnavi (279.a člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

    K II. točki izreka:

53. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker zadeva ni bila rešena na glavni obravnavi in je imel tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Glede na to, da je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženima vlogama, se mu priznajo še stroški v višini 10% od navedenega zneska (4. člen Pravilnika), torej 28,50 EUR, kar skupaj z zahtevanim 22 % DDV (v višini 68,97 EUR) znese 382,47 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

-------------------------------
¹ Glasi se: "Za bistveno kršitev pravil upravnega postopka se v vsakem primeru šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe."
² Smiselno enako tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 570, drugi odstavek.