VDSS Sodba Pdp 62/2026

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 5. 2025, s katero je prenehalo delovno razmerje tožnika pri toženki, ter posledično zahtevek za reintegracijo in reparacijo ter za povračilo stroškov postopka.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do vseh relevantnih tožnikovih navedb. Sodbo je tako oprlo pretežno na navedbe toženke v zvezi z njenimi poslovnimi načrti in prodajnimi plani ter tako na podlagi internih in enostranskih planov zaključilo, da je pri toženki prišlo do zmanjšanja obsega dela in da je bil poslovni razlog resničen in utemeljen. Meni, da je tak zaključek v nasprotju z izpovedbami vseh zaslišanih prič - delavcev v merilnici, ki so enotno izpovedali o povečanem obsegu dela, o dodatnem zaposlovanju novih delavcev in o rednem delu ob vikendih, do česar se sodišče prve stopnje vsebinsko ni opredelilo. Izpostavlja izpoved priče A.A., da je bil B.B. sodelavcem predstavljen kot novi vodja merilnice, po odpovedi tožniku pa je prevzel vsa ključna operativna, organizacijska in koordinacijska dela, ki jih je do takrat opravljal tožnik. Priča A.A. je še povedal, da je šlo za osebno zamenjavo in da potreba po delu tožnika ni prenehala. Nadalje izpostavlja izpoved priče C.C., da so se zaposleni po odpovedi tožniku glede dopustov obračali na B.B., šele od vložitve tožbe s strani tožnika dalje so se začeli obračati na A.A., kar kaže na prirejanje organizacije dela zaradi procesne obrambe. Priči D.D. in E.E. pa sta poleg že omenjenega izpostavili še nove zaposlitve in delo med vikendi. Meni, da izpovedbe teh prič kažejo na potrebo po tožnikovem delu in na osebno zamenjavo tožnika. Sodišču prve stopnje očita selektivno in arbitrarno dokazno oceno, ki temelji le na navedbah in internih dokumentih toženke in selektivni obravnavi izpovedb prič. Navaja še, da prezrtje odločilnih dokazov predstavlja bistveno kršitev določb postopka, saj sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je toženka podala tožniku dne 19. 5. 2025. Po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po drugem odstavku 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je dokazan tako obstoj ekonomskega kot tudi - in predvsem reorganizacijskega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Neposredni vzrok odpovedi je bila namreč prav reorganizacija delovnih nalog, ki jih je po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu vodja oddelka opravljal tožnik. Odločitev o reorganizaciji predstavlja poslovno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne sme posegati. Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi, kot je bilo to tudi v obravnavanem primeru.

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnikovo delo sedaj opravljajo drugi zaposleni, in sicer je večino njegovih nalog v zvezi z vodenjem oddelka oziroma organizacijo dela v merilnici prevzel B.B., ki je še vedno zaposlen na delovnem mestu višji merilec, torej na drugem delovnem mestu, kot je bil tožnik, in prejema nižjo plačo, kot jo je prejemal tožnik, pri čemer je pri toženki zaposlen že od leta 2010 dalje (na različnih delovnih mestih, tožnik pa je bil zaposlen od leta 2017), in tako ni bil zaposlen namesto tožnika, kot poizkuša prikazati slednji. Poleg B.B. pa so naloge, ki jih je opravljal tožnik, prevzeli še tožniku neposredno nadrejeni A.A., ki je prevzel odobritve odsotnosti delavcev in določena usklajevanja; delavka v kadrovski službi, ki je opravila letne razgovore z delavci v merilnici (kar je bila tudi naloga tožnika); in preostali merilci, ki so prevzeli operativna dela tožnika, vezana na merjenje in programiranje.

Četudi iz izpovedb nekaterih prič, ki jih izpostavlja pritožba (A.A., D.D.), izhaja, da gledajo na B.B. kot na tožnikovo zamenjavo oziroma kot na novega vodjo merilnice, pa glede na že obrazloženo (drugo delovno mesto, nižja plača, prenos tožnikovih delovnih nalog še na druge zaposlene) temu ni tako. Nenazadnje tudi tožnik v pripravljalni vlogi z dne 9. 9. 2025 priznava, da B.B. ni prevzel vseh njegovih del in nalog. To pa izhaja tudi iz izpovedb vseh zaslišanih prič, ne glede na v pritožbi izpostavljeno izpoved priče C.C., da so se zaposleni po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku glede dopustov sprva obračali na B.B. in šele kasneje na A.A. Čeprav potreba po samem delu, ki ga je opravljal tožnik, ni prenehala, kot navaja pritožba, pa je zaradi drugačne organizacije dela (porazdelitve nalog) prenehala potreba po delu pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo pretežno na navedbe toženke v zvezi z njenimi poslovnimi načrti in prodajnimi plani ter tako zaključilo, da je pri toženki prišlo do zmanjšanja obsega dela in s tem poslovnega razloga za odpoved. Tožnik je namreč v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 9. 9. 2025 izrecno navedel, da ne dvomi v obstoj ekonomskega poslovnega razloga in da je bil res določen padec prodaje. Posledično sodišču prve stopnje v zvezi z obstojem ekonomskega poslovnega razloga ni bilo treba izvajati dokaznega postopka (prvi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tudi sicer pa zmanjšanje obsega dela, naročil in prodaje potrjujejo izpovedbe določenih zaslišanih prič (F.F., G.G., H.H., A.A.). Četudi želi tožnik s pritožbenim sklicevanjem na izpovedbe ostalih zaslišanih prič (D.D. in E.E.) prikazati drugače - da naj bi se obseg dela povečal (ker sta izpovedali o delu med vikendi, pri čemer sta bili tudi sicer zaposleni na drugem delovnem mestu kot tožnik in B.B., ki je prevzel večino tožnikovih nalog), pa to v tem primeru, ko je toženka dokazala že opisano reorganizacijo, niti ni odločilno.

Delodajalec se namreč lahko za reorganizacijo odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela in nespremenjenih poslovnih rezultatov (prim. sodbo VSRS VIII Ips 231/2013). Dokazati mora le, da je bila reorganizacija dejansko izvedena in da zato ni več potrebe po opravljanju dela delavca pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, kar je toženka dokazala. Ključno je, da je do reorganizacije dejansko prišlo. Kaj so bili razlogi, ki so delodajalca gnali v sprejem takšnih organizacijskih sprememb, in ali so se izkazali za utemeljene, pa je stvar poslovnih odločitev delodajalca, ki ne morejo biti predmet sodne presoje.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje pri navedbah o novih zaposlitvah. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je toženka pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku na novo zaposlila le I.I., in sicer na drugem delovnem mestu (kontrolor tehnik), le za določen čas šestih mesecev in namesto delavca, ki se je upokojil.

Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. V pritožbi smiselno uveljavljana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Prav tako ni podana v pritožbi očitana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih trditev tožnika. Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek kršitve 8. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni sledilo zgolj listinam toženke, pač pa je presojalo tudi vse ostale izvedene dokaze in tako na podlagi vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka ugotovilo vsa odločilna dejstva.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).