VSMB Sklep III Cp 351/2026

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu predlagatelja (UKC Maribor) ter nasprotno udeleženko sprejelo v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda (v nadaljevanju SVZ) brez privolitve na podlagi sklepa sodišča za obdobje enega leta, šteto od 3. 3. 2026 dalje (I. točka izreka), za SVZ je določilo SVZ Hrastovec (II. točka izreka), odločilo, da se do dne dejanske namestitve v zavod iz II. točke izreka tega sklepa za nasprotno udeleženko ukrep sprejem v varovani oddelek SVZ izvaja v enoti pod posebnim nadzorom psihiatričnega oddelka UKC Maribor, ki je nasprotno udeleženko za ta čas dolžan sprejeti oziroma jo zadržati ter zanjo izvajati ukrep iz I. točke izreka tega sklepa (III. točka izreka), razrešilo po uradni dolžnosti postavljeno odvetnico (IV. točka izreka) in sklenilo, da se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča (V. točka izreka).

Zoper citirani sklep vlaga pravočasno pritožbo nasprotna udeleženka po svojem pooblaščencu. Sklep izpodbija v celoti, pri čemer pritožbenih razlogov izrecno ne opredeli. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter odloči o priglašenih stroških postopka. Meni, da pogoji za zadržanje v varovanem oddelku SVZ niso podani, ker je sposobna skrbeti zase, in da namestitev v SVZ ni nujna, ker so se med postopkom okoliščine spremenile. Dogovorila se je s predlagateljico, da bo sprejela depoterapijo oziroma zdravljenje z injekcijami, prav tako si je našla stanovanje, za katerega je že plačala najemnino in varščino ter si bo uredila stalno bivališče. Meni, da sodišče ni ugotavljalo pogojev po 74., 75. in 80. členu Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Prav tako navaja, da predlogu predlagatelja ni bilo predloženo mnenje SVZ o izpolnjevanju pogojev za sprejem po tretjem odstavku 75. člena ZDZdr. Niso bile izčrpane druge možnosti, to je milejši ukrepi. Meni, da je sklep protisloven, ker po eni strani sodišče ugotavlja, da so podani pogoji za sprejem na varovan oddelek SVZ, po drugi strani pa tako v izreku, kot obrazložitvi govori o namestitvi na oddelku pod posebnim nadzorom UKC Maribor, dokler se ne sprosti mesto v SVZ, ki naj bi bil naveden v izreku, vendar o tem izreka ni. Nejasni so tudi razlogi ali nasprotna udeleženka potrebuje zgolj zdravljenje ali tudi stalno oskrbo in varstvo. Tudi ni konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče realno sklepati na ogrožanje življenja in zdravja. Pri čemer nikdar ni poskušala storiti samomora. Iz sklepa ni razvidno niti ali nasprotna udeleženka dejansko ogroža svoje življenje in zdravje in ali je to posledica njene duševne motnje, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr.

Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih kršitev postopka,¹ da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema izčrpne ugotovitve in razloge sodišča prve stopnje kot pravilne in v nadaljevanju zgolj še odgovarja na pritožbena izvajanja.

Ne drži pritožbena graja, da v obravnavani zadevi ni podanih konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na samomorilnost. O tem je izpovedala tako najbližja oseba kot tudi izvedenec, to pa izhaja tudi iz medicinske dokumentacije, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

Nasprotna udeleženka v pritožbi ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje o tem, da so se med postopkom okoliščine spremenile, ker se je dogovorila s predlagateljico, da bo sprejela depo zdravljenje oziroma zdravljenje z injekcijami, da si je našla stanovanja, za katerega je že plačala najemnino in varščino, in da si bo uredila stalno prebivališče. Na te navedbe je izčrpno odgovorilo že sodišče prve stopnje v 14., 15., 16. in 18. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer je tako na podlagi zaslišanja nasprotne udeleženke, najbližje osebe, lečeče bolnišnične psihiatrinje in mnenja izvedenca razumno zaključilo, da ne verjame trditvam nasprotne udeleženke, da bo po odpustu iz bolnišnice v okviru ambulantne obravnavne redno jemala predpisano terapijo, saj izkušnje iz preteklosti kažejo, da je vsakič predpisano terapijo hitro opustila in so bile potrebne večkratne hospitalizacije. To je na naroku potrdila tudi nasprotna udeleženka sama. Tudi sicer je sodišče razumno pojasnilo, zakaj ji ni verjeti, da bi zmogla ustrezno sodelovati v ambulantni obravnavi, in sicer, ker v preteklosti tega ni zmogla, ima omejena finančna sredstva in nima stikov s svojci, h katerim bi se lahko zatekla po pomoč, do svojega stanja ni kritična in tudi nadzorovane obravnave pravzaprav ne želi in jo odklanja. Pa tudi sicer iz mnenja izvedenca izhaja, da so psihične težave nasprotne udeleženke tako velike, da ambulantna obravnava ni zadostna, temveč potrebuje 24 urno strukturo dneva v smislu urnika, nadzora nad jemanjem zdravil, pomoči pri osnovnih življenjskih opravilih, česar pa ni možno izvajati v domačem okolju, ker je brez realne socialne mreže.

Ne drži pritožbena graja, da sodišče ni ugotavljalo pogojev za sprejem na podlagi 75. člena ZDZdr. Sodišče prve stopnje je namreč v 7. točki obrazložitve navedlo pravno podlago za odločanje, in sicer 74. v zvezi s 75. členom ZDZdr, nato pa ugotovilo, da je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma od slednjega ni več pričakovati bistvenega izboljšanja (11. točka obrazložitve), da nasprotna udeleženka potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki je ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način, saj nima resničnega stalnega bivališča, zaradi kronične oblike paranoidne shizofrenije je prišlo do psihoorganske spremenjenosti, zaradi katere ni več zmožna smiselnega in organiziranega vedenja v realnem svetu, saj jo lahko že vsakodnevni stres spet potisne v psihotično blodnjavost, v domačem okolju pa ni možno pričakovati, da bo nekdo imel 24 urni nadzor in osebje, trenirano za delo z duševnimi bolniki z nizko toleranco za frustracijo, pa tudi sicer nima nikogar, ki bi zanjo skrbel (12. točka obrazložitve). Nadalje je pojasnilo, da ogroža lastno življenje in hudo ogroža zdravje, ker živi kot brezdomka, se higiensko in zdravstveno ogroža, saj ni zmožna vsakodnevne skrbi zase, ne jemlje redno zdravil, s čimer huje ogroža svoje lastno duševno zdravje, ki se že kaže v razviti psihoorganski spremenjenosti kot posledica nezdravljene shizofrenije, že večkrat je grozila s samomorom, v prisotnosti halucinacij pa je samo še vprašanje časa, ko bi samomor tudi izvedla (kot izhaja iz 13. točke obrazložitve). Ima duševno motnjo paranoidno shizofrenijo, ki je že kronificirana, to pa se pri nasprotni udeleženki kaže že več let s preganjalnimi blodnjami in halucinacijami telesnega tipa, zaradi katerih ima občutek, da jo ljudje zastrupljajo, ji želijo slabo, ji želijo škodovati, prav tako pa se iz obupa, ker se boji za svoje življenje, pod vplivom preganjavic, predaja samomorilnim mislim. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve tudi obširno pojasnilo, zakaj milejše oblike zdravljenja ne pridejo v poštev, zato so neutemeljena pritožbena navajanja, da sodišče o tem ni navedlo razlogov. V 19. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo še nadaljnji pogoj iz 6. alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr. To pomeni, da je sodišče prve stopnje pojasnilo vse pogoje za sprejem na SVZ. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

Neutemeljena je pritožbene navedbe, da sodišče ni preverjalo, ali so izpolnjeni pogoji za nadzorovano obravnavo iz 80. člena ZDZdr. O tem je sodišče prve stopnje podalo razloge v 16. točki obrazložitve, kjer je navedlo, da nasprotna udeleženka zavrača nadzorovano obravnavo, hkrati pa za nadzorovano obravnavo potrebuje dejansko stalno prebivališče, da lahko jo pridejo obiskat koordinatorji in izvajati rehabilitacijo, ona pa dejanskega prebivališča nima. Zato tudi nadzorovane obravnave ni možno zagotoviti. Pa tudi sicer iz 18. točke obrazložitve izhaja, da milejše obravnave niso zadostne, ker nasprotna udeleženka potrebuje 24 urno strukturo dneva v smislu urnika, nadzora nad jemanjem zdravil in pomoči pri osnovnih življenjskih opravilih, česar pa ni možno izvajati v domačem okolju, ker je brez realne socialne mreže.

Sodišče prve stopnje se je prav tako že opredelilo do navedb, ki jih nasprotna udeleženka ponavlja v pritožbi, da ni bilo predlogu priloženo mnenje SVZ o izpolnjevanju pogojev za sprejem po tretjem odstavku 75. člena ZDZdr. O tem se je pravilno opredelilo v 19. točki obrazložitve, kjer je navedlo, da predlagatelj mnenja SVZ o izpolnjevanju pogojev za sprejem po tretjem odstavku 75. člena ZDZdr sicer ni predložil, vendar zakon sodišču v 79. členu nalaga, da pred odločitvijo tudi samo pridobi mnenje SVZ, v katerega bi naj bila oseba sprejeta, kar je sodišče tudi storilo in pridobilo mnenje štirih SVZ, ki imajo verificirane oddelke za osebe z več motnjami. S tem je bila pomanjkljivost iz tretjega odstavka 75. člena ZDZdr odpravljena.

Ne drži pritožbena graja, da so razlogi v izpodbijanem sklepu nejasni in protislovni, pa tudi v nasprotju z izrekom sklepa, ker sodišče odloča o sprejemu nasprotne udeleženke v varovani oddelek SVZ, po drugi strani pa tako v izreku kot obrazložitvi govori o namestitvi na oddelku pod posebnim nadzorom UKC Maribor. Sodišče prve stopnje je v 22. točki obrazložitve jasno razložilo, da prostora v SVZ Hrastovec zaenkrat še ni, zato ostane nasprotna udeleženka v enoti pod posebnim nadzorom psihiatričnega oddelka UKC Maribor, kjer se nahaja sedaj. To je tudi jasno razvidno iz II. in III. točke izreka izpodbijanega sklepa, zato nejasnosti ali pa protislovij med izrekom in obrazložitvijo ali v sami obrazložitvi ni. Iz 22. točke obrazložitve tudi jasno izhaja, da ostane nasprotna udeleženka nameščena pri predlagatelju, dokler se ne sprosti prosto mesto na varovanem oddelku SVZ.

Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom, saj je bil odvetnik nasprotne udeleženke postavljen po uradni dolžnosti (51. v zvezi z 68. členom ZDZdr).
-------------------------------
¹ Pritožba kršitev določb postopka ne uveljavlja na procesno zahtevan način, to je konkretizirano, jasno in nedvoumno, zato je pritožbeno sodišče opravilo zgolj uradni preizkus kršitev določb postopka, ki pa nepravilnosti ni pokazal.