UPRS Sklep I U 848/2026-11

1. Tožba zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenje št. DT o610-782/2024-58-08-530-49 z dne 10. 3. 2026 se zavrže.

2. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) zoper tožnico vodi postopek davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost, v okviru katerega so bili izdani v tem sporu izpodbijani sklepi, med njimi sklep o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti št. DT 0610-782/2024-12-08-530-49 z dne 18. 12. 2025, s katerim je bilo A., d. d., naloženo, da zaradi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti ne izplača sredstev v višini 141.233 EUR, ki jih ima tožnik pri banki. Hkrati je davčni organ tožniku prepovedal razpolaganje s temi sredstvi (1. in 2. točka izreka sklepa).

2. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pritožbo in predlog za izrek ničnosti, o čemer je drugostopenjski organ (Ministrstvo za finance) odločil s sklepom št. DT 4930-2/2026-1611 (brez datuma). Z njim je združil postopka s pritožbo in predlogom za izrek ničnosti (1. točka izreka) ter zavrgel pritožbo (2. točka izreka) in predlog za izrek ničnosti sklepa z dne 18. 12. 2025 (3. točka izreka). Razlog za zavrženje je v tem, da je prvostopenjski davčni organ 11. 2. 2026 izdal sklep, s katerim je odločil, da se začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti z dne 18. 12. 2025 sprosti in banki odredil sprostitev sredstev na tožnikovem transakcijskem računu. S tem je začasni sklep o zavarovanju prenehal učinkovati, njegove pravne posledice pa v trenutku odločanja o pritožbi ne obstajajo več. Zato po odločitvi toženke tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo (240. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

3. Tožnik je vložil tožbo zoper sklep o začasnem zavarovanju in sklep drugostopenjskega organa o zavrženju pritožbe zoper navedeni sklep ter tožbo po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s sklepom št. DT o610-782/2024-58-08-530-49 z dne 10. 3. 2026, s katerim ga je davčni organ pozval k predložitvi dokumentacije, potrebne za odmero davčne obveznosti v postopku nadzora (izpise iz poslovnih knjig, druge razpoložljive listine, potrebne za cenitev davčne osnove). Glede procesnih predpostavk sodišče ugotavlja, da so te izpolnjene glede dela tožbe oziroma zahtevka (tožba zoper sklep o zavrženju pritožbe), ne pa tudi glede tožbe po 4. členu ZUS-1.

   K I. točki izreka

4. Sklep davčnega organa z dne 10. 3. 2026 ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Prav tako ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Z njim je namreč davčni organ od tožnika zahteval predložitev dokumentacije, na podlagi katere bo lahko izvedel postopek cenitve davčne osnove (68. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2). V dosedanjem postopku nadzora namreč tožnik ni predložil poslovnih knjig in evidenc, ki jih je po zakonu dolžan voditi.

5. Po 4. členu ZUS-1 sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je subsidiarno sodno varstvo, ki ga je mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi.

6. Tožnik sklep z dne 10. 3. 2026 izpodbija kot dejanje, s katerim je davčni organ posegel v njegove pravice in temeljne svoboščine, ker zoper njega nadaljuje davčni inšpekcijski nadzor, čeprav je po tožnikovih trditvah predhodno ugotovil, da je davčna obveznost ugasnila oziroma ne more več nastati, s tem ko je sprostil zavarovanje po sklepu z dne 18. 12. 2025.

7. Kot prvo ne drži, da je davčni organ zavarovanje sprostil iz razloga, ker davčna obveznost sploh ne more biti več odmerjena,¹ pa tudi morebitna nezakonitost postopka zavarovanja ne pomeni, da je nezakonit celoten postopek odmere davčne obveznosti, kot zmotno meni tožnik. Kot drugo, pa ima tožnik po presoji sodišča na voljo drugo učinkovito sodno varstvo, in sicer tožbo v rednem upravnem sporu zoper upravno odločbo, če bo z njo poseženo v njegov pravni položaj z naložitvijo davčne obveznosti. Sodno varstvo torej obstoji, le odloženo je do izdaje odmerne odločbe. Zato v obravnavani zadevi 4. člen ZUS-1 ne pride v poštev.² Davčni organ je pristojen od davčnih zavezancev zahtevati podatke in pojasnila, davčne zavezance na drugi strani pa zavezuje sodelovalna dolžnost (10. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2³). Da v njegov pravni položaj nedopustno posega sam tek postopka nadzora oziroma izdaja sklepa na predložitev določene dokumentacije (ker ta npr. ne bi imela nobene povezave s konkretnim postopkom, tožnik ne trdi), pa tožnik zgolj s pavšalno trditvijo o posegu v človekove pravice ni izkazal. Povsem nesmiselna je tudi tožnikova trditev, da je sklep nezakonit že samo zato, ker se nanaša na dokazila, ki jih je davčni organ od njega prehodno že zahteval (pri čemer tožnik ne trdi, da je dokumentacijo organu že posredoval). Ta navedba lahko kaže kvečjemu na tožnikovo nesodelovanje v postopku nadzora, ne pa na nezakonito delovanje davčnega organa.

8. Glede na navedeno je sodišče tožbo po 4. členu ZUS-1 zavrglo na podlagi prvega odstavka 36. člena ZUS-1. O preostanku tožbe (o tožbi po 2. členu ZUS-1) in stroških postopka bo sodišče odločilo posebej.

   K II. točki izreka

9. Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Z njim zahteva, da sodišče toženki prepove, da bi postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, ki se vodi zoper njega, še naprej vodila višji finančni inšpektor A. A. in inšpektorica svetnica B. B., in da bi toženka zoper njega izvajala kakršna koli dejanja v katerihkoli upravnih postopkih.

10. V predlogu navaja, da ne ve, koliko časa bosta imenovani uradni osebi zoper njega še izvajali postopek davčnega nadzora. Vsak dan sproti mu nastaja težko popravljiva škoda, s tem ko davčni organ po očitno pristranskih uradnih osebah vodi postopek zoper njega in nalaga obveznosti njemu ter njegovim poslovnim partnerjem. Ti se s poizvedovanjem o stanju tožnika obračajo na njegove zaposlene, ki prav tako dvomijo v plačilno sposobnost in vzdržnost poslovanja ter svoje nadrejene sprašujejo, ali bo tožnik uspel zagotoviti delo zanje. Brez zaposlenih in naročnikov pa tožnik dejavnosti zasebnega varovanja ne more izvajati. Zaradi postopka nadzora doživlja hude motnje in težave pri poslovanju, ki jih bo doživljal tudi v bodoče, če bosta postopek nadzora vodila zgoraj imenovana inšpektorja. Tako se dnevno povečuje nematerialna in materialna škoda in to kljub temu, da je davčni organ s sklepom o sprostitvi zavarovanja sam ugotovil, da davčna obveznost, ki je predmet postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, ne more več nastati oziroma je ugasnila.

11. Toženka v odgovoru na predlog navaja, da je sklep o zavarovanju prenehal učinkovati, njegove pravne posledice pa ne obstajajo več. Pri tem sklep o sprostitvi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti ne pomeni tudi zaključka postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, kot bi želel tožnik. Omenjeni sklep o sprostitvi zavarovanja tudi ni bil izdan na podlagi ugotovitve, da davčna obveznost ni nastala ali da je ugasnila. Izdan je bil na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča I Up 6/2026-11 z dne 4. 2. 2026. Glede težko popravljive škode pa toženka navaja, da škoda, ki jo tožnik uveljavlja kot razlog za izdajo začasne odredbe, ne izhaja iz izpodbijanega akta oziroma ni posledica njegove izvršitve. Pač pa gre za škodo, za katero tožnik trdi, da je nastaja že zaradi samega vodenja postopka davčnega inšpekcijskega nadzora. Pri tem so očitki o nedovoljenih posegih v človekove pravice in temeljne svoboščine neutemeljeni in pavšalni. Pobiranje davkov je namreč v javnem interesu, ker zagotavlja izvajanje funkcij države. Med nalogami Finančne uprave Republike Slovenije pa je tudi finančni nadzor. Tožnik bo imel možnost svoje ugovore o kršitvi pravil postopka, nepravilni uporabi materialnega prava in nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja uveljavljati v pritožbi zoper odločbo o odmeri davka, če bo ta izdana. Tožnik tako po mnenju toženke ni verjetno izkazal, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva finančna škoda, zato zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni.

12. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

13. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 6/2026-11 z dne 4. 2. 2026 zadržalo izvršitev začasnega sklepa za zavarovanje z dne 18. 12. 2025, in sicer do odločitve Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper sklep tega sodišča I U 5/2025-4 z dne 8. 1. 2026 na podlagi odgovora Sodišča Evropske unije o vloženem vprašanju za predhodno odločanje. Zato so za odločanje sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe nerelevantni ugovori, ki se nanašajo na škodo, nastalo zaradi blokade denarnih sredstev na TRR kot posledico izdaje začasnega sklepa o zavarovanju (odpoved pogodb s strani poslovnih partnerjev in zaposlenih, hude likvidnostne težave, upad poslovanja, nastanek stroškov zaradi iskanja drugih načinov financiranja, porušenje poslovnih planov, začeti postopki izvršbe). Pred tovrstno škodo je tožnik že zavarovan na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča, zato niti pojmovno ne more več nastati.

14. Tožnik pa z novim predlogom za izdajo začasne odredbe ne zahteva začasnega zadržanja izvršitve sklepa o zavarovanju, ampak v bistvu zahteva "mirovanje" postopka davčnega inšpekcijskega nadzora zaradi pristranskosti uradnih oseb, ki postopek vodita, in prepoved vodenja oziroma začetka drugih postopkov zoper njega.

15. Take začasne odredbe pa sodišče v okviru tega upravnega spora ne more izdati. Tako ureditvena začasna odredba kot tudi regulacijska začasna odredba po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 sta sredstvi za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe odloči.⁴ Povedano drugače, tožnik ne more doseči zavarovanja, ki mu ga ne bi mogla dati niti sodba, s katero bi bilo njegovi tožbi ugodeno.

16. Postopek začasnega zavarovanja, ki je urejen v 4. podpoglavju ZDavP-2 (določbe 111. člena ZDavP-2 in dalje), je poseben postopek, v katerem se odloča o zavarovanju izpolnitve in plačila bodoče (torej z upravno odločbo še neugotovljene) davčne obveznosti. Zato tožnik obstoja težko popravljive škode v tem postopku, v katerem sodišče presoja zakonitost sklepa o začasnem zavarovanju oziroma pravilnost zavrženja pritožbe zoper tak sklep, ne more graditi na trditvah o nezakonitosti vodenja postopka davčnega inšpekcijskega nadzora na splošno. Težko popravljiva škoda mora namreč izhajati neposredno iz izpodbijanega akta, podana mora biti neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se želijo preprečiti. Sodišče tako v okviru 32. člena ZUS‑1 ne more davčnemu organu prepovedati vodenja oziroma nadaljevanja konkretnega postopka davčnega inšpekcijskega nadzora po imenovanih inšpektorjih, še manj pa prepovedati vodenje drugih postopkov nadzora, za katere je davčni organ pristojen in v okviru katerih mu zakon daje tudi pooblastilo od zavezanca in tretjih oseb zahtevati podatke, ki so potrebni za zakonito odmero davčnih obveznosti (39. člen ZDavP‑2, 17. člen Zakona o finančni upravi, ZFU). O prepovedi vodenja oziroma dokončanja davčnega postopka iz pristojnosti upravnega organa namreč ni mogoče odločiti v upravnem sporu.⁵

17. Ob tem sodišče še pojasnjuje, da je zatrjevana pristranskost inšpektorjev, ki vodita postopek, lahko razlog za njuno izločitev, ne pa razlog za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1. Če z zahtevo za izločitev ne bi uspel (tožnik trdi, da je bila ta zavrnjena), bo lahko tožnik uveljavljal kršitev pravice do nepristranskega odločanja⁶ v okviru tožbe v upravnem sporu zoper končno odločitev davčnega organa (torej zoper odmerno odločbo, če bo ta izdana).

18. Zatrjevana škoda je torej deloma neupoštevna, ker je Vrhovno sodišče že zadržalo izvrševanje sklepa o začasnem zavarovanju, deloma pa ni v neposredni zvezi s spornim pravnim razmerjem, ki je predmet tega upravnega spora. Glede na navedeno je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi 32. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Iz sklepa FURS z dne 11. 2. 2026 in odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe izhaja, da je bilo zavarovanje sproščeno v posledici sklepa Vrhovnega sodišča I Up 6/2026-11 z dne 4. 2. 2026, saj je davčni organ menil, da je to dolžan storiti za izvršitev omenjenega sklepa.
² Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 179/2017 z dne 3. 8. 2017.
³ V skladu z drugim odstavkom 10. člena ZDavP-2 zavezanci za davek pri vodenju davčnega postopka sodelujejo z davčnim organom pri ugotavljanju dejstev v breme in korist zavezancev.
⁴ Glej npr. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 16/2026 z dne 16. 2. 2026 in I Up 161/2016 z dne 8. 6. 2016.
⁵ Tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 247/2016 z dne 30. 8. 2017.
⁶ Kot bistveno kršitev postopka, ker naj bi pri odločanju sodelovala oseba, ki bi morala biti izločena (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).