UPRS Sodba I U 340/2026-10

Tožba se zavrne.

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A., roj. ... 2002 v kraju ..., državljan Kraljevine Maroko, kot očitno neutemeljeno. V izreku odločbe je še odločeno, da z dnem izvršljivosti 1 točke izreka postane bivanje osebe iz 1 točke izreka v Republiki Sloveniji nezakonito. Osebi iz 1 točke izreka se določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1 točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 m se vrniti v izvorno državo Kraljevino Maroko. Če oseba iz 1. točke izreka v roku iz 3. točke izreka ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se jo odstrani v izvorno državo Kraljevino Maroko. Osebi iz 1. točke izreka se določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14 junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka.

2. V obrazložiti odločbe tožena stranka pravi, da je prosilec dne 23. 12. 2025 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Iz registracijskega lista Policijske postaje z dne 5. 12. 2025, izhaja, da je prosilec iz Italije nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo in istega dne zaprosil za azil. Prosilec je neporočen, musliman po veroizpovedi ter arabske narodnosti. Govori arabski jezik. Nazadnje je prebival v Marakešu. Je nepismen. Maroko je zapustil oktobra 2024. V Turčijo je priletel legalno (4 mesece). Ilegalno je bil v Bolgariji (dva dneva). V Srbiji in BiH je bil 2 meseca. Hrvaško je prečkal (en dan). V Sloveniji je bil teden dni in odšel v Italijo (štiri ali pet mesecev je bil tam). Vrnil se je v Slovenijo. Ni imel cilja. V Maroku ima mater, dva brata in sestro. V Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito, ker je Maroko varna država za druge ljudi, vendar ne za državljane Maroka. Ljudje nimajo za hrano. Prosilec dela in preživlja celo družino. Delal je karkoli, na primer bil je kuhar. Zaslužil je največ 100 ali 200 evrov na mesec. Živel je daleč od doma in družine. Delal je v Casablanci in družino je obiskoval za dan ali dva. Zdaj dela njegov mlajši brat. Za pot, je nekaj privarčeval, ostalo pa si je sposodil od ljudi. Potreboval je skupno 1000 evrov.

3. Na osebnem razgovoru dne 27. 1. 2026 je povedal, da ima narejena dva ali tri razrede šole v kraju Marakeš. Hodil je v hišo, kjer je bil učitelj, tako da to ni bila uradna osnovna šola. Nazadnje je živel v kraju Marakeš. Ker je v prošnji navedel, da je nazadnje prebival v Casablanci, je pojasnil, da družina živi v Marakešu, on pa je šel delat v Casablanco. V času službe je živel v Casablanci sam, vendar je imel še vedno uradni naslov prebivanja v Marakešu, in sicer pri družini. Delal je v Casablanci približno od leta 2017 do 2023. Bil je kuhar. Vojaškega roka ni služil, niti ni pripadnik kakšne politične stranke ali organizacije. Nikoli ni bil kaznovan ali prestajal zaporne kazni v Maroku. Vse življenje je živel v Maroku z materjo, sestro in dvema bratoma. V prvi prošnji je navedel, da ima tri brate in dve sestri, zato je pojasnil, da je verjetno prišlo do nesporazuma s prevajalcem. Družina živi v Maroku, zunaj izvorne države pa nima nobenega.

4. Maroko je zapustil, ker mora po smrti očeta preživljati družino. Delal je za 200 evrov, kar ni dovolj, zato se je odločil, da gre v tujino. Delal je v glavnem on, brata pa občasno. Trenutno preživlja družino najmlajši brat. Drugih težav v Maroku ni imel. Bolje plačano delo si je iskal, vendar je bilo veliko izkoriščanja. Večinoma delodajalci ponudijo pet evrov na dan in to je največ, kar lahko dobiš, kar je resnično premalo. Denar za pot si je sposodil od prijateljev. To je bilo približno 1000 evrov. Maroko je zapustil oktobra 2024, natančneje dne 19. 10. 2024. Tukaj je ostal približno en teden in potem je odšel v Italijo. V Italiji je bil pet mesecev in nato se je vrnil v Slovenijo. Počakal ni, ker je v Italijo odšel delat. Ko je dela zmanjkalo, se je vrnil v Slovenijo. V Bolgariji in na Hrvaškem se je izogibal policistom, ker ve, da so rasisti. Sedaj bo počakal na končan postopek v Sloveniji. Ko je zapustil Maroko, cilja ni imel. Iz prve prošnje izhaja, da mu je bil cilj Italija, ampak sedaj to ni več. Obe državi je videl in raje bi ostal tukaj. Če bi se moral vrniti v Maroko, bi se ubil ali pa se vrnil v Evropo. Ubil bi se zaradi groze. Imel je cilj, sposodil si je denar, potem pa bi pristal spet nazaj v Maroku. Od Slovenije pričakuje mednarodno zaščito, da bi lahko ostal tu.

5. Tožena stranka na podlagi prosilčevih navedb, podanih na prošnji in na osebnem razgovoru, ugotavlja, da je prosilec kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel ekonomske razloge. Iz države je odšel zato, ker je premalo zaslužil za preživetje družine in ker je zadolžen. To je njegov glavni razlog za odhod iz izvorne države. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilčevo prošnjo potrebno zavrniti na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Kot je sam navedel, je bil razlog za njegov odhod premajhen zaslužek.

6. Tožena stranka poudarja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega družinskega ali ekonomskega stanja posameznikov, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini ali razlogov resne škode. Prosilec takšnega preganjanja ali resne škode v svoji izvorni državi ni izkazal. Razlogi, ki jih je navajal prosilec, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. ZMZ-1 v 8. odstavku 27. člena določa, da mora obstajati vzročna zveza med razlogi in dejanji preganjanja, ki ga prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal. Prav tako slaba ekonomska situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite. V konkretnem primeru na podlagi prosilčevih izjav ni mogoče zaključiti, da bi ga kdorkoli namerno onemogočal, kakor tudi ne, da bi bila njegova stiska rezultat kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove eksistence.

7. Pristojni organ ugotavlja, da so tako izpolnjeni pogoji, da se prošnja prosilca zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

8. Čeprav prosilec svoje istovetnosti ni izkazal, pristojni organ nima razloga za dvom, da je prosilec državljan Maroka, kakor v postopku zatrjuje. Kot je bilo že povedano, prosilec v Maroku ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo. Po mnenju pristojnega organa v prosilčevih navedbah ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država. Tako so izpolnjeni pogoji, da se prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ- 1, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

9. Prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal ne objektivnega in ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred obstojem resne škode v izvorni državi. Pristojni organ izjave prosilca, s katerimi ta utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ocenjuje za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1. Glede na navedeno je pristojni organ na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnil prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

10. Na podlagi prosilčevih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razloga za prepričanje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, prav tako pa pristojnemu organu ni znano, da bi bile razmere v prosilčevi izvorni državi same po sebi ali v povezavi z okoliščinami prosilca takšne, da bi bilo v primeru vrnitve prosilca v izvorno državo kršeno načelo nevračanja.

11. V tožbi tožnik pravi, da izpodbija odločbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Dejstvo, da tožnik ne poseduje potnega lista, ni razlog, da ni dokazal svoje identitete. Identiteto bi lahko tožena stranka ugotovila na podlagi prstnih odtisov, glede na to, da je že bil v Sloveniji in zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik je v postopku navedel izkoriščanje delavcev, kar je sistemska napaka, ki je odvisna od državnih organov. Tožena stranka bi morala preveriti okoliščine za obstoj subsidiarne zaščite. Tega ni storila, kar predstavlja bistveno kršitev postopka in napačno uporabo materialnega prava. Prosilec prihaja iz varne tretje države, vendar to še ne pomeni, da tožena stranka ni dolžna pridobiti ažurnih informacij iz ustreznih virov, kot so EASO, UNHCR, Svet Evrope in druge ustrezne mednarodne institucije. Sklicuje se na 39. in 42. člen Procesne Direktive 2013/32 in dodatno pojasnjuje, da označitev tretje države za varno izvorno državo za namene te direktive ne more predstavljati absolutnega zagotovila za varnost državljanov te države. Ocena, na kateri temelji takšna označitev, lahko že zaradi svoje narave upošteva le splošne državljanske, pravne in politične okoliščine v tej državi ter to, ali so v tej državi subjekti, spoznani za krive preganjanja, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja dejansko podvrženi sankcijam. Zato je pomembno, da se označitev zadevne države za varno ne uporablja za prosilca, ki izkaže, da ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin obstajajo tehtni razlogi zoper ugotovitev, da je država varna. Tega pa tožena stranka ni naredila, kljub zatrjevanju tožnika, da je imel probleme zaradi svoje nacionalne pripadnosti v izvorni državi. Odločba je v tem delu brez razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka bi morala uporabiti obe citirani direktivi neposredno in pridobiti informacije o izvorni državi, česar pa ni storila. Pridobitev informacij bi bilo potrebno pridobiti tudi zaradi ugotavljanja pogojev za pridobitev subsidiarne zaščite. O pogojih za pridobitev subsidiarne zaščite odločba ne vsebuje razlogov. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

12. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je zelo natančno presodila izjave, ki jih je tožnik podal na prošnji za mednarodno zaščito ter na osebnem razgovoru z dne 27. 1. 2026, in je ugotovila, da je bil tožnikov glavni razlog zapustitve izvorne države ekonomske narave, saj v Maroku ni imel nobenih težav, povezanih s preganjanjem ali resno škodo. Zato tožena stranka ni preverjala informacij o tožnikovi izvorni državi. Tožnik je imel v Maroku dom in službo. Tožena stranka tožnikovo navedbo o izkoriščanju delavcev, kar naj bi bila sistemska napaka odvisna od državnih organov, prereka. V konkretnem primeru na podlagi tožnikovih izjav ni mogoče zaključiti, da je njegova stiska rezultat kršenja človekovih pravic. Tožnik je namreč imel dostop do dela, a je po lastni presoji zaslužil premalo za dostojno življenje. Dostopa do trga dela mu ni nihče omejeval, lahko bi menjal službo in s tem dobil višje mesečno izplačilo. Prav tako okoliščine slabe ekonomske situacije same po sebi ne predstavljajo razloga za priznanje subsidiarne zaščite.

13. Ker tožnik ni bil preganjan zaradi nacionalne pripadnosti v izvorni državi, tožena stranka ni preverjala razmer z informacijami. V konkretnem primeru dejanske okoliščine niso pomenile preganjanja na podlagi narodnosti, saj je tožnik delal in je arabske narodnosti. Njegova ekonomska situacija ni povezana z njegovo narodnostjo, saj ni bil nikoli osebno diskriminiran. Tožnik tudi ni izkazal razlogov grozeče resne škode, do česar se je tožena stranka v odločbi obširno opredelila. Tožena stranka ni preverjala informacij iz izvorne države, ker tožnik ni izkazal nobenega subjektivnega elementa preganjanja ali resne škode, zaradi česar bi bilo potrebno njegov primer obravnavati v rednem postopku, ampak so bili izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku, do česar se je v izpodbijani odločbi tudi ustrezno opredelila. Tožnik je imel tako na prošnji kot na osebnem razgovoru možnost, da izkaže vse svoje individualne okoliščine, zaradi katerih Maroko zanj ne bi bila varna država.

14. V pripravljalni vlogi z dne 5. 3. 2026 tožeča stranka pravi, da je bistvena napaka odločbe v tem, da tožena stranka ni ugotavljala razmer v izvorni državi in ni ugotavljala pogojev za subsidiarno zaščito in ni uporabila direktiv EU, ki jih omenja tožnik v tožbi.

    Tožba ni utemeljena.

15. Sodišče lahko skoraj v celoti pritrdi utemeljitvi odločitve tožene stranke tako glede statusa begunca kot tudi glede subsidiarne zaščite in načela nevračanja. Sodišče bo napravilo sodni nadzor nad zakonitostjo odločitve tožene stranke z vidika tožbenih ugovorov in bo pri tem naredilo določene minimalne poudarke, oziroma dopolnitve v argumentaciji tožene stranke z vidika materialnega prava.¹

16. V izhodišču sodbe je potrebno izpostaviti, da je tožnik dne 9. 7. 2025 v prvi prošnji kot razlog za odhod iz izvorne države navedel, da je zapustil svojo državo, ker tam ni dela. Ta postopek je bil s sklepom tožene stranke dne 24. 7. 2025 ustavljen, ker je tožnik zapustil Slovenijo. V naslednji prošnji z dne 23. 12. 2025 je kot razlog za zapustitev izvorne države navedel, da mora delati in preživljati celo družino. En mesec kasneje, to je dne 27. 1. 2026, je na osebnem razgovoru kot razlog za odhod iz države navedel, da po smrti očeta preživlja družino in da je delal za 200 EUR, kar pa ni dovolj. Tožnik je bil torej skozi obdobje od 9. 7. 2025 do 27. 1. 2026 ob treh priložnosti skladen v izjavah, da je zapustil državo zaradi boljšega zaslužka, ker mora preživljati družino, in ne zaradi kakšnega drugega razloga. Na osebnem razgovoru je omenil, da je v Maroku veliko izkoriščanja, kar izpostavlja tudi v tožbi.

17. Sodišče zato lahko sledi toženi stranki v delu utemeljitve, kjer ta pravi, da tožnik ni izkazal nobenega razloga za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. To je dovolj za ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca in toženi stranki v takem primeru ni bilo treba dodajati argumenta, da ni vzročne zveze med dejanji preganjanja in razlogov za preganjanje iz 1. odstavka 27. člena ZMZ-1. V tožbi sicer tožeča stranka pravi, da naj bi imel tožnik težave v Maroku zaradi njegove nacionalnosti, kar je povsem nova navedba v postopku, ki je ni podal tožnik v upravnem postopku in jo zato sodišče šteje kot povsem pavšalno. Ker tožnik že v upravnem postopku ni imel zahtevka v zvezi s statusom begunca, ki ne bi bil očitno neutemeljen, tožena stranka tudi ni imela obveznosti, da bi kar koli preverjala po uradni dolžnosti glede razmer v Maroku, ki naj bi tožnika ogrožale.

18. Enako velja tudi z vidika subsidiarne zaščite, pri čemer je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta pojasnila, da tožnik ni izkazal, da bi mu državni ali nedržavni subjekti namenoma povzročali težave s preživljanjem. Zato ne drži tožbeni ugovor, da je odločba brez obrazložitve z vidika subsidiarne zaščite. Sodišče zgolj dopolnjuje utemeljitev tožene stranke z referenco na sodno prakso Sodišča EU, in sicer da resna škoda, ki jo opredeljuje druga alineja 28. člena ZMZ-1, ne zajema položaja, v katerem bi bilo zatrjevano nehumano ali poniževalno ravnanje posledica nenamerno povzročene odtegnitve določenih bistvenih socialnih (in/ali zdravstvenih) storitev ter dostopa do trga dela prosilcu za mednarodno zaščito.² Sodišče EU v zadevi M'Bodj namreč pravi, da mora biti škoda za podelitev subsidiarne zaščite "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države."³ Šele, če gre za namerno odtegnitev tožniku nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, bi lahko bil tožnik ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev upravičen do subsidiarne zaščite. Omenjeno odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti torej v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti tveganja, kateremu je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo bilo mogoče priznavati kot resno škodo.⁴ Iz tožnikovih navedb v upravnem postopku očitno izhaja, da takšne okoliščine glede dostopa do trga dela z boljšim zaslužkom prosilec ni izkazal in enako velja tudi za navedbe v tožbi. Zato tudi glede tega vidika spora tožnik ni imel zahtevka v zvezi s 4. členom Listine in drugo alinejo 28. člena ZMZ-1, ki ne bi bil očitno neutemeljen in enako velja tudi glede načela nevračanja, ki pa ga tožena stranka v tožbi niti ne omenja in tudi sicer iz spisa ne izhaja, da bi moralo sodišče kar koli ugotavljati ali dodajati glede načela nevračanja.

19. Sklicevanje tožeče stranke na 39. člen Procesne direktive ni relevantno, saj v predmetni zadevi ni vpleten koncept evropske (varne tretje) države, kakor tudi ne gre v tej zadevi za procesna jamstva v zvezi z naknadno prošnjo iz 42. člena Procesne direktive. V primeru, da je tožeča stranka pomotoma zamenjala Procesno direktivo 2005/85 z zdaj veljavno Procesno direktivo 2013/32, sodišče pripominja, da tudi v primeru uporabe koncepta varne izvorne države, velja, da obveznost sodelovanja upravnega organa iz člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95, v tem smislu, da mora tožena stranka opraviti strogo presojo tveganja z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah s pridobitvijo informacij o stanju v državi tudi po uradni dolžnosti, pride v poštev pod pogojem, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi z vrnitvijo v državo, ki je na seznamu varnih izvornih držav.⁵ Take okoliščine v konkretnem primeru niso izkazane.

20. Tožbeni ugovor glede ugotavljanja identitete tožnika pa ni imel nobenega vpliva na izpodbijano odločitev in med strankama ni sporno, da je tožnikova izvorna država Maroko.

21. Sodišče je lahko o vseh obravnavanih pravnih vprašanjih odločilo brez zaslišanja tožnika. Pri tej odločitvi je sodišče izhajalo iz neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z 47. členom Listine⁶ in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito.⁷ Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:

    • - Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;⁸

      - omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;⁹

      - obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;¹⁰

      - kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;¹¹

      - v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;¹²

      - iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.¹³

22. V konkretni zadevi je bil tožnik ustrezno zaslišan v upravnem postopku, tako da se je lahko učinkovito branil pred izdajo izpodbijanega akta. Zaslišan je bil dvakrat, prvič ob podaji prošnje dne 23. 12. 2025 in drugih ob osebnme zaslišanju dne 27. 1. 2026. Obakrat je dobival relevantna vprašanja odprtega in zaprtega tipa, zato se je tožnik lahko učinkovito branil.

23. Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah,¹⁴ ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da uveljavi kakršnekoli interpretacije glede ustne javne obravnave, ko gre za varstvo "civilne pravice" posameznika, ki zgolj ne bi smele iti pod minimalno raven, ki jo zagotavlja praksa ESČP. Drugačna razlaga bi namreč lahko vodila do ogrožanja načela primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni z Listino, zato ker v njih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo te države. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU namreč na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v učinkovitost prava Unije na ozemlju te države.¹⁵ V skladu z ustaljeno sodno prakso so učinki načela primarnosti prava EU zavezujoči za vse organe države članice, ne da bi med drugim nacionalne določbe, vključno z ustavnim redom, to lahko ovirale.¹⁶ Ker ima Sodišče EU tako izključno pristojnost, da poda dokončno razlago prava EU, mora pri izvajanju te pristojnosti pojasniti obseg načela primarnosti prava EU glede na ustrezne določbe tega prava, tako da ta obseg ne more biti odvisen od razlage določb nacionalnega prava niti od razlage določb prava EU, ki jo je podalo nacionalno sodišče in ki ne ustreza razlagi Sodišča EU.¹⁷ Načelo primarnosti nacionalnemu sodišču, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti določbe prava EU, nalaga obveznost, da če ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila v skladu z zahtevami prava Unije, zagotovi polni učinek zahtev tega prava v sporu, ki mu je predložen, pri čemer lahko po potrebi po lastni presoji odloči, da ne bo uporabilo nacionalne ureditve "ali prakse", tudi poznejše, ki je v nasprotju z določbo prava EU, ki ima neposredni učinek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati na predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali nekem drugem ustavnem postopku.¹⁸ Ko Sodišče EU omenja nacionalno ureditev in prakso, to vključuje določbe nacionalnega pravnega reda ali vsako zakonodajno, upravno ali sodo prakso, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava EU.¹⁹

24. Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (mutatis mutandis) v zadevi Moussa Sacko se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave med drugim tudi, če dejstva niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ali če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

25. Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP²⁰ in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno.²¹ V okviru le-teh je treba namreč upoštevati tudi učinkovitost v smislu ekonomičnosti sodnih postopkov²² na oddelku za varstvo ustavnih pravic Upravnega sodišča, na katerega se izključno dodeljujejo spori, ki so povezani z mednarodno zaščito, in ki so po zakonu nujni. Zato bi sistematično izvajanje glavnih obravnav v azilnih zadevah ne glede na to, kdaj je glavna obravnava zaradi ustnega zaslišanja prosilca za mednarodno zaščito in morebitnega izvajanja drugih dokazov nujno potrebna na podlagi prava EU, izrazito podaljšalo čas reševanja drugih nujnih sporov s področja varstva človekovih pravic, ki nimajo točno določenih zakonskih rokov za odločanje, kot to velja za azilne zadeve. Zaradi tega je po oceni sodišča poseg v ustavno pravico do javne ustne obravnave prosilca za mednarodno zaščito v konkretnem primeru sorazmeren glede na varstvo pravic do sojenja v razumnem roku drugih strank, ki imajo tožbe vložene na oddelku za varstvo ustavnih pravic, pri čemer pa je sodišče v tej zadevi pazilo, da odločanje brez glavne obravnave ni oviralo ustreznega in celovitega obravnavanja tožnikovega zahtevka.²³

26. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).
    -------------------------------
    ¹ Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da (zgolj) dopolnitev obrazložitve glede uporabljenega materialnega prava s sklicevanjem na sodno prakso Sodišča EU in ESČP po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni nedovoljenega dopolnjevanja materialnopravnih stališč toženke (sodbi Vrhovnega sodišča I Up 138/2025 z dne 21. 7. 2025 in I Up 210/2024 z dne 2. 9. 2024).
    ² M'Bodj, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 41.
    ³ Ibid. odst. 35; glej tudi odst. 36.
    ⁴ Uvodna izjava št. 35 Kvalifikacijske direktive 2011/95.
    ⁵ Glej sodbo Sodišča EU v zadevi Alace in Canapelli, C-758/24, 759/24, 1. 8. 2025, odst. 65-88 v zvezi z odst. 24 in 26; glej mutatis mutandis tudi sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi H.T. v Germany and Greece, App. no. 13337/19, 15. 10. 2024, odst. 138 v zvezi z odst. 142-144.
    ⁶ Torubarov, C-556/17, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78.
    ⁷ Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49.
    ⁸ Ibid. odst. 32-35, 37-39.
    ⁹ Ibid. odst. 41.
    ¹⁰ Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130.
    ¹¹ Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14; I Up 117/2024, 3. 6. 2024, odst. 16-19). V praksi pa se pojavljajo tudi drugačne interpretacije, po kateri, če se sodišče v sodbi ukvarja z vsebino pritožbenih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se je sklicevalo na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, je izvajalo dokaze in je svojo odločitev oprlo na njihovo vsebino, zato je glavna obravnava v taki situaciji potrebna (glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 14).
    ¹² Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47.
    ¹³ Ibid. odst. 49.
    ¹⁴ Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64.
    ¹⁵ Ibid. odst. 58-59.
    ¹⁶ RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51.
    ¹⁷ Ibid. odst. 2.
    ¹⁸ Ibid. odst. 53; glej tudi 106/77 Simmenthal II, odst. 24;
    ¹⁹ Torubarov, C-556/17, odst. 73-74.
    ²⁰ Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57.
    ²¹ Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.
    ²² Ibid. odst. 190, točka c.).
    ²³ Glej mutatis mutandis: FO, C-610/23 [Al Nasiria], 3. 7. 2025, odst. 65, tudi odst. 75-61..