VSMB Sodba II Kp 71728/2023

Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Okrožno sodišče v Mariboru je obdolžene B. B., A. A. in C. C. s sodbo II K 71728/2023 z dne 16. 6. 2025 spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za kar je vsakemu izreklo kazen devet mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko se nagrada in potrebni izdatki zagovornice, ki je bila obdolženemu A. A. postavljena v postopku brezplačne pravne pomoči, izplačajo iz proračunskih sredstev v skladu z odločbo Bpp 1872/2024 z dne 23. 10. 2024.

Zoper sodbo je pritožbo vložila zagovornica obdolženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega A. A. oprosti očitka po obtožbi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma, da obdolžencu izreče milejšo kazensko sankcijo, upoštevaje olajševalne okoliščine in možnost prestajanja kazni v odprtem oddelku Rogoza.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornica sicer ne konkretizira, katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP uveljavlja, iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Navaja namreč, da je bila obdolžencu z večkratno izvedbo glavne obravnave preko videokonference kršena pravica do obrambe, saj se obdolženi in zagovornica kljub večkratnim opozorilom nista mogla posvetovati, zgolj kratek stik z obdolžencem v zavodu pa ne more nadomestiti stalne in neposredne komunikacije med narokom.

S pritožbo se ni mogoče strinjati, navedbe pritožbe pa so celo protispisne. Po podatkih spisa je namreč sodišče prve stopnje z obdolženim A. A. preko videokonference izvedlo zgolj en narok, in sicer dne 26. 5. 2025. Tega dne je zagovornici tudi omogočilo, da je lahko odšla v Zavod k obdolžencu, da se bo obdolženi lahko ves čas naroka neposredno posvetoval s svojo zagovornico. Zagovornica je to možnost izkoristila, saj je bil ravno s tem namenom narok prekinjen za pet minut, iz vsebine zapisnika pa tudi ni razvidno, da bi se slednja v nadaljevanju vrnila v sodno dvorano, ampak je bila prisotna ob obdolžencu v Zavodu.

Nadalje zagovornica poskuša prepričati v obstoj kršitve pravice do obrambe in kontradiktornosti postopka z navedbami, da je prvostopenjsko sodišče o odločilnem dokazu zavzelo stališče brez kritične ocene pripomb vseh obdolžencev in obrambe, ki so opozorili na tehnične pomanjkljivosti posnetka. Tudi te pritožbene trditve so protispisne, saj je takšno pripombo glede posnetka podal le obdolženi B. B., sodišče prve stopnje pa se je do nje izrecno opredelilo v točki 13 razlogov izpodbijane sodbe (str. 12), ko je pojasnilo, da se z obdolženčevo pripombo ne strinja, saj je posnetek kvaliteten in jasen ter tudi ne preskakuje, kot je to trdil obdolženi B. B., ob tem pa je tudi pravilno poudarilo, da nihče od ostalih procesnih udeležencev ni opozoril na kakovost posnetka. To pa izhaja tudi iz zapisnika o naroku z dne 16. 6. 2025 (str. 3). Zagovornica tako tekom postopka, niti v zaključni besedi, kakovosti posnetka ni kritizirala, ampak je to storila šele v pritožbi zoper sodbo. V kakovost posnetka pa se je prepričalo tudi pritožbeno sodišče, ki se po preučitvi dokaznega gradiva povsem strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je posnetek kvaliteten in jasen. Glede na navedeno se tako pritožbena zatrjevanja zagovornice, s katerimi poskuša prepričati v obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pokažejo kot neutemeljena.

Zagovornica zatrjuje kršitev kazenskega zakona z navajanji, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja velike tatvine zaradi višine škode, povzročene z očitanim dejanjem (60 EUR in poškodba aparata), s čimer po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Drži, da je višina odtujenega denarja majhna in da je povzročena majhna premoženjska škoda, vendar kljub temu ni mogoče pritrditi zagovornici, ki se skozi ta pritožbena izvajanja zavzema za milejšo pravno opredelitev. Prezre, da so obdolženci očitano kaznivo dejanje izvršili z vlomom v drug zaprt prostor, kar je zakonski znak kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, pri katerem pa vrednost ukradene stvari ni relevantna, kot tudi ni relevantna višina povzročene premoženjske škode. Relevantno je zgolj to, da so obdolženci kot sostorilci s premagovanjem večjih ovir oziroma z vlomom prišli v drug zaprt prostor, saj so s silo odprli vrata avtomata za tople napitke. Vrednost ukradene stvari je relevantna le pri kaznivem dejanju tatvine po drugem odstavku 205. člena KZ-1 (t.i. mala tatvina), ki je podano le, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: (1) vrednost ukradene stvari je majhna (objektivni pogoj); in (2) storilec si je hotel prilastiti stvar majhne vrednosti (subjektivni pogoj). Oba pogoja izhajata jasno in določno že iz zakonske določbe, po kateri za storitev privilegirane oblike kaznivega dejanja torej ne zadošča že majhna vrednost odtujene stvari, temveč mora biti hkrati ugotovljeno, da je storilec zasledoval namen prilastitve stvari takšne vrednosti. Pri presoji, ali si je storilec hotel prilastiti stvar majhne vrednosti, pa so odločilne okoliščine vsakega posameznega primera, ki morajo takšno sklepanje utemeljevati. Glede na način storitve obravnavanega kaznivega dejanja, to je z vlomom v drug zaprt prostor, pa ni mogoče zaključiti, da je izpolnjen subjektivni pogoj za obstoj kaznivega dejanja male tatvine. Drugačno razumevanje zagovornice, ki se osredotoča zgolj na znesek odtujene stvari in višino povzročene premoženjske škode, je zmotno in nima podlage v že navedenih določbah KZ-1 in sodni praksi. Vrhovno sodišče RS je namreč v dosedanji praksi že prepoznalo izostanek subjektivnega pogoja za obstoj kaznivega dejanja male tatvine v primerih, ko vrednost ukradene stvari storilcu ni bila znana oziroma ni šlo za stvar, ki je očitno majhne vrednosti, ali ko je storilec prišel v tuj prostor z namenom, da vzame predmete v čim večji vrednosti, vendar je našel le stvari v majhni vrednosti.¹ Zato zagovornica s svojimi pritožbenimi navedbami o kršitvi kazenskega zakona ne more uspeti.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče namreč nima pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, saj je prvostopenjsko sodišče razjasnilo vsa odločilna dejstva ter pravilno ocenilo vse izvedene dokaze, na tej podlagi pa zanesljivo in argumentirano zaključilo, da je obdolženi A. A. skupaj z obdolženima B. B. in C. C. storil očitano kaznivo dejanje na način, kot se mu očita v obtožbi. Pritožbeno sodišče se z razlogi izpodbijane sodbe glede odločilnih dejstev v celoti strinja in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje.

Za zaključek, da so obdolženci iz avtomata odtujili denar, je sodišče prve stopnje imelo podlago v posnetku video nadzora, kot tudi v izpovedbah policista Č. Č. in pravosodnega policista D. D. Drži navajanje pritožbe, da slednja izvršitve kaznivega dejanja neposredno nista zaznala, sta si pa oba ogledala videoposnetek dogajanja, pri čemer je policist Č. Č. o vsebini posnetka tudi sestavil podroben uradni zaznamek, vsebina katerega je povzeta v točki 12 razlogov izpodbijane sodbe. Bistveno je, da sta oba v svoji izpovedbi vztrajala pri tem, da je iz posnetka razvidna izvršitev obdolžencem očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje pa je vsebino posnetka natančno povzelo v razlogih izpodbijane sodbe in s tem v zvezi utemeljeno poudarilo, da je na posnetku jasno vidna izvršitev celotnega kaznivega dejanja, vključno z odtujitvijo odtujenega denarja (točki 12 in 13 razlogov izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče se s temi razlogi v celoti strinja, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča iz posnetka razviden celoten dogodek, vključno s prispevkom obdolženega A. A. pri izvršitvi kaznivega dejanja. Zagovornica sicer v pritožbi navaja, da na posnetku ni vidno, da bi obdolženec odprl vrata avtomata in odtujil denar, čemur pa ni mogoče pritrditi. Iz posnetka namreč jasno izhaja, da je obdolženi A. A. najprej z manjšim lesenim stolom udaril po levem zunanjem delu kavnega avtomata na mesto, kjer se je nahajala ključavnica, nato je skupaj z obdolženim B. B. poskušal z rokami odpreti vrata avtomata, kar jima ni uspelo, in potem ko je obdolženi C. C. z nogami potiskal ob rob avtomata, sta obdolžena A. A. in B. B. s silo telesa (spet) poskušala odpreti vrata, a jima ni uspelo, nato pa se je obdolženi A. A. usedel na tla, se z nogami oprl ob avtomat, z rokami pa prijel spodnji rob vrat avtomata in mu jih je na tak način uspelo odpreti. Prav tako je iz posnetka nadalje jasno razvidno, da so se po odprtju vrat avtomata vsi trije obdolženci sklonili v njegovo notranjost in v vrečko, ki jo je v rokah držal B. B., nalagali denar iz avtomata. Zagovornica tako s svojimi posplošenimi pritožbenimi navedbami z ničemer ne more omajati pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje.

Zagovornica graja tudi odločbo o kazenski sankciji in se zavzema za izrek milejše sankcije, kot je pogojna obsodba oziroma alternativni način izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist ali prestajanje kazni v odprtem oddelku. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije prezrlo več olajševalnih okoliščin, in sicer da gre za dejanje manjše vrednosti, da je obdolženec v osebni stiski (dolgotrajno prestajanje zaporne kazni), ima zdravstvene težave in jemlje terapijo, očitano kaznivo dejanje pa je osamljeni primer.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zagovornice pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, na tej podlagi pa obdolžencu utemeljeno izreklo kazen devet mesecev zapora. Drži sicer, da je bila z obravnavanim kaznivim dejanjem oškodovancu povzročena manjša premoženjska škoda, kar pa ob upoštevanju načina izvršitve kaznivega dejanja (vlomna tatvina), ne predstavlja olajševalne okoliščine. Enako velja tudi za pavšalno zatrjevane osebne okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja zagovornica (osebna stiska zaradi dolgoletnega prestajanja zaporne kazni in zdravstvene težave). Dejstvo, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje med prestajanjem zaporne kazni, ne more predstavljati olajševalne okoliščine, kvečjemu kaže na njegovo vztrajanje pri kaznivih ravnanjih in neuspešnost dosedanjih sankcij. To še posebej velja ob upoštevanju, da gre za specialnega povratnika. Pavšalne pritožbene navedbe o osebni stiski pa tudi niso z ničemer izkazane in konkretizirane. Obdolžencu so namreč v času prestajanja kazni zapora zagotovljeni osnovni življenjski pogoji, zato posplošeno zatrjevana osebna stiska ne more utemeljiti posega v tujo premoženjsko sfero.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o obdolženčevem zdravstvenem stanju. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da obdolženec prejema terapijo v okviru zdravljenja odvisnosti, kar samo po sebi ne more biti šteto kot olajševalna okoliščina v smislu zmanjšanja njegove kazenske odgovornosti ali utemeljitve milejše kazni. Nasprotno, dejstvo, da kljub vključenosti v terapevtski proces obdolženec nadaljuje z izvrševanjem kaznivih dejanj, dodatno potrjuje njegovo nekritičnost do lastnega ravnanja.

Resne pravne presoje pa ne vzdržijo pritožbene navedbe zagovornice, da je obravnavano kaznivo dejanje osamljeni primer in ne nadaljnji kriminalni vzorec. Že sodišče prve stopnje je v točki 19 razlogov izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je obdolženi A. A. predkaznovan za različna kazniva dejanja in je specialni povratnik, saj je bil že večkrat obsojen tudi za istovrstna kazniva dejanja. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi v celoti strinja, saj iz izpiska njegove kazenske evidence z dne 13. 6. 2025 izhaja, da je bil v preteklosti med drugim obsojen tudi za kazniva dejanja male tatvine, tatvine in tudi velike tatvine (list. št. 461-465). Obravnavanega kaznivega dejanja tako ni mogoče obravnavati kot izoliranega ali enkratnega odklona v njegovem ravnanju, ampak kvečjemu kot nadaljevanje že vzpostavljenega vedenjskega vzorca, kar je sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije tudi pravilno upoštevalo kot obteževalno okoliščino.

Glede na navedeno tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi zatrjevane okoliščine ne predstavljajo olajševalnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na milejšo odmero kazni, zlasti pa ne na izrek sankcije opominjevalne narave, za kar se zagovornica med drugim zavzema v pritožbi. Kot neutemeljena pa se pokažejo tudi zagovorničina nadaljnja prizadevanja za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist kot tudi, da bi obdolženec kazen zapora prestajal v odprtem oddelku. Predlog za prestajanje kazni zapora v odprtem oddelku je namreč utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje v točki 2o razlogov izpodbijane sodbe in pritožbeno sodišče s temi razlogi v celoti soglaša. V zvezi s pritožbenim zavzemanjem za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist pa pritožbeno sodišče dodaja, da je zagovornica tak predlog podala šele v pritožbi, in še to povsem posplošeno, sklicujoč se zgolj na okoliščine, katere zagovornica neutemeljeno šteje za olajševalne. V skladu z devetim odstavkom 86. člena KZ-1 namreč sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. In ob upoštevanju vsega navedenega zagovornica s svojimi navedbami, s katerimi se zavzema za alternativni način izvršitve kazni zapora, ne more uspeti. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je slednje obdolženemu A. A. izreklo kazen devet mesecev zapora, ki se, glede na ugotovljene obteževalne okoliščine in ob odsotnosti olajševalnih okoliščin, pokaže kot pravična in primerna.

Po obrazloženem in ker zagovornica v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega A. A. oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 95. člena ZKP), o potrebnih izdatkih in nagradi zagovornice pa bo odločala Služba za brezplačno pravno pomoč.
-------------------------------
¹ Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 8047/2023 z dne 30. 10. 2025.