VSMB Sklep IV Cp 603/2026

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točke V, VI in IX izreka) potrdi.

Udeleženca nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo predlogu predlagatelja in sklep Okrožnega sodišča na Ptuju II N 198/2023 z dne 15. 2. 2024 spremenilo, tako da je mladoletni hčerki A. A. in B. B. zaupalo v varstvo in vzgojo očetu (točka II), določilo stalno prebivališče deklic na naslovu očeta (točka III), odpravilo preživnino, ki jo je za hčerki bil dolžan plačevati oče (točka IV), odločilo, da je nasprotna udeleženka (mama) dolžna plačevati za vsako od hčerk, od 16. 9. 2025 dalje preživnino v znesku 250,00 EUR (točka V) ter določilo, da se določijo stiki med hčerkama in mamo najprej kot uvajalni, ki potekajo tri krat na Centru za socialno delo v prisotnosti dveh strokovnih delavk, v trajanju 1 ure vsak torek med 14.00 in 15.00 uro, pri čemer se prvi uvajalni stik izvede v mesecu aprilu 2026 po dogovoru med CSD in starši. Po poteku treh uvajalnih stikov pa potekajo stiki matere s hčerkama po sprotnem dogovoru med staršema, upoštevaje želje in koristi otrok (točka VI), v presežku je predlog predlagatelja zavrnilo (točka VII), zavrnilo nasprotni predlog matere z dne 16. 10. 2025 (točka VIII) ter odločilo, da udeleženca krijeta vsak svoje stroške postopka (točka X).

Zoper sklep vlagata pritožbo oba udeleženca.

Predlagatelj (oče) vlaga pritožbo zoper točke V, VI in IX izreka sklepa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Glede višine preživnine navaja, da jo je sodišče določilo zmotno, ter da je v nasprotju s koristmi otrok odločilo o stikih med otrokoma in materjo. Ni upoštevalo, da deklici stike z materjo odločno zavračata, da si stikov ne želita, ker jima povzročajo čustveno preobremenjenost. B. B. je s materjo doživela razvojno neugodne izkušnje, zato je odločitev v direktnem nasprotju s temeljnim načelom Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), da sodišče pri odločanju upošteva največjo korist otroka. Sodišče je v obrazložitvi pravilno ugotovilo ključna dejstva, ki bi morala voditi v zavrnitev stikov, nato pa v izreku sprejelo odločitev, ki je v popolnem nasprotju z lastnimi ugotovitvami. Sledilo je mnenju CSD in odločilo o postopni vzpostavitvi stikov, sklicujoč se na abstraktno načelo, da otroci za zdrav psihosocialni razvoj potrebujejo tako očeta kot mater. S tem je zmotno uporabilo materialno pravo. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, mora sodišče stike prepovedati, kadar ti za otroka predstavljajo psihično obremenitev. Ponavljajoče se grožnje matere, da gre pod vlak ali na pokopališče, so ena najhujših oblik čustvenega izsiljevanja in psihične zlorabe. Deklici sta bili pogosto brez opranih oblačil, tako da je B. B. opustila osebno higieno in neredno sta obiskovali šolo, kar kaže na hudo zanemarjanje osnovnih otrokovih potreb. Materina diagnoza, sindrom odvisnosti alkohola, ne predstavlja zgolj škodljive rabe, kot to poskuša prikazati mati, temveč pojasni kaos, pomanjkanje strukture in nepredvidljivost okolja, v katerem sta deklici živeli. Okolje pri očetu jima je končno omogočilo stabilizacijo in napredek, kar potrjujejo tudi psihološka poročila. Mati bi morala z dolgotrajnim, dokazljivim in, s strani stroke potrjenim in s spremenjenim ravnanjem dokazati, da za otroka ne predstavlja več grožnje. Glede preživnine je sodišče mesečne potrebe vsake od hčerk ocenilo na približno 750,00 EUR in kljub temu materi naložilo v plačilo le 250,00 EUR na otroka. Ta odločitev temelji na zmotni oceni pridobitnih zmožnosti matere, ki je lastnica dveh nepremičnin, ki jih prodaja za 1.190.000,00 EUR, ter ki je po razdelitvi skupnega premoženja prejela izplačilo v višini 160.000,00 EUR. Njene pridobitne zmožnosti so se od leta 2023 izboljšale. Sodišče bi moralo pri odmeri upoštevati ne le njeno plačo, temveč celotno premoženjsko stanje. Izpodbija tudi odločitev glede stroškov postopka, saj je v postopku z bistvenim delom svojega predloga uspel, glede na načelo uspeha bi moralo sodišče naložiti materi povrnitev vsaj sorazmernega dela stroškov postopka.

Mati vlaga pritožbo zoper točko V izreka, kjer je odločeno o preživnini. Navaja, da je sodišče ocenilo potrebe deklic ter pridobitne zmožnosti udeležencev, pri čemer je ocena potreb deklic pretirana, pridobitne zmožnosti obeh staršev pa ni ocenilo realno oziroma ni upoštevalo dejanske pridobitne zmožnosti. Ne strinja se, da so mesečni stroški za mladoletnega otroka v znesku 750,00 EUR realni in potrebni za zagotovitev zdravega telesnega in duševnega razvoja hčerk. Znesek je pretiran in ne odraža dejanskega stanja oziroma odraža le preživninsko zmožnost očeta. Oče je kot edini družbenik in direktor družbe, ustvaril bilančni dobiček v višini 1.783.780,00 EUR in čisti dobiček v višini 400.799,96 EUR. Nasprotna udeleženka ima mesečni dohodek v višini 865,00 EUR in mora prodati nepremičnino, v kateri živi in katere lis lastnica je postala ob razvezi, saj s svojimi prihodki nepremičnine ne more vzdrževati. To, da jo prodaja, še ne pomeni, da so njene pridobitne zmožnosti in mesečni prihodki primerljivi s prihodki predlagatelja. Sodišče lahko določi nadstandardno preživnino v primerih, da se standard otrok v primeru razpada skupni skupnosti staršev ne poslabša. To pa ne velja za primer, ko se otroka samovoljno odločita, da želita živeti pri očetu, ker ima oče denar in jima omogoča vse materialne dobrine. Previsoka preživnina lahko povzroči nerazumno gospodarjenje z denarjem in slabo vpliva na otrokov razvoj. Sama z denarjem ravna preudarno in ne razsipno, zato jo utemeljeno skrbi, da bo predlagatelj slabo vplival na razvoj obeh otrok. Sodišče bi moralo upoštevati zmožnosti vsakega od udeležencev. Nasprotna udeleženka, ki prejema mesečni dohodek 865,00 EUR, preživnine v skupnem znesku 500,00 EUR ni zmožna plačevati, ker s 365,00 EUR ne more preživeti in pri tem vzdrževati še svojo nepremičnino, ki je v prodaji, kupcev pa ni. Njen predlog, da se preživninska obveznost porazdeli v razmerju 20:80 je v celoti utemeljen in pomeni, da bi za vsako od hčerk plačevala preživnino v višini 150,00 EUR, torej skupaj 300,00 EUR. Sodišče je zato nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo sklep je obremenjen s kršitvijo 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zlasti pa ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je nerazumljiv. Nasprotuje razlogom v sklepu oziroma so ti pristranski in med seboj v nasprotju oziroma v nasprotju z listinskimi dokazi, na kar vse opozarja predmetna pritožba.

Oba udeleženca v odgovorih na pritožbo odgovarjata na navedbe v nasprotnih pritožbah, jih zavračata in se zavzemata za ugoditev svoji pritožbi.

Pritožbi nista utemeljeni.

V obravnavani zadevi ostajajo pritožbeno sporne odločitve sodišča o višini preživnine, ki jo je nasprotna udeleženka (mama) zaradi spremembe zaupanja mladoletnih otrok očetu v varstvo in vzgojo dolžna plačevati za hčerki A. A. in B. B., odločitev o stikih, kjer je sodišče odločilo, da se v prisotnosti dveh strokovnih delavk, psihologinje in socialne delavke, določijo med materjo in hčerkama trije uvajalni stiki, v nadaljevanju pa stiki potekajo, po sprotnem dogovoru med staršema, upoštevaje želje in koristi otrok. Oče graja tudi odločitev o stroških postopka, kjer je sodišče odločilo, da udeleženca krijeta vsak svoje stroške. Sodišče prve stopnje je presodilo, da obstajajo bistveno spremenjene okoliščine, ki so utemeljile spremembo zaupanja v varstvo in vzgojo obeh mladoletnih otrok očetu in posledično presojo obsega stikov z materjo, ki je v največjo korist mladoletnih hčerk udeležencev. Zaradi zaupanja hčerk v varstvo in vzgojo očetu je sodišče ponovno ugotavljalo in ocenjevalo pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih je lahko odločilo o višini preživnine, ki jo je zavezana plačevati mati.

Glede odločitve o stikih:

Bistvo očetove pritožbe je, da odločitev temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ter da je posledično sodišče v direktnem nasprotju s temeljnim načelom DZ določilo stike med materjo in deklicama, pri čemer ni upoštevalo največje koristi otroka. Ni upoštevalo voljo obeh deklic, ki sta glede na svojo starost sposobni izraziti lastno mnenje. Pritožba meni, da so ugotovitve sodišča v točkah 10, 21 in 22 obrazložitve zahtevale zavrnitev stikov z materjo. S tem pritožba graja zmotno uporabo materialnega prava, vendar neutemeljeno.

Pregled zadeve pokaže, da je sodišče stike določilo na podlagi natančne ocene vseh izvedenih dokazov, zlasti mnenja CSD, ter pri tem tudi ustrezno vrednotilo mnenji obeh mladoletnih hčerk. Pri tem je upoštevalo, da mati s hčerkama nima stikov že od junija 2025, ter da iz psiholoških poročil za A. A. in B. B. izhaja, da si trenutno stikov z materjo ne želita. Vrednotilo je, da iz mnenja CSD izhaja, da je zavračanje stikov pri deklicah posledica duševnih stisk, ki sta jih pred odselitvijo k očetu doživljali zaradi materinih težav s prekomernim uživanjem alkohola, kar je vplivalo na poslabšanje odnosov med njimi. Upoštevaje vse relevantne okoliščine pa ni mogoče pritrditi pritožbi očeta, da je sodišče ugotovljena pravno relevantna dejstva zmotno materialno pravno presodilo. Sodišče je namreč pri odločitvi o stikih pravilno ovrednotilo dejstvo, da je mati ob zavedanju težav pristopila k spremembi in reševanju problematike (priloge B4 in B15). Sodišče je zato pravilno dokazno ocenilo mnenje CSD, da je v korist obeh hčerk, da se njuni medsebojni stiki z materjo postopno ponovno vzpostavijo, vendar v prisotnosti strokovne delavke in psihologinje na način, da se poskusno izvedejo trije takšni stiki po eno uro na teden. Sodišče druge stopnje pritrjuje presoji, da je s takšno odločitvijo sodišče v največji možni meri upoštevalo tudi mnenje 13 in 17 letnih hčer udeležencev.

Pritožba tudi spregleda, da vendarle odločitev sodišča upošteva, da v nadaljevanju stiki potekajo po sprotnem dogovoru med staršema, z upoštevanjem želje in koristi otrok. S to odločitvijo je največja korist obeh otrok, ki je ne smemo povsem enačiti s trenutnim zavračanjem stikov z materjo, dovolj upoštevana. Pritrditi pa je potrebno pritožbi, da je mati tista, ki bo za ponovno vzpostavitev ustreznega odnosa s hčerkama, morala največ narediti. S tem bo potrdila, da si dejansko želi biti kot dobra mama prisotna v odraščanju in življenju svojih dveh hčera, kar jima bo zagotovo v veliko korist.

Sodišče druge stopnje ob tem dodaja, da DZ po zaključku rednega postopka varstva otrokovih koristi, omogoča omejitev oziroma odvzam stikov staršev z mladoletnimi otroki, samo z izrekom ukrepa trajnega značaja in ob ugotovitvi, da stiki otroka s staršem ogrožajo zdrav otrokov razvoj. Z izvedbo treh uvajalnih stikov je bilo oziroma bo CSD-ju omogočeno, da izvedbo stikov nadzoruje in v primeru ugotovitev, da stiki deklici ogrožajo, poda predlog, da se stiki odvzamejo.

Glede preživnine:

Zoper odločitev, da je mati od 16. 9. 2025 dolžna plačevati za vsako od hčerk preživnino v znesku 250,00 EUR, vlagata pritožbo oba starša. Oče odločitev izpodbija z očitkom zmotne ocene pridobitnih zmožnosti nasprotne udeleženke, in sicer, da sodišče ni pravilno upoštevalo, da je mati lastnica dveh nepremičnin, ki jih prodaja za znesek 1.190.000,00 EUR, ter da je ob delitvi skupnega premoženja prejela izplačilo v višini 160.000,00 EUR. Mati pa odločitev o višini preživnine izpodbija z navedbo, da je ocena potreb deklic pretirana, da je sodišče nepravilno oziroma nerealno upoštevalo dejanske pridobitne zmožnosti staršev, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Očita tudi kršitev 15. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Kršitev 15. točke drugega odstavka je lahko predmet pritožbenega preizkusa le v okviru konkretiziranih navedb, ki jih pritožba ne vsebuje. Sklep sodišča prve stopnje vsebuje razloge, ki v celoti omogočajo njegov preizkus, zato tudi kršitev 14. točke ni podana. Sodišče druge stopnje tudi ostale pritožbene navedbe obeh udeležencev zavrača kot neutemeljene, ker v bistvu izražajo le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Materine navedbe, da sodišče pri oceni mesečnih potreb hčerk ni izhajalo iz dejanskih potreb, ostaja na splošni ravni. Sodišče je mesečne potrebe obeh deklic dovolj natančno ocenjevalo ter navedlo razloge za zaključek, da le-te znašajo približno 750,00 EUR za vsako hčerko (v točkah od 15 do 19 obrazložitve). Pri tem je sodišče pravilno opravilo tudi primerjavo mesečnih potreb s podatki iz sodnega postopka, v katerem je bila preživnina določena v breme očeta in iz katerega izhaja, da je mati za leto 2023 mesečne izdatke za eno hčerko ocenila celo na znesek 1.300,00 EUR, sodišče pa jih je ocenilo za A. A. na znesek 610,00 EUR, za B. B. pa na znesek 687,00 EUR. Tudi te ugotovitve pritrjujejo, da je ovrednotenje mesečnih potreb 13 in 17 let starih hčerk udeležencev realno in dovolj argumentirano. Višina ugotovljenih potreb mladoletnih hčerk je ustrezno obrazložena ob upoštevanju, da se potrebe skoraj mesečno spreminjajo, zato je možna zgolj njihova ocena in ne matematičen izračun.

Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče tudi preživninsko breme pravilno razporedilo med oba starša kot preživninska zavezanca. Mati neutemeljeno navaja, da je sodišče upoštevalo, da so preživninske zmožnosti staršev enake. Iz točke 19 obrazložitve izhaja, da je sodišče pravilno ovrednotilo, da so pridobitne zmožnosti predlagatelja v času odločanja boljše, ter da je ob tem pravilno upoštevalo ne le njune mesečne dohodke, temveč tudi njuno premoženjsko stanje ter njune pridobitne zmožnosti. Glede pridobitnih zmožnosti matere in očeta je navedlo vse potrebne razloge v točkah 17 in 18 obrazložitve. Pri oceni preživninske sposobnosti se namreč ne upoštevajo le dejanski redni dohodki, ampak vsi redni in izredni dohodki, splošno premoženjsko stanje in tudi možnosti za pridobivanje dohodkov (pridobitni potencial).¹

Sodišče druge stopnje zato kot neutemeljene zavrača navedbe matere, da preživnine v višini 250,00 EUR, s katero bo pokrita 1/3 ugotovljenega mesečnega obsega potreb, ne bo zmogla plačevati. Mati se sklicuje zgolj na njen dohodek, ki trenutno znaša 865,00 EUR, sodišče pa je pravilno vrednotilo njene preživninske zmožnosti kot celoto. Zgolj materina navedba, da nepremičnin ne more prodati, ker ne najde kupca, na odločitev ne more vplivati.

Hkrati ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam očeta, da bi moralo sodišče materi odmeriti višji znesek mesečne preživnine. Glede na pravilno ugotovljene preživninske zmožnosti obeh staršev je utemeljena materialnopravna ocena sodišča, da je mati zmožna prispevati k mesečnim potrebam deklic 1/3, oče pa 2/3. Sodišče je pri odmeri upoštevalo tako materin mesečni prihodek kot tudi njeno premoženjsko stanje ter tudi dejstvo, da je skrb za vzgojo in varstvo v celoti na očetu.

Po ugotovitvi zmožnosti zavezancev je sodišče prve stopnje ustrezno odmerilo višino preživnine glede na (spremenjene) potrebe upravičenk (189. člen DZ). Pri odmeri preživnine je pravilno upoštevalo koristi obeh deklic tako, da je preživnina primerna za zagotavljanje njunega uspešnega telesnega in duševnega razvoja (prvi odstavek 190. člen DZ).

Sodišče druge stopnje vežejo časovne meje pravnomočnosti, to je dejansko stanje na dan odločanja sodišča prve stopnje, zato dejstvo, da je A. A. 16. 7. 2026 postala polnoletna, na odločitev sodišča druge stopnje ne more vplivati.

Glede na obrazloženo je potrebno pritožbi obeh udeležencev kot neutemeljeni zavrniti ter v izpodbijanem delu, to je v točkah V, VI in IX izreka, potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Kot neutemeljeno je potrebno zavrniti tudi pritožbo očeta zoper stroškovno odločitev oziroma njegovo zavzemanje, da bi moralo sodišče o stroških odločiti glede na dosežen uspeh v postopku. Tako odločitev sodišča prve stopnje kot odločitev o stroških pritožbenega postopka temeljita na določbi 101. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Pri odločitvi o stroških v zadevi, kot je obravnavana, je potrebno upoštevati, da se je postopek vodil zaradi varstva koristi skupnih otrok udeležencev. Ob uporabi prostega preudarka in konkretno ugotovljenih okoliščin je tudi po presoji sodišča druge stopnje primerno in zakonito, da udeleženca trpita vsak svoje stroške, ki so nastali s postopanjem sodišča prve stopnje, kot tudi vsak svoje stroške pritožbenega postopka.
-------------------------------
¹ VSRS sklep II Ips 10/2024.