190. člen DZ

Sodišče je zato pravilno dokazno ocenilo mnenje CSD, da je v korist obeh hčerk, da se njuni medsebojni stiki z materjo postopno ponovno vzpostavijo, vendar v prisotnosti strokovne delavke in psihologinje na način, da se poskusno izvedejo trije takšni stiki po eno uro na teden. Sodišče druge stopnje pritrjuje presoji, da je s takšno odločitvijo sodišče v največji možni meri upoštevalo tudi mnenje 13 in 17 letnih hčer udeležencev.

Sodišče druge stopnje soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da trditve predlagateljice o pomanjkljivostih mnenja CSD zgolj odraz njenega golega nestrinjanja z vsebino mnenja. To po ustaljeni sodni praksi ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Smiselno enako velja v primeru, ko je strokovno mnenje podal CSD, kar pomeni, da golo nestrinjanje z mnenjem CSD ni razlog za postavitev sodnega izvedenca.

Ob ugotovitvi, da oba starša prikrivata svoje dohodke in s tem dejanske zmožnosti za preživljanje njune deklice, je pritožbeno sodišče ocenilo, da pri porazdelitvi preživninskega bremena med starša ni moč spregledati, da so bile finančne zmožnosti predlagateljice do novembra 2024, ko je postala samostojna podjetnica, nižje od finančnih zmožnosti nasprotnega udeleženca (živela je v najemniškem stanovanju, za katerega je prejemala subvencijo najemnine, prejemala je socialno pomoč ter si kakšnih kreditnih zavez in investicij ni privoščila). Po drugi strani pa je nasprotni udeleženec očitno razpolagal z določenimi finančnimi prihodki (najmanj z najemnino), ki so mu omogočali investiranje v nakup avtomobila, nepremičnin ter kriptovalut in nakazovanje precej visokih denarnih zneskov različnim fizičnim osebam. Zgolj znesek obroka kredita, najetega za nakup nepremičnine, s katero si ni reševal svojega stanovanjskega vprašanja, saj v B. biva pri mami, predstavlja višji znesek od preživnine, ki jo je bil po sodni poravnavi dolžan plačevati za deklice. Brez težav je hkrati s kreditom odplačeval tudi leasing obroke za avto. Poleg boljših finančnih zmožnosti nasprotnega udeleženca napr

Glede na dano izpovedbo lečečega zdravnika, ki je dejansko bil najbolj seznanjen z boleznijo in stanjem nasprotnega udeleženca v času obravnavanja, je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo dokazni predlog s pritegnitvijo izvedenca medicinske stroke psihiatra v sodni postopek v smeri ugotovitve procesne sposobnosti nasprotnega udeleženca.

Starševski dodatek se ne všteva v otrokove potrebe in ne zmanjšuje preživninske obveznosti staršev. Namenjen je kritju stroškov v prvem letu otrokovega življenja. Do njega pa je upravičen starš, ki ne prejema nadomestila plače. Določitev preživnine ne temelji na natančnem matematičnem izračunu, ampak predstavlja oceno potrebnih stroškov za otrokovo preživljanje. Mesečni izdatki niso ves čas enaki; od meseca do meseca se bolj ali manj razlikujejo, zato jih ni mogoče natančno določiti niti za preteklo, kaj šele za prihodnje obdobje. Vrednotenje otrokovih potreb pa mora temeljiti na realni oceni potrebnih izdatkov. Čeprav so materini dohodki nižji (njen kredit ni namenjen reševanju stanovanjskega problema, zato se ga pri določitvi višine preživnine ne upošteva), je glede na dejstvo, da je breme varstva in vzgoje pretežno na očetu, primerno, da starša nosita vsak (približno) polovico preživninskega bremena.

Stroški, ki jih specificirajo stranke, sicer nudijo sodišču oporo pri odločitvi, ki naj prepreči arbitrarnost, vendar je kljub temu treba potrebe otrok razumno in celostno objektivizirati in oceniti. V odločitev o obveznem preživninskem bremenu namreč sodi zagotovitev tistih potreb, ki zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj otroka. Vse, kar navedeno presega, mora biti prepuščeno svobodni odločitvi staršev, ali in koliko bodo po svoji vesti nudili otroku več kot so oziroma bi bilo zavezani s sodno odločbo. Pri preživninski obveznosti ne gre le za tiste zmožnosti, ki jih ima zavezanec na podlagi svojih rednih dohodkov, temveč tudi za tiste, ki jih je dolžan poiskati in izkoristiti.

Zmotno je stališče nasprotnega udeleženca, da skupno starševstvo ni možno le, ko je med staršema zelo visoka stopnja konfliktnosti in ta ogroža otroka, ali takrat, ko eden od staršev zanemarja ali zlorablja otroka. Sodišče prve stopnje je predvsem na osnovi izvedeniškega mnenja zanesljivo ugotovilo, da pogojev za skupno starševstvo (trenutno) ni. Sodelovanje med staršema je znatno oteženo. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da stiki vsako nedeljo pomenijo oviro, da starša in otroka enakomerno preživita čas tudi ob koncu tedna, ko je več prostega časa. Hkrati tudi ni nobene ovire za to, da starša ne bi tudi v času poletnih počitnic z otrokoma preživela enakovrednega časa. Pritožbena navedba, koliko je po podatkih Ministrstva za delo in družino z dne 24. 12. 2024 znašala povprečna preživnina glede na starost upravičenca 6 do 14 let, za odločitev ni relevantna, saj sodišče preživnino določi na podlagi potreb konkretnega upravičenca in zmožnosti konkretnega zavezanca.

Stališče nasprotnega udeleženca, da sodišče začasne odredbe ne bi smelo izdati, ker predlagateljica ni niti trdila še manj dokazala, da ne more pokriti eksistencialnih potreb otrok, je materialno pravno zmotno. Splošno znano je, da sprotno zadovoljevanje potreb otroka vpliva na njegov psihofizični razvoj, zato je v primeru, ko eden od staršev za preživljanje otroka ne prispeva nič ali le malo in glede na svojo oceno, kaj in kdaj bo plačal, otrok ogrožen (157. člen DZ). Otrokove potrebe je treba v obsegu, kolikor sta jih starša sposobna zagotoviti, zagotavljati kontinuirano. Konflikten odnos med staršema na to ne sme vplivati.

Sodišče se je pravilno oprlo na določbe 161. člena v povezavi s 157. členom DZ, na podlagi katerih sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen, in da je ogroženost podana v primeru obstoja ali zelo verjetnega obstoja škode na telesnem ali duševnem zdravju ali razvoju. Pravilno je stališče, da je verjetno izkazana ogroženost otroka, če ni kontinuirano poskrbljeno za zadovoljitev potreb, ki mu omogočajo zdrav razvoj, in da pri tem ne gre le za nujne življenjske potrebščine, ampak za vse potrebe, ki terjajo denarni prispevek. Starša sta dolžna v skladu s svojimi zmožnostmi redno prispevati za kritje vseh otrokovih življenjskih potreb (189. in 190. člen DZ). Prenehanje življenjske skupnosti ne zmanjšuje te obveznosti. Terja le prilagoditev načina prispevanja glede na razporeditev dejanske skrbi za otroka.

Predlagatelj je s kreditom odkupil polovični solastniški delež na hiši, v kateri prebiva, s čimer je preprečil civilno delitev, zato je treba stroške tega kredita všteti v njegove stanovanjske stroške. Zavarovanje nepremičnine, ki je udeleženčev dom, je potreben strošek, ki ga je treba všteti v njegove stanovanjske stroške.

Materialne in pridobitne zmožnosti zavezancev (staršev) so pravni pojem, ki mu v dejanskem življenju ustreza vse tisto premoženje zavezancev, ki po svoji naravi lahko denarno krije stroške za življenjske potrebe otrok, s katerimi se zagotavlja uspešen telesni in duševen razvoj otroka.

Drug pritožbeni očitek se je nanašal na predlagateljičin življenjski slog, ki bi lahko kazal na to, da so njene premoženjske in pridobitne zmožnosti višje, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Predlagateljica je v tej zvezi prepričljivo pojasnila, da si ob prihodkih v višini 1.000,00 EUR mesečno lahko privošči dopuste v tujini (Barcelona, London) zato, ker je te dopuste financiral njen oče, obeh dopustov pa sta se udeležila tudi njena starša.

Spremembo preživnine lahko pogojuje le bistvena sprememba okoliščin, na podlagi katerih je bila določena. Po splošnem pravilu se preživnina za mladoletnega otroka običajno nakazuje na bančni račun otrokovega zakonitega zastopnika (torej starša, pri katerem otrok prebiva). Pri preživnini za polnoletno osebo pa se preživnina nakazuje neposredno upravičencu. V primerih skupnega starševstva se preživnina praviloma nakazuje tistemu od staršev, ki je z otrokom več časa. Starša se sicer lahko sporazumno dogovorita, da se preživnina nakazuje neposredno na otrokov bančni račun, če je to v korist otroka. Sodišče ima diskrecijsko pravico pri odločanju o načinu izpolnjevanja preživninske obveznosti, vendar mora vedno slediti načelu koristi otroka. Ključno je, da je vsak primer individualno obravnavan glede na okoliščine in potrebe otroka ter zmožnosti staršev, pri čemer je vodilo vedno korist otroka. Žepnina je običajno namenjena osebnemu razpolaganju otroka in predstavlja manjši denarni znesek, ki ga otrok lahko porabi po svoji presoji za osebne potrebe (npr. nakup sladkarij, iger, oblačil po lastni izbiri itd.). Preživnina pa pokriva vse življenjske stroške otroka, vklju

Sodišče druge stopnje na podlagi navedenega, ob pravilnih zaključkih sodišča prve stopnje, ki je pri svojem odločanju že upoštevalo, da se je predlagatelju rodil otrok, do takšnega zaključka pa je prišlo na podlagi prošnje za preložitev razpisanega naroka, upoštevaje dejstvo, da predlagatelj niti v pritožbi ne navaja bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi glede njegovih preživninskih sposobnosti nastale glede na novega otroka, saj ne izkazuje, da tega otroka sploh preživlja, pri tem pa je v celoti za delo sposoben, samo rojstvo otroka pa samo za sebe ne predstavlja tistega odločujočega razloga oz. spremenjenih okoliščin, v skladu s 197. členom DZ, ki bi narekovale ponovno presojo ustreznosti določene preživnine. Sodna praksa pa je že zavzela stališče, da starši z rojstvom novih otrok prevzamejo nase nove odgovornosti za njihovo preživetje, vzgojo in šolanje, zato se ne morejo izgovarjati na veliko število otrok, temveč se morajo potruditi, da zaslužijo toliko, da lahko preživljajo vse svoje otroke.

Nasprotni udeleženec se neuspešno zavzema za drugačno razumevanje njegovih plačilnih list. Očitki, da se postavke "dodatki - potni stroški" ne bi smelo upoštevati, niso prepričljivi. Ta postavka je po višini najvišja in nasprotni udeleženec ni prepričljivo izkazal, da je namenjena le kritju stroškov na potovanju. Tudi v primeru, če bi bilo to res, je odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena pravilna. Nasprotni udeleženec ima z otroki le malo stikov, večinoma po lastni želji. To pomeni, da sta oba otroka večji del v oskrbi matere, zato je pravilna odločitev, da ta nosi 40 % njihovih potreb, nasprotni udeleženec pa 60 %.

Sodna praksa je povsem enotna, da gre pri ugotavljanju potreb posameznega otroka za oceno le-teh in ne matematični seštevek posameznih stroškov. Življenjsko logično je namreč, da se stroški, povezani z otrokom, od meseca do meseca razlikujejo in jih ni moč določiti docela natančno. Že iz tega razloga, torej nihanj mesečnih potreb otrok, pritožba, s katero predlagatelj skuša doseči zgolj pet odstotno spremembo pri porazdelitvi preživninskega deleža, ne more biti uspešna.

Predlog se zavrne.

Da sodišče lahko formira svojo materialnopravno odločitev o preživnini, mora ugotoviti dejstva, na katerih bo svojo odločitev zasnovalo. Njihova ugotovitev je najprej odvisna od udeležencev postopka. Ti so dolžni sodišču v celoti in po resnici posredovati oziroma ponuditi vsa njim znana, za odločitev sodišča odločilna dejstva in dokaze ter odgovoriti na to navezujoča se vprašanja sodišča. Predlagateljica v pritožbi poudarja preiskovalno načelo (7. člen ZNP-1), ki velja pri postopanju sodišča v postopkih za ureditev družinskih razmerij. To načelo pomeni, da lahko sodišče zaradi varstva otrok ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navajali. Tega načela pa ne gre razumeti tako, da so lahko udeleženci neaktivni in zgolj opazujejo, kaj bo storilo sodišče. Njihov pravni interes za odločitev jim narekuje sodelovalno dolžnost pri zbiranju procesnega gradiva, pri postavljanju dejanskih trditev in predlaganju dokazov. Trditveno in dokazno breme udeležencev je med njih porazdeljeno glede na njihove materialno pravne položaje. Dejanske trditve glede preživninskih potreb mora postaviti preživninski upravičenec oziroma otrokov zakoniti zastopnik (starš), pri katerem otrok živi o

Ugotovljeno dejansko stanje je zato potrebno presojati z upoštevanjem, da se dohodek očeta od zadnje odločitve o višini preživnine ni zvišal, nasprotno, da se je zvišal dohodek matere, ter da se s strani matere zatrjevano bistveno povečanje mesečnih potreb otrok od leta 2021, nanaša predvsem na nadstandardne prostočasne aktivnosti. Celovita presoja vseh okoliščin, relevantnih za odločitev ali so podani pogoji za vnovično odločanje o zvišanju preživninske obveznosti očeta (določba 197. člena DZ), zato utemeljuje zavrnitev materinega predloga.

Če se starša ne sporazumeta, kdo bo uveljavljal pravico do otroškega dodatka, družinsko sodišče nima podlage za določitev upravičenca, ker ga določa že 73. člen ZSDP-1.