VSLJ Sklep II Kp 12987/2017

1. Pritožbi pooblaščenca oškodovanke A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep v točki 39 izreka izpodbijanega sklepa razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

2. Pritožbi oškodovanke B. B. se delno ugodi in se izpodbijani sklep v zvezi s točko 29 izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da se oškodovanko glede premoženjskopravnega zahtevka napoti na pravdo.

3. Pritožbi oškodovancev C. C. in D. D. se zavrneta kot neutemeljeni.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju (v nadaljevanju: sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedenim sklepom ustavil preiskavo zoper obdolženega E. E. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) na škodo 85. oškodovancev, ker je kazenski pregon zastaral. Odločil je, da na podlagi prvega odstavka 93. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, morebitni potrebni izdatki obdolženca, potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, ki odpadejo na ta del kazenskega postopka, bremenijo proračun, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov.

2. Zoper sklep so se pritožili:

   - pooblaščenec oškodovanke A. A., F. F., odvetnik v Ljubljani, iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter predlog preiskovalne sodnice, da senat ugotovi zastaranje kazenskega pregona, zavrne,

   - oškodovanka B. B. smiselno iz razloga napačne uporabe materialnega prava ter zoper odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi,

   - oškodovanec C. C. iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, zaradi postopkovnih oziroma procesnih napak in dvoma v pravilno oziroma popolno ugotovljeno dejansko stanje. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo v delu, ki se nanaša na oškodovanca vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da se preiskava zoper obdolženega v korist oškodovanca nadaljuje,

   - oškodovanec D. D. zaradi kršitve pravil kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3. Na pritožbe oškodovancev in pooblaščenca oškodovanke A. A. so odgovorili zagovorniki obdolženca, odvetniki iz Odvetniške družbe G., o. p., d. o. o. in odvetnik H. iz Odvetniške družbe H., o. p., d. o. o. in predlagali, da se vse pritožbe zavrnejo kot neutemeljene.

4. Odgovori obdolženčevih zagovornikov na pritožbe so bili pritožnikom in pooblaščencu oškodovanke A. A. poslani v vednost.

5. Pritožba pooblaščenca oškodovanke A. A. je utemeljena, pritožba oškodovanke B. B. je delno utemeljena, pritožbi oškodovancev C. C. in D. D. pa sta neutemeljeni.

   Glede osrednjega očitka zastaranja kazenskega pregona

6. V predmetnem postopku je bila s sklepom I Kpr 12987/2017 z dne 5. 9. 2022 uvedena preiskava zoper obdolženega E. E., zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 na škodo 94. oškodovancev, med katerimi so tudi pritožniki. Oškodovanci so ob različnih časih (od leta 2008 do 2016) in na različnih krajih, različnim pravnim osebam nakazali oziroma fizičnim osebam v gotovini izročili več denarnih zneskov z namenom vlaganja v skupni trgovalni račun preko sistema THOREX, katerega glavna avtoriteta naj bi bil obdolženec. Oškodovanka B. B. je dne 22. 12. 2014 na račun prejemnika nakazala 9.500,00 EUR, oškodovanec D. D. je dne 17. 5. 2013 na račun prejemnika nakazal 30.000,00 EUR, C. C. je dne 29. 1. 2013 na račun prejemnika nakazal 15.000,00 EUR, dne 21. 2. 2013 5.172,24 EUR in dne 25. 3. 2013 še 10.000,00 EUR, oškodovanka A. A. pa je dne 3. 5. 2011 na račun prejemnika nakazala 118.000,00 EUR, istega dne še 9.000,00 EUR in 5.000,00 EUR ter nato še dne 30. 5. 2014 20.000,00 EUR, v gotovini pa je izročila 16.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je preiskavo zoper obdolženca na škodo 85 oškodovancev ustavilo, ker je ugotovilo, da je kazenski pregon za navedena kazniva dejanja, ki so bila storjena na škodo teh 85 oškodovancev, zastaral.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče in sicer da se v primeru nadaljevanega kaznivega dejanja zastaranje pravice do kazenskega pregona šteje posebej in ločeno za vsako posamezno dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Vsi pritožniki navedenemu stališču nasprotujejo in se zavzemajo za to, da bi kazenski pregon v takšnem primeru za vsa posamezna kazniva dejanja zastaral takrat, ko bi potekel zastaralni rok za zadnje kaznivo dejanje storjeno zoper kateregakoli oškodovanca, v konkretnem primeru torej dne 13. 5. 2016.

8. Stališče pritožnikov, da zastaralni rok v konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja ne teče od vsakega posameznega kaznivega dejanja temveč za vsa kazniva dejanja od storitve zadnjega kaznivega dejanja v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja, je ustaljena sodna praksa zavrnila,¹ vsled česar so navedbe pritožnikov v tem delu v celoti neutemeljene.

9. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno uporabilo določbe 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 in tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ko je ugotovilo, da je zastaranje za vsa kazniva dejanja znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, ki naj bi jih obdolženec storil zoper oškodovance (med katerimi so tudi pritožniki, razen oškodovanke A. A.) do dne 12. 2. 2025 ob upoštevanju desetletnega zastaralnega roka in določbe tretjega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v povezavi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19), ko zastaranje kazenskega pregona ni teklo med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020 (64 dni), nastopilo dne 18. 4. 2025.

10. Pri tem je za izračun zastaralnega roka za kazniva dejanja, pri katerih višina pridobljene premoženjske koristi ne presega 50.000,00 EUR, pravilno uporabilo desetletni in ne dvajsetletni zastaralni rok, čeprav je vsota pridobljene premoženjske koristi, ki je nastala z vsemi kaznivimi dejanji zajetimi v konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja, presegla 50.000,00 EUR. Kot je bilo pojasnjeno, zastaranje teče samostojno za vsako kaznivo dejanje,² posledično pa je potrebno tudi dolžino zastaralnega roka določiti za vsako kaznivo dejanje posebej in to glede na višino pridobljene premoženjske koristi s posamičnim kaznivim dejanjem. Namen instituta nadaljevanega kaznivega dejanja je namreč v tem, da se storilcu kaznivih dejanj, ko je ta spoznan za krivega vseh kaznivih dejanj znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, izreče ena kazen v mejah za najhujše storjeno kaznivo dejanje. Navedena določba je v KZ-1 umeščena v poglavje z naslovom "Odmera kazni", kar pomeni, da se uporablja pri izbiri in odmeri kazni, ne pa že pri presoji predpostavk za vodenje kazenskega postopka, kamor sodi tudi vprašanje zastaranja kazenskega pregona.

11. V luči navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da kazenski pregon za kaznivo dejanje storjeno na škodo oškodovanke A. A. še ni zastaral, saj je vsota premoženjske koristi, ki naj bi jo na njen račun pridobil obdolženec, presegla 50.000,00 EUR, v posledici česar je za določitev zastaralnega roka potrebno uporabiti določbo 3. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, v kateri je za kaznivo dejanje goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, ki predpisuje kazen od enega do osmih let zapora, določen dvajsetletni zastaralni rok.

12. Sodišče prve stopnje je pri oškodovanki A. A. napačno štelo, da vsaka izročitev denarnega zneska s strani istega oškodovanca predstavlja samostojno kaznivo dejanje (znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja) in je torej obdolženec zoper enega oškodovanca storil toliko kaznivih dejanj kot je bilo izročitev denarnih sredstev. Iz sodne prakse namreč izhaja, da dejanja, storjena zoper istega oškodovanca ter časovno in prostorsko tako ozko povezana, da jih že od vsega začetka povezuje obsojenčev enotni naklep, izvabiti od posameznih oškodovancev na goljufiv način čim večjo vsoto denarja, predstavljajo eno kaznivo dejanje in ne nadaljevano kaznivo dejanje, kljub temu, da je prepovedana posledica v vsakem posamičnem primeru uresničena postopoma.³ Znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja v predmetnem postopku torej eno kaznivo dejanje predstavljajo vsa kazniva dejanja, ki so bila realizirana s posameznimi nakazili ali izročitvami denarnih sredstev s strani istega oškodovanca. Ker naj bi si torej obdolženec na račun oškodovanke A. A. z več različnimi nakazili in izročitvijo gotovine pridobil premoženjskopravno korist, ki presega 50.000,00 EUR in naj bi s tem uresničil znake kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena, kazenski pregon za kaznivo dejanje še ni zastaral, saj dvajsetletni zastaralni rok od zadnjega izvršitvenega ravnanja (30. 5. 2014) na račun oškodovanke A. A. še ni potekel.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi pooblaščenca oškodovanke A. A. ugodilo in izpodbijani sklep v točki 39 izreka razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

    Glede preostalih pritožbenih navedb

    oškodovanca C. C.:

14. Drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno navedlo vsebino 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1. V tem delu ni nobenega dvoma, da gre za pisno pomoto sodišča prve stopnje, ko je zapisalo, da navedena točka predpisuje, da je desetletni zastaralni rok predpisan za kazniva dejanja, za katera se sme po zakonu izreči zapor nad pet let (pravilno: nad eno leto). Iz odločitve sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je sodišče določbo pravilno uporabilo za kazniva dejanja, za katera se po zakonu sme izreči zapor nad enim letom (kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1).

15. Kot napačne pa se izkažejo pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje pri odločitvi ali gre za veliko premoženjsko korist pri posameznem kaznivem dejanju (zoper istega oškodovanca) moralo upoštevati tudi zakonske zamudne obresti od s strani obdolženca pridobljenih denarnih zneskov. Višina pridobljene premoženjskopravne koristi, ki predstavlja zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, mora biti podana ob storitvi kaznivega dejanja, tj. ko je storilec delal ali bi moral delati (18. člen KZ-1) in ne more nastati s potekom določenega časa po storitvi kaznivega dejanja. V nasprotnem primeru bi se namreč posamezno kaznivo dejanje zgolj zaradi poteka časa lahko prekvalificiralo v drugo obliko kaznivega dejanja, kar je v nasprotju z načelom zakonitosti. Ni pa ovire, da oškodovanec protipravno pridobljeno premoženjsko korist od obdolženca zahteva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v priglašenem premoženjskopravnem zahtevku.

16. Kot zmotne se izkažejo tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da iz izpodbijanega sklepa jasno ne izhaja, kdaj je bilo storjeno zadnje kaznivo dejanje znotraj instituta nadaljevanega kaznivega dejanja. Navedeno za odločitev o pritožnikovi pritožbi niti ni pomembno, saj je že iz točke 45 izreka izpodbijanega sklepa, kjer je naveden čas storitve kaznivega dejanja na škodo pritožnika, jasno, da je bilo zadnje izvršitveno ravnanje zoper pritožnika storjeno dne 25. 3. 2013, torej skoraj dve leti prej kot pri oškodovanki I. I. (12. 2. 2015, točka 75 izreka izpodbijanega sklepa), na škodo katere je bilo storjeno najkasnejše kaznivo dejanje zajeto v izpodbijanem sklepu, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kazenski pregon zastaral.

17. Datum 13. 5. 2016, ki ga omenja pritožnik, pa predstavlja datum zadnjega kaznivega dejanja v konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženec storil na škodo J. J. in K. J. (točka 19 izreka sklepa o preiskavi I Kpr 12987/2017 z dne 5. 9. 2022), pri čemer ni dvoma, da kazenski pregon za navedeno kaznivo dejanje še ni zastaral. Pritožnik očitno spregleda, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ustavilo preiskavo zoper obdolženca samo za kazniva dejanja na škodo v izreku izpodbijanega sklepa navedenih oškodovancev, ne pa za vsa kazniva dejanja, za katera je bila s sklepom I Kpr 12987/2017 z dne 5. 9. 2022 uvedena preiskava. Od tu tudi izhaja različna navedba datuma v 3. in 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. V 3. točki je sodišče prve stopnje navedlo datum zadnjega kaznivega dejanja, za katerega je bila uvedena preiskava, v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa pa datum zadnjega kaznivega dejanja za katerega je ugotovilo, da je kazenski pregon na dan izdaje izpodbijanega sklepa že zastaral.

    oškodovanca D. D.:

18. Tudi oškodovanec D. D. v pritožbi zatrjuje, da ni jasno, katero naj bi bilo zadnje kaznivo dejanje v konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja. Na to je pritožbeno sodišče odgovorilo že v prejšnji točki obrazložitve tega sklepa, nadaljnja kritika obrazložitve izpodbijanega sklepa in sicer da ni jasno na podlagi česa je bil določen datum 18. 4. 2025 kot trenutek zastaranja in da ni razvidno kako je bilo 64 dnevno zadržanje zastaranja upoštevano pri izračunu trenutka zastaranja, pa je povsem neutemeljena. V točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč ustrezno obrazloženo, da bi zadnje kaznivo dejanje, vsebovano v izpodbijanem sklepu zastaralo dne 12. 2. 2025 (ker je bilo storjeno dne 12. 2. 2015 na škodo I. I. - točka 75 izreka izpodbijanega sklepa), ker pa je Zakon o začasnih ukrepih v povezavi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) zastaranje zadržal za 64 dni, je zastaranje nastopilo dne 18. 4. 2025.

19. Prav tako je bilo dejansko stanje v celoti pravilno ugotovljeno. V fazi preiskave sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati konkretnih izvršitvenih faz dejanja oziroma povezanosti ravnanja s celoto kot to zmotno zatrjuje pritožnik. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bilo storjeno novo kaznivo dejanje oziroma ali so postopkovna dejanja vplivala na prekinitev teka zastaranja, pa bi bile lahko utemeljene zgolj, če bi pritožnik navedel, da so te okoliščine v konkretnem primeru podane, pa tega ni storil.

20. Sodišče prve stopnje namreč v obrazložitvi sklepa navede zgolj tiste okoliščine, ki so po podatkih spisa pomembne za odločitev (zadržanje zastaranja v času širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2), ne navede pa tistih okoliščin, ki za konkreten postopek niso pomembne. Pri čemer navedeno ne pomeni, da jih ni preverilo, saj iz izpiska kazenske evidence izhaja, da obdolženec po obravnavanem kaznivem dejanju ni storil novega kaznivega dejanja, iz podatkov spisa pa, da je bil za sodišče ves čas postopka dosegljiv.

21. V zadnjem delu pritožbe oškodovanec podaja kritiko procesne pasivnosti sodišča ter izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki naj bi bila primer procesne kapitulacije pred roki brez resne analize vsebine kaznivega dejanja. Pri čemer kot najbolj sporno izpostavlja način izvedenega zaslišanja, ki naj bi kazal na pristranskost sodišča posledično pa nevzdržnost sprejete odločitve. Navedene pritožbene navedbe, četudi bi bile utemeljene, ne morejo vplivati na pravilnost sprejete odločitve. Absolutnega zastaranja kazenskega pregona namreč ne more preprečiti nobena kršitev sodišča, razen napačnega izračuna nastopa zastaranja.

22. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče skladno s tretjim odstavkom 402. člena ZKP odločilo, da se pritožbi oškodovancev D. D. in C. C. zavrneta kot neutemeljeni.

    oškodovanke B. B.:

23. Kot utemeljene pritožbeno sodišče spoznava pritožničine navedbe, da sodišče prve stopnje ni odločilo o njenem premoženjskopravnem zahtevku, ki ga je priglasila na zaslišanju dne 14. 11. 2022.

24. Tretji odstavek 105. člena ZKP določa, da mora sodišče, če s sklepom ustavi postopek, napotiti oškodovanca, da lahko svoj premoženjskopravni zahtevek uveljavlja v pravdi. V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje ustavilo kazenski postopek zoper obdolženca, ni pa odločilo o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke.

25. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje skladno s tretjim odstavkom 402. člena ZKP odločilo, da se pritožbi oškodovanke B. B. delno ugodi in se izpodbijani sklep v zvezi s točko 29 izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da se oškodovanko glede premoženjskopravnega zahtevka napoti na pravdo.

¹ Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 99/2005 z dne 22. 9. 2005, I Ips 51408/2010 z dne 12. 11. 2015, I Ips 17331/2015 z dne 6. 5. 2021, I Ips 12522/2010 z dne 30. 9. 2021
² Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 51408/2010 z dne 12. 11. 2015
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 17331/2015 z dne 6. 5. 2021