VSLJ Sodba VI Kp 84385/2025

1. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Obtožencu je na podlagi šestega odstavka 308. člena KZ-1, z uporabo omilitvenih določil po drugi alineji 50. člena KZ-1 in po 2. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen dvesto dnevnih zneskov po deset EUR, to je 2.000 EUR in stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Odločilo je, da je obtoženi dolžan plačati denarno kazen v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, v primeru neizterljivosti kazni bo ta izvršena tako, da se bo za vsaka dva dnevna zneska neplačane kazni določil en dan zapora, trajanje kazni izgona tujca se ne všteva v čas trajanja stranske kazni. Po členu 73. KZ-1 je obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzem predmeta, mobilnega telefona znamke Iphone SE črne barve, serijske številke ... IMEI: ..., po členu 308/VIII KZ-1 pa je obtožencu odvzelo osebni avtomobil znamke Mercedes Benz A 170, reg. št. ..., št. šasije ..., last obtoženca, ki se nahaja v hrambi pri sodnem izvršitelju B. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obtožencu v izrečeno kazen všteje čas pridržanja od dne 11.11.2025 od 19.58 ure dalje in čas prestan v priporu od dne 13.11.2025 dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse, po prvem odstavku 97. člena ZKP se nagrada in potrebni izdatki zagovornika izplačajo iz proračuna.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obtoženca iz razloga po četrtem odstavku 370. člena ZKP, t.j. zaradi odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče pogojno obsodbo oziroma mu zniža izrečeno kazen zapora in denarno kazen, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik v pretežnem delu svoje pritožbe povzema teoretično kritiko dr. C. C. obstoječe kaznovalne politike glede prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 308. členu KZ-1, kar po vsebini ne izpodbija pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske sodbe, zato se pritožbeno sodišče do teh navedb ne opredeljuje (strogost predpisane kazni, ekonomičnost take rešitve, vpliv na migracijske tokove, zasledovanje generalne prevencije in fiskalni učinek).

5. ZKP v drugem odstavku 370. člena določa, da se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde ne sme izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 370. člena ZKP). Glede na navedeno so obširne pritožbene trditve o zanemarljivi oziroma neobstoječi vlogi obtoženca v hudodelski združbi brezpredmetne oziroma je pritožba v tem delu nedovoljena, prvostopenjsko sodišče je njegovo dejansko vlogo pravilno upoštevalo kot olajševalno okoliščino. Obtoženec je namreč s priznanjem krivde priznal vse v opisu dejanja v obtožnici in posledično v izreku izpodbijane sodbe zatrjevana dejstva in okoliščine, torej tudi to, da je kaznivo dejanje storil kot član hudodelske združbe. V tem svojstvu izvršitve predmetnega kaznivega dejanja v nobenem smislu ni moč obravnavati kot reševanja problematike žensk zaradi talibanskega režima v Afganistanu in posledično kot olajševalno okoliščino, kot to ponuja pritožnik.

6. Za kvalificirano obliko kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 je predpisana kazen od treh do petnajstih let zapora. Pogojna obsodba se ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj treh let (drugi odstavek 58. člena KZ-1). Storilcu, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagan izrek pogojne obsodbe, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem, sme sodišče izreči pogojno obsodbo tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj petih let, določiti kazen zapora do petih let, preizkusno dobo pa do desetih let (peti odstavek 58. člena KZ-1). Sodišče sme na podlagi določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 (t. i. izjemna pogojna obsodba) izreči pogojno obsodbo tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj treh let zapora.¹

7. Že iz jezikovne razlage določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za izrek pogojne obsodbe kumulativno izpolnjena dva pogoja: (i) da obtoženec prizna krivdo oziroma sklene sporazum o priznanju krivde in (ii) da državni tožilec predlaga izrek pogojne obsodbe za primer, če obtoženec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek pogojne obsodbe, sodišču ne omogoča, da obtožencu izreče pogojno obsodbo na podlagi petega odstavka 58. člena KZ-1.²

8. V konkretnem primeru državna tožilka na predobravnavnem naroku 15. 1. 2026 ni predlagala, da naj se obtožencu, če bo priznal krivdo, izreče pogojna obsodba, ampak je, skladno z 2. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1, predlagala izrek omiljene kazni dve leti zapora. Glede na navedeno niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče nista imeli zakonske podlage, da bi obtožencu zaradi priznanja krivde, ko se je prvič izjavil o obtožnici, izreklo pogojno obsodbo, za kar se zavzema pritožnik, saj v petem odstavku 58. člena KZ-1 določen pogoj - predlog državnega tožilca za izrek pogojne obsodbe, ni bil izpolnjen.

9. Prav tako pritožnik neutemeljeno predlaga znižanje obtožencu izrečene zaporne kazni in stranske denarne kazni. Sodišče prve stopnje je pri odmeri obtožencu izrečene zaporne kazni pravilno upoštevalo in ustrezno ovrednotilo vse relevantne olajševalne okoliščine (nekaznovanost, priznanje krivde, iskreno obžalovanje, brezposelnost, finančno stisko, zdravstvene težave, pomoč bolni materi z otrokom, ki ju je prevažal) in obteževalno okoliščino (sprovajanje več oseb in izkoriščanje njihove stiske). Upoštevaje težo obravnavanega kaznivega dejanja in vse navedene okoliščine, je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo primerno in pravično kazen dve leti zapora, višino izrečene zaporne kazni je pojasnilo z določnimi, razumnimi in prepričljivimi razlogi.

10. Zagovornik brez uspeha izpostavlja obtoženčev zelo težek premoženjski položaj, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo njegove premoženjske razmere, zaradi bolezni težjo zaposljivost ter dejstvo, da mu je bila izrečena zaporna kazen, ter določilo višino dnevnega zneska na 10,00 EUR, ki je po presoji pritožbenega sodišča glede na premoženjske razmere obtoženca primerno nizek. Svojo odločitev je v točki 8 izpodbijane sodbe zadostno obrazložilo, česar pritožnik niti argumentirano ne izpodbija, saj niti ne predlaga konkretnega nižanja.

11. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje (točka 14 sodbe) je obtoženca oprostilo plačila sodne takse.

¹ Glej podrobneje dr. Vanja Verdel Kokol v: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Splošni del, Lexpera GV Založba, Ljubljana 2021, 58. člen, str. 808 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 29834/2014 z dne 26. 11. 2015 (5. točka obrazložitve).
² Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 42661/2022 z dne 7. 2. 2024 (19. točka obrazložitve), ki se sicer nanaša na omilitev kazni na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1, vendar pa je tudi v tej določbi za izrek omiljene kazni, če obtoženec prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, potreben predlog državnega tožilca.