VDSS Sklep Pdp 141/2026

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2024 (imenovana Sklep o prekinitvi pogodbe o zaposlitvi in vročena dne 9. 9. 2024), ki jo je toženka podala tožnici, nezakonita in brez pravnih učinkov ter se razveljavi; da tožnici delovno razmerje pri toženki na delovnem mestu "Raziskovalec" ni prenehalo z dnem 2. 9. 2024, temveč je trajalo od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 1. 4. 2025 in od 1. 10. 2025 do dneva razsodbe v tej zadevi. Zavrnilo je reparacijski zahtevek ter zahtevek za plačilo denarnega povračila. Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je pogodba o zaposlitvi nična in da tožnici zato ne pripada pravno varstvo. Pri tem naj se sodišče ne bi opredelilo do ključnih okoliščin, zlasti do dejstva, da je bil upravni odbor toženke seznanjen z morebitnim konfliktom interesov direktorja, da je ta funkcijo prenehal opravljati že julija 2024 ter da je novi zakoniti zastopnik kljub temu dopustil nadaljnje izvajanje pogodbe. Tožnica poudarja, da je v tem času opravljala delo in ustvarjala rezultate za toženko, ki pogodbe ni štela za nično, kar naj bi kazalo na drugačen odnos do veljavnosti pogodbe, kot ga je zavzelo sodišče. Nadalje pritožba očita, da sodišče ni pravilno presodilo dejanskega stanja glede okoliščin zaposlitve, zlasti kadrovskih potreb toženke in kompetentnosti tožnice, niti ni presojalo dejanskega izvajanja pogodbe. Po mnenju tožnice bi te okoliščine morale vplivati na presojo ničnosti. Pritožba nasprotuje stališču, da kršitev določb Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) o konfliktu interesov sama po sebi povzroči ničnost pogodbe. Meni, da gre za skrajno sankcijo, ki v obravnavanem primeru ni utemeljena, saj ravnanje ni doseglo takšne stopnje nemoralnosti, ki bi upravičevala ničnost, kar naj bi potrjevalo tudi ravnanje toženke pred začetkom spora. Pritožba izpodbija tudi zaključek o domnevnem naklepnem ravnanju tožnice in njeni solidarni odgovornosti. Navaja, da sodišče za takšne ugotovitve ni podalo ustrezne obrazložitve niti izvedlo dokazov, ter da zgolj sorodstveno razmerje z direktorjem ne zadostuje za sklep o seznanjenosti ali nedobrovernosti. Ob tem poudarja, da tožnica ni bila zavezanka po predpisih o preprečevanju konflikta interesov in da je delo opravljala kot delavka v razmerju do delodajalca. Pritožba nadalje izpostavlja, da opravljeno delo ne more biti nično in da bi moralo sodišče upoštevati tudi določbe delovnega prava, zlasti glede dejanskega obstoja delovnega razmerja. Ker je toženka kljub poznavanju vseh okoliščin dopustila nadaljnje delo tožnice brez ukrepanja, so nastale pravne posledice v smislu obstoja delovnega razmerja po zakonu. Pritožba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na nepravilnih pravnih izhodiščih ter selektivni presoji dejstev, zaradi česar je odločitev nepravilna in nezakonita. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo toženka pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica v tem postopku izpodbija sklep toženke z dne 26. 8. 2024, na podlagi katerega ji je dne 2. 9. 2024 prenehalo delovno razmerje zaradi neuspešno opravljenega trimesečnega poskusnega dela. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ker je presodilo, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama, nična. Ugotovilo je, da je takratni direktor toženke, ki je bil mož tožnice, sodeloval v postopku njenega zaposlovanja, ne da bi razkril nasprotje interesov ali se iz postopka izločil, s čimer je kršil določbe 37. in 38. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK). Na tej podlagi je zaključilo, da je pogodba sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli ter je zato nična po 86. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Nadalje je presodilo, da ničnost učinkuje za obe pogodbeni stranki, saj naj bi tožnica vedela za okoliščine konflikta interesov in pri sklenitvi pogodbe ravnala naklepno, zaradi česar je ni mogoče šteti za dobroverno sopogodbenico. Posledično je štelo, da pogodba ne povzroča pravnih učinkov in da tožnica iz nje ne more uveljavljati nobenih pravic iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi uporabo 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), saj je menilo, da v primeru absolutne ničnosti pogodbe ni mogoče priznati obstoja delovnega razmerja na podlagi dejanskega opravljanja dela. Ker je izhajalo iz ničnosti pogodbe, se ni spuščalo v presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, temveč je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Čeprav pritožba formalno uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka ni konkretiziran. V okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče takšnih kršitev ne ugotavlja. Utemeljena pa je pritožbena navedba tožnice, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je stališče o ničnosti pogodbe oprlo na ugotovitev, da je takratni direktor toženke pri sklepanju pogodbe ravnal v nasprotju z 37. in 38. členom ZIntPK, ker ni razkril nasprotja interesov in se iz postopka ni izločil. Pritožbeno sodišče soglaša, da takšno ravnanje pomeni kršitev dolžnega ravnanja uradne osebe po ZIntPK. Vendar pa iz te ugotovitve še ne izhaja pravilen sklep, da je pogodba o zaposlitvi zato nična.

Določbi 37. in 38. člena ZIntPK urejata dolžnost uradne osebe, da se nasprotju interesov izogne, ga razkrije in se po potrebi izloči iz odločanja. Gre za določbi, ki urejata ravnanje funkcionarja oziroma uradne osebe v postopku odločanja, torej za pravila preventivne in procesne narave, usmerjena v zagotavljanje integritete odločanja v javnem sektorju. ZIntPK za kršitev teh določb ne določa sankcije ničnosti pravnega posla, sklenjenega kot posledice take kršitve. Če zakonodajalec za kršitev določenega prisilnega predpisa ne določi ničnosti, je treba posebej presoditi, ali je glede na namen kršene norme, naravo varovanega interesa in okoliščine konkretnega primera ničnost sploh ustrezna in nujna sankcija.

Samo dejstvo, da je bil pravni posel sklenjen v okoliščinah konflikta interesov, še ne pomeni, da je ta posel že zato ničen po prvem odstavku 86. člena OZ. Ničnost je najstrožja sankcija civilnega prava in je ni dopustno razlagati ekstenzivno. Za njeno uporabo ne zadošča vsaka kršitev kogentnega pravila, temveč mora iz namena kršene norme ali iz narave kršitve jasno izhajati, da pravni red takšnega posla ne more dopustiti. Naš pravni red tudi sicer skuša v načelu vzdržati pravne posle v veljavi. V obravnavanem primeru ZIntPK take posledice ne določa, prav tako pa namen določb o izogibanju nasprotju interesov ne narekuje avtomatičnega izničenja vseh pravnih poslov, pri katerih je bila ta dolžnost kršena.

Prav tako ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila pogodba nična tudi zato, ker nasprotuje moralnim načelom. Kršitev dolžnosti razkritja nasprotja interesov sama po sebi še ne pomeni takšne stopnje nemoralnosti, ki bi upravičevala uporabo 86. člena OZ. "Nemoralnost" v smislu navedene določbe mora biti izrazita, očitna, družbeno nevzdržna. Sodišče prve stopnje je pojem nasprotja interesov nedopustno enačilo s pojmom nemoralnosti. Zaposlitev zakonca na delovnem mestu, ki je bilo razpisano, ni sama po sebi nemoralna, temveč je problem v postopku (nerazkrit konflikt interesov). Sam obstoj konflikta interesov oziroma kršitev dolžnosti njegovega razkritja še ne pomeni nujno takšne stopnje nedopustnosti, ki bi utemeljevala ničnost pogodbe. Zaposlitev zakonca sama po sebi ni pravno prepovedana; pravno relevantna je opustitev pravilnega postopanja pri odločanju o taki zaposlitvi. To pa brez konkretnih ugotovitev in presoje teže in posledic ravnanja (kar niti ni bilo zatrjevano) ne zadošča za sklep, da je sklenjena pogodba v nasprotju z moralnimi načeli do te mere, da je nična.

Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ničnost učinkuje za obe pogodbeni stranki zato, ker naj bi tožnica ravnala naklepno in ne bi bila dobroverna sopogodbenica. Takšna ugotovitev nima zadostne dejanske in pravne podlage. Pritožba pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje sklep o tožničini vednosti in nedobrovernosti oprlo zgolj na dejstvo, da je bila žena takratnega direktorja. Iz samega obstoja zakonske zveze pa še ni mogoče napraviti zanesljivega sklepa, da je bila tožnica seznanjena z vsemi relevantnimi okoliščinami glede ravnanja direktorja, z njegovimi dolžnostmi po ZIntPK, z vprašanjem, ali je bil upravni odbor obveščen, ali pa da je sama aktivno sodelovala pri kršitvi teh pravil. Ker za takšne zaključke sodišče prve stopnje ni ugotovilo konkretnih odločilnih dejstev, je materialnopravno napačno tudi njegovo izhodišče, da je treba morebitne nepravilnosti na strani direktorja avtomatično pripisati tudi tožnici kot delavki.

Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato treba zaključiti, da pogodba o zaposlitvi z dne 3. 6. 2024 ni nična. Morebitne kršitve pravil o nasprotju interesov lahko utemeljujejo odgovornost osebe, ki je bila dolžna ravnati po ZIntPK, ne pomenijo pa same po sebi neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med delodajalcem in delavko. Že iz tega razloga je bilo napačno, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ne da bi se vsebinsko opredelilo do zakonitosti prenehanja delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ter do drugih uveljavljanih zahtevkov. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z odločilnimi vprašanji, ki so predmet tega individualnega delovnega spora.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da je materialnopravno napačno tudi smiselno zavzeto stališče sodišča prve stopnje, da ničnost pogodbe o zaposlitvi že sama po sebi avtomatično izključuje obstoj delovnega razmerja in vse pravice iz njega. Po določbi 87. člena OZ ničnost pogodbe sicer učinkuje za nazaj (ex tunc), vendar pa se splošna pravila civilnega prava na področju pogodbe o zaposlitvi uporabljajo le smiselno (13. in 14. člen ZDR-1). Iz citiranih določb ZDR-1 izhaja, da pravil Obligacijskega zakonika ni dopustno uporabiti mehanično in brez upoštevanja posebnosti delovnopravnega razmerja, njegove socialne funkcije in varstva delavca kot šibkejše stranke. V delovnem pravu zato ni mogoče prezreti posebnosti delovnega razmerja kot trajajočega razmerja, ki se uresničuje z dejanskim opravljanjem dela. Vrhovno sodišče RS je v odločbi VIII Ips 89/2008 z dne 23. 6. 2009 že pojasnilo, da ničnost pogodbe o zaposlitvi ne pomeni, da delavec ni bil v delovnem razmerju, če je bilo to dejansko realizirano. Enako stališče izhaja tudi iz zadeve VIII Ips 24/2024 (tč. 18, 19, 20). To pomeni, da tudi v primeru morebitne ničnosti pogodbe ni mogoče brez nadaljnje presoje zaključiti, da delovno razmerje ni nastalo oziroma da delavec iz takega dejansko realiziranega razmerja ne more uveljavljati nobenih pravic.

Sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo, da se je delovno razmerje med strankama dejansko izvrševalo. V obravnavani zadevi je ugotovilo, da je med strankama nesporno, da je tožnica pri toženki dejansko opravljala delo tri mesece. Iz izvedenih dokazov izhaja, da toženka, kljub seznanjenosti z okoliščinami sklenitve pogodbe, po zamenjavi direktorja v mesecu juliju 2027 ni ukrepala, temveč je tožnica z delom nadaljevala do podaje sklepa o neuspešno opravljenem poskusnem delu oziroma do 2. 9. 2024, ko je bila odjavljena iz socialnih zavarovanj. Pogodba o zaposlitvi se je torej v obdobju od 3. 6. 2024 do 2. 9. 2024 dejansko izvrševala. To pomeni, da razmerja med strankama ni mogoče obravnavati zgolj na abstraktni ravni (ne)veljavnosti pogodbe, temveč je treba upoštevati, da se je na njeni podlagi dejansko vzpostavilo in izvrševalo delovno razmerje, iz katerega so nastajale pravice in obveznosti obeh strank. Teh okoliščin sodišče prve stopnje pri pravni presoji ni ustrezno upoštevalo, na kar pritožba pravilno opozarja.

Pritožbeno sodišče glede na naravo ugotovljenih kršitev in obseg potrebnih dopolnitev dejanskega stanja pomanjkljivosti ne more samo odpraviti. Sodišče prve stopnje se zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ukvarjalo s presojo pravno odločilnih vprašanj, zlasti glede pravnih posledic dejansko realiziranega delovnega razmerja ter zakonitosti njegovega prenehanja niti z drugimi odločilnimi vprašanji glede uveljavljanega reparacijskega zahtevka, trajanja delovnega razmerja, sodne razveze in denarnega povračila. Ker bi dopolnjevanje dokaznega postopka prvič šele v pritožbenem postopku pomenilo nedopusten poseg v pravico strank do dvoinstančnega sojenja, je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).