VSC Sodba PRp 117/2017

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zahtevi za sodno varstvo (ZSV) obeh storilk ugodilo in odločbo o prekršku uvodoma navedenega prekrškovnega organa , opr. št. 7100-3569/2016-6-22009 z dne 31. 5. 2017 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper obe storilki zaradi prekrška po 4. alineji prvega odstavka člena 15 ZVPNPP v zvezi s členom 8 istega zakona in prvim odstavkom člena 14 ZP-1 v točkah I/1) in I/2) na podlagi 1. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 ustavilo in s stroški tako ustavljenega postopka obremenilo proračun.

2Taki odločitvi s pravočasno pritožbo nasprotuje prekrškovni organ z uveljavljanjem pritožbenih razlogov iz 1., 2. in 4. točke člena 154 ZP-1 in predlaga, da se pritožbi ugodi ter se napadena sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku ne ustavi in se zadeva vrne prvemu sodišču v nadaljnji postopek v zvezi z odločanjem o vloženi ZSV.

3Storilki sta v podeljenem roku po svojem zagovorniku vložili odgovor na pritožbo in predlagali, da se pritožba prekrškovnega organa zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvostopno sodišče je po prejemu vloženih ZSV s strani obeh storilk ob upoštevanju določb členov 59 in 159 ZP-1 na podlagi določbe prvega odstavka člena 62.a ZP-1 pred vsebinsko obravnavo vloženih ZSV pravilno opravilo uradni preizkus odločbe o prekršku prekrškovnega organa in ob razlagi, ki izhaja iz izpodbijane sodbe ugotovilo, da v izpodbijani odločbi prekrškovnega organa ni konkretizirano, (-) zakaj bi navedeni stroški upravljanja kredita, sicer določeni v pavšalnem znesku v ceniku storitev, ki je sestavni del Splošnih pogojev poslovanja storilke - pravne osebe storilke pri posameznem kreditodajalcu, predstavljali prikrito obliko opominjanja potrošnika, iz izreka te odločbe ne izhaja konkretizacija, kako naj bi poslovna praksa storilke (-) izkrivljala oziroma bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje 21 kreditodajalcev, torej, kako je bila znatno (-) zmanjšana njihova sposobnost pri sklepanju kreditne pogodbe ob dejstvu, da so bili seznanjeni s pomembnimi dejstvi, prav tako po presoji prvega sodišča ni konkretizirano, (-)na kakšen način 21 kreditodajalcev ni imelo pravilne in resnične volje za sklenitev pravnega posla in da dejansko niso bili seznanjeni s celotno vsebino pogodbe pred njeno sklenitvijo, kot tudi ne, zaradi katerih okoliščin naj bi bila (-) resno zmanjšana njihova zmožnost presoje za sklenitev tega pravnega posla, ter, s čim konkretno naj bi storilki vsilili navedenim kreditodajalcem nesorazmerno oviro, kar naj bi predstavljali zaračunani stroški upravljanja kredita. Po presoji prvega sodišča pa prav tako ni konkretizirano (-) nedopustno vplivanje na vseh 21 navedenih kreditojemalcev, katerim naj bi se s tem bistveno zmanjšala ali pa najmanj utegnila zmanjšati svoboda njihove izbire ali ravnanja kot povprečnega potrošnika pri sklepanju pravnega posla. Zaradi odsotnosti potrebne konkretizacije je prvostopno sodišče zaradi ugotovljenih kršitev materialnih določb zakona, ki določa prekršek (1. točka člena 156 ZP-1) postopek o prekršku na podlagi 1. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 ustavilo, pri čemer se je sklicevalo na primerljivo sodno prakso v tej smeri¹.

6Pritožba na načelni ravni uveljavlja dopustne pritožbene razloge, pri čemer pritožbenega razloga po 1. in 4. točki člena 154 ZP-1 ne obrazloži. V zvezi s pritožbeno uveljavljanim razlogom kršitev materialnih določb zakona pa nasprotuje presoji prvega sodišča glede pomanjkljive konkretizacije izreka odločbe prekrškovnega organa in meni, da je takšno odločanje sodišča, ki se je oprlo zgolj na formalistično opredelitev konkretizacije in se sklicevalo na judikat IV 36/2016 nepravilno, kajti izrek odločbe vsebuje vse predpisane elemente, vključno z opisom dejanja in odločilnimi okoliščinami prekrška, ki so v tem, da sta obe kršiteljici sklepali s potrošniki kreditne pogodbe in da sta z zaračunavanjem nerazumno visokih stroškov upravljanja kredita uporabili v razmerju do potrošnikov nepošteno poslovno prakso, s katero sta oškodovali potrošnike. Zato bi s ciljem sprejeti zakonito odločitev, predmetno prekrškovno zadevo moralo obravnavati po njeni vsebini in pri tem upoštevati, da takšna praksa obeh kršiteljic predstavlja vse elemente nepoštene poslovne prakse, da pri prizadevnostih kreditodajalcih gre za ogrožene osebe (potrošnike), ki so zaradi težke življenjske situacije (slabega finančnega položaja) bili prisiljeni, da iščejo finančna sredstva na vzporednem bančnem trgu, da je v vseh primerih šlo za potrošnike, ki v pogodbenem roku ne bodo zmožni redno odplačevati kreditnih obrokov, kar dokazuje tudi, da se stroški upravljanja kredita zaračunavajo praviloma pri vseh sklenjenih pogodbah in da so to običajno pravno neuki potrošniki, ki se v času sklepanja pogodb niti ne zavedajo vseh posledic pogodbenih pogojev, ki jih enostransko določi kreditodajalec do potrošnikov. Taki pogoji pa so nepošteni, kajti v primeru neizpolnjevanja teh pogodbenih obveznosti pomenijo visoke stroke upravljanja kredita, na katere pa pravna oseba že ob sklenitvi pogodbe računa in da se stroški upravljanja kredita dejansko zaračunavajo skoraj vsem kreditodajalcem in da gre v tem primeru tudi za popolnoma dokazan element oškodovanja potrošnikov. Zaradi navedenega so po oceni pritožbe pri takem ravnanju predpostavlja tudi sum oderuških pogojev pri opravljanju dejavnosti potrošniškega kreditiranja, posebej, ker sta storilki poleg stroškov opomina in zamudnih obresti zaračunavali tudi druge stroške upravljanja kredita določene v 5. členu kreditne pogodbe, pri čemer pa je seštevek zaračunanih stroškov upravljanja kredita v pregledanem obdobju pri 21 kreditnih pogodbah znašal 2.243,37 EUR, stroški opomina 45,00 EUR in 3,37 EUR zamudne obresti. Navedeno pokaže, da sta torej kršiteljici v primeru neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti zaračunavali predvsem druge stroške upravljanja kredita, ki so za kršiteljico - pravno osebo dobičkonosni in za kreditodajalce neugodni. Kreditodajalec pa se namreč ob sklenitvi pogodbe zagotovo zaveda, da bo moral v primeru neizpolnitve obveznosti iz kreditne pogodbe plačati stroške opomina in zamudnih obresti, ne pa tudi druge stroške, ki svoji višini povečujejo njegovo finančno stisko. Tak način pa po oceni pritožbe predstavlja nedovoljen poizkus izigravanja člena 27.a ZVPot, katerega je potrebno razlagati restriktivno, torej, da so potrošnikom tudi v primeru njihove zamude s plačilom zagotovljene njihove pravice, kar je pa v nasprotju s tem, da se v primeru zamude plačila potrošnikom zaračunavanja še stroški, ki se jih drugače poimenuje. To pa je po oceni pritožbe oblika agresivne poslovne prakse, s katero kršiteljica namenoma nedopustno vpliva na povprečnega potrošnika, ki se v finančni stiski nanjo obrne in tako izkorišča njegov nesrečni dogodek in okoliščine, to pa zmanjšuje potrošnikovo sposobnost presoje njegove odločitve v zvezi z najetjem kredita. Take pritožbene navedbe so neutemeljene.

7Glede očitka pritožbe, da bi prvo sodišče moralo predmetno prekrškovno zadevo obravnavati vsebinsko, ne pa formalistično, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da člen 62 ZP-1 določa, iz katerih razlogov je mogoče z vloženo ZSV problematizirati odločbo prekrškovnega organa, med njimi je tudi določba 1. alineje člena 62 ZP-1), to je kršitev materialnih določb zakona ali predpisa, ki prekršek določa. Sodišče, ki prejme vloženo ZSV, pa mora ne glede na vloženo ZSV vselej po uradni dolžnosti preizkusiti med drugim tudi, ali je podana kršitev materialnih določb zakona ali predpisa (1. točka člena 156 ZP-1), ki prekršek določa. Ker sta tudi vloženi ZSV obeh storilk uveljavljali kršitev materialnih določb zakona (1. točka člena 156 ZP-1) , je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je najprej temeljito opravilo uradni preizkus na podlagi člena 62.a ZP-1, kajti šele, če odločba prekrškovnega organa uspešno prestane uradni preizkus, so izpolnjeni pogoji za vsebinsko presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve prekrškovnega organa.

8V kaznovalnem pravu (področje kaznivih dejanj in prekrškov) je ključno spoštovanje načela zakonitosti in s tem določenosti tudi v prekrškovnem materialnem pravu, katerega namen je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega sankcioniranja v primerih, ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni, kajti v primeru, če se storilcu očita storitev prekrška, ki ne izpolnjuje katerega od zakonskih znakov prekrška, ki je opredeljen v materialnem predpisu, je na ta način prekršeno načelo zakonitosti iz prvega odstavka člena 28 Ustave RS, to načelo pa se tudi na področju prekrškovnega prava izraža z večkrat v sodni praksi obrazloženo zahtevo po konkretizaciji zakonskih znakov v opisu protipredpisnega ravnanja odločbe prekrškovnega organa oziroma sodišča, ki odloča v prekrškovni zadevi. Če je storilec prekrška spoznan za odgovornega z odločbo prekrškovnega organa, mora le-ta (določba četrtega odstavka člena 56 ZP-1), poleg abstraktne pravne norme, vsebovati tudi opis dejanja, s katerim je prekršek storjen, torej kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine, ki se nanašajo na storitev prekrška, kajti le tako v izreku natančno navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki prekrška in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne prekrškovne norme omogoča posameznemu storilcu, ki se v prekrškovnem postopku znajde, tudi učinkovito obrambo in le takšen opis prekrška predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zameji prekrškovni organ v odločbi oziroma v navedbah v obdolžilnem predlogu, takšno ravnanje omogoča v nadaljevanju postopka sodišču pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju prekrška².

9Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, se v obravnavanem postopku obema kršiteljicama očita storitev prekrška po 4. alineji prvega odstavka člena 15 ZVPNPP, torej ravnanja, ki ga kot takega označuje za agresivno poslovno prakso določba člena 8 istega zakona. ZVPNPP v členu 4, kot je pravilno razlogovalo že prvostopno sodišče, le načelno opredeljuje nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, ki so prepovedane tako pred, med in po sklenitvi posla, poslovna praksa pa je v vsakem primeru nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali pa bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika oziroma povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnika, pri čemer pa sama definicija nepoštene prakse ne zadostuje za sankcioniranje, temveč je pogoj pri ugotavljanju nepoštene poslovne prakse tudi ugotovitev, da je takšno ravnanje podjetja privedlo do bistvenega izkrivljanja ekonomskega obnašanja pri potrošniku ali da bi tako bistveno izkrivljanje ekonomskega obnašanja pri povprečnem potrošniku lahko povzročila, za nepošteno poslovno prakso pa velja tudi agresivna poslovna praksa, ki je urejena v generalni klavzuli člena 8 ZVPNPP, v členu 9 istega zakona so navedene okoliščine za ugotavljanje nepoštenih poslovnih praks, medtem ko člen 10 istega zakona taksativno določa primere najbolj tipičnih agresivnih poslovnih praks, ki v vsakem primeru štejejo za nepoštene. Ker sta v praksi torej najbolj pogosti obliki³ nepoštevnih poslovnih praks zavajajoča poslovna praksa in agresivna poslovna praksa, gre v obeh primerih za posebno kategorijo nepoštenih poslovnih praks, pri katerih morajo biti pri opredelitvi določene poslovne prakse za agresivno kumulativno torej izpolnjeni pogoji nepoštene poslovne prakse iz splošne prepovedi in v navedenih členih dodatno določeni še pogoji za posamezno obliko nepoštene poslovne prakse, kot je pravilno v izpodbijani sodbi obrazložilo že prvostopno sodišče (točka 4 obrazložitve).

10Natančno branje izreka odločbe prekrškovnega organa ne utemeljuje pritožbenih navedb v smeri, da je prvostopno sodišče postopalo formalistično in ravnalo nepravilno, ko je zaradi nezadostne konkretizacije postopek o prekršku zoper obe kršiteteljici ustavilo. Nasprotno, ob upoštevanju prej navedenih kavtel načela zakonitosti tudi v prekrškovnem postopku, se je v nasprotju s pritožbenimi navedbami strinjati z razlago prvostopnega sodišča, da iz izreka odločbe prekrškovnega organa ni razvidno, kako naj bi poslovna praksa kršiteljice, torej pravne osebe, ki je poleg stroškov opomina in zamudnih obresti 21 kreditodajalcem zaračunavala še stroške upravljanja kredita, izkrivljala ekonomsko obnašanje teh 21 kreditodajalcev v smeri, da so se le-ti odločili za sklenitev takšnih kreditnih pogodb in v čem naj bi se takšen nedopusten vpliv kreditodajalke kot storilke tudi kazal in posledično vplival na svobodno izbiro oziroma ravnanje povprečnega potrošnika, v konkretnem primeru kreditodajalca v zvezi s sklenjeno kreditno pogodbo. Storilka kot pravna oseba namreč opravlja dejavnost potrošniškega kreditiranja na trgu, iz ugotovitev v izpodbijani sodbi, kar ne problematizira niti pritožba, pa določno izhaja, da je kreditodajalka pogoje za sklenitev kreditne pogodbe imela objavljene na svoji spletni strani skupaj z osnovnim tekstom pogodbe in s Splošnimi pogoji, katerih sestavni del je bil tudi cenik storitev v primeru izterjave, oziroma neplačevanja kreditnih obveznosti. Zato ima prvostopno sodišče prav, da v konkretnem primeru ni konkretizirano, v čem naj bi bilo ogroženo izoblikovanje pravilne in resnične volje za sklenitev pravnega posla, saj so bili pred sklenitvijo pogodbe lahko kreditodajalci seznanjeni s celotno vsebino pogodbe pred njeno sklenitvijo, torej je bila njihova seznanitev dejanska, ne le teoretična⁴, istočasno pa so vsi ti pogodbeni pogoji bili vsakemu kreditodajalcu dostopni v presojo brez vsakršnih težav, dan pa je bil tudi ustrezen čas za razmislek v zvezi s sklenitvijo pogodbe oziroma morebitnega odstopa od le-te. Zato je nadalje pravilna presoja prvostopnega sodišča tudi v tem, da iz izreka odločbe prekrškovnega organa niso razvidna dejstva in okoliščine, zaradi katerih naj bi bila resno zmanjšana zmožnost presoje 21 kreditodajalcev za sklenitev kreditne pogodbe, prav tako pa tudi ni konkretizirano, v čem se naj bi kazalo nedopustno vplivanje kreditodajalke na kreditodajalce v zvezi z zaračunavanjem navedenih stroškov upravljanja kreditov, kajti iz izreka izhajajo zgolj izračuni stroškov upravljanja, zamudnih obresti in opominov, ter stroški upravljanja, pri katerih pritožba vztraja, medtem ko pomen zamudnih obresti in opominov sedaj minimalizira, ne pa navedena ključna dejstva in okoliščine, ki bi vsebinsko opredeljevale in konkretizirale tako protipredpisno ravnanje, ki je uzakonjeno v členu 8 ZVPNPP. Pritožba sicer navaja, da gre za nepošteno poslovno prakso že iz razloga, ker je šlo za ogrožene osebe (potrošnike), ki zaradi težke življenjske situacije iščejo finančna sredstva na vzporednem bančnem trgu, vendar pa za konkretne kreditojemalce slednje iz izreka in obrazložitve odločbe prekršovnega organa ne izhaja, nasprotno pa iz kreditne pogodbe izrecno izhaja, da kreditodajalci kreditne pogodbe ne sklepajo zaradi težkega premoženjskega stanja, in da podpis te pogodbe ni posledica njihovih nezadostnih izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. Zato ne drži pritožbena navedba, da se kreditodajalec ob sklenitvi pogodbe ni mogel zavedati, da bo poleg stroškov opomina in zamudnih obresti moral plačati tudi druge stroške, ki povečujejo njegovo finančno stisko, saj, kot je obrazložilo že prvostopno sodišče, je o vsem navedenem bil s podpisom pogodbe tudi seznanjen ne le na teoretični, temveč tudi na dejanski ravni. Zato je pritrditi prvostopnemu sodišču, da so take nekonkretizirane pritožbene navedbe zgolj domneva prekrškovnega organa,konkretizirana pa ni tudi trditev v izreku odločbe v smeri, da obstaja velika verjetnost, da kreditodajalci kot neuke stranke niso bili dovolj poučeni o sami vsebini kreditne pogodbe in se posledično niso zavedali posledic, ki jih sklenitev take pogodbe prinaša. Takšna verjetnost je namreč prav tako zakonski znak izvršitvene oblike po členu 8 ZVPNPP.

11V kolikor pa pritožba z navedbami, da tako ravnanje storilke, kot kreditodajalke prestavlja nedovoljen poizkus izigravanja določbe člena 27.a ZVPot, katerega bi bilo potrebno razlagati restriktivno, torej, da je potrošnikom zagotovljeno varstvo tudi v primeru njihove neizpolnitve pogodbenih obveznosti in da stroški opominjanja potrošnika glede na svojo višino bistveno presegajo znesek zakonsko predpisanih zamudnih obresti, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da s takimi navedbami pritožba presega domeno tega prekrškovnega postopka, kajti kršitev zapovedne norme iz člena 27.a ZVPot je izrecno sankcionirana v točkah 7) in 8) člena 77 istega zakona, kar sta dva samostojna in povsem druga prekrška, kot pa se v obravnavanem primeru očita obema storilkama. Predmet presoje nepoštenih predmetnih pogojev namreč zapade pod določbe člena 23 in 24 ZVPot, ne pa pod določbe ZVPNPP, sankcionirajo pa po določbi 7. točke prvega odstavka člena 77 ZVPot.

12Kar pa zadeva navedbe, da gre v tem primeru ne samo za nepošteno poslovno prakso, temveč tudi za nepošten pogodbeni pogoj, ki od potrošnika zahteva plačilo nesorazmerno visokega nadomestila v primeru, ko potrošnik ne izpolni svojih pogodbenih obveznosti, kar je določeno tudi s prvim odstavkom člena 24 v zvezi z 12. alinejo drugega odstavka člena 24 ZVPot, nepošten pogodbeni pogoj pa pomeni tudi njegovo ničnost, pa je pojasniti, da ZVPNPP nima nikakršnega neposrednega vpliva na veljavnost pogodbenega razmerja, saj sam ZVPNPP v prvem odstavku člena 2) izrecno določa, da ta zakon ne posega v tisti del pogodbenega prava, ki ureja veljavnost, sklenitev in učinke pogodb in se prav v tem delu razlikuje od ZVPot, saj v svojih določbah določa izključno prepovedane prakse, ki jih je mogoče prepovedati in samo sankcionirati skladno z določbami tega zakona, medtem ko ZVPot v smislu učinkov lahko v nekaterih primerih (tudi pri pogodbenih razmerjih) neposredno posega v individualno pogodbeno razmerje in ima neposreden vpliv na veljavnost pogodb.⁵ Po povedanem torej pritožba s splošnimi navedbami o tem, da je odločitev prvostopnega sodišča formalistična in posledično nezakonita, s katerimi le podrobneje obrazlaga posamezna dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na dejansko stanje storilkama očitanega prekrška, ki ga prvostopno sodišče glede na opravljen uradni preizkus v skladu s členom 62.a ZP-1 doslej še ni preizkušalo, kar predstavlja tudi nedopusten pritožbeni razlog, ne more omajati pravilnih zaključkov prvostopnega sodišča v delu, da je izrek take navedbe pa so nedopusten pritožbeni razlog citirane odločbe prekrškovnega organa z dne 31. 5. 2017 pomanjkljivo konkretiziran do te mere, da tako opisano ravnanje obema storilkama, kot izhaja iz izreka odločbe prekrškovnega organa, ni mogoče opredeliti kot prekršek po 4. alineji prvega odstavka člena 15 ZVPNPP. Zato tudi ne vzdrži pritožbeno navajanje, da se je prvo sodišče pri pojasnjevanju razlogov o pomanjkljivi konkretizaciji nepravilno sklicevalo na odločbo VS RS, opr. št. IV Ips 36/2016, ki ni primerljiva z obravnavano, česar pritožba ustrezno tudi ne pojasni. Nasprotno, citirani judikat je le eden izmed mnogih, ki v zvezi z načelom zakonitosti, torej ustreznosti konkretizacije izreka odločbe poudarja pomen zadostne konkretizacije, torej z navedbami konkretnih dejstev in okoliščin, ki konkretno ravnanje opredeljujejo kot dokazljiv historični dogodek, ki omogoča, ne le ustrezno pravno vrednotenje, temveč tudi zagotavljanje storilčeve pravice do obrambe.⁶

13Neupoštevno je tudi pritožbeno navajanje v zvezi z odločitvijo Okrajnega sodišča v Kopru v zadevi ZSV 206/2016 z dne 28. 3. 2017, ko naj bi sodišče zavrnilo ZSV zoper izdano odločbo o prekršku, v kateri je v primeru nepoštenega pogodbenega pogoja v kreditni pogodbi, ki od potrošnika zahteva plačilo nesorazmerno visokega nadomestila v primeru neizpolnjevanja obveznosti zapisalo, da gre v danem primeru za nepošteno poslovno prakso, ki jo je mogoče oceniti za agresivno. Sodna praksa v RS namreč ne predstavlja formalnega vira prava, na katerega je sodišče vezano, temveč je le sekundarni vir prava, absolutno zavezujoči viri prava za sodišče pa so le akti zakonodajalca, bodisi slovenskega bodisi evropskega. V skladu z določbo prvega odstavka člena 109 Zakona o sodiščih (ZS) pa skrbi za enotno sodno prakso VSRS, pri čemer pa so judikati VSRS zavezujoči le za senate VSRS, pri čemer pa izpostavljena sodna odločba sicer prvostopnega sodišča, nikakor ne pomeni neenotne sodne prakse, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba, temveč le posamično odločitev prvostopnega sodišča v konkretni zadevi, sodna praksa pa tudi ne izkazuje, da je ta odločitev bila presojana v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.

14Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob upoštevanju določbe tretjega odstavka člena 163 ZP-1 in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi tudi uradoma (člen 159 ZP-1) zavrnilo pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ki je pravilna in zakonita, potrdilo.

¹ Sodba VS RS, opr. št. IV Ips 36/2016 z dne 20. 9. 2016.
² Primerjaj sodbe VS RS I Ips 93283/2010, IV Ips 76/2011, II Ips 73/2012 in IV Ips 6/2016
³ Primerjaj sodbo VS RS, opr. št. XI Isp 467/2014 z dne 3. 11. 2016
⁴ Člen 22 Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot).
⁵ O tem več komentar ZVPNPP (avtorji Aleš Avreht in ostali ?, Ljubljana 2007)
⁶ Primerjaj še sodbo IV Ips 76/2011 z dne 20. 12. 2011