VSRS Sklep II DoR 465/2024

Prvi tožnik je s pravno prednico toženke 13. 4. 2006 sklenil pogodbo o dolgoročnem potrošniškem tolarskem kreditu z valutno klavzulo v višini 94.734,02 CHF, z rokom vračila v 180-ih mesečnih obrokih. Drugi tožnik in tretja tožnica sta sodelovala kot zastavitelja nepremičnine. S tožbo so zahtevali ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in notarskega zapisa ter plačilo 151.245,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku glede ugotovitve ničnosti ter glede plačila 35.568,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2020 (datum vložitve tožbe) dalje do plačila. V presežku je kondikcijski zahtevek zavrnilo. Pravdne stroške tožnikov je naložilo v plačilo toženki.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank1 zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

V zvezi s sodbo drugostopenjskega sodišča toženka predlaga dopustitev revizije glede sledečih vprašanj:

"1. Ali je materialnopravno pravilno izhodišče Višjega sodišča v izpodbijani sodbi, da zastaralni rok za uveljavljanje kondikcijske terjatve kreditojemalca prične teči šele s "pravnomočnostjo odločbe, s katero je bila ugotovljena ničnost pogodbenega pogoja"?

2. Ali je materialnopravno pravilno izhodišče Višjega sodišča v izpodbijani sodbi, da pri sklicevanju na izbrane odločbe Sodišča EU ni predhodno izvedlo presoje, ali je dejansko stanje v izbrani sodbi Sodišča EU dovolj podobno dejanskemu stanju v predmetni zadevi?

3. Ali je materialnopravno pravilno izhodišče Višjega sodišča v izpodbijani sodbi, da je Direktivi 93/13 in sodni praksi Sodišča EU, s katero slednje razlaga Direktivo 93/13, priznalo neposreden učinek, kljub temu, da je takšna razlaga v nasprotju (contra legem) z veljavnim nacionalnim pravom?

4. Ali je že na podlagi ugotovitve, da pojasnilna dolžnost v posamezni zadevi ni bila ustrezno izpolnjena, brez kakršne koli nadaljnje presoje, mogoče zaključiti, da je sporni pogodbeni pogoj v nasprotju s 4. alinejo 1. odstavka 24. člena (takratnega) ZVPot?

5. Ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, kot jo je opredeljevala relevantna zakonodaja v času sklenitve kreditne pogodbe naknadno razširjati s pomočjo pravnih standardov, ki jih sodišča šele naknadno napolnijo v vsakem primeru posebej?

6. Ali je materialnopravno pravilna odločitev Okrožnega sodišča v prvostopenjski sodbi (do katerega se Višje sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo), da tožena stranka, v posledici pravnomočno ugotovljene ničnosti obravnavane kreditne pogodbe ni upravičena do nadomestila za uporabo denarja tožene stranke (tj. do obogatitvenih obresti) po kreditni pogodbi, kljub temu, da bi slednje privedlo do neupravičene obogatitve tožeče stranke, kar pa ni namen zakonodaje, ki ureja varstvo potrošnikov?"

Toženka glede 2. in 3. vprašanja predlaga, da sodišče, če ne bo dopustilo revizije, vloži predlog za predhodno odločanje po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

Predlog ni utemeljen.

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

Vrhovno sodišče je ocenilo, da v obravnavani zadevi zahteve iz prvega odstavka 367.c člena ZPP niso izpolnjene, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP). Ob tem je presodilo tudi, da niso podani razlogi za postavitev predhodnega vprašanju Sodišču EU (SEU).

V skladu s prvim odstavkom 267. člena PDEU je SEU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage Pogodb ter glede veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij EU. Drugo vprašanje, glede katerega toženka predlaga predhodno odločanje, vsebinsko ni skladno s citirano določbo, ker se nanaša na vprašanje primerjave dejanskega stanja. Tretje vprašanje pa opira na lastno oceno, (1) da je sodišče druge stopnje Direktivi 93/13 priznalo neposreden učinek, in (2) da je razlaga sodišča v nasprotju z veljavnim nacionalnim pravom. Ne eno, ne drugo ne drži. Vprašanje za predhodno odločanje se mora nanašati na razlago ali presojo veljavnosti prava EU, ne na ugotavljanje dejstev ali razlago nacionalnega prava. Toženka tega ni upoštevala. Po presoji Vrhovnega sodišča zato ne gre za vprašanji, glede katerih obstaja obveznost predložitve vprašanja za predhodno odločanje.

Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).