UPRS Sodba I U 1563/2024-21

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnici odmeril komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo na parc. št. 2229/1 k.o. ..., na kateri stoji stavba št. 1137 k.o. ..., v višini 1.011,14 EUR (1. točka izreka), odločil še o roku in načinu plačila ter drugih okoliščinah, povezanih z odmero komunalnega prispevka (2. točka).

V obrazložitvi organ ugotavlja, da je Občina Ribnica v letu 2021 v naselju ... zgradila kanalizacijo, za kar je 12. 11. 2021 pridobila uporabno dovoljenje. S kanalizacijskim omrežjem je bilo opremljeno tudi zemljišče v naselju ..., kjer se nahaja objekt, ki je v lasti tožnice. Po 222. členu Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2)¹, ki je veljal v času investicije, se v takem primeru po uradni dolžnosti odmeri komunalni prispevek za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča. Enako določa veljavni Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-3),² po katerem je zemljišče opremljeno z dodatno vrsto komunalne opreme, ko je zgrajena, je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in je mogoče nanjo priključiti objekt. Znesek komunalnega prispevka je bil izračunan na podlagi Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo za območje Občine Ribnica³ (v nadaljevanju Odlok) in Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (v nadaljevanju Uredba).

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil.

Tožnica zoper odločbo vlaga tožbo. Ne strinja se s stališčem drugostopenjskega organa, da naj bi prvostopenjski organ vodil skrajšani ugotovitveni postopek. Nekaterim zavezancem, ne pa tudi tožnici, je poslal dopis z dne 30. 10. 2023 ter informativni izračun in določil rok za odgovor do 7. 11. 2023. Uveljavlja, da bi ji moral organ pred izdajo odločbe zagotoviti pravico do izjave, saj tretji odstavek 234. člena ZUreP-3 dopušča, da zavezanec dokaže, da je dejanska površina objekta drugačna od tiste v uradnih evidencah. Organu očita kršitev pravice do izjave tudi zato, ker se ni izrekel o njenih navedbah, ki jih je skupaj z drugimi zavezanci uveljavljala v "skupinskem" ugovoru. Trdi, da se ni mogla izjasniti niti o excel tabeli A. d.o.o. - seznam lastnikov z dne 7. 11. 2023 (v nadaljevanju: Seznam) in ugotovitvi, da je bilo kanalizacijsko omrežje 31. 12. 2022 predano v upravljanje A. d.o.o., saj se na to sklicuje šele drugostopenjski organ. Sklicuje se na Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode na območju Občine Ribnica, iz katerega naj bi izhajalo, da je priklop obvezen in dovoljen le na podlagi soglasja za priključitev in trdi, da tako soglasje ni bilo nikoli izdano. Da je treba izhajati iz pravnomočnega soglasja za priklop, naj bi izhajalo tudi iz sodbe I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018.

Ugovarja še, da se je toženka napačno oprla na ZUreP-2 in ZUreP-3, saj je v času uvedbe postopka veljal le ZUreP-3. Odlok naj bi bil nezakonit, ker ne vsebuje potrebnih podlag in ni transparenten, iz zadeve X Ips 26/2019 z dne 22. 1. 2020 pa naj bi izhajalo, da v takem primeru odmera ni dopustna. Uveljavlja tudi, da je arbitrarno in diskriminatorno obravnavana, saj toženka številnim objektom v ureditvenem območju ni odmerila komunalnega prispevka, nekaterim pa je odločbo poslala po izteku dveletnega roka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da je na prvi stopnji odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Opozarja, da tožnica niti v pritožbi niti v tožbi ne navaja, da naj bi bili iz uradnih evidenc pridobljeni podatki napačni. Sicer pa se je o obvestilu izjavila. Seznam v postopku ni bil odločilen, saj naj bi izhajala predvsem iz projekta izvedenih del (v nadaljevanju PID). Navaja še, da plačilo komunalnega prispevka ni vezano na izdajo soglasja za priključitev, saj sta to dve različni zadevi. Trdi, da je za komunalno opremo pridobila uporabno dovoljenje, zato datum predaje v upravljanje komunalnemu podjetju ni bistven. Odlok je po njenem prepričanju zakonit, saj so podlage v skladu z zakonom in Uredbo. Zavrača trditev o neenakopravnem obravnavanju. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožnica v pripravljalnih vlogah z dne 7. 4. 2026 in 15. 4. 2026 vztraja pri tožbenih ugovorih. Ne strinja se s tem, da bi toženka in sodišče pomanjkljiv ugotovitveni postopek v nasprotju z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nezakonito sanirala šele v upravnem sporu, s predlaganjem novih listin, ki naj bi jih toženka poslala šele sodišču in jih je tožnici posredovalo šele sodišče. Trdi, da izsek PID v izpodbijani odločbi ni upoštevan kot podlaga za ugotovitev možnosti priklopa in opozarja, da sodišče ne bi smelo presojati tistega, kar ni utemeljeno v izpodbijani odločbi in dopolnjevati ugotovitvenega postopka z izvajanjem dokazov v korist organa. Uveljavlja, da PID ne more dokazovati tehnične izvedljivosti priključka za konkreten objekt in ugovarja pavšalni ugotovitvi, da je priključitev njenega objekta na omrežje mogoča. Trdi, da priključitev tehnično ni mogoča brez nesorazmernih stroškov in da negativnega dejstva ne more dokazovati, ampak ga lahko le zatrjuje, s čimer se dokazno breme prenese na tistega, ki zatrjuje pozitivno dejstvo.

Toženka v pripravljalnih vlogah z dne 31. 3. 2026 in 17. 4. 2026 vztraja pri stališčih iz odgovora na tožbo in se sklicuje na zadevo I U 250/2024 z dne 7. 1. 2026, v kateri naj bi sodišče odločalo o bistveno primerljivem dejanskem in pravnem stanju. Opozarja, da se tožničin objekt nahaja na območju, kjer je priključitev tehnično mogoča in da tožnica teh ugotovitev ni izpodbijala z nasprotnimi dokazi. PID naj ne bi bil nov dokaz, ampak je sestavni del upravnega spisa. Tudi, če bi sodišče štelo, da gre za nov dokaz, opozarja, da ne uvaja novega dejanskega stanja, saj odločitev temelji na normativnih kriterijih (območje urejanja, obstoj infrastrukture) in ne na tehnični izvedbi priključka.

Na naroku za glavno obravnavo je tožnica uveljavljala, da je solastnica objekta skupaj z B. B. in da sta zato enotna sospornika. Dejanja oziroma ugovori, ki jih je v upravnem postopku uveljavljal B. B., naj bi zato veljali tudi v prid tožnici. Dodala je še, da je A., d.o.o. priklop njenega objekta na kanalizacijsko omrežje izvedla brez soglasja in odločbe še preden je bilo izdano uporabno dovoljenje za to, novo omrežje. Zato meni, da je bil objekt priključen na staro kanalizacijsko infrastrukturo in da možnosti, da bi bil hkrati priklopljen tudi na novo omrežje, ni bilo. Toženka pa je uveljavljala, da so te navedbe prepozne in kontradiktorne prejšnjim.

V dokaznem postopku je sodišče prebralo vse listine v sodnem in upravnem spisu, razen zahtev za pridobitev informacije javnega značaja z dne 16.11. 2023 in 11. 12. 2023 ter odgovora A. d.o.o. z dne 10. 1. 2024, saj gre za listine, ki so nastale po izdaji izpodbijane odločbe (52. člen ZUS-1). Iz istega razloga je zavrnilo dokaz z vpogledom v izpis PISO z označenim potekom komunalnega voda - novogradnje, skupaj z označitvijo, katerim stavbam občina ni odmerila komunalnega prispevka oziroma katerim stavbam je odpremila odločbe šele 14. 12. 2023. Poleg tega to, ali je bil drugim zavezancem v oskrbnem območju komunalni prispevek odmerjen, za odločitev ni pomembno. Nadalje je zavrnilo dokaz z vpogledom v spletno stran, na kateri je bil objavljen predlog novega odloka. Vsebina predloga in niti vsebina novega odloka namreč za odločitev nista pravno relevantna. Zavrnilo je tudi predlog, naj toženki naloži, da predloži odločbo o odmeri komunalnega prispevka za nepremičnino ID znak ..., gradbeno dovoljenje za izgradnjo kanalizacije in PID skupaj z objekti, ki so ali bi morali biti priključeni na omrežje, s katerimi tožnik dokazuje, da vsem zavezancem komunalni prispevek ni bil (pravočasno) odmerjen, saj te listine za odločitev niso pomembne. Sodišče je vpogledalo le tisti del PID, ki se nanaša na del komunalne opreme, kjer se nanjo priključi tožničin objekt, ki je v upravnem spisu in na katerega se sklicuje drugostopenjski organ. Kaj je z ostalimi objekti, tj. ali so že bili komunalno opremljeni s kanalizacijo ali pa se šele opremljajo in ali jim je toženka zaračunala komunalni prispevek ali ne, za odločitev o tem, ali je komunalni prispevek dolžna plačati tožnica, ni pomembno. Prav tako za odločitev ni pomembna odločba št. 354-0121/2023 - 3 z dne 30. 1. 2024, ki je bila izdana drugi osebi, poleg tega pa gre za listino, ki je nastala po izdaji izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi z očitki o kršitvah pri vodenju upravnega postopka sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je prvostopenjski organ 30. 10. 2023 tožnici z navadno pošto poslal dopis, h kateremu je pripet "informativni izračun komunalnega prispevka". V njem jo obvešča, da bo zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča po 234. členu ZUreP-3 odmeril komunalni prispevek. Seznanja jo s predpisi, ki so pravna podlaga za to, z merili, enačbo za izračun, površino gradbene parcele in objekta ter faktorjem dejavnosti. Naveden je tudi izračun višine. Pozval jo je, naj morebitne pripombe sporoči najkasneje do 7. 11. 2023. Že iz same vsebine dopisa izhaja, da ne drži, kar navaja drugostopenjski organ, tj., da naj bi šlo le "za obvestilo", ker da naj bi bil voden skrajšani postopek po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP. Ni šlo za skrajšani, ampak za ugotovitveni postopek. Pri tem sodišče še pripominja, da pogoji za vodenje skrajšanega postopka niti niso bili podani, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3 pravico dokazovati drugačno površino objekta, s tem pa tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.

Sodišče ne sledi tožbeni trditvi, da tožnica tega dopisa ni prejela. V pritožbi, ki jo je zoper odločbo vložila osebno, je namreč zapisala, da je obvestilo z dne 30. 10. 2023 prejela 3. 11. 2023. Ker v tožbi, v kateri trdi drugače, ni pojasnila razloga za odstop od te trditve in ni predlagala nobenega dokaza, s katerim bi dokazala drugače, je sodišče štelo, da je dopis, h kateremu je pripet informativni izračun komunalnega prispevka, prejela 3. 11. 2023. Ker tožnica v tožbi ne uveljavlja, da naj bi bil rok za izjavo prekratek, sodišče sodi, da ji pravica do izjave v postopku na prvi stopnji ni bila kršena. Tožnica je izjavo tudi dala, saj je na informativni izračun komunalnega prispevka, skupaj z drugimi zavezanci, vložila ("skupinski") ugovor.

Na naroku je tožnica uveljavljala, da je s solastnikom objekta enotna sospornica in naj bi se zato v njeno korist upoštevali tudi ugovori, ki jih je v pritožbi uveljavljal B. B. Ta je zatrjeval, da mu dopis ni bil vročen, da mu je bila kršena pravica do izjave in da organ ni utemeljil možnosti priklopa objekta na omrežje. Vendar sodišče sodi, da ne gre za enotno sosporništvo, ko bi bilo mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike. Le v tem primeru se po 196. členu Zakona o pravdnem postopku štejejo za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki. Tožnici je bila namreč obveznost plačati 1.011,14 EUR odmerjena z odločbo št. 354-0103/2023-3 z dne 10. 11. 2023. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila B. B. za njegov solastniški delež obveznost plačila komunalnega prispevka odmerjena z drugo, samostojno odločbo št. 354-0103/2023-2 z dne 10. 11. 2023. Obveznost tožnice tako ni v ničemer odvisna od obveznosti B. B. Zato ni nobenih ovir, da tožb zoper vsako odločbo ne bi bilo mogoče obravnavati različno za vsakega od njiju oziroma ne drži, da bi bilo treba ta dva upravna spora rešiti enotno in zato obravnavati ugovore, ki jih je v svoji pritožbi uveljavljal B. B.

Se pa sodišče strinja s tožbenim očitkom, da prvostopenjski organ ni obravnaval tožničinih navedb iz "skupinskega ugovora", v katerem so zavezanci uveljavljali neenakopravno obravnavanje, zastaranje odmere komunalnega prispevka, in da je treba v zadevi uporabiti ZUreP-2 in ne ZUreP-3.⁴ Vendar je razloge prvostopenjske odločbe v tem delu dopolnil drugostopenjski organ (tretji odstavek 248. člena, prvi odstavek 251. člena ZUP), ki je te ugovore obravnaval in jih kot neutemeljene zavrnil, s čimer je bila kršitev odpravljena. Ker ugovor, da naj vsem zavezancem komunalni prispevek ne bi bil odmerjen, kot bo podrobneje utemeljeno v nadaljevanju, ni relevanten, pa organu nanj niti ni bilo treba odgovarjati.

Tožnica je v pritožbi zoper odločbo uveljavljala, da pred 3. 11. 2023 ni bila obveščena o začetku izgradnje kanalizacijskega omrežja, da iz odločbe ne izhaja jasno, ali je organ odločal po ZUreP-2 ali ZUreP-3, da je odmera zastarala, da ji je krateno enako varstvo pravic ter da organ ni upošteval zmanjšanja skupnih stroškov zaradi pridobljenih nepovratnih sredstev, kot tudi ne njenih vlaganj v izgradnjo greznice.

V 247. členu ZUP je določeno, da organ druge stopnje preizkusi odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija (prvi odstavek). Organ druge stopnje preizkusi odločbo v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon (drugi odstavek). Drugostopenjski organ je ravnal v nasprotju s tem pravilom, saj je v delu odgovarjal na očitke, ki jih tožnica ni uveljavljala, torej čez meje pritožbenih navedb. Ko je pojasnjeval, zakaj naj bi organ prve stopnje upravičeno vodil skrajšani ugotovitveni postopek, je namreč navedel, da je bil tak postopek utemeljen zato, ker je dejansko stanje izhajalo iz uradnih evidenc. S tem v zvezi je tudi pojasnil, da je možnost priključitve tožničinega objekta izhajala iz Seznama in PID.

V primeru, ko drugostopenjski organ dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. To po presoji sodišča velja tudi v primeru, ko utemeljuje nekaj, kar dotlej ni bilo sporno. Tega v obravnavani zadevi ni storil.

Druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. To velja tudi v primeru, ko se nova dejstva in okoliščine obravnavajo v postopku na drugi stopnji. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1⁵ in sodna praksa.⁶ Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.

Tožnica zastopa stališče, da pomanjkljivega ugotovitvenega postopka ni mogoče sanirati šele v upravnem sporu, ker izsek PID v prvostopenjski odločbi ni upoštevan in ker naj bi ji šele sodišče posredovalo nove listine, ki v izpodbijani odločbi niso bile navedene. To stališče je neutemeljeno.

Za odmero komunalnega prispevka, vključno s komunalnim prispevkom zaradi izboljšanja opremljenosti, je bistvena vključenost v t.i. oskrbno (po ZPNačrt in ZUrep-2 obračunsko) območje posamezne vrste komunalne opreme, ki je določeno na normativni ravni. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni osmi odstavek 230. člena ZUreP-3 je namreč določal, da se oskrbno območje opredeli v elaboratu,⁷ na podlagi katerega so določene podlage za odmero komunalnega prispevka, te pa se sprejmejo z odlokom (enajsti odstavek 230. člena ZUreP-3). V primeru vključenosti objekta v oskrbno območje torej velja, da je njegov lastnik zavezanec za plačilo te vrste komunalne opreme in občina tega ni dolžna posebej dokazovati. Utemeljevanje drugostopenjskega organa, da je možnost priključitve tožničinega objekta izhajala iz Seznama in PID, je bila tako tudi s tega stališča nepotrebna.

Skladno z zakonom je zavezancem, katerih objekti se sicer nahajajo v oskrbnem območju, omogočeno, da uveljavljajo, da priključitve na komunalno opremo ni mogoče izvesti.

V 234. členu ZUreP-3 je namreč določeno, da se komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti odmeri, če se zemljišče opremi z dodatno vrsto komunalne opreme, na katero se obstoječi objekt do tedaj ni mogel priključiti oziroma uporaba katere mu ni bila omogočena (prvi odstavek). Komunalni prispevek iz prejšnjega odstavka se odmeri po uradni dolžnosti kot komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 161. člena tega zakona (drugi odstavek). Ti pogoji so: 1. da je komunalna oprema zgrajena, 2. da je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in 3. da je mogoče izvesti priključitev objekta nanjo. Če za gradnjo komunalne opreme ni potrebno gradbeno dovoljenje, se šteje, da je ta zgrajena, ko je predana v upravljanje.

Tožnica v pritožbi ni zatrjevala, da priključitev objekta na komunalno omrežje ni mogoča (in zakaj ne). Kot je sodišče že pojasnilo, je drugostopenjski organ prekoračil meje pritožbe, ko je zapisal, da v odločbi res ni navedeno, da možnost priklopa obstaja, vendar ta izhaja iz Seznama, predvsem pa je občina pri določitvi zavezancev izhajala iz PID, ki je bil podlaga za izdajo uporabnega dovoljenja.

Sodišče bi zaradi dopolnjenih razlogov odločbe morebitne nove tožbene trditve in dokaze obravnavalo, saj so za to v primeru, ko stranki ni bila dana pravica do izjave, podani pogoji po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1. V primeru, če bi bile trditve take, da bi terjale ugotavljanje dejanskega stanja, bi odločbo odpravilo in vrnilo organu v ponovni postopek. Sodišče kot neutemeljene zavrača navedbe tožnice, da negativnih dejstev ne more dokazati. Trditveno breme, da priklop ni možen, je ob dejstvu, da je objekt v oskrbnem območju, že po naravi stvari na zavezancu, ki mora konkretno utemeljiti, da priključek ni mogoč in razloge, zakaj ne, da je potem dokazovanje teh, pozitivnih dejstev mogoče.

Vendar tožnica niti v tožbi ni uveljavljala, da priključitev njenega objekta na kanalizacijsko omrežje ni mogoča in ni pojasnila, zakaj ne. Navajala je namreč, da se je šele drugostopenjski organ skliceval na Seznam, ne da bi ji, preden je izdal odločbo, omogočil, da se o tem izjavi. Nadalje je v tožbi trdila, da bi se morala toženka izjasniti, ali je bilo izdano soglasje za priključitev in da naj bi se sodišče v sodbi I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018 že izreklo, da je treba pri presoji, ali se tožnik lahko priključi na javno kanalizacijo, izhajati iz soglasja za priključitev, ki ni bilo dano. To, da bi ji morala biti pred izdajo drugostopenjske odločbe omogočena izjava v zvezi s PID oziroma da naj bi toženka s to listino oziroma dejstvi, ki iz nje izhajajo, dopolnjevala postopek šele v upravnem sporu, pa je uveljavljala šele v pripravljalnih vlogah.

Glede na navedeno je v obravnavanem primeru očitana procesna kršitev taka, da je njena odprava v upravnem sporu po presoji sodišča mogoča. Tožnica je namreč v upravnem sporu imela možnost, da se o Seznamu in izseku iz PID izjavi, preden je sodišče odločilo o tožbi.

Tega ne spremeni njeno sklicevanje na sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020 in X Ips 118/2020 z dne 13. 1. 2021, ki njenih trditev, da naj bi sodišče skušalo nezakonito sanirati pomanjkljiv postopek toženke, ne podpirata. Nasprotno. V zadevi X Ips 45/2019 je šlo za primer, ko je upravni organ zasliševal pričo brez prisotnosti stranke, Vrhovno sodišče pa je odločilo, da mora sodišče, če ugotovi kršitev pravice do izjave, za odpravo te kršitve, odločiti na glavni obravnavi. Pri tem je v 15. točki celo izrecno zapisalo, da je sodišče, če odločba temelji na izpovedi take priče, dolžno izvesti glavno obravnavo in odpraviti navedeno kršitev postopka. Tudi v zadevi X Ips 118/2020 z dne 3. 1. 2021 je šlo za to, da je sodišče listino in vročilnico, o kateri naj se tožeča stranka ne bi mogla izjasniti, vpogledalo na seji in ne na glavni obravnavi. Vrhovno sodišče je odločilo, da je izvedba tega dokaza terjala izvedbo glavne obravnave. Vrhovno sodišče torej v nobeni od teh zadev ni zavzelo stališča, da kršitve pravice do izjave v upravnem sporu ni mogoče odpraviti.

Ker se del PID, ki se nanaša na območje, kjer se priključi tožničin objekt, in Seznam, nahajata v upravnem spisu, sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi trditev tožnice, da naj bi bile listine predložene šele v upravnem sporu in da naj bi toženka in sodišče šele v upravnem sporu z njimi dopolnjevala dejansko stanje. Pri tem iz Seznama izhaja zgolj eno dejstvo, ki za tožnico, glede na njene navedbe na naroku, ni sporno, tj., da je njen objekt priklopljen na kanalizacijsko omrežje. Listin, ki dokazujejo, kar med strankama ni sporno, organ strankam ni dolžan pošiljati v izjavo. Kar se tiče izseka PID, pa je sodišče že pojasnilo, da ni bistven, saj bi se toženka lahko sklicevala na vključenost 0bjekta v oskrbno območje. Seveda je imela tožnica po 82. členu ZUP pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. Iz upravnega spisa ne izhaja, da bi za to zaprosila in da bi organ tako zahtevo zavrnil. Listin upravnega spisa strankam tudi ni dolžno posredovati sodišče, saj se te kot dokaz vpogledajo na glavni obravnavi. Sodišče je tako s tem, ko je tožnici posredovalo izsek PID, ki se nahaja v upravnem spisu, zgolj omogočilo, da listino pregleda in se o njej pisno izjavi že pred narokom za glavno obravnavo.

Že iz doslej povedanega tudi izhaja, da tožnica zmotno razlaga, da naj bi bila možnost priklopa izkazana zgolj, če je upravljavec omrežja izdal soglasje za priključitev, kar naj bi morala ugotoviti toženka, pri čemer naj tožnici soglasje ne bi bilo izdano. Tožnica trdi, da naj bi taka razlaga izhajala tudi iz sodbe I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018. Vendar niti ta zadeva z obravnavano ni primerljiva, saj je tožnik v tisti zadevi konkretno zatrjeval, da priključka tehnično ni mogoče izvesti in je to, zakaj ne, podrobno utemeljeval. Sodišče je ta ugovor zavrnilo z utemeljitvijo, da je bilo s pravnomočnim soglasjem odločeno, da je priklop na omrežje mogoč. Ni pa zavzelo stališča, da naj bi bila možnost priklopa lahko izkazana izključno s soglasjem, kot to neutemeljeno trdi tožnica.

Tožnica je šele v pripravljalni vlogi z dne 7. 4. 2026 navedla, da ugovarja pavšalni ugotovitvi, da naj bi bila priključitev njenega objekta na omrežje mogoča, saj tega zgolj dejstvo, da je bila infrastruktura zgrajena, ne dokazuje. Zatrdila je, da priključitev tehnično ni mogoča brez nesorazmernih stroškov in da negativnega dejstva ne more dokazovati. Predloženi PID naj bi bil nečitljiv in naj ne bi prikazoval višinskih razlik za hišni priključek in specifične situacije na zasebni parceli, zato naj ne bi izpolnjeval dokaznega standarda iz 161. člena ZUreP-3. Kot dokaz za te navedbe je predlagala sodno presojo. Na glavni obravnavi pa je dodala, da je A. d.o.o. priklop njenega objekta na kanalizacijsko omrežje izvedla brez soglasja in odločbe, še preden je bilo za obravnavano omrežje izdano uporabno dovoljenje. Zato meni, da je bil priključen na staro kanalizacijsko infrastrukturo in ni imela možnosti, da bi bil hkrati priklopljen tudi na novo omrežje oziroma, da se njen objekt sploh ne nahaja v oskrbnem območju in da torej do izboljšanja opremljenosti zemljišča sploh ni prišlo. Dokaza za te trditve ni predlagala.

Sodišče teh ugovorov ne presoja. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Tožba v upravnem sporu je zato pravno sredstvo zoper izpodbijani akt, 30 dnevni rok za njeno vložitev, določen v prvem odstavku 28. člena ZUS-1, pa prekluziven in nepodaljšljiv. Po preteku tega roka tožnik tega, kar s tožbo zahteva (tožbeni predlog), ne more več spreminjati oziroma širiti na način, da zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval, ali da poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani.⁸ Uveljavljanje novega tožbenega razloga po poteku navedenega zakonsko določenega roka zato ni dopustno. Pri navajanju novega tožbenega razloga namreč ne gre za odpravljanje pomanjkljivosti sicer pravočasno vložene tožbe ali dopolnjevanje procesnega gradiva po pozivu sodišča, kar je po 31. in 45. členu ZUS-1 sicer dopustno, temveč gre za novo navedbo o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.⁹ Nov tožbeni razlog širi s tožbo uveljavljan vsebinski obseg izpodbijanja upravnega akta, zaradi česar gre (v vsebinskem smislu) za novo tožbo.

Na glavni obravnavi je tožnica pojasnila, da naj bi ji šele vpogled v PID omogočil ugovor, da je njen objekt priključen na že prej obstoječe kanalizacijsko omrežje. Dotlej naj namreč ne bi vedela, da novo kanalizacijsko omrežje sploh obstaja. Ker pa tožbe po preteku 30 dni od vročitve izpodbijanega akta ni več mogoče vložiti, za presojo pravočasnosti novega tožbenega razloga niti ne more biti relevantno, ali je imela tožnica za zamudo morebitne upravičene razloge.¹⁰

Pri tem sodišče tem trditvam niti ne bi moglo slediti. Tožnici opustitev vročitve Seznama in izseka PID ni preprečevala, da če priklop objekta na kanalizacijo ni možen oziroma naj bi bil izvršen pred pridobitvijo uporabnega dovoljenja in zato na neko drugo, staro omrežje, to ugovarja in predlaga dokaze v tožbi. Že prvostopenjski organ je namreč jasno utemeljil, da je bilo zemljišče, na katerem je objekt, opremljeno z novo komunalno opremo, za katero je bilo 12. 11. 2021 pridobljeno uporabno dovoljenje in da gre za plačilo komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča. Tožnica je tako že brez Seznama in izseka PID lahko vedela, da je bil objekt na omrežje priključen pred dnem pridobitve uporabnega dovoljenja in iz tega sklepala to, kar je trdila (šele) na glavni obravnavi.¹¹

Za tožnico je sporna tudi uporaba prava. Trdi, da naj bi organ napačno uporabil ZUreP-2 in ZUreP-3 in da bi moral upoštevati le ZUreP-3. Navedeno ne drži. Toženka je namreč brez dvoma odločala na podlagi ZUreP-3. Prvostopenjski organ je le pojasnil, da je bila pravna ureditev v času investicije, ko je veljal ZUreP-2, enaka, kot je ureditev po ZUreP-3. Sicer pa je drugostopenjski organ v svoji odločbi izrecno pojasnil, da je podlaga za odmero 234. člen v povezavi z 161. členom ZUreP-3.

Pri plačilu komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti zemljišča pa med ureditvijo po ZUreP-2 in ZUreP-3 tudi ni (bilo) razlike. Tožnica sicer trdi, da naj bi bila razlika v tem, da je 243. člen ZUreP-3 uvedel nov pogoj za obračun komunalnega prispevka, tj. možnost priključitve objekta na komunalno opremo, kar naj po ZUreP-2 ne bi bilo pogoj. Vendar to ne drži. Da je bila možnost priključitve pogoj za obračun komunalnega prispevka tudi pred ZUreP-3, izhaja iz 155. člena ZUreP-2, ki je določal, da je obračunsko območje posamezne vrste nove komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oziroma območje njene uporabe. Gre torej ravno tako za predpostavko, da je priključitev možna, če se objekt nahaja v obračunskem (sedaj oskrbnem) območju, ki jo je mogoče ovreči, če objekta z izgradnjo priključka dejansko ni mogoče priključiti na komunalno omrežje, pri čemer je priključek dolžan financirati lastnik objekta. Takšna je od nekdaj, tj. še iz časa veljavnosti Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt),¹² tudi sodna praksa.¹³

Za tožnico je nadalje sporna zakonitost Odloka. Trdi, da v njem ni podlage oziroma meril za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča, kar naj bi bilo v nasprotju z 234. členom ZUreP-3 in 21. členom Uredbe. Nezakonito naj bi bilo tudi, da Odlok ne določa formule za izračun, ampak se sklicuje na Uredbo, drugostopenjski organ pa na Elaborat. Odlok naj bi bil netransparenten in zato v nasprotju z načelom zakonitosti, jasnosti, natančnosti in določnosti.

Po enajstem odstavku 230. člena ZUreP-3 podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, ki so: - stroški obstoječe komunalne opreme, stroški obstoječe komunalne opreme na enoto mere, - merila za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, sprejme občina. To je občina storila z Odlokom.

V 5. členu Odloka so določeni stroški obstoječe komunalne opreme in stroški obstoječe komunalne opreme na enoto mere. Merila so določena v 3., 6., 7. in 8. členu, in sicer so: - razmerje med deležem gradbene parcele in deležem površine objekta, ki je 0,5:0,5, - faktor namembnosti objekta, ki je za posamezne vrste objektov določen v 7. členu, - računski faktor površine, ki je po 8. členu 3,5 in prispevna stopnja zavezanca, ki je po 9. členu 100%. V Odloku res ni izrecno navedeno, da sodita med merila tudi površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina objekta, vendar pa sta ti dve merili navedeni že v šestem odstavku 230. člena ZUreP-3.

Po 15. odstavku 230. člena ZUreP-3 je Vlada pooblaščena, da podrobneje predpiše vsebino, obliko in način priprave podlag za odmero komunalnega prispevka, kar je storila v Uredbi. Uredba v 25. členu prepisuje že v šestem odstavku 230. člena ZUreP-3 določena merila, pri čemer pa vsa niso dokončno določena. Občini je prepuščeno, da v okviru predpisanih možnosti v Odloku določi faktor Fp, razmerje med deležem gradbene parcele in deležem površine objekta, faktor Fn in prispevno stopnji zavezanca. Bistveno je torej, da občina v Odloku določi tista merila, pri katerih ni vezana na z zakonom že določeno merilo, to pa je toženka v Odloku storila. Zato okoliščina, da v 3. členu ni posebej navedeno, da sta merili tudi površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina stavbe, ne pomeni, da je Odlok nezakonit. Nenazadnje ti dve merili smiselno izhajata tudi iz 10. člena Odloka, ki določa, da formulo za izračun višine komunalnega prispevka in postopek odmere določa Uredba. Sodišče zato zavrača trditve, da je netransparentno, nenatančno in nedoločno, tj. nezakonito, da se toženka sklicuje na vsebino Uredbe, saj je formula, določena v 30. členu Uredbe, povsem določna in jo je organ tudi uporabil. Med drugim sta del te formule tudi AGP, tj. površina gradbene parcele stavbe in ASTAVBA, tj. bruto tlorisna površina stavbe.

Ne drži niti, da Odlok ne more biti podlaga za odmero, ker naj bi sodišče v zadevi I U 1921/2019 z dne 23. 11. 2021 zavzelo stališče, da se lahko komunalni prispevek po uradni dolžnosti odmerja le, če je to v odloku izrecno navedeno, kar naj v spornem Odloku ne bi bilo določeno. V zadevi I U 1921/2019 je bilo (med drugim) sporno, ali se komunalni prispevek lahko odmeri po uradni dolžnosti ali le na zahtevo stranke. Sodišče je pojasnilo, da je 19. člen v tisti zadevi relevantnega odloka pravilna podlaga za odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti, saj tako izrecno izhaja iz te določbe. Enako je v zadevi I U 212/2021 zapisalo, da citirana odločba odloka dopušča odmero komunalnega prispevka tudi po uradni dolžnosti. Ni pa sodišče zavzelo stališča, da mora biti pravica občine, da v primeru izboljšanja opremljenosti komunalni prispevek odmeri po uradni dolžnosti, določena v odloku, sicer ni dopustna. To tudi ne bi držalo, ker v primeru izboljšanja opremljenosti odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti predvideva že zakon (drugi odstavek 234. člena ZUreP-3). Zato niti ni potrebe, da bi enako določal še Odlok, medtem ko drugače ne more določati, saj ne sme biti v nasprotju z zakonom (tretji odstavek 153. člena Ustave).

V zadevi je sporno tudi sklicevanje toženke oziroma Odloka na Uredbo, saj tožnica trdi, da je odmera komunalnega prispevka brez podlag nedopustna, s sklicevanjem na drug predpis pa naj podlage v Odloku ne bi bile določene. To utemeljuje s stališčem Vrhovnega sodišča, ki ga je zavzelo v zadevi X Ips 26/2019 z dne 22. 1. 2020. V tem upravnem sporu obravnavana situacija pa je bistveno drugačna od tiste, ki jo je v sodbi X Ips 26/2019 oziroma prvotni sodbi X Ips 361/2012 z dne 4. 12. 2013 obravnavalo Vrhovno sodišče. Bistvo v tej zadevi zavzetega stališča je v tem, da obračunskih stroškov ni mogoče ugotavljati oziroma določati tako, da se (s pomočjo izvedencev) preračunavajo za vsak posamezen postopek odmere komunalnega prispevka posebej, ampak se komunalni prispevek lahko odmeri le na podlagi z zakonom skladnega splošnega akta - odloka, ki velja v času uvedbe postopka.

V sedaj obravnavanem primeru je bil postopek uveden v času veljavnosti ZUreP-3, medtem ko je toženka splošni predpis, tj. Odlok, v katerem so določene podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, sprejela na temelju ZUreP-2 in Uredbe. Nobena od podlag za odmero se tako ni ugotavljala v upravnem postopku le za odmero komunalnega prispevka tožnici. ZUreP-3 Odloka ni razveljavil, njegove relevantne določbe pa so po presoji sodišča skladne (tudi) z ZUreP-3.

Tožnica toženki očita še neenakopravno obravnavanje, ki naj bi bilo v tem, da toženka v roku iz šestega oziroma sedaj sedmega odstavka 234. člena ZUreP-3 vsem zavezancem ni odmerila komunalnega prispevka. Ta določa, da se komunalni prispevek iz prvega odstavka tega člena odmeri najpozneje v dveh letih od izboljšanja opremljenosti zemljišča, pri čemer začne rok za odmero teči, ko je komunalna oprema zgrajena, je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in je predana v upravljanje.¹⁴ Če za gradnjo komunalne opreme gradbeno oziroma uporabno dovoljenje ni potrebno, se šteje, da je zemljišče opremljeno z dodatno vrsto komunalne opreme, ko je ta predana v upravljanje. Če občina v dveh letih od izboljšanja opremljenosti zemljišča komunalnega prispevka ne odmeri, se ne glede na peti odstavek 226. člena tega zakona objekt priključi brez pogoja plačila komunalnega prispevka.

Rok je torej začel teči s pridobitvijo uporabnega dovoljenja, tj. 12. 11. 2021. Izpodbijana odločba je bila izdana pred iztekom tega roka, tj. 10. 11. 2023.

Ali je toženka v tem roku vsem zavezancem odmerila komunalni prispevek, v tej zadevi ni pravno relevantno. Prav tako ni bistveno, ali komunalnega prispevka ni odmerila tistim, ki so bili na omrežje že priključeni ali pa v tem času še niso bili izpolnjeni pogoji za odmero.

Po 14. členu Ustave so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Če občina nekaterim zavezancem komunalnega prispevka ne bi (pravočasno) odmerila, to ne pomeni, da so ostali pridobili pravico, da se jim komunalni prispevek ne obračuna. Z vidika očitka o neenakem obravnavanju morebitna nezakonita opustitev upravnih organov pri odmeri komunalnega prispevka na odločitev sodišča v tem upravnem sporu ne more vplivati, saj se na enakost v nepravu ni mogoče uspešno sklicevati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.
-------------------------------
¹ Ur.l. RS št. 61/17, 199/21 - ZUreP-3 in 20/22 - odl. US.
² Ur.l. RS št. 199/21, 18/23-ZDU-10, 78/23-ZUNPEOVE, 95/23 - ZIUOPZP, 23/24, 109/24 in 25/25- odl. US.
³ Ur.l. RS 107/2020.
⁴ Kar nasprotuje tožbenim trditvam, da bi moral organ uporabiti zgolj ZUreP-3.
⁵ Glej T. Steinman v E. Kerševan (ur.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2019, stran 303 in 366-337.
⁶ Glej X Ips 45/2019, X Ips 118/2020, tč. 15.
⁷ Uredba oskrbno območje sicer poimenuje območje opremljanja. Po vsebini gre za isti institut.
⁸ Prim. I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, X Ips 1/2022 z dne 11. 5. 2022, I Up 186/2019 z dne 9. 10. 2019, X Ips 1/2023 z dne 14. 1. 2026.
⁹ Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019.
¹⁰ Da bi bilo mogoče zamudo opravičiti, po presoji sodišča iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019 ne izhaja.
¹¹ Pri tem pa ni obrazložila, zakaj naj v tem primeru komunalnega prispevka ne bi bila dolžan plačati.
¹² Veljalo je, da občina lahko odmeri komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt), kar pomeni, da se na tem območju zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt).
¹³ Primerjaj I U 397/2014 z dne 5. 6. 2014, I U 277/2017 z dne 21. 2. 2019, I U 907/2011 z dne 12. 1. 2012, II U 462/2013 z dne 2. 7. 2014, I U 410/2016 z dne 21. 2. 2017, III U 12/2019 z dne 20. 2. 2023, II U 326/2015 z dne 12. 1. 2017 in druge.
¹⁴ Z novelo ZUreP-3D je bil rok podaljšan na 4 leta.