VSMB Sklep II Kp 23110/2022-465

• Pritožbi odvetnika A. A. se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se v skladu z določbo 140. člena v zvezi z 78. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pooblaščenec, odvetnik A. A. kaznuje z denarno kaznijo 500,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku petnajst dni po prejemu plačilnega naloga. Če denarne kazni ne bo mogoče prisilno izterjati, jo bo sodišče na podlagi 130. člena ZKP izvršilo tako, da bo za vsakih 42,00 EUR določilo en dan zapora, vendar ne več kot deset dni zapora.

2. Zoper sklep se je odvetnik, ki z odločitvijo ne soglaša, pritožil. Višjemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na oceni, da je dne 8. 7. 2025 vložen predlog odvetnika, kot pooblaščenca oškodovank B. B. in C. C. , za izločitev predsednice senata ter ostalih članov senata, ravnanje, ki očitno meri na zavlačevanje kazenskega postopka, ki ga je potrebno sankcionirati. Zato mu je izreklo navedeno denarno kazen. Obsežno se je opredelilo do vsakega od štirih razlogov, na katerih vsebinsko temelji predlog odvetnika, in nato v točki 16 obrazložitve sklepa pravilno ocenilo, da ti pomenijo zgolj nestrinjanje z načinom vodenja postopka predsednice senata in nestrinjanje z odločitvami senata o zavrnitvi dokaznih predlogov, ter pravilno poudarilo, da to ni zakonski razlog za izločitev članov senata, temveč je lahko zgolj podlaga za vlaganje pravnih sredstev. Vendar pa ti pravilni poudarki, ob nedvomnem dejstvu zgolj tega, torej edinega predloga odvetnika ― vloženega v štirih dneh od seznanitve z dopisom predsednice senata, da se predlogu tožilstva za preložitev dveh narokov glavne obravnave ne ugodi, saj se pričakuje, da bo zadeva v zaključni fazi sojenja ― ne omogoča sklepanja, da je to ravnanje očitno merilo na zavlačevanje postopka. V skrbnem in vsestranskem prizadevanju predsednice senata za učinkovito vodenje postopka vsebina dopisa sicer ni sporna, vendar je bistveno, kako sta to vsebino razumeli oziroma dojemali sami oškodovanki in ne pooblaščenec, ki zastopa njune interese. Navedba v dopisu, da je zadeva v zaključni fazi sojenja ― čeprav sodišče še ni sprejelo odločitve v zvezi z dokaznimi predlogi oškodovank za zaslišanje številnih prič ―, je pri njiju glede na naravo obravnavane kazenske zadeve prav lahko povzročila določene (sicer povsem neutemeljene) pomisleke v potek sojenja. Nobenega dvoma ob tem sicer ni, da je prav odvetnik, kot prava vešči strokovnjak tisti, ki je dolžan interese, pričakovanja in tudi upravičenja svojih (laičnih) strank uveljavljati skladno z zakonskimi pooblastili. Vendar je v tem primeru, glede na že poudarjeno naravo obravnavanega dogodka in njegove posledice za obe oškodovanki (ki sta izgubili sina in brata) mogoče soglašati s pooblaščenim odvetnikom, da je v dani situaciji vložen "sporni" predlog posledica prošnje oziroma navodila obeh oškodovank zaradi njunih pomislekov v nepristranskost sojenja iz več razlogov; nikakor pa ne z namenom zavlačevanja postopka, ko sta slednji vendarle imeli interes, da se postopek zaključi. Da je sicer predlog za izločitev sodnika zakonsko dopustno pravno sredstvo ― če se ne zlorabi, pa je nesporno dejstvo.

5. Za disciplinsko sankcioniranje v skladu s 140. členom ZKP je treba poleg objektivne zlorabe procesne pravice izkazati tudi subjektivno komponento, to je namen udeleženca ― kršitelja za zavlačevanje postopka. Po že opredeljenih kriterijih Ustavnega sodišča RS je standard očitnosti iz prvega odstavka citiranega člena dosežen, ko trditve ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in izkušnje brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa; sodišče ima torej pooblastilo, da kaznuje zagovornika, ko je mogoče reči, da njegovo ravnanje, brez možnosti drugačnega sklepanja, očitno meri na zavlačevanje postopka.¹

6. Nobena, ne objektivna in ne subjektivna predpostavka, katerih obstoj mora biti za disciplinsko kaznovanje odvetnika izkazan kumulativno, po presoji višjega sodišča glede na navedene relevantne ugotovitve v obravnavanem primeru ni podana. Najprej ni mogoče sklepanje, da je odvetnik z vložitvijo spornega predloga ― kot enkratnega ravnanja, pojasnjenega s sprejemljivimi razlogi na strani oškodovank, ki ga je sodišče prve stopnje na naroku takoj zavrglo in nato nadaljevalo z glavno obravnavo; in torej ni povzročil nobenih zastojev v postopku ― v objektivnem smislu zlorabil svojo pravico in s tem zavlačeval, še manj povzročil zastoj v postopku. In drugič, upoštevaje vse okoliščine obravnavane zadeve tudi ni utemeljene podlage za sklepanje, da je bilo ravnanje odvetnika motivirano z zavlačevanjem postopka; kar z drugimi besedami pomeni, da zahtevani standard očitnosti iz prvega odstavka 140. člena ZKP ni bil dosežen. Zato je bilo denarno kaznovanje odvetnika v obravnavanem primeru pretirano, nepotrebno in kot tako neutemeljeno sankcioniranje.

7. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi odvetnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-1212/18-23 z dne 5. 6. 2019, tč. 8.