VSKP Sklep VII Kp 12591/2016

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

2. Pritožnik je dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici II K 12592/2016 z dne 24. 4. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 12591/2016 z dne 10. 1. 2019.

2. Zoper navedeni sklep je iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložil pritožbo obsojenčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli obnovo postopka, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojeni A. A. je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena Kazenskega zakonika. Zagovornik obsojenca je vložil predlog za obnovo kazenskega postopka, v katerem je navajal, da obstojijo nova dejstva oziroma novi dokazi, ki bi sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročili izdajo oprostilne sodbe. Predlogu je priložil mnenje strokovnjaka mag. B.B. iz katerega izhaja, da naj na videoposnetkih oziroma fotografijah ne bi bila obsojencu podobna oseba oziroma da glede na mednarodno lestvico glede ujemanja podaja oceno -2, kar pomeni, da ne gre za isto osebo. Po mnenju obsojenčevega zagovornika gre za nov dokaz, ki že sam zase omogoča odločitev o oprostitvi obsojenca, saj naj bi postavljal pod vprašaj vse ključne dokaze, predvsem pa izjave očividcev obravnavanega kaznivega dejanja.

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določbo prvega odstavka 413. člena ZKP, po kateri sodišče med drugim s sklepom zavrže zahtevo za obnovo postopka, če na podlagi same zahteve in spisov prejšnjega postopka ugotovi, da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. Sklicujoč se na sodno prakso je zavzelo stališče, da novo pridobljeno mnenje ne predstavlja novega dokaza, saj je bil takšen dokaz predlagan že v teku kazenskega postopka, nadalje pa tudi, da na podlagi predloženega mnenja ni verjetno, da bi prišlo do oprostitve obsojenca.

6. Obnova kazenskega postopka je kot izredno pravno sredstvo usmerjena v spremembo v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Zahteva za obnovo postopka iz navedenega razloga ne more biti usmerjena na ponovno, drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov, pač pa morajo biti dejstva in dokazi novi ter takšni, da postavijo pod vprašaj ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali kazensko odgovornost obsojenca oziroma povzročijo precejšen oziroma resen dvom o ugotovljenem dejanskem stanju.¹

7. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da pri ugotovitvi, ki izhaja iz predlogu za obnovo postopka priloženega mnenja strokovnjaka, ne gre za novo dejstvo oziroma da mnenje ne predstavlja novega dokaza, ki bi lahko pripeljal do spremembe obsodilne v oprostilno sodbo. Stališče zagovornika, da naj ne bi šlo za dokaz, ki ga je sodišče že obravnavalo, ker naj bi v postopku predlagal postavitev izvedenca, sedaj pa predlaga zaslišanje "izvedenca", ki je "izvedensko mnenje" izdelal, je zmotno. Mag. B. B. je angažiral obsojenec kot stranka v postopku, zato mnenje, ki ga je izdelal ni izvedensko mnenje, kot to zmotno navaja zagovornik in zmotno svoje strokovno mnenje kot izvedensko imenuje strokovnjak. Četudi je strokovnjak obrambe sicer v seznamu imenika sodnih izvedencev, v obravnavani zadevi nima položaja sodnega izvedenca, ker ga v konkretni kazenski zadevi ni postavilo sodišče oziroma organ, ki vodi postopek. Po 249. členu ZKP izvedenstvo odredi s pisno odredbo organ, ki vodi postopek. Ker po začetku kazenskega postopka izvedenca lahko postavi le sodišče (pred tem pa v določenih primerih policija), je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da gre v obravnavanem primeru po vsebini za predlog zagovornika za postavitev izvedenca, saj v kolikor bi štelo, da gre zgolj za predlog za zaslišanje strokovnjaka obrambe, bi bil takšen predlog še toliko manj utemeljen. Z mnenjem svojega strokovnjaka lahko stranke v kazenskem postopku zgolj utemeljijo svoje dokazne predloge, ne more pa to mnenje nadomestiti dokazovanja z izvedencem, zato so tudi trditve zagovornika, da je z mnenjem strokovnjaka že dokazano, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja, zmotne. Tudi zato, ker mora sodišče v kazenskem postopku vselej oceniti vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, česar pa zagovornik pri sestavi predloga za obnovo postopka ni upošteval in tudi v pritožbi trditev, da naj obsojenec ne bi bil storilec, utemeljuje zgolj s predloženim strokovnim mnenjem, ne upošteva pa dokazov, na katerih temelji pravnomočna sodba.

8. Upoštevaje zgoraj navedeno, je utemeljitev sodišča prve stopnje, zakaj predlog zagovornika za dokazovanje z izvedencem (s tem pa tudi predlog, da se v novem postopku prebere mnenje strokovnjaka mag. B. B., katerega naj se na glavni obravnavi tudi zasliši) ne predstavlja novega dokaza. Z mnenjem strokovnjaka, ki ga je predložil zagovornik, sodišče prve stopnje v času sojenja sicer ni bilo seznanjeno, vendar pa je bistveno, da je sodišče izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca za analizo videoposnetkov nadzornih kamer, ki ga je v prvotnem postopku predlagal obsojenec in gre po vsebini oziroma cilju dokazovanja za enak dokaz, že presojalo in odločilo, da izvedba tega dokaza ni ključnega pomena, saj je bila identiteta storilca ugotovljena na drugačen način. Do enakih zaključkov sta prišli tudi pritožbeno sodišče in Vrhovno sodišče Republike Slovenije, in sicer, da je bila identiteta storilca zanesljivo ugotovljena in pojasnjena z zaslišanjem prič, videoposnetki nadzornih kamer pa so omogočili zgolj ugotavljanje dinamike dogajanja v ključnih trenutkih. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tako tudi pravilno ugotovilo, da predloženo mnenje strokovnjaka mag. B. B. ni takšen dokaz, ki bi glede na vse ostale dokaze, ki predstavljajo podlago za sprejem odločitve o krivdi obsojenca, omajal prepričanje v pravilnost pravnomočne sodbe in tako ne gre za dokaz, na podlagi katerega bi se lahko dovolila obnova kazenskega postopka oziroma dokaz sam po sebi ni primeren ter sposoben privesti do drugačne, za obsojenca ugodnejše odločitve.

9. Tudi iz samega obravnavanega mnenja izhaja, da obraznih značilnosti storilca na posnetkih ni bilo mogoče primerjati z obraznimi značilnostmi obsojenca in da je bila ocena podana zgolj na podlagi rezultatov antropometrijskega merjenja in glede na konstitucijo postave. Glede tega pa sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da je potrebno upoštevati čas nastanka posnetkov in čas izdelave mnenja oziroma meritev, med katerima je kar šest let, kot je obrazložilo v 8. točki izpodbijanega sklepa. V zvezi s tem ne držijo pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče degradiralo delo strokovnjaka, temveč se je o neustreznosti dokaza v tem delu opredelilo zgolj glede na značilnosti primerjalnega materiala. K temu je dodati, da trditev pritožnika, da iz predloženega mnenja strokovnjaka neposredno izhaja, da obsojenec ni storilec, tudi ni točna, saj glede na mednarodno lestvico, ki jo je uporabil strokovnjak (stran 535 spisa), opažanja strokovnjaka ne dosegajo rezultata -3 ali -4, po katerih opažanja nazorno kažejo, da ne gre za isti osebi oziroma zelo nazorno kažejo, da ne gre za isti osebi, temveč je strokovnjak navedel rezultat -2, po katerem opažanja (zgolj) kažejo, da ne gre za isti osebi, kar pomeni, da je že iz samega izvedenskega mnenja razvidno, da ne gre za gotovost, na katero se sklicuje pritožnik.

10. Pritožbene navedbe se tako izkažejo za neutemeljene in ker pritožnik s svojo pritožbo ni uspel, je v skladu z 98. členom v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim sklepom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

-------------------------------
¹ Tako mag. Štefan Horvat v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 883-885.