VSRS Sklep Cp 30/2026

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1. S tožbo, vloženo 5. 2. 2024, tožnica zahteva ugotovitev ničnosti devizne kreditne pogodbe, sklenjene v oktobru 2008, ter plačilo 27.396,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega plačila.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev toženke v višini 86.849 EUR ne obstaja, da so kreditna pogodba št. 81023152871 z dne 23. 10. 2008 ter notarski zapis kreditne pogodbe št. 81023152871, opr. št. SV 1981/2008, in sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 28. 10. 2008, nični ter toženki naložilo v plačilo 27.396,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2019 dalje do plačila, v presežku glede plačila zakonskih zamudnih obresti od posameznih anuitet za čas pred 15. 2. 2019, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Višje sodišče je ob odločanju o pritožbi toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek do odločitve Sodišča Evropske unije (SEU) o predhodnem vprašanju glede razlage člena 3(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, ki ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025.

4. Tožnica v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in kršitve ustavnih pravic. Navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit zaradi zlorabe instituta prekinitve postopka, samovoljnega in nesorazmernega posega v pravico do sodnega varstva, zmotne uporabe 113.a člena Zakona o sodiščih (ZS), kršitve 23. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) ter kršitve načela učinkovitosti in odvračalnega učinka prava EU.

   Poudarja, da višje sodišče ni sámo postavilo predhodnega vprašanja v konkretni zadevi in ni pravno zavezano čakati na odločitev v drugi zadevi, a je postopek vseeno prekinilo zgolj zato, ker je isto sodišče v drugi zadevi sprožilo postopek pred SEU. Meni, da je že samo predhodno vprašanje SEU zloraba procesnih pravic, saj gre za primer acte éclairé. Zato ni namenjeno zagotavljanju enotne razlage prava EU, temveč ima učinek odlašanja z odločanjem v množičnih potrošniških sporih, kar nasprotuje 23. členu Ustave, 6. členu EKČP ter načelu učinkovitosti in odvračilnega učinka prava EU. Prekinitev zato nima legitimnega cilja in je očitno nesorazmerna. Izpodbijani sklep ne zasleduje nobenega ustavno dopustnega cilja, saj pravno vprašanje nepoštenosti valutne klavzule ni novo, merila presoje po 3(1) členu Direktive 93/13/EGS pa so že ustaljena. Po njenem mnenju bi sodišče lahko in moralo odločiti na podlagi obstoječe sodne prakse SEU in po potrebi svojo odločitev kasneje uskladiti z novo razlago.

   Sodišču očita napačno uporabo 113.a člena ZS. Ta sodnikom ne daje podlage za avtomatično prekinjanje vseh primerljivih zadev niti za ustvarjanje prakse, po kateri se sodno odločanje sistematično odlaga do vsake nove razlage SEU. Če bi bilo to dopustno, bi to pomenilo, da lahko sodišča ne-odločanje legitimirajo sama s seboj in da se potrošniški spori za nedoločen čas prekinejo, kar je nevaren precedens.

   Sodišču očita, da je z izpodbijanim sklepom kršilo načelo enakosti orožij, kontradiktornosti postopka in pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kar predstavlja kršitev 14. in 22. člena Ustave ter 6. člena EKČP. S prekinitvijo postopka se ruši ravnotežje oziroma ustvarja procesno asimetrijo; banka ohranja ekonomski in procesni status quo, potrošnik pa nosi breme odlašanja brez procesne protiuteži. Problematično se ji zdi, da je postopek prekinjen zaradi procesnega ravnanja (postavitve predhodnega vprašanja na SEU) sodišča v drugi zadevi, brez možnosti učinkovitega procesnega ugovora; tožnica ni imela nobenega vpliva na njegovo postavitev, vsebino ali časovno dinamiko. To pomeni odvzemanje procesnega glasu eni stranki, kar je nezdružljivo z načelom enakosti orožij.

   Sklene, da gre za arbitrarnost kot skrajno obliko kršitve enakosti, ker prekinitev temelji na že odgovorjenih vprašanjih, tožnica pa nima realne možnosti vpliva ali pospešitve postopka. S tem ji je odvzeta možnost učinkovitega sodnega varstva, banka pa je v privilegiranem položaju.

   Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in višjemu sodišču naloži nadaljevanje pritožbenega postopka. Priglaša stroške sestave te pritožbe.

5. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

   Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je o pritožbi z identično vsebino že odločilo v sklepu Cp 13/2026 z dne 18. 3. 2026.

7. Tudi v obravnavani zadevi velja, da je, glede na to, da sme predhodno vprašanje postaviti tudi višje sodišče (prvi odstavek 113.a člena ZS), da ga je pred njim postavilo že isto sodišče v podobni zadevi, da je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno (čemur tožnica ne oporeka), da je tudi odločitev v obravnavani zadevi odvisna od že postavljenega vprašanja glede razlage prava EU in da sodba SEU oziroma njegova razlaga prava EU zavezuje vsa sodišča, v analogni uporabi 113.a člena ZS in smiselni uporabi pooblastila iz 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP zaradi razmerja prejudicialnosti podana podlaga za prekinitev postopka do odločitve SEU o tem vprašanju, ne da bi višje sodišče tudi samo pri SEU vložilo predlog za predhodno odločanje. Pri obravnavani prekinitvi postopka gre namreč v resnici za naknadno pridružitev (vodilni) zadevi, v kateri je bilo zastavljeno vprašanje, in ima tako isti učinek, kot če bi višje sodišče prekinilo postopek v svoji zadevi in sámo zastavilo SEU predhodno vprašanje. Le da njegovo ravnanje obenem prispeva k procesni ekonomiji oziroma je skladno z načelom ekonomičnosti postopka tako pred sodišči v državah članicah kot SEU.¹ Ključno je, da takšno ravnanje sodišča ne poslabša strankinega položaja.

8. Prav tako je bilo že pojasnjeno, da vprašanje upravičenosti postavitve predhodnega vprašanja v predhodni zadevi I Cp 246/2025 in v okviru tega njegove vsebinske ustreznosti, čemur tožnica posveti dobršen del pritožbe, ni predmet tega pritožbenega postopka, temveč bo izključno predmet predhodnega odločanja pred SEU (prvi odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije). Na pritožbeno stališče, da ne gre za novo vprašanje oziroma gre za acte éclairé, Vrhovno sodišče odgovarja zato le na načelni ravni: kljub obstoju sodne prakse, ki rešuje zadevno pravno vprašanje, se sme sodišče države članice obrniti na SEU, če meni, da je to primerno, okoliščina, da so bile določbe, glede katerih zaproša za razlago, že razložene, pa ni ovira, da SEU ne sprejme nove odločitve.²

9. Z vidika preizkusa izpodbijanega sklepa o prekinitvi zaradi postavitve predhodnega vprašanja je zato bistveno, da je v tej zadevi višje sodišče ocenilo, da je odločitev odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava EU, kot ga je že postavilo isto sodišče v zadevi I Cp 246/2025, da bo odločitev o njem pravno zavezujoča za predložitveno sodišče (šesti odstavek 113.a člena ZS) in bodo druga sodišča morala upoštevati sprejeto razlago prava EU v vseh sorodnih zadevah. Stališče je utemeljeno z razumnimi argumenti in ni arbitrarno.

10. Glede na navedeno je prekinitev zakonita - vpeta na ustrezno zakonsko podlago. Ni nedoločna niti časovno neomejena; sodišče je v izreku določilo, da bo trajala do odločitve SEU v postopku predhodnega odločanja (C-795/25).

11. Slednjič, izpodbijani sklep ne krši ustavne pravice tožnikov do enakega varstva pravic in njenega najpomembnejšega odtenka - pravice do izjave, varovane v 22. členu Ustave, kakor tudi ne 6. člena EKČP. Sodišče je avtonomno pri odločitvi, ali, kdaj in glede česa bo postavilo predhodno vprašanje SEU. Če se odloči postaviti vprašanje in prekiniti postopek, mu o svoji nameri ni treba seznaniti stranke niti ji ni dolžno dati možnosti, da se izreče o tem. Zato je zmotno prepričanje pritožnice, da bi bila v ugodnejšem položaju, če bi višje sodišče v obravnavani zadevi postavilo predhodno vprašanje na SEU in zato prekinilo postopek. Vrhovno sodišče še dodaja, da je to pritožbeno stališče v opreki s siceršnjo pritožbeno tezo, da postavitev predhodnega vprašanja ni potrebna oziroma predstavlja zlorabo procesnih pravic oziroma instituta iz 267. člena PDEU, in da bi moralo višje sodišče odločiti na podlagi obstoječe/ustaljene sodne prakse (SEU in Vrhovnega sodišča).

12. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev niti kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o prekinitvi (2. točka 365. člena ZPP).

13. Z izpodbijanim sklepom postopek ni bil končan, zato se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Če sodišče države članice tega ne bi storilo (in bi namesto tega postavilo predhodno vprašanje v vsaki posamezni zadevi), bi lahko SEU zavoljo procesne ekonomije določilo eno vodilno zadevo, v drugih pa bi odločanje odložilo do njene rešitve.
² Tako npr. sodbe SEU C-561/19 z dne 6. 10. 2021 (Consorzio Italian Management, Catania Multiervizi SpA), 37. točka, C-323/18 z dne 3. 3. 2020 (Tesco-Global Áruházak Zrt.), 46. točka inC-569/16 in C-570/16 z dne 6. 11. 2018 (Bauer in Willmeroth), 21. točka.