VSLJ Sodba II Cp 991/2025

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožnik je dolžan v 15 dneh tožencema povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, (1.) da sta toženca dolžna vzpostaviti prejšnje stanje na severozahodnem delu objekta stanovanjske hiše na naslovu A., da odstranita novo postavljeni zunanje pokrito stopnišče in tožniku omogočita izvrševanje solastninske pravice ter se v bodoče vzdržita takih in podobnih ravnanj; (2.) da sta toženca dolžna s podstrešja iste nepremičnine odstraniti ves material: stekleno volno, preproge in podobno, ter omogočiti tožniku nemoteno izvrševanje solastninske pravice na podstrešju, ki ga ima ta v izključni uporabi, ter se v bodoče vzdržati takih in podobnih ravnanj; (3.) da sta toženca dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške. Poleg tega je (II.) tožniku naložilo, da tožencema povrne njune pravdne stroške 1.004,01 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pravočasni pritožbi zoper sodbo tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

   Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zapisalo, da je bila lesena ograja tožencev poškodovana v neurju, saj takih navedb ni podala nobena stranka. Toženca sta se samovoljno odločila zamenjati ograjo z vetrolovom in tožnik s tem ni bil seznanjen. Vetrolov posega v solastnino tožnika, saj je privit v fasado stanovanjske hiše. Tožnik je bil seznanjen s postavitvijo šele, ko so delavci začeli z delom in je takoj zatem zahteval prenehanje z deli in umik že postavljenega. S tem je jasno izrazil nestrinjanje s postavitvijo vetrolova.

   Tožnik opozarja na 67. Stvarnopravnega zakonika² (v nadaljevanju: SPZ), ki govori o poslih v zvezi z rednim upravljanjem in poslih, ki te presegajo. Tožnik je lastnik 2/3 nepremičnine, zato bi morala toženca za vsak poseg pridobiti njegovo soglasje. Stališče sodišča, da v obravnavanem primeru soglasje ni potrebno, je v nasprotju z materialnim pravom.

   Nadalje opozarja, da ni res, da je vetrolov pritrjen na iste nosilce kot lesena ograja, le da so ti višji, ter da je pritrjen na fasado na istih mestih, kot prej lesena ograja. S fotografij je namreč razvidno, da se vetrolov začne kak meter prej kot se je nekdaj začela ograja; ta del ni potreben, je pa z njim tožena stranka zaprla tožniku dostop do vrta. Ni res, da vetrolov ni širši od prejšnje ograje. Sodišče se v zvezi s tem ni opredelilo do fotografij 3 in 4, kjer je jasno vidno, da vetrolov presega 1 m. Fotografiji 6a in 7 prikazujeta stanje na delu, kjer prej ni bilo lesene ograje, v preostalem delu je vetrolov širši in drugih dimenzij kot prejšnja lesena ograja. Tožnik zato ne razume ugotovitev, da postavitev vetrolova ne predstavlja protipravnega ravnanja tožencev. Postavljen je le zaradi nagajanja tožniku. Poleg tega povzroča pleksi profil škodo na lesu brunarice, saj prihaja med pleksijem in leseno steno do zastajanja vlage. Tožnik zatrjuje, da ni res, da lahko še vedno odvije vodovodno cev, saj do nje ne more priti, ker je od vetrolova odmaknjena manj kot 1 mm in se je zato ne da odviti. Če bi jo želel odviti, bi zagotovo poškodoval pleksi steklo. Nadalje navaja, da je pas 1 m okrog hiše skupna last pravdnih strank, ki se uporablja za dostop do hiše in vzdrževanje, zato lahko stranki po tem pasu tudi dostopata do svojega vrta. Zgrešeni so zaključki, da bi moral tožnik drugače urediti dostop do vrta, s tem je sodišče poseglo v že urejena razmerja med pravdnima strankama in preseglo meje odločanja v tem sporu.

   V zvezi s podstrešjem sodišče tožnik opozarja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je izpovedba tožencev bolj prepričljiva od njegove. Meni, da so napačni zaključki glede na podstrešju položene steklene volne, saj je bilo dogovorjeno, da se postavi na mestih, kjer je bila položena že pred tem, to pa je tam, kjer se les drži betona. Toženca sta namestila volno tudi tam, kjer je prej ni bilo, namestila pa sta še druge stvari, ki jih prej ni bilo. Ni res, da sega steklena volna le do višine tramov, saj sega do višine 0,5 m. Sodišče se ni opredelilo, če tožnik lahko dostopa do dimnika, do tja mora dostopati, saj ima tam zračnike. Tožnik ni dal soglasja za posege na podstrešju. Toženca bi morala dobiti tožnikovo soglasje za položitev steklene volne in drugega materiala, ki sedaj zaseda celotno podstrešje. Med tožnikovim prvim in drugim obiskom je nekdo posegel v podstrešje in tja namestil material, ki ga pred tem ni bilo. Z video posnetka, ki sta ga predložila toženca, ni vidno, da tožnik razmetava podstrešje.

3. V odgovoru na pritožbo toženca navajata, da vsako poseganje v lastninsko pravico ne pomeni protipravnega vznemirjanja, če ne doseže določene intenzivnosti in če ni ogroženo izvrševanje lastninske pravice. Predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju pravilno oprlo na 99. in 100. člen SPZ. Ob tem pa velja pritrditi v 3. točki povzetemu stališču odgovora na pritožbo. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS (VSRS) v zadevi II Ips 52/2024, namreč za uspeh z negatorno tožbo ne zadostuje obstoj vsakršnega posega v lastninsko pravico, ampak mora biti poseg takšen, da dosega stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih, glede na okoliščine konkretnega primera. Podobno je tudi stališče iz zadeve Višjega sodišča v Mariboru I Cp 843/2023, ki pravi, da vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini še nujno ne pomeni protipravnega vznemirjanja, ki bi upravičevalo sodno varstvo. Vsako pravno varstvo je lahko utemeljeno le v primeru, če je potrebno za varstvo varovanih dobrin. Pri tem morajo biti te dobrine okrnjene ali vsaj ogrožene. Takšno izhodišče je v skladu z načelom, da mora imetnik svojo pravico izvrševati v skladu z njenim namenom oziroma v okviru meje pravno zavarovanega upravičenja (prvi odstavek 12. člena SPZ). Poseg postane protipraven, ko doseže določeno intenzivnost in s tem predstavlja dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice. Temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče v tej zadevi.

6. Utemeljenost tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi je torej odvisna od odgovora na vprašanje ali sta bila posega tožencev v zvezi s postavitvijo vetrolova in zatrjevanimi posegi na podstrešju take narave, da dosegata stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih oz. če sta take intenzivnosti, da pomenita dejansko oviro za izvrševanje tožnikove (so)lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da posega nista take narave.

   O VETROLOVU:

7. Neutemeljeno je pritožbeno opozorilo, da nihče ni zatrjeval, da je bila lesena ograja poškodovana v neurju, saj sta toženca že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je bila ograja poškodovana v neurju 19. 7. 2023 in tudi predložila fotografije.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da zaradi dejstva, da je na drugi strani vetrolova (kot prej na drugi strani lesene ograje) nameščena tožnikova kovinska ograja, dimenzije sedanjega vetrolova ne morejo presegati dimenzij prejšnje ograje (s fotografij se vidi, da se vetrolov kovinske ograje ne dotika). Tudi glede višine vetrolova je ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna: v delu, kjer je bil že pred tem vhod v stanovanje tožencev, tožnik že pred postavitvijo vetrolova (ta je nameščen točno na tem delu) ni mogel izvrševati svojega solastniškega upravičenja, zato dejstvo, da je sedaj vetrolov višji od prejšnje lesene ograje, ne pomeni (novega oz. intenzivnejšega) posega v njegovo solastninsko pravico. Glede na vse je pravilen zaključek, da se zaradi postavitve vetrolova v ničemer ni spremenila tožnikova dotedanja uporaba nepremičnine.

9. Vodovodna cev (za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik do nje lahko še vedno dostopa, jo odvije in zamenja) je vidna na fotografiji na list št. 38. Res je malo prostora med steno vetrolova in cevjo, a vendar to v tem trenutku ne more pomeniti posega v solastninsko pravico tožnika, saj v uporabo vode vetrolov ne posega. Če in ko bo treba menjati cev, pa bosta toženca to dolžna omogočiti tožniku, če ne bo šlo z običajnimi posegi.

10. Glede tožnikovega dostopa na vrt je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je s fotografij (v prilogah A4: 1, 2, 4; B5: 6a, 7; B21) razvidno, da je na mestu, kjer sedaj zatrjuje, da ne more dostopati na vrt, tožnik že prej postavil ograjo, ob njej pa barako, smetnjake in različne svoje stvari. Sodišče je glede na ugotovljeno založenost prehoda verjelo tožencema, da tožnika nikoli nista videla, da bi uporabljal ta prehod na vrt. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča fotografije potrjujejo prepričljivost izpovedbe tožencev. Tožnik ima sicer prav, da lahko pas 1 m okrog hiše obe pravdni stranki uporabljata za dostop do vrta, a vendar sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni v ničemer poseglo v že urejena razmerja med pravdnima strankama. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja na še eno stališče VSRS iz sklepa II Ips 52/2024: "Pravilna uporaba 99. člena SPZ terja tudi presojo, ali sporni poseg v okoliščinah konkretnega primera sploh predstavlja oviro pri izvrševanju lastninske pravice oziroma protipravno vznemirjanje lastninske pravice. Med takšne okoliščine spada tudi časovni vidik in ravnanje stranke pred vložitvijo tožbe." Ena od okoliščin konkretnega primera je tudi ugotovitev, da spornega prehoda na vrt tožnik že pred postavijo vetrolova zaradi razlogov na njegovi strani ni uporabljal, zaradi česar postavitev vetrolova tudi s tega vidika ne posega v njegovo solastninsko pravico.

11. Tudi trditve o škodi, ki se dela tožniku na lesu brunarice zaradi vetrolova, ne vplivajo na pravilnost odločitve. Morebitna tožnikova škoda bo lahko kvečjemu predmet kakšnega kasnejšega postopka, na vprašanje vznemirjanja lastninske pravice pa ne vpliva.

    O PODSTREŠJU:

12. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da je izpovedba tožencev glede podstrešja bolj prepričljiva od tožnikove. Razloge je pojasnilo v drugem odstavku obrazložitve na 9. strani sodbe. S predloženih fotografij (B13, B17 in B23) je namreč razvidno, da je bila že pred neurjem steklena volna položena po celotni površini podstrešja do višine tramov, ležečih na tleh, nanje pa so bile zaradi pohodnosti položene deske. Če je bilo tako pred neurjem, ni logike, da bi moralo biti po neurju, po popravilu poškodovanega ostrešja, drugače. Tožnik trdi nasprotno: da je bila pred neurjem steklena volna položena le tam, kjer se les dotika betona, vendar tega omenjene fotografije ne potrjujejo. O stekleni volni govori tudi dogovor pravdnih strank (priloga B7) o sanaciji po neurju, kjer pa ni določeno, kam točno se bo položila steklena volna. Logično je, da se sanacija naredi tako, kot je bilo stanje pred tem - če pa bi bil dogovor, da se bo toplotno izoliralo podstrešje manj oz. drugače, kot je bilo pred tem, pa bi to moralo biti posebej razvidno iz dogovora. V nasprotnem primeru je (brez kakšnega drugačnega dogovora) logično, da se steklena volna namesti na način, kot je bilo to pred neurjem.

13. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikove pripombe, da steklena volna na podstrešju sega do višine 0,5 m. To je ugotovilo na podlagi fotografij 7 in 8 na prilogi A8. Prav tako je (z ogledom posnetka v prilogi B24 in fotografij 5 in 6 v prilogi A8) ugotovilo, da je tožnik potem, ko je šel na podstrešje, razmetal in privzdignil na novo položeno stekleno volno in deske ter da je očitno šele po tem posegu prišlo do očitanega razdejanja na podstrešju.

14. Tožnik v zvezi s tem v pritožbi navaja, da se s posnetka ne vidi, da premetava stekleno volno. Pomembno je, da je sodišče ugotovilo, da so stekleno volno na podstrešje ob sanaciji položili krovci in da toženca sploh nimata nobene možnosti dostopati do podstrešja, saj ima ključ lopute, ki predstavlja edini dostop na podstrešje, tožnik. Očitno je torej, da toženca na podstrešje ne moreta dostopati in tam karkoli spreminjati (zato tudi ne moreta česar koli tja odlagati). Edini poseg na podstrešje je tožnikov, ki je dokumentiran na posnetku v prilogi B24. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da je edino takrat lahko prišlo do stanja, na katero opozarja tožnik. Ker toženca nista namestila steklene volne višje kot so leseni tramovi na tleh podstrešja in v ničemer nista spremenila prejšnjega stanja podstrešja, tudi nista preprečila tožniku, da dostopa do zračnikov na dimniku.

15. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Je pa na podlagi iste določbe dolžan tožencema povrniti stroške, ki sta jih imela z vložitvijo obrazloženega odgovora na pritožbo: 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 279,99 EUR. Ker so stroški pregleda dokumentacije in posveta stranke zajeti v strošku sestave vloge, jih pritožbeno sodišče tožencema ni priznalo.

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.
² Uradni list RS,št. 87/02, s spremembami.