VSRS Sklep X DoR 45/2026-5

1. Predlog se zavrže.

1. Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Novi Gorici (v nadaljevanju Upravno sodišče), je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo, vloženo zoper odločbo Urada za prostorski razvoj in nepremičnine Mestne občine Koper, št. 427‑28/2021-11 z dne 6. 5. 2021. S to odločbo je navedeni organ tožnici kot investitorki v zvezi z gradnjo objekta "Ureditev delavnic s pisarniškimi enotami za vzdrževalce v skladišču 23L" na zemljišču s parc. št. 574/2 k. o. ..., na podlagi drugega odstavka 220. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) in 8. člena Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o odmeri in izračunu komunalnega prispevka na območju Mestne občine Koper (v nadaljevanju Odlok) odmeril komunalni prispevek v višini 8.070,77 EUR. Obravnavani objekt se priključuje oziroma ima možnost uporabe vodovodnega omrežja, kanalizacijskega omrežja, cestnega omrežja (5. oskrbno območje), javnih površin in ravnanja z odpadki.

2. V obrazložitvi pravnomočne sodbe je Upravno sodišče pritrdilo tožnici, da je tovrstni objekt (rekonstrukcija in sprememba namembnosti obstoječega objekta- hale (skladišča) 23L na parc. št. 574/2 k. o. ..., v delavnice s pisarniškimi enotami za vzdrževalce v tem objektu) del gospodarske javne infrastrukture, kar pa ni razlog za oprostitev plačila komunalnega prispevka na podlagi prvega odstavka 226. člena ZUreP-2. Zakonodajalec je besedo "oziroma" v navedeni določbi uporabil z namenom pojasniti, da so plačila komunalne opreme oproščeni tisti objekti javne gospodarske infrastrukture, ki komunalne opreme ne potrebujejo oziroma je ne uporabljajo. Glede tega pa je zmotna tožničina razlaga, da naj bi se na komunalno opremo priključil le objekt, ki se neposredno priključuje nanjo, ne pa tudi objekt, ki se nanjo priključuje preko internega priključka. Kar zadeva odpadke, je ravnanje z njimi obvezna lokalna gospodarska javna služba, ki se izvaja na celotnem območju toženke. Priključek v tem primeru ne pomeni, da se objekt priključi na ravnanje z odpadki, ampak da je vsem objektom v občini (tudi tožničinemu) omogočena uporaba infrastrukture oziroma komunalne opreme za izvajanje te gospodarske javne službe s tem, da se njihovi odpadki v prvi fazi cikla njihove nadaljnje predelave oziroma odstranitve zbirajo v zbirnih centrih. Sodišče je zavrnilo tudi možnost oprostitve plačila komunalnega prispevka na podlagi 45. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), po katerem se komunalnega prispevka ne plača za gradnjo gospodarske javne infrastrukture, saj je ta po 5. točki prvega odstavka 179. člena ZUreP-1 z dnem uveljavitve tega zakona prenehal veljati, po drugem odstavku istega člena pa se je tudi prenehal uporabljati z dnem uveljavitve predpisa iz drugega odstavka 146. člena tega zakona. Odlok torej iz tega razloga ni nezakonit. Prav tako navedeni odlok ni nezakonit, ker občina še ni sprejela OPN, saj slednji ni pogoj za sprejem predpisa, ki se nanaša na obstoječo komunalno opremo, pri čemer se tožnica neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, saj ne gre za primerljive zadeve. Za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo tudi ni bistveno, da je območje, kjer se nahaja nameravani objekt, urejeno z državnim prostorskim načrtom. Upravno sodišče je zavrnilo tudi očitek, da naj bi bile vrednosti obstoječe infrastrukture v Odloku in njegovih podlagah določene pavšalno in arbitrarno, saj so v elaboratu, ki je strokovna podlaga za pripravo in sprejem odloka, navedene ocenjene vrednosti pojasnjene do te mere, da jih je mogoče preveriti. Tožnici je bilo torej omogočeno, da bi določno ugovarjala nesorazmernost v elaboratu navedenih vrednosti, vendar konkretnih ugovorov, zakaj naj bi bila cena na enoto mere previsoka, ne navaja, ampak le posplošeno navaja, da ni dejanska oziroma prava, da je posplošena in arbitrarna.

3. Tožnica (v nadaljevanju predlagateljica) je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in predlagala, naj jo dopusti zaradi enajstih¹ pomembnih pravnih vprašanj. Pomembnost predlaganih vprašanj utemeljuje z višino plačanih komunalnih prispevkov, neenotno prakso Upravnega sodišča ter z odstopom od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Širšo pomembnost 2. do 8., 10. in 11. predlaganega vprašanja dodatno utemeljuje z dejstvom, da se ta nanašajo na vprašanje (ne)dopustnosti odmere komunalnega prispevka za vse infrastrukturne objekte. Pri 5., 8. in 9. vprašanju izpostavlja, da se odgovori nanje nanašajo na vse zavezance za plačilo komunalnega prispevka na območju toženke. Pomen zagotavljanja pravice do sodnega varstva, kar problematizira pri 1. predlaganem vprašanju, pa izpostavlja še zlasti v luči vse večjega pritiska, da ima hitrost reševanja zadev prednost pred drugimi načeli v postopku.

4. Predlog ni popoln.

5. V skladu s četrtim odstavkom 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če stranka ne ravna po navedenem odstavku, se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek istega člena).

6. Iz teh določb izhaja, da mora predlagatelj za formalno popolnost predloga ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367.a člen ZPP).² Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način.³ Obravnavani predlog temu ne zadosti.

7. Kot prvo, v predlogu izpostavljena vprašanja bodisi niso natančna in konkretna, bodisi iz obrazložitve predloga, v katerem predlagateljica predvsem ponavlja tožbene navedbe, do katerih se je Upravno sodišče obširno opredelilo, ni razvidno, zakaj so stališča sodišča napačna in katero pravno pravilo je bilo z njimi kršeno.

8. Tako predlagateljica v zvezi s prvim vprašanjem zatrjuje kršitev pravice do naravnega sodnika in poseg v pravico do sodnega varstva, torej kršitev drugega odstavka 23. člena Ustave, pri tem pa ne navede natančno in konkretno, katero pravilo v obravnavani zadevi ni bilo spoštovano, s tem ko so deli obrazložitev v sedmih sodbah, ki jih je izdalo šest različnih sodnikov v bistveno (pravno in dejansko) enakih zadevah iste predlagateljice in očitno v zvezi z enakimi tožbenimi ugovori, dobesedno enaki. Predlagateljica zatrjevano kršitev utemeljuje s sklicevanjem na del obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up‑97/20-27 z dne 4. 4. 2024, vendar je s to odločbo Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo zaradi kršitve 22. člena Ustave, zatrjevane kršitve 23. člena Ustave pa ni presojalo.⁴ Za presojo v obravnavni zadevi sta nerelevantni tudi v nadaljevanju predloga citirani odločbi Up-365/05-16 z dne 6. 7. 2006 in U‑I‑209/93 z dne 23. 2. 1995.⁵ Predlagateljica tudi sicer ni konkretna in natančna pri opisovanju kršitve, s katero naj bi bila obremenjena izpodbijana sodba, iz razloga, ker naj bi se v razlogih (dobesedno) ujemala z razlogi sodb, ki so bile izdane v mesecu oktobru oziroma novembru 2025, torej že več mesecev pred izpodbijano sodbo. Sama namreč navaja, da je bilo "skoraj hkrati izdanih več sodb, katerih obrazložitve so bile dobesedno enake, čeprav so odločali različni sodniki...", kar pa je v nasprotju s trditvijo v vprašanju, da naj bi šlo za istočasno sojenje. Drugo vprašanje ni konkretno, saj se nanaša na razlago, ki je v izpodbijani sodbi ni. Upravno sodišče je namreč uporabi besede "oziroma" v prvem odstavku 226. člena ZUreP-2 pripisalo pojasnilni pomen (v smislu dopolnitve, dodatne pojasnitve prej navedenega), ne pa pomena veznika (in, ali). Posledično je v predlogu izostala navedba, zakaj je tako razumevanje sodišča napačno. Enako velja za peto vprašanje, za katerega na podlagi obrazložitve ni mogoče ugotoviti, na kateri odgovor v izpodbijani sodbi se nanaša. Če pa sodišče določenega pravnega vprašanja v sodbi ni obravnavalo, ga ni moglo rešiti ne zakonito ne nezakonito in ni prekršilo nobenega pravnega pravila. V zvezi s tretjim, četrtim in šestim vprašanjem (povezanih z oprostitvijo plačila komunalnega prispevka ter veljavnostjo oprostitve iz 45. člena ZSZ) predlagateljica v predlogu le vztraja na stališčih, ki jih je Upravno sodišče že zavrnilo. Ni pa kratke obrazložitve, zakaj je ta presoja napačna. Enaka pomanjkljivost je ugotovljena tudi pri sedmem in osmem vprašanju (nanašata se na dopustnost odmere komunalnega prispevka glede za obstoječo komunalno opremo brez sprejema OPN) ter pri devetem in desetem vprašanju (z njima predlagateljica problematizira previsoke zneske v Odloku oziroma nasprotuje odmeri komunalnega prispevka za ravnanje z odpadki), kjer le ponavlja navedbe, s katerimi ni uspela pred Upravnim sodiščem, ne da bi navedla, zakaj so stališča sodišča napačna. V zvezi z enajstim vprašanjem predlagateljica v predlogu trdi, da bi morala toženka odmeriti komunalni prispevek po 15. členu Odloka zaradi spremembe zmogljivosti ali spremembe namembnosti objekta, in ne po 8. členu Odloka. Vendar pa iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi predlagateljica v upravnem sporu takšno stališče sploh uveljavljala oziroma da bi že pred vložitvijo predloga za dopustitev revizije problematizirala odmero komunalnega prispevka na podlagi 8. člena Odloka. Predlagateljica v predlogu ne vzpostavi jasne povezave navedenega vprašanja s katerim od stališč v izpodbijani sodbi in tudi ne navede, zakaj naj bi bilo to stališče napačno. Navedena pomanjkljivost je še toliko bolj očitna tudi zato, ker iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, da bi se sodišče s temi vprašanji sploh ukvarjalo in sprejemalo stališča.

9. Kot drugo, predlagateljica objektivno pomembnost vprašanj utemeljuje z navedbo, da naj bi se izpodbijana sodba bistveno razlikovala od odločitev v zadevah I U 1446/2018, III U 170/2017, III U 171/2017, III U 226/2020, III U 263/2020, vendar zatrjevane neenotne sodne prakse ne izkaže na zahtevani način. Pri zadevah III U 170/2017 in III U 171/2017 namreč navaja le opravilne številke zadev in okoliščino, da je sodišče v navedenih zadevah tožbam ugodilo in zadeve vrnilo v ponovni postopek toženki, pri zadevah I U 1446/2018, III U 226/2020 in III U 263/2020 sicer povzame del njihove obrazložitve, vendar pa v nobenem primeru ne opravi natančne in konkretne primerjave sodb glede pravnega in dejanskega stanja in tako ne izkaže, da bi Upravno sodišče ob bistveno primerljivem dejanskem in pravnem stanju odločilo drugače. Vrhovno sodišče še dodaja, da predlagateljica sicer izrecno zatrjuje, da naj bi sodišče v izpodbijani sodbi brez ustrezne argumentacije odstopilo od stališč, sprejetih v zadevah III U 263/2020⁶ in III U 226/2020,⁷ vendar pa iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja niti, da bi se Upravno sodišče ukvarjalo s problematiko klasifikacije objektov (in s tem povezane uporabe ustrezne uredbe) oziroma z vprašanjem morebitnega povečanja kapacitete priključevanja, niti da bi v tej zvezi sprejelo stališče, ki bi odstopalo od izpostavljenih stališč v citiranih zadevah. Tudi trditev o odstopu od stališč Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 498/2001 in I Up 857/2004 je le navržena brez opravljene natančne in konkretne primerjave zadev z obravnavano.

10. Ker predlog ne izpolnjuje predpisanih zahtev, ga je Vrhovno sodišče zavrglo (šesti odstavek 367.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

11. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Gre za vprašanja: 1. Ali je podana kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, če se odločitev različnih sodnikov, ki istočasno sodijo v različnih zadevah, ujema do te mere, da so bistveni deli obrazložitev sodb dobesedno enaki? 2. Ali se beseda "oziroma" v 226. členu ZUreP-2 uporablja kot "in" ali kot "ali"? 3. Ali je pogoj za oprostitev plačila komunalnega prispevka, da se gospodarska javna infrastruktura niti neposredno niti posredno ne priključuje na javno gospodarsko infrastrukturo? 4. Ali je določba 45. člena ZSZ veljavna in ali se uporablja pri odmeri komunalnega prispevka za pristaniško infrastrukturo? 5. Ali se tudi po prenehanju veljavnosti ZPNačrt, pri uporabi Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o odmeri in izračunu komunalnega prispevka na območju Mestne občine Koper (Uradni list RS, št. 70/19), ki je bil izdan na podlagi ZPNačrt, uporablja pravni okvir, ki izhaja iz ZPNačrt, vključno z oprostitvami plačila komunalnega prispevka, ki jih je določal ZPNačrt? 6. Ali je pristaniška infrastruktura oproščena plačila komunalnega prispevka? 7. Ali je dopustna odmera komunalnega prispevka za objekte, ki se nahajajo na območju, ki ga ne ureja občinski prostorski načrt, pač pa ga ureja le državni prostorski načrt? 8. Ali je dopustna odmera komunalnega prispevka, čeprav še ni bil sprejet občinski prostorski načrt oziroma niso bila z občinskim prostorskim načrtom določena oskrbna območja? 9. Ali je Odlok o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o odmeri in izračunu komunalnega prispevka na območju Mestne občine Koper (Uradni list RS, št. 70/19) zakonit, čeprav ne izhaja iz dejanskih stroškov dejanske komunalne opreme na območju Luke Koper? 10. Ali je dopustno odmerjati komunalni prispevek za ravnanje z odpadki? 11. Ali se pri odmeri komunalnega prispevka upošteva, da so na območju že zgrajeni objekti, tako da se z novo gradnjo spreminja le obseg priključevanja?
² Sklepi Vrhovnega sodišča X DoR 204/2021 z dne 16. 3. 2022, III DoR 1/2023 z dne 15. 2. 2023, III DoR 58/2022 z dne 14. 6. 2022 in drugi.
³ Glej npr. sklep X DoR 67/2025 z dne 19. 11. 2025.
⁴ Primerjaj s 23. točko obrazložitve odločbe. Tudi sicer gre za v bistvenem drugačno dejansko stanje: pritožnica je namreč v citirani zadevi sodišču prve stopnje očitala, da naj bi v obrazložitev svojega sklepa (s katerim je zavrnilo njen predlog za obnovo postopka) dobesedno prepisalo trditve tožene stranke iz njene vloge in naj se pri tem ne bi opredelilo do pritožničinih trditev.
⁵ Prva se nanaša na namen določbe drugega odstavka 23. člena Ustave z vidika onemogočanja vpliva sodišča in vsakega drugega organa na izbiro sodnika v posamezni zadevi (česar predlagateljica v konkretni zadevi ne zatrjuje). Druga pa na vprašanje odločitve o predlogu za izločitev sodnika in s tem povezane pravice do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena Ustave (pritožnik je ob vložitvi pritožbe zoper prvostopenjski sklep zahteval izločitev ene od višjih sodnic; pri izdaji sklepa višjega sodišča pa je sodelovala prav sodnica, katere izločitev je predlagal pritožnik, ne da bi bil predhodno izdan sklep predsednika sodišča o zavrnitvi predloga za njeno izločitev).
⁶ Glede vprašanja, katera uredba (Uredba o razvrščanju ali Uredba o programu opremljanja stavbnih zemljišč) se uporablja pri obveznosti plačila komunalnega prispevka. Konkretno predlagateljica trdi, da naj bi sodišče potrdilo odmero komunalnega prispevka s tem, da naj bi šlo za objekte CC-SI 12740 "Druge nestanovanjske stavbe", se pravi uvrstitev po Uredbi o razvrščanju in ne po Uredbi o programu opremljanja stavbnih zemljišč.
⁷ Trdi, da je komunalni prispevek v obravnavanem primeru obračunan napačno, saj temelji na 8. členu Odloka, ki ureja novo priključevanje objekta na obstoječo komunalno opremo, čeprav gre lahko le za povečanje kapacitete priključevanja, preko posrednega priključevanja, torej uporabo 15. člena Odloka, kot je ugotovilo sodišče v zadevi III U 226/2020.