VSRS Sklep Cp 13/2026

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1. S tožbo, vloženo 21. 9. 2023, tožnika zahtevata ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb, sklenjenih v februarju 2008, z odplačilno dobo 15 let, ter plačilo 16.661,48 EUR in 16.274,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega plačila.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF, št. PT01 262715010 z dne 11. 2. 2008 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, sklenjenih v obliki Notarskega zapisa, opr. št. SV 106/2008 z dne 26. 2. 2008, ter Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF, št. ..., z dne 11. 2. 2008 (I. točka). Toženko je zavezalo, da tožnikoma plača 16.433,60 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe (II. točka), v presežku glede 227,88 EUR pa tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka). Toženko je zavezalo, da tožnikoma plača še 16.274,68 v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe (IV. točka). Nazadnje je toženki naložilo, da tožnikoma v roku 15 dni povrne njune pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (V. točka).

3. Višje sodišče je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek do odločitve Sodišča Evropske unije (SEU) o predhodnem vprašanju glede razlage člena 3(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, ki ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 (zadeva C-795/25 pred SEU).

4. Tožnika v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavljata bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in kršitve ustavnih pravic. Navajata, da je izpodbijani sklep nezakonit zaradi zlorabe instituta prekinitve postopka, samovoljnega in nesorazmernega posega v pravico do sodnega varstva, zmotne uporabe 113.a člena Zakona o sodiščih (ZS), kršitve 23. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) ter kršitve načela učinkovitosti in odvračalnega učinka prava EU.

   Menita, da izpodbijani sklep predstavlja zlorabo instituta prekinitve postopka. Institut prekinitve postopka je izjema, namenjen reševanju nujnih procesnih situacij, ne pa orodje za sistemsko odlaganje odločanja v množičnih sporih. Poudarjata, da višje sodišče ni sámo postavilo predhodnega vprašanja v konkretni zadevi in ni pravno zavezano čakati na odločitev v drugi zadevi, a je postopek vseeno prekinilo zgolj zato, ker je isto sodišče v drugi zadevi sprožilo postopek pred SEU. Nadalje menita, da je že samo predhodno vprašanje SEU zloraba procesnih pravic; gre za primer acte éclairé, pri katerem merila presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev, razlaga pojmov znatno neravnotežje, dobra vera in preglednost ter posebna obravnava valutnih klavzul v potrošniških kreditih ne predstavljajo več odprtega pravnega vprašanja, temveč ustaljeno pravo EU. Zato ni namenjeno zagotavljanju enotne razlage prava EU, temveč ima učinek odlašanja odločanja v množičnih potrošniških sporih, kar nasprotuje 23. členu Ustave, 6. členu EKČP ter načelu učinkovitosti in odvračilnega učinka prava EU. Ne obstaja noben resen in objektiven dvom, ki bi utemeljeval novo predhodno vprašanje; gre za nedopustno ponavljanje že odgovorjenih vprašanj, ki se vsebinsko ne razlikujejo od tistih, o katerih je SEU odločilo v zadevah C-26/13 (Kásler), C-186/16 (Andriciuc), C-118/17 (Dunai), C-776/19 do C-782/19 (Paribas), C-520/21, itd. Objektivni pogoji za predhodno vprašanje v C-795/25 niso izpolnjeni, prekinitev pa temelji na njem. Zato je izpodbijani sklep arbitraren.

   Prekinitev nima legitimnega cilja in je očitno nesorazmerna. Izpodbijani sklep ne zasleduje nobenega ustavno dopustnega cilja, saj pravno vprašanje nepoštenosti valutne klavzule ni novo, merila presoje po 3(1) členu Direktive 93/13/EGS pa so že ustaljena. Opozarjata, da nacionalno sodišče nima avtomatične dolžnosti postavitve predhodnega vprašanja, sploh ne v zadevi, kot je obravnavana, ko je pravilna uporaba prava EU jasna oziroma tako očitna, da ne dopušča nikakršnega dvoma. Po njunem mnenju bi sodišče lahko in moralo odločiti na podlagi obstoječe sodne prakse SEU in po potrebi svojo odločitev kasneje uskladiti z novo razlago.

   Sodišču očitata napačno uporabo 113.a člena ZS. Ta sodnikom ne daje podlage za avtomatično prekinjanje vseh primerljivih zadev niti za ustvarjanje prakse, po kateri se sodno odločanje sistematično odlaga do vsake nove razlage SEU. Če bi bilo to dopustno, bi to pomenilo, da lahko sodišča neodločanje legitimirajo sama s seboj in da se potrošniški spori za nedoločen čas prekinejo, kar je nevaren precedens.

   Sodišču očitata, da je z izpodbijanim sklepom kršilo načelo enakosti orožij in kontradiktornosti postopka, kar predstavlja kršitev 14. in 22. člena Ustave ter 6. člena EKČP. S prekinitvijo postopka se ruši ravnotežje oziroma ustvarja procesno asimetrijo; banka ohranja ekonomski in procesni status quo, potrošnik pa nosi breme odlašanja brez procesne protiuteži. Problematično se jima zdi, da je postopek prekinjen zaradi procesnega ravnanja (postavitve predhodnega vprašanja na SEU) sodišča v drugi zadevi, brez možnosti učinkovitega procesnega ugovora; tožnika nista imela nobenega vpliva na njegovo postavitev, vsebino ali časovno dinamiko. To pomeni odvzemanje procesnega glasu eni stranki, kar je nezdružljivo z načelom enakosti orožij.

   Skleneta, da gre za arbitrarnost kot skrajno obliko kršitve enakosti, ker prekinitev temelji na že odgovorjenih vprašanjih, tožnika pa nimata realne možnosti vpliva ali pospešitve postopka. S tem jima je odvzeta možnost učinkovitega sodnega varstva, banka pa je v privilegiranem položaju.

   Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi in višjemu sodišču naloži nadaljevanje pritožbenega postopka. Priglašata stroške sestave te pritožbe.

5. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Višje sodišče je prekinilo pritožbeni postopek, ker je po njegovi presoji odločitev v obravnavani zadevi, v kateri je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava EU, kot ga je že postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025. Ob tem je smiselno uporabilo tretji odstavek 113.a člena ZS in tretji odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS).

8. V skladu s 113.a členom ZS lahko sodišče v primeru, ko je odločitev odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede veljavnosti ali razlage prava EU, izda sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje SEU, postopek pa - ob smiselni uporabi pravil Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o prekinitvi postopka - prekine do prejema predhodne odločbe. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo sámo reševalo predhodnega vprašanja.

9. Glede na to, da sme predhodno vprašanje postaviti tudi višje sodišče (prvi odstavek 113.a člena ZS), da ga je pred njim postavilo že isto sodišče v podobni zadevi, da je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno (čemur tožnik ne oporeka), da je tudi odločitev v obravnavani zadevi odvisna od že postavljenega vprašanja glede razlage prava EU in da sodba SEU oziroma njegova razlaga prava EU zavezuje vsa sodišča, je po presoji Vrhovnega sodišča v analogni uporabi 113.a člena ZS in smiselni uporabi pooblastila iz 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP zaradi razmerja prejudicialnosti podana podlaga za prekinitev postopka do odločitve SEU o tem vprašanju, ne da bi višje sodišče tudi samo pri SEU vložilo predlog za predhodno odločanje.¹

10. Višje sodišče je bilo prosto pri izbiri med enakovrednima možnostma (z vidika učinkovitega delovanja mehanizma predhodnega odločanja): ali bo sámo zastavilo predhodno vprašanje in zato prekinilo postopek ali bo zgolj prekinilo postopek do odločitve SEU o istem vprašanju v istovrstni zadevi. Pri obravnavani prekinitvi postopka gre namreč v resnici za naknadno pridružitev (vodilni) zadevi, v kateri je bilo zastavljeno vprašanje, in ima tako isti učinek, kot če bi višje sodišče prekinilo postopek v svoji zadevi in sámo zastavilo SEU predhodno vprašanje. Le da njegovo ravnanje obenem prispeva k procesni ekonomiji oziroma je skladna z načelom ekonomičnosti postopka tako pred sodišči v državah članicah kot SEU.² Ključno je, da takšno ravnanje sodišča ne poslabša strankinega položaja.

11. Vprašanje upravičenosti postavitve predhodnega vprašanja v predhodni zadevi I Cp 246/2025 in v okviru tega njegove vsebinske ustreznosti, čemur tožnik posveti dobršen del pritožbe, ni predmet tega pritožbenega postopka, temveč bo izključno predmet predhodnega odločanja pred SEU (prvi odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije). Na pritožbeno stališče, da ne gre za novo vprašanje oziroma gre za acte éclairé, Vrhovno sodišče odgovarja le na načelni ravni: kljub obstoju sodne prakse, ki rešuje zadevno pravno vprašanje, se sme sodišče države članice obrniti na SEU, če meni, da je to primerno, okoliščina, da so bile določbe, glede katerih zaproša za razlago, že razložene, pa ni ovira, da SEU ne sprejme nove odločitve.³

12. Z vidika preizkusa izpodbijanega sklepa o prekinitvi zaradi postavitve predhodnega vprašanja je bistveno, da je v tej zadevi višje sodišče ocenilo, da je odločitev odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava EU, kot ga je že postavilo isto sodišče v zadevi I Cp 246/2025, da bo odločitev o njem pravno zavezujoča za predložitveno sodišče (šesti odstavek 113.a člena ZS) in bodo druga sodišča morala upoštevati sprejeto razlago prava EU v vseh sorodnih zadevah. Stališče je utemeljeno z razumnimi argumenti in ni arbitrarno.

13. Glede na navedeno je prekinitev zakonita - vpeta na ustrezno zakonsko podlago. Ni nedoločna niti časovno neomejena; sodišče je v izreku določilo, da bo trajala do odločitve SEU v postopku predhodnega odločanja (C-795/25).

14. Slednjič, izpodbijani sklep ne krši ustavne pravice tožnikov do enakega varstva pravic in njenega najpomembnejšega odtenka - pravice do izjave, varovane v 22. členu Ustave, kakor tudi ne 6. člena EKČP.

15. Postavitev predhodnega vprašanja (ki je neločljivo povezana z oblikovanjem zgornje premise sodniškega silogizma) je sredstvo v rokah sodišča in ne stranke. To pomeni, da je sodišče avtonomno (neodvisno od strankine volje) pri odločitvi, ali, kdaj in glede česa bo postavilo predhodno vprašanje SEU. Če se odloči postaviti vprašanje in prekiniti postopek, mu o svoji nameri ni treba seznaniti stranke niti ji ni dolžno dati možnosti, da se izreče o tem. Zato je zmotno prepričanje pritožnikov, da bi bila v ugodnejšem položaju (z njunimi besedami: bi imela učinkovitejši procesni ugovor), če bi višje sodišče v obravnavani zadevi postavilo predhodno vprašanje na SEU in zato prekinilo postopek. Vrhovno sodišče še dodaja, da je to pritožbeno stališče v opreki s siceršnjo pritožbeno tezo, da postavitev predhodnega vprašanja ni potrebna oziroma predstavlja zlorabo procesnih pravic oziroma instituta iz 267. člena PDEU, in da bi moralo višje sodišče odločiti na podlagi obstoječe/ustaljene sodne prakse (SEU in Vrhovnega sodišča).

16. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev niti kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o prekinitvi (2. točka 365. člena ZPP).

17. Z izpodbijanim sklepom postopek ni bil končan, zato se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj npr. sklep o prekinitvi postopka odločanja o ustavni pritožbi Up-1273/23-12 z dne 2. 10. 2025 do odločitve SEU v zadevi Svema Trade, C-567/24 o predhodnem vprašanju, ki ga je postavilo Okrožno sodišče v Ljubljani, in sklep o prekinitvi postopka za oceno ustavnosti U-I-65/13-16 z dne 26. 9. 2013 do odločitve SEU v zadevah C-293/12 in C-594/12 o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo irsko višje sodišče v prvem primeru oziroma avstrijsko ustavno sodišče v drugem primeru.
² Če sodišče države članice tega ne bi storilo (in bi namesto tega postavilo predhodno vprašanje v vsaki posamezni zadevi), bi lahko SEU zavoljo procesne ekonomije določilo eno vodilno zadevo, v drugih pa bi odločanje odložilo do njene rešitve.
³ Tako npr. sodbe SEU C-561/19 z dne 6. 10. 2021 (Consorzio Italian Management, Catania Multiervizi SpA), 37. točka, C-323/18 z dne 3. 3. 2020 (Tesco-Global Áruházak Zrt.), 46. točka in C-569/16 in C-570/16 z dne 6. 11. 2018 (Bauer in Willmeroth), 21. točka.