VSLJ Sklep II Cp 897/2025

• Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (1) ugotovilo obseg zapuščine, ki jo sestavljata osebni avtomobil znamke Ford Focus / 1.6, ident. št. ..., letnik 2001, in osebni avtomobil znamke Audi A3 / 1.6, ident. št. ..., letnik 1997, oba odjavljena iz prometa, (2) sklenilo, da zapuščina postane last Republike Slovenije in (3) pristojnemu upravnemu organu naložilo, da po pravnomočnosti sklepa Republiki Sloveniji omogoči razpolaganje z zapustnikovima voziloma.

2. Zoper izpodbijani sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje Republika Slovenija. Predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

   Meni, da je treba pred sklepom o izročitvi premoženja zanesljivo ugotoviti, ali in kje premoženje obstaja, saj neobstoječa zapuščina ne more preiti na pravne naslednike. Sklicuje se na sklepa VSL I Cp 192/2015 in VSL III Cp 1023/2016. Sodišče prve stopnje ni preverilo, kje se vozili nahajata, kdo ju hrani oziroma poseduje ključe in pripadajoče dokumente, niti ni pojasnilo, kako je preverilo, kje se vozili nahajata oziroma kdaj je vpogledalo v register vozil. Glede na to je možno, da vozili ne obstajata več.

   Sodišče prve stopnje tudi ni ravnalo po določbi 219. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), po kateri je treba v primeru zapuščine brez dedičev izdati sklep o izročitvi premoženja organu, pristojnemu za gospodarjenje s posamezno vrsto premoženja.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v zapuščinskem postopku na podlagi uradnih evidenc ugotovilo, da je bil zapustnik lastnik osebnega avtomobila znamke Ford Focus / 1.6, ident. št. ..., letnik 2001 in osebnega avtomobila znamke Audi A3 / 1.6, ident. št. ..., letnik 1997, in da so se vsi dediči dediščini odpovedali ter odločilo, da zapuščina postane last Republike Slovenije.

6. V zadevi je (v bistvenem) sporen obseg dolžnosti, ki jih ima sodišče pri izročitvi predmeta zapuščine brez dedičev RS. Pritožnica sodišču med drugim očita, da ni zanesljivo ugotovilo obstoja in lokacije dveh osebnih vozil v času izdaje sklepa in da je s tem ravnalo v nasprotju s stališčem sodne prakse.

7. O vprašanju, ali in v kakšni meri je zapuščinsko sodišče dolžno raziskovati in ugotavljati obstoj in nahajanje stvari, ki sodijo v zapuščino, in druge okoliščine, ki omogočajo izročitev predmetov zapuščine Republiki Sloveniji, je bilo stališče sodne prakse pritožbenih sodišč ob izdaji izpodbijanega sklepa in vložitvi pritožbi neenotno. Po seznanitvi s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 44/2024 z dne 15. 1. 2025 se je sodna praksa poenotila v stališču, da zapuščinsko sodišče ni dolžno ugotavljati, kje se nahaja stvar, ki sodi v zapuščino, in ugotavljati druge okoliščine, ki bodo omogočile izročitev stvari v upravljanje kaducitetni upravičenki. Prav tako ni pomembno, kaj se je dogajalo s stvarjo po zapustnikovi smrti. Kot je v navedeni odločbi navedlo že Vrhovno sodišče, do prehoda zapuščine brez dedičev na državo pride po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti. V sklepu o izročitvi sodišče to dejstvo le ugotovi.¹

8. Neutemeljeno je po navedenem pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa opraviti poizvedbe o tem, kje se nahajata vozili, njuni ključi in pripadajoči dokumenti. To breme je skladno z namenom kaducitete, tj. dokončne likvidacije zapustnikovih premoženjskih razmerij, naloženo pritožnici.

9. Sodišče je tudi dovolj zanesljivo ugotovilo obstoj spornih stvari v času zapustnikove smrti. Po podatkih javne evidence (E-RISK) sta vozili vpisani na ime zapustnika, kar skladno z 11. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV-1)² vzpostavlja domnevo lastništva.³ Takšna domneva velja, dokler ni z nasprotnimi konkretnimi navedbami ali dokazi uspešno izpodbita. Pritožnica v zvezi s tem zgolj posplošeno izraža dvom v obstoj vozil. Res je, da v času smrti zapustnika nobeno od obravnavanih osebnih vozil v javni evidenci ni bilo več vodeno kot registrirano vozilo, vendar pa to samo po sebi ne pomeni, da vozili ne obstajata več. Ob odsotnosti konkretnih navedb ali dokazov, da bi bili vozili pred smrtjo uničeni ali odsvojeni, pritožnica ni uspela izpodbiti domneve lastništva iz 11. točke prvega odstavka 3. člena ZMV-1.

10. Neutemeljen je tudi očitek o pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa, ker sodišče ni določilo organa, pristojnega za gospodarjenje s posamezno vrsto premoženja (219. čl. ZD). Sodišče je v skladu z 9. čl. ZD pravilno odločilo, da se zapuščina izroči Republiki Sloveniji. Določitev pristojnega organa ostaja v njeni domeni.

11. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

¹ Glej npr. sklep VSM I Cp 747/2024, sklep VSK I Cp 153/2025 in sklepe VSL I Cp 724/2024, I Cp 782/2024, I Cp 1709/2024 in I Cp 753/2025.
² 11. točka 3. člena ZMV-1 določa, da je lastnik vozila oseba, ki je kot taka vpisana v evidenci registriranih vozil.
³ Tako tudi VSL sklep I Cp 724/2024 z dne 18. 2. 2025.