VSRS Sklep I Up 84/2026

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 100. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedopusten zavrglo tožničin predlog za obnovo postopka, končanega s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča I U 168/2021-36 z dne 7. 7. 2023.

2. V razlogih izpodbijanega sklepa Upravno sodišče navaja, da tožnica zatrjuje nastop nove okoliščine, s katero se je seznanila šele po izdaji sodbe v obravnavani zadevi, in sicer da je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU) v sodbi C-715/23 z dne 10. 7. 2025 odločilo, da so lekarniške storitve gospodarska dejavnost. S tem se je po njenem mnenju spremenila pravna kvalifikacija ključnega dejstva. Za odprtje lekarne ni več potrebna koncesija, temveč licenca in izpolnjena objektivna merila. Upravno sodišče ugotavlja, da tožnica uveljavljala zakoniti razlog iz 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1, novo dejstvo pa je navedena sodba Sodišča EU.

3. Upravno sodišče je sklenilo, da že na prvi pogled navedena sodba Sodišča EU ne spada med dejanske okoliščine in dokaze. Njena vsebina o značaju lekarniške dejavnosti ni dejstvo, temveč razlaga materialnega prava - obrazložitev sodne odločbe po naravi stvari ni (novo) dejansko stanje. V tem pogledu sklicevanje na presojo Sodišča EU ne more voditi do obnove. Poudarilo je, da nepravilna uporaba materialnega prava že sama po sebi ni obnovitveni razlog in da je očitno, da si tožnica s predlogom prizadeva za drugačno pravno stališče Upravnega sodišča. Dodalo je še, da če je tožnica sodbo Sodišča EU štela le kot dokaz, je bila ta izdana po tem, ko se je sodni postopek končal, kar pomeni, da ni obstajala v času izdaje izpodbijane odločbe. Nov dokaz pa mora biti subjektivno nov, vendar objektivno star.

4. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da se dovoli obnova postopka, končanega s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča I U 168/2021-36 z dne 7. 7. 2023, oziroma podrejeno, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Pritožnica v pritožbi v bistvenem navaja, naj Vrhovno sodišče sodbo Sodišča EU C-715/23 z dne 10. 7. 2025 uporabi kot nov pravni element. Opozarja, da ta predstavlja obvezno razlago prava EU z učinkom ex tunc, ki drugače razrešuje odločilno predhodno pravno vprašanje prvotnega spora - gospodarsko naravo lekarniške dejavnosti, in da je zavrženje njenega predloga po 100. členu ZUS-1 oprto na zmotno uvrstitev te sodbe pod obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1. Prepričana je, da naknadna sodba Sodišča EU, ki drugače razreši odločilno predhodno pravno vprašanje, upravičuje vsebinsko obnovo in da predlog za obnovo postopka ne sme biti zavržen le zato, ker je bila sodba izdana po pravnomočnosti ali v drugi zadevi. Po njenem mnenju je treba nacionalna procesna pravila uporabiti v skladu s pravom EU, tako da ne izničijo polnega učinka obvezne razlage iz sodbe Sodišča EU C-715/23 z dne 10. 7. 2025 in da ne preprečijo vsebinskega obnovitvenega preizkusa.¹ Dodaja, da v čas izdaje sodbe, s katero je bil končan postopek, glede katerega je predlagala obnovo, predhodno pravno vprašanje ni bilo rešeno v skladu z obvezno razlago iz navedene sodbe Sodišča EU, zato obstaja obnovitveni razlog - obvezna razlaga prava EU z učinkom ex tunc. Opozarja na stališča, ki iz te sodbe Sodišča EU izhajajo, in predlaga postavitev predhodnih vprašanj Sodišču EU.

6. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

   K I. točki izreka

7. Pritožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je Upravno sodišče na podlagi prvega odstavka 100. člena ZUS-1 zavrglo pritožničin predlog za obnovo postopka, končanega s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča I U 168/2021-36 z dne 7. 7. 2023, ki ga je pritožnica utemeljevala z razlogom iz 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1. V bistvenem je namreč presodilo, da sodba Sodišča EU C-715/23 z dne 10. 7. 2025 ne spada med dejanske okoliščine in dokaze, saj njena vsebina o značaju lekarniške dejavnosti ni dejstvo, temveč razlaga materialnega prava. Nepravilna uporaba prava pa sama po sebi ni obnovitveni razlog. Kot podkrepitveni stališči je navedlo, da je Upravno sodišče v navedeni sodbi svojo odločitev naslonilo le na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku (drugi odstavek 96. člena ZUS-1), in da je bila navedena sodba Sodišča EU izdana po zaključku tega sodnega postopka.

9. Pritožnica v pritožbi ugovarja, da Upravno sodišče sodbe Sodišča EU C-715/23 z dne 10. 7. 2025 ne bi smelo presojati po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1, temveč zaradi zahtev prava EU kot novo odločilno pravno okoliščino - obvezno razlago prava EU z učinkom za nazaj, ki zahteva dovolitev obnove postopka.

10. ZUS-1 v prvem odstavku 96. člena določa devet razlogov, zaradi katerih se lahko na predlog stranke obnovi postopek, ki je bil pravnomočno končan s sodno odločbo. V skladu z 99. členom ZUS-1 je treba v predlogu za obnovo med drugim navesti razloge za obnovo in dokaze oziroma okoliščine, ki razloge verjetno izkazujejo (2. točka). Če stranka ne izkaže, da je zakoniti razlog za obnovo vsaj verjeten, sodišče predlog s sklepom zavrže (prvi odstavek 100. člena ZUS-1).²

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi pritožnica svoj predlog za obnovo postopka, končanega s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča I U 168/2021-36 z dne 7. 7. 2023, sama oprla na 1. točko prvega odstavka 96. člena ZUS-1 (nova dejstva in dokazi). Upravno sodišče ga je zato po presoji Vrhovnega sodišča pravilno presojalo po tej točki navedenega odstavka 96. člena ZUS-1 in pravilno presodilo, da razlaga iz sodbe Sodišča EU C-715/23 z dne 10. 7. 2025 ne pomeni novega dejstva oziroma novega dokaza, temveč razlago materialnega prava. V njej je namreč Sodišče EU presodilo, kako je treba razlagati drugi odstavek 4. člena in 19. člen Direktive 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb (v nadaljevanju Direktiva 2014/23/EU). Temu smiselno pritrjuje tudi sama pritožnica, ki v pritožbi navaja, da navedena sodba Sodišča EU predstavlja obvezno razlago prava EU z učinkom ex tunc.

12. Napačna uporaba materialnega prava pa - kot je pravilno ugotovilo že Upravno sodišče - sama po sebi ne predstavlja nobenega od samostojnih obnovitvenih razlogov iz prvega odstavka 96. člena ZUS-1.³ Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da se v obravnavani zadevi ne opredeljuje do vprašanja, ali je Upravno sodišče v sodbi I U 168/2021-36 z dne 7. 7. 2023 materialno pravo dejansko uporabilo napačno, niti do vprašanja, ali so stališča iz sodbe Sodišča EU C-715/23 z dne 10. 7. 2025 v obravnavanem primeru sploh upoštevna.

13. Poleg tega pritožnica neutemeljeno zatrjuje - čeprav tega v predlogu za obnovo postopka sploh ni uveljavljala -, da naj bi bila v prvem odstavku 96. člena ZUS-1 zaradi neobstoja izrecno določenega obnovitvenega razloga za primer izdaje sodb Sodišča EU z zavezujočo razlago prava EU podana pravna praznina, neskladna s pravom EU. Vrhovno sodišče je namreč že v sklepu I Up 157/2014 z dne 24. 4. 2014 pojasnilo, da pravo EU nacionalnega sodišča ne obvezuje, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava EU. Poudarilo je, da je tudi Sodišče EU v sodbi C-234/04 z dne 16. 3. 2006 potrdilo, da nacionalno sodišče - kljub načelu lojalnega sodelovanja - ni dolžno ignorirati nacionalnih postopkovnih pravil, ki urejajo sodne postopke, da bi lahko ponovno preučilo pravnomočno sodno odločbo in jo razveljavilo, če bi se izkazalo, da je v nasprotju s pravom EU.⁴

14. Navedeno stališče je Sodišče EU utrdilo tudi v svojih kasnejših odločitvah. Tako je v sodbi C-213/13 z dne 10. 7. 2014 pojasnilo, da pravo EU ne zahteva, da mora načeloma sodni organ zato, da bi upošteval razlago upoštevne določbe tega prava, ki jo je Sodišče EU podalo po tem, ko je bila izdana pravnomočna odločba tega organa, slednjo spremeniti.⁵ To je Sodišče EU ponovilo tudi v sodbi C-69/14 z dne 6. 10. 2015,⁶ na katero se sicer nejasno in neutemeljeno sklicuje tudi pritožnica. Poleg tega je v tej zadevi generalni pravobranilec v sklepnih predlogih z dne 23. 4. 2015⁷ izpostavil tudi sodbo Sodišča EU C-583/11 P z dne 3. 10. 2013, v kateri je sodišče poudarilo, da glede pravnih sredstev, ki jih morajo predvideti države članice, namen Pogodbe o delovanju EU in 19. člena Pogodbe o EU ni bil - čeprav je Pogodba o delovanju EU fizičnim in pravnim osebam omogočila, da lahko v okoliščinah posameznega primera pri Sodišču EU vložijo več vrst neposrednih tožb - ustvariti drugih pravnih sredstev za zagotavljanje spoštovanja prava EU pred nacionalnimi sodišči od tistih, ki jih določa nacionalno pravo.⁸

15. Končno je Sodišče EU navedena stališča potrdilo tudi v sodbi C-620/17 z dne 29. 7. 2019. V njej je poudarilo, da le če veljavna nacionalna pravila omogočajo spremembo pravnomočne sodne odločbe zaradi uskladitve položaja, nastalega s to odločbo, s prejšnjo dokončno nacionalno sodno odločbo, glede katere so bili sodišče in stranke v postopku že seznanjeni, mora biti to v skladu z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti v enakih okoliščinah omogočeno tudi za zagotovitev uskladitve položaja s pravom EU, kakor ga je Sodišče EU razložilo v svoji prejšnji sodbi.⁹ Iz navedenega tako jasno izhaja, da v nacionalni ureditvi, v kateri obnova sodnega postopka ni mogoča iz razloga upoštevanja pravnih stališč iz sodb sodišč države članice (na primer vrhovnega sodišča, ustavnega sodišča), to ni zahtevano niti za primer stališč iz sodbe Sodišča EU.

16. Na drugačno presojo ne more vplivati niti pritožničino neustrezno in nerazumljivo sklicevanje na sodbe Sodišča EU v zadevah C-216/22, C-200/24, C-100/12 in C-19/13, saj iz navedenih odločb ne izhajajo stališča, ki bi nasprotovala zgoraj predstavljenim izhodiščem.

17. Ker je predstavljena sodna praksa Sodišča EU glede vprašanja, ali pravo EU zahteva, da nacionalno sodišče pozneje izdano sodbo Sodišča EU z obvezno razlago prava EU obravnava kot poseben obnovitveni razlog, jasna in ustaljena, tudi ni razlogov za postavitev vprašanj za predhodno odločanje Sodišču EU glede teh izpostavljenih dilem,¹⁰ kot to predlaga pritožnica.

18. Kolikor pa pritožnica ugovarja, da statusni pogoj "lokalni koncesionar" in dopustitev opravljanja dejavnosti javnemu zavodu brez koncesije pomenita dvojni standard, nezdružljiv z 49. členom Pogodbe o delovanju EU ter 3. in 19. členom Direktive 2014/23/EU, Vrhovno sodišče ugotavlja, da s tem uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava v sodbi I U 168/2021-36 z dne 7. 7. 2023, kar pa ni predmet tega postopka.

19. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, prav tako pa niso podani niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

    K II. točki izreka

20. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Sklicuje se na sodbe Sodišča EU v zadevah C-216/22, C-69/14, C-200/24, C-100/12 in C-19/13.
² Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I Up 390/2008 z dne 4. 2. 2009, točko 4.
³ Tako tudi Kerševan, E.: 96. člen, v: Kerševan, E. (ur.): Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem. Lexpera, d. o. o. (GV založba), Ljubljana 2019, str. 501.
⁴ Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 157/2014 z dne 24. 4. 2014, točko 6.
⁵ Glej sodbo Sodišča EU C-213/13 z dne 10. 7. 2014, točko 60.
⁶ Glej sodbo Sodišča EU C-69/14 z dne 6. 10. 2015, točko 38.
⁷ Glej 29. točko navedenih sklepnih predlogov.
⁸ Glej sodbo Sodišča EU C-583/11 P z dne 3. 10. 2013, točko 103.
⁹ Glej sodbo Sodišča EU C-620/17 z dne 29. 7. 2019, točko 65.
¹⁰ Glej sodbo Sodišča EU 283/81 z dne 6. 10. 1982.