100. člen ZUS-1

Ker opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan. Iz sodbe SEU C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.

Ker opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan. Iz sodbe C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.

Ker opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan. Iz sodbe C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.

Ker pa opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan. Pri tem pa iz sodbe C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.

Kadar sodišče v upravnem sporu samo ne ugotavlja dejanskega stanja, je nova dejanska okoliščina v smislu prvega odstavka 96. člena ZUS-1 tista, ki je že obstajala, ko je bil izdan prvostopenjski upravni akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, vendar zanjo stranka ni vedela in je zato ni uveljavljala v prejšnjem postopku. Dejanska okoliščina, ki je nastala šele po izdaji prvostopenjskega upravnega akta, v tem primeru ne more biti razlog za obnovo postopka, ker ni sestavni del relevantnega dejanskega stanja.

Okoliščine in dokazi, s katerimi pritožnik utemeljuje dovoljenost obnove sodnega postopka niso povezani z dejanskim stanjem, na katerem temelji sodba, ampak z nasprotovanjem pravnim stališčem sodišča prve stopnje o tem, kakšna je zakonsko skladna opredelitev predlagatelja liste kandidatov in kdaj je lista kandidatov obremenjena s pomanjkljivostjo, ki jo je treba (in jo je mogoče) odpraviti. Ker napačna uporaba materialnega prava po določbah ZUS-1 ni obnovitveni razlog, niso upoštevne niti s tem povezane trditve in dokazi zanje.

Po prvem odstavku 100. člena ZUS-1 mora sodišče s sklepom zavreči predlog za obnovo postopka, če (med drugim) ugotovi, da je predlog vložila neupravičena oseba.

Tožeči stranki je bil po njenem pooblaščencu sklep Vrhovnega sodišča X Ips 254/2016 z dne 22. 8. 2016, s katerim je bilo ugotovljeno, da sodna taksa za revizijo ni bila plačana, vročen 16. 9. 2016. Predlog za obnovo postopka pa je tožeča stranka po pooblaščencu priporočeno po pošti vložila na prvostopenjsko sodišče šele 11. 11. 2016 (po tem, ko ji je bil poslan dopis sodišča prve stopnje), torej po poteku zakonsko določenega 30 dnevnega roka.

Glede na okoliščine obravnavanega primera ni mogoče šteti, da bi rok za vložitev predloga za obnovo postopka (kar skuša doseči tožeča stranka z uveljavljanjem obeh obnovitvenih razlogov) začel teči šele z vročitvijo dopisa sodišča prve stopnje, s katerim sta bili tožeči stranki vročeni odločbi Vrhovnega sodišča in sodišča prve stopnje. Navedeni dopis sodišča prve stopnje namreč ni niti novo dejstvo ali nov dokaz v smislu 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1 niti odločba v smislu 8. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1, ki bi vplivala na (drugačen) tek roka za obnovo revizijskega postopka.

Skladno z drugim odstavkom 96. člena ZUS-1 je obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1 mogoče uveljavljati le, če je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje. Sodna odločba v upravnem sporu se opira na kazensko ali civilno sodbo, če sodišče ni samo reševalo predhodnega vprašanja, torej ko ni samo ugotavljalo obstoja pravice ali pravnega razmerja kot sestavnega dela dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v upravnem sporu. ZUS-1 namreč v 47. členu določa, da če je odločitev v upravnem sporu v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča ali organa (predhodno vprašanje), ga lahko sodišče ob pogojih tega zakona samo obravnava, lahko pa postopek prekine, dokler vprašanja ne reši pristojni organ (prvi odstavek). Navedeno pomeni, da se ta obnovitveni razlog navezuje na primere, ko je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje in v ta namen izvajalo dokaze. Zato se po naravi stvari omejitev iz drugega odstavka 96. člena ZUS-1, ki se nanaša na obnovitveni razlog iz 1. točke, razteza tudi na tega iz 6. točke.

Tožnik je predlog za obnovo postopka vložil sam, v njem pa ni izkazal in tudi ne zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit (z navedbo, da je prava neuka oseba, zatrjuje ravno nasprotno in že zato ga sodišče ni pozivalo, naj predloži potrdilo o tem, da je opravil pravniški državni izpit). Navedeno pomeni, da je predlog za obnovo postopka vložila oseba, ki te pravice nima. Sodišče je zato moralo predlog, na podlagi prvega odstavka 100. člena ZUS-1 oziroma prvega odstavka 91. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, s sklepom zavreči.

Prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči na sprejeto odločitev o predlogu za obnovo postopka, ki ga je vložil sam tožnik, ne more vplivati. Po enotnem in ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča gre v primeru, ko stranka izredno pravno sredstvo vloži sama in najpozneje v njem ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit, za napako oziroma procesno pomanjkljivost glede postulacijske sposobnosti, ki je že pojmovno ni mogoče odpraviti naknadno s strani druge osebe.

Glede na to, da je bila tožniku z izpodbijano odločbo zavrnjena njegova zahteva za izdajo okoljevarstvenega soglasja za nameravani poseg, po presoji sodišča okoliščina, da je bil predlagateljem status stranskega udeleženca priznan v upravnem postopku, in dejanski interes za določen izid posameznega upravnega postopka, sama po sebi ne upravičujeta k sodelovanju v sodnem varstvu.

Sodba je odločila v posebni obliki spora med dvema organoma lokalne skupnosti, z njo pa je bilo odločeno o zakonitosti aktov sveta lokalne skupnosti, s katerimi pa predlagatelj ni pridobil nobenih pravic ali pravnih koristi, ki bi se nanašale nanj kot na posameznika, temveč je pri njihovem sprejemanju in izvrševanju sodeloval le kot župan, torej organ občine. Vse posledice, ki naj bi osebno prizadevale predlagatelja obnove zato iz navedene sodbe ne izvirajo in so zgolj posredne, zaradi nestrinjanja s posameznimi deli obrazložitve sodbe sodišča pa obnove zoper njo tudi ni mogoče dovoliti.

Predlog za obnovo postopka pred sodiščem prve stopnje lahko vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če imata opravljen pravniški državni izpit.

Drugi odstavek 96. člena ZUS-1 določa, da je obnova postopka zaradi novih dejstev ali dokazov, na podlagi katerih bi bil spor za stranko ugodneje rešen, če bi se nanje stranka sklicevala ali če bi jih uporabila v prejšnjem postopku, torej iz razloga po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1, mogoča le, če je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje. Ker prvostopenjsko sodišče tega v postopku o glavni stvari ni storilo, temveč je o tožbi odločilo na seji senata na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, kar je navedlo tudi v obrazložitvi sodbe, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno presodilo, da dovolitev obnove iz razloga po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1 ni dopustna. Pravo EU nacionalnega sodišča ne obvezuje, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava EU.

Nov dokaz v smislu 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1 je samo tisti, ki je obstajal že v trenutku, ko je upravni organ izdal prvostopenjski akt, vendar stranka zanj ni vedela ali ga ni imela možnost uporabiti. Nov dokaz mora biti torej subjektivno nov, a objektivno star. Glede na to, da je sklep Višjega sodišča, ki naj bi predstavljal nov dokaz, nastal po izdaji odločbe tožene stranke, v času odločanja upravnega organa ni obstajal in zato ne more predstavljati novega dokaza v smislu 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1.

Da je upravni organ kasneje odpravil odločbo, ki je bila izpodbijana s tožbo v upravnem sporu in o kateri je bila izdana sodba, ni dejstvo, zaradi katerega bi se lahko postopek upravnega spora obnovil na temelju 1. alineje prvega odstavka 96. člena ZUS-1. Nova dejanska okoliščina, ki je podlaga za obnovo postopka po navedeni zakonski določbi, je namreč lahko le tista okoliščina, ki je že obstajala v času, ko je bil izdan v upravnem sporu izpodbijani upravni akt (vendar stranka zanjo ni vedela in je zaradi tega ni uveljavila v prejšnjem postopku). Tudi sicer pa se iz navedenega razloga obnova sme dovoliti le, če je sodišče v upravnem sporu samo ugotavljalo dejansko stanje.

Ker prvostopenjsko sodišče v upravnem sporu, katerega obnovo pritožnik predlaga, ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je o tožbi odločil senat na seji na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, kar je navedlo tudi v obrazložitvi sodbe, tudi pritožbeno sodišče meni, da ne gre za položaj iz drugega odstavka 96. člena ZUS-1. Ta določa, da se sme zaradi razlogov iz 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1 obnova dovoliti le, če je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje.

Ker niso bile izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje predloga za obnovo postopka po vsebini, je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je predlog za obnovo obravnavanega sodnega postopka na podlagi prvega odstavka 100. člena ZUS-1 zavrglo.