VSRS Sodba II Ips 59/2025

1. Revizija se zavrne.

2. Toženka je dolžna tožnici v roku 15 dni plačati 672 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta kreditna pogodba št. MB01 261789010 in notarski zapis SV 1703/2006 z dne 24. 10. 2006 nična. Toženki je naložilo, da mora tožnici plačati 15.215,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od 6.655,13 EUR tečejo od 14. 5. 2021 dalje, od 8.560,57 EUR pa od 16. 1. 2024 dalje, ter pravdne stroške. Ugotovilo je še, da je vknjižba hipoteke na nepremičnini tožnice za terjatev v višini 49.900 CHF neveljavna in se izbriše iz zemljiške knjige. V ostalem je sodišče zahtevek za zamudne obresti zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo, v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1. Vrhovno sodišče je na toženkin predlog s sklepom II DoR 488/2024 z dne 21. 5. 2025 dopustilo revizijo glede naslednjega vprašanja: Ali je materialnopravno pravilno izhodišče višjega sodišča v izpodbijani sodbi, da se lahko potrošnik šele od dneva pravnomočnosti odločbe, s katero je bila kreditna pogodba razglašena za nično, zaveda dejanskih in pravnih posledic za uveljavljanje svojega zahtevka?

1. Toženka v reviziji sodišču prve in druge stopnje očita, da sta napačno uporabili materialno pravo, ko sta začetek teka zastaralnega roka vezali na trenutek izoblikovanja sodne prakse oziroma na pravnomočnost sodbe o ničnosti, saj bi to zastaranje dajatvenega zahtevka odložilo v neskončnost. Sklicujoč se na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča (II Ips 75/2024), poudarja, da institut zastaranja varuje dolžnika pred upnikovo pasivnostjo in da bi moral potrošnik, ko se zave dejanskih okoliščin svojega prikrajšanja (povečanja anuitet), ob primerni skrbnosti sam poiskati strokovno pravno pomoč, saj takrat ni več nepremagljivih ovir za uveljavljanje zahtevka. Izpostavlja, da se je tožnica po lastni izpovedi uresničitve valutnega tveganja zavedala že leto in pol po najemu kredita, ko se ji je "vklopil alarm", najpozneje januarja 2015 pa je ob zahtevi za izpisek stanja dolga zagotovo poznala vse dejanske okoliščine, zato bi se takrat v skladu z načelom ignorantia iuris nocet morala seznaniti tudi s pravno oceno o morebitni ničnosti. Ker bi se o svojem pravnem položaju lahko poučila že leta 2015, je dajatveni zahtevek do vložitve tožbe leta 2021 že zastaral.

2. Tožnica v odgovoru na revizijo poudarja, da toženka ni predložila konkretnih dokazov o tem, kdaj naj bi se prav tožnica seznanila z nepoštenostjo pogodbe, saj splošne medijske objave ali spremembe tečaja po sodni praksi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ne zadoščajo za začetek teka zastaranja. Izpostavlja, da bi bila vezava zastaranja na trenutek plačil ali javnih dogodkov v nasprotju z načelom učinkovitosti prava EU, hkrati pa je nerealno pričakovati, da bi potrošnik poiskal pravno pomoč že leta 2015, ko so bili takšni zahtevki v Sloveniji na vseh stopnjah neuspešni in ko niti sodniki še niso prepoznali ničnosti teh pogodb. Opozarja, da bi stališče banke povsem izvotlilo varstvo potrošnikov, saj bi vsi zahtevki v zadevah CHF zastarali zgolj zaradi splošno znanih dejstev, zato predlaga prekinitev postopka in postavitev predhodnih vprašanj SEU glede skladnosti takšne nacionalne razlage z evropskim pravom.

1. Revizija ni utemeljena.

2. Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo glede materialnopravnega vprašanja, medtem ko revizija glede procesnopravnega vprašanja ni bila dopuščena. Vrhovno sodišče zato revizijskih navedb, ki presegajo okvir dopuščenega vprašanja, ne povzema niti nanje ne odgovarja.

3. Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in ki so pravno odločilne za presojo dopuščene revizije, so naslednje:

   * stranki sta kreditno pogodbo sklenili 24. 10. 2006, tožnica pa je kredit odplačevala še v času trajanja sodnega postopka;

   * tožnica je tožbo za ugotovitev ničnosti in vračilo preplačanih zneskov vložila 14. 5. 2021;

   * vrednost švicarskega franka (CHF) je v razmerju do evra začela naraščati leta 2008, nato leta 2011, največji in najbolj opazen skok pa se je zgodil v januarju 2015;

   * sodna praksa glede ničnosti kreditnih pogodb v CHF se je v Sloveniji izoblikovala šele v zadnjem času, prej pa so sodišča take zahtevke praviloma zavračala.

   Že oblikovana stališča SEU in Vrhovnega sodišča v zvezi z zastaranjem obogatitvenih zahtevkov v zvezi s krediti v CHF

4. Vrhovno sodišče je v zvezi z zastaranjem kondikcijskih zahtevkov iz kreditnih pogodb že v zadevi II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021 povzelo osnovna vodila iz sodne prakse SEU:

• treba je upoštevati, da sistem varstva, ki ga uvaja Direktiva 93/13, temelji na pojmovanju, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zato privoli v pogoje, ki jih je prej sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi imel možnost vplivati na njihovo vsebino;

• pri presoji vprašanja, ali nacionalno pravo potrošniku onemogoča ali prekomerno otežuje uveljavljanje varstva iz Direktiva 93/13, je treba upoštevati tudi trajanje roka in način njegove uporabe, vključno z načinom sprožitve teka navedenega roka;

• pri vprašanju pričetka teka zastaralnega roka je treba upoštevati, da je mogoče, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten, ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13;

• zastaralni rok je lahko združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali je potekel.

1. Nadalje je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 58/2025 z dne 1. 4. 2026 poudarilo, da je SEU sprejelo sodbo C-561/21 (Banco Santander SA)¹ z dne 25. 4. 2024, iz katere izhajajo naslednja stališča, ki nacionalna sodišča zavezujejo pri presoji:

• zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogoja iz pogodbe, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, izdano po plačilu teh stroškov, lahko začne teči na datum, ko je ta odločba postala pravnomočna - ima pa ponudnik možnost dokazati, da je ta potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost pogoja pred izdajo te odločbe;

• zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogoja iz pogodbe, sklenjene s prodajalcem ali ponudnikom, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, izdano po plačilu teh stroškov, ne more začeti teči na datum pred dnevom, ko je nacionalno vrhovno sodišče v ločenih zadevah izdalo sodbe, s katerimi so bili za nepoštene razglašeni standardizirani pogoji, ki ustrezajo pogoju iz te pogodbe;

• zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogoja iz pogodbe, sklenjene s prodajalcem ali ponudnikom, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, ne more začeti teči na dan, ko je Sodišče EU izdalo nekatere sodbe, s katerimi je bila načeloma potrjena skladnost zastaralnih rokov za vložitev tožb za vračilo s pravom Unije, če sta s temi roki spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

1. Vrhovno sodišče je nato v isti sodbi zapisalo, da institut zastaranja ne sme čezmerno otežiti uresničevanja pravic potrošnika, ki so mu podeljene z Direktivo 93/13, in s tem kršiti načela učinkovitosti v povezavi z načelom pravne varnosti. S sodno odločbo o ničnosti kreditne pogodbe (oziroma njenega določila), ki je pravnomočna in naslovljena na potrošnika, se ta nedvomno lahko seznani z nepoštenostjo pogodbenega pogoja. Takrat lahko presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, ter v roku vloži odškodninski oziroma kondikcijski zahtevek. Ne gre torej za vezanost začetka teka zastaralnega roka na neko objektivno okoliščino (izdaja odločbe o ničnosti pogodbe oziroma njena pravnomočnost, prenehanje pogodbenega razmerja), temveč je to (zgolj) časovna točka, ki (lahko) omogoča sklepanje, da se je potrošnik (najkasneje) takrat seznanil oziroma bi se lahko seznanil z nepoštenostjo pogodbenih pogojev in pravno oceno posledic te nepoštenosti (subjektivna zaznava).

2. Seveda pa, je poudarilo Vrhovno sodišče, takšna potrošnikova subjektivna zaznava lahko nastopi že prej - na ponudniku (banki) je, da dokaže, da je potrošnik za nepoštenost pogodbenih pogojev oziroma pravne posledice tega vedel oziroma bi lahko razumno vedel (že) pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja. SEU je v zvezi s tem poudarilo, da mora banka v ta namen predložiti posebne dokaze, ki se nanašajo na njeno razmerje do tega potrošnika. Iz tega jasno izhaja, da za začetek teka zastaralnega roka ne zadostuje splošno zatrjevana medijska obarvanost te teme - ni mogoče reči, da gre za splošno znano dejstvo, ki potrošnikom ni moglo ostati neznano (v nasprotnem primeru bi za vse kreditojemalce veljal enak zastaralni rok).

3. Odločitev o začetku teka zastaranja je torej odvisna od tega, s kakšno trditveno in dokazno ponudbo toženka utemeljuje ugovor zastaranja v posameznem primeru oziroma kakšne so pravno pomembne okoliščine, na katere se sklicuje.²

   Zastaranje zahtevka v konkretnem primeru

4. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja zavrnilo z utemeljitvijo, da v primeru kondikcijskih terjatev zaradi ničnosti zastaralni rok začne teči šele takrat, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne le za dejanske okoliščine, temveč tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Poudarilo je, da za začetek teka zastaranja ne zadošča ugotovitev, kdaj se je potrošnik zavedel prevzetega valutnega tveganja (npr. ob eskalaciji tečaja leta 2015), temveč mu je treba zagotoviti razumen čas, da se seznani s pravnimi posledicami in pridobi ustrezno pravno oceno o morebitni ničnosti. Ker se je sodna praksa glede ničnosti kreditnih pogodb v švicarskih frankih izoblikovala šele v zadnjem času, je ocenilo, da se tožnica v času odplačevanja kredita in vložitve tožbe leta 2021 še ni mogla v celoti seznaniti z vsemi pravnimi posledicami in svojim resničnim pravnim položajem.

5. Sodišče druge stopnje je ugovor zastaranja zavrnilo s stališčem, da se potrošnik z nezakonitostjo pogodbenega pogoja zagotovo seznani šele z dnem pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je bila ugotovljena njegova nepoštenost in ničnost. Od tega trenutka dalje lahko potrošnik učinkovito uveljavlja svoje pravice po Direktivi 93/13, zato takrat šele začne teči zastaralni rok za vračilo neupravičeno plačanih zneskov.

6. Upoštevaje zgoraj nanizana stališča Vrhovnega sodišča, se materialnopravni pristop, po katerem je odločalo višje sodišče v izpodbijani sodbi, izkaže kot pravilen. Trenutka, ko je bila ugotovljena ničnost kreditne pogodbe, višje sodišče ni upoštevalo kot časovne točke, pred katerim zastaranje ne bi moglo začeti teči. Nasprotno, poudarilo je (18. točka obrazložitve), da Direktiva 93/13 ne nasprotuje temu, da ima prodajalec ali ponudnik (torej banka) možnost dokazati, da je navedeni potrošnik za pravno odločilna dejstva vedel ali bi lahko razumno vedel pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja. Vendar pa je pritožbeno sodišče nato pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi kondikcijski tožbeni zahtevek ni zastaral (19. točka obrazložitve), kar pomeni, da je sprejelo dokazno oceno, ki jo je (upoštevaje toženkine trditve glede zastaranja tožbenega zahtevka) oblikovalo sodišče prve stopnje.

7. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da toženka svojega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla, zato je materialnopravno pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da je tožba, vložena 14. 5. 2021, ki vsebuje hkrati ničnostni in vrnitveni zahtevek, pravočasna.

1. Stališče višjega sodišča, da se lahko potrošnik šele od dneva pravnomočnosti odločbe, s katero je bila kreditna pogodba razglašena za nično, zaveda dejanskih in pravnih posledic za uveljavljanje svojega zahtevka, je, upoštevaje, da toženka ni uspela dokazati, da je zastaralni rok začel teči že pred tem, pravilen.

2. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (378. člen ZPP).

1. Tožnica je v odgovoru na revizijo postavila predlog za postavitev petih vprašanj za predhodno odločanje SEU. V skladu s sodno prakso SEU mora nacionalno sodišče, kadar se sooči z vprašanjem razlage prava EU, izpolniti predložitveno dolžnost, razen če ugotovi: a) da vprašanje ni upoštevno; b) da je upoštevna določba prava EU že bila predmet razlage Sodišča EU (acte éclairé) ali c) da se pravilna uporaba prava EU ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za razumen dvom (acte clair). V takih primerih lahko nacionalno sodišče opusti predložitev predhodnega vprašanja in ga reši sámo.³

2. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila upoštevna določba prava EU že predmet razlage Sodišča EU (acte éclairé), in sicer predvsem v sodbi C-561/21 in v njej povzetih zadevah. Predlog za postavitev vprašanja za predhodno odločanje zato ni utemeljen.

   Odločitev o stroških revizijskega postopka

3. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Toženka z revizijo ni uspela, zato mora tožnici povrniti njene stroške odgovora na revizijo: 900 točk (540 EUR) za sestavo odgovora na revizijo (tar. št. 22/3 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT, v povezavi s prvim odstavkom 7. člena OT), 18 točk (10,80 EUR) za materialne izdatke (tretji odstavek 11. člena OT) in DDV v višini 121,20 EUR. Skupno znašajo njegovi stroški 672 EUR. Toženka ji jih mora povrniti v roku 15 dni, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

   Sestava senata in glasovanje

4. Revizijsko sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Glej tudi zadevo C-484/21 (Caixabank SA, nekdanja Bankia SA) z dne 25. 4. 2024 in C-679/24 (UniCredit Bank in Momentum Credit) z dne 19. 3. 2026.
² Tipičen primer presoje ugovora zastaranja v okoliščinah konkretnega dejanskega stanja je Vrhovno sodišče obravnavalo v sodbi II Ips 75/2024 z dne 7. 5. 2025. Strnjeno ga ponazarja 50. točka te sodbe.
³ Zadeva C-144/23 z dne 15. 10. 2024 (Kubera) in v njej citirane odločbe SEU.