UPRS sodba III U 118/2014

Tožbi se ugodi, odločba Predsednice Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. Bpp 112/2014-3 z dne 28. 3. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Z izpodbijano odločbo je Predsednica Okrožnega sodišča v Novi Gorici (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnila prošnjo A.A. (v nadaljevanju tožnik) z dne 25. 3. 2014 (točka I. izreka). V II. točki izreka pa je odločila, da tožnik nadaljnjih šest mesecev ne more zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik pri Okrajnem sodišču v Idriji vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, v kateri navaja sklep Višjega sodišča v Kopru R 5/2014 z dne 20. 2. 2014 in potrebo po vložitvi izrednega pravnega sredstva - obnovo postopka. Pri ugotavljanju podatkov o premoženjskem stanju tožnika (12. člena ZBPP) je tožena stranka ugotovila, da je tožnik v izjavi na obrazcu BPP št. 1 pri vprašanjih ali je lastnik/solastnik stanovanja v katerem živi ali katerega drugega stanovanja ali hiše, obkrožil odgovor "NE". Šele pri preverjanju odgovora na podlagi podatkov v zemljiški knjigi in katastru pa je tožena stranka ugotovila, da je tožnik v celoti lastnik stanovanja v večstanovanjski stavbi z naslovom ..., ki je v zemljiški knjigi vpisan kot posamezni del št. 2 stavbe št. 1290 k.o. B., na katerem je vknjižena hipoteka v korist družbe C. d.o.o. Ker tožena stranka zaradi tožnikovega zamolčanja podatkov o lastništvu stanovanja, brez opravljenih poizvedb ne bi mogla vedeti, da je tožnik njegov lastnik, zaključuje, da so izpolnjeni pogoji za uporabo petega odstavka 20. člena ZBPP. Ker tožnik, v izjavi ni navajal resničnih podatkov o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, temeljita zavrnitev obravnavane prošnje za brezplačno pravno pomoč in odločitev da tožnik nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč, na navedenem določilu ZBPP. Ob vsem navedenem po presoji tožene stranke nadaljnje ugotavljanje premoženjskega stanja tožnika in vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP, ni bilo potrebno.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo in navaja dejstva in okoliščine zaradi katerih v njegovem primeru, na vprašanje ali je lastnik v izpodbijani odločbi obravnavanega stanovanja, ni mogoče odgovoriti le z DA ali NE. Meni, da je potrebno zadevo razčistiti z nadaljevanjem postopka pri Okrajnem sodišču v Idriji. Smiselno sodišču predlaga, naj njegovi tožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi, ki jih dodatno utemeljuje in poudarja, da iz javnih evidenc jasno izhaja tožnikovo lastništvo stanovanja in da se zato od skrbnega lastnika pričakuje, da pozna svoje premoženje. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v vlogi z dne 5. 5. 2014 prereka navedbe podane v odgovoru na tožbo in z dodatnim pojasnjevanjem utemeljuje pravilnost odgovora z "NE" pri vprašanju o lastništvu stanovanja.

Tožba je utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 31.a člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), odloča o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevah, za katere so pristojna sodišča s splošno pristojnostjo, okrožno sodišče, v zadevah individualnih in kolektivnih delovnih sporov ter socialnih sporov, pa delovno in socialno sodišče.

Iz podatkov navedenih v tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, izhaja (glej "podatki o zadevi R 5/2014 z dne 20. 2. 2014 in OPOMBE: sklep višjega delovnega in socialnega sodišča št. R 5/2014), da se tožnikova prošnja nanaša na zadevo za katero je pristojno delovno in socialno sodišče. V izpodbijani odločbi pa tožena stranka ugotavlja, da tožnik prosi za brezplačno pravno pomoč v zadevi Višjega sodišča v Kopru R 5/2014. V predloženem spisu pa ni sklepa, zoper katerega želi tožnik vložiti izredno pravno sredstvo.

Sodišče ob zgoraj navedenih podatkih in ob upoštevanju določbe 31.a člena ZBPP ugotavlja, da tožena stranka v predloženem spisu ni imela dovolj podatkov za ugotovitev, da se tožnikova prošnja nanaša na zadevo, za katero so pristojna sodišča s splošno pristojnostjo. Ker o dodelitvi brezplačne pravne pomoči lahko odloča le organ stvarno pristojnega sodišča, je po presoji sodišča izpodbijana odločitev že iz tega razloga vsaj preuranjena. Tožena stranka bo torej o tožnikovi prošnji lahko meritorno odločila le, če bo ugotovila, da gre za zadevo, za katero so pristojna sodišča splošne pristojnosti. Če se tožnikova prošnja nanaša na zadevo, za katero so po 2. alinei 31.a člena ZBPP pristojna delovna in socialna sodišča, pa bo morala tožnikovo prošnjo odstopiti stvarno pristojnemu sodišču.

Glede na navedeno sodišče, na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe, samo ne more rešiti spora, saj je ugotovljena vrsta zadeve, na katero se prošnja nanaša, v nasprotju s podatki spisa in ostaja nepopolno ugotovljena. Zato je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo po 2. in 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka bo morala, v skladu z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, izdati nov upravni akt.