VSRS sodba II Ips 146/2013

Revizija se zavrne.

1Tožnik in toženka sta bivša zakonca. Njuna zakonska zveza je trajala od leta 1990 do 2007. Toženec je oče prve toženke. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da sta s toženko v času trajanja zakonske zveze v soglasju z lastnikom - tožencem - v hiši (parcela ID 2290-1623/0-0 k.o. ...) uredila samostojno stanovanje, poleg tega pa še dvorišče in funkcionalno povezano zemljišče te stavbe (ID 2290-1625/0-0 in 2290-1626/1-0 k.o. ...). Leta 1990 je tožnik obnovil obstoječe stanovanje, kasneje pa je organiziral izgradnjo prizidka. Delal je tudi na kmetiji, česar ne uveljavlja, si pa pridržuje za kasneje. S svojim zahtevkom je zahteval, da sodišče razdeli skupno premoženje tako, da odloči, da ima solastninsko pravico na prej omenjenih nepremičninah do ¼ in da mu toženec izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vknjižila njegova solastninska pravica do ¼. Podrejeno je zahteval nerazdelno plačilo zneska 80.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tožnikove zahtevke. Primarnega ugotovitvenega ter primarnega dajatvenega je zavrnilo iz razloga, ker tožnik ni uspel dokazati dogovora s tožencem kot lastnikom zemljišča, da na nepremičninah nastane solastnina oziroma, ker je gradnjo financiral toženec, tožniku pa je že vrnil znesek, ki ga je vložil v izgradnjo prizidka. Zahtevek iz naslova vlaganj je sodišče zavrnilo (tudi) iz razloga zastaranja.

3Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

4Tožnik je zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo, v kateri navaja, da je zahteval delitev skupnega premoženja, zato ni pravilno sklicevanje na 190. člen Obligacijskega zakonika(1). Ugovor pasivne legitimacije prve toženke ni utemeljen, ker gre za ugotavljanje deleža na skupnem premoženju. Tožnik in toženka sta zgradila novo stanovanje, samostojno stanovanjsko enoto, kjer sta bivala ločeno od staršev. Nastala je nova stvar. Obstajal je dogovor o skupni gradnji. Prva toženka želi tožnika zavestno prikrajšati za delež na skupnem premoženju. Toženka in toženec sta leta 2008 sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju glede tega istega stanovanja. Toženka premoženje uživa. Tožnik ni bil zgolj delavec, ki bi pri drugem tožencu opravljal fizična dela in vlagal svoj denar, pri tem pa bi vse izgubil, ker ni zahteval izpolnitve pred potekom zastaralnega roka. Zastaranje je začelo teči oktobra 2007, ko je bila zakonska zveza razvezana, zastaralni rok junija 2011 še ni pretekel.

5Revizija ni utemeljena.

6Ugotovljeno dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano, je naslednje:

- lastnik nepremičnin iz tožbenega zahtevka je drugi toženec;

- leta 1990 sta toženec in žena adaptirala zgornjo etažo hiše;

- leta 1999 so pravdne stranke skupaj zgradile prizidek k hiši;

- leta 2007 je tožnik od toženca in njegove žene prejel 4.000 EUR kot vračilo vložka v adaptacijo in kolikor je znašal kredit, ki je bil porabljen za izgradnjo prizidka;

- tožnik je podpisal izjavo, da do njiju nima več terjatev;

- dogovor o pridobitvi (so)lastninske pravice tožnika in prve toženke ni bil sklenjen.

7Revizijsko sodišče pritrjuje presoji sodišč prve in druge stopnje, da tožnikovi zahtevki niso utemeljeni. Po trditvah tožnika naj bi zakonca z gradnjo na nepremičninah tretje osebe pridobila solastninsko pravico. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih(2), podobno kot že pred njim Obči državljanski zakonik, ne predvideva pridobitve solastninske pravice z gradnjo na tujem, če je zgradba rezultat gradiva tako graditelja (zakoncev) kot lastnika zemljišča (tretje osebe). V takem primeru je možen le dogovor o stvarnopravnih razmerjih med njima in torej pridobitev lastninske pravice na pravnoposlovni podlagi, ne pa z uporabo pravil o gradnji na tujem. Primere, ko je lastnik zemljišča (tretja oseba) pri gradnji sodeloval z delom ali s finančnim vložkom ali z obojim, je sodna praksa obravnavala v zadevah Vrhovnega sodišča RS: II Ips 282/2004, II Ips 733/2009, II Ips 39/2010. Sprejeto je bilo stališče, da je originarna pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem izključena.

8Da bi sodišče ugodilo zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, bi moral tožnik dokazati dogovor med pravdnimi strankami glede njihovih stvarnopravnih razmerij (ali da bo zgradba pripadla lastniku zemljišča ali da bosta zakonca postala solastnika zemljišča ali vse možne vmesne variante v smislu vzpostavitve solastniškega razmerja, vzpostavitev stavbne pravice in podobno).(3) Tožnik po presoji sodišč takšnega dogovora ni dokazal, zato tega z revizijo ne more več izpodbijati.

9Za presojo tožnikovega zahtevka za plačilo je bistvena ugotovitev sodišč, da tožnik ni dokazal svojih niti toženkinih vlaganj v nepremičnino oziroma so bila ta ocenjena kot neznatna, razen vložka, ki ga je dobil povrnjenega. Na podlagi teh ugotovljenih dejstev je utemeljen sklep, da je terjatev tožnika z izpolnitvijo prenehala (270. člen Obligacijskega zakonika), zato je odveč razlogovanje sodišča o zastaranju terjatve. Če je obveznost prenehala že z izpolnitvijo, dolžniku (toženki in tožencu) ni treba dokazovati še dejstev, na podlagi katerih bo sodišče presojalo utemeljenost ugovora zastaranja.

10Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Uradni list RS št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (2): Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 s spremembami.

Op. št. (3): O vsebini takšnega dogovora primerjaj II Ips 26/2013, II Ips 188/2010.