VSRS sodba II Ips 131/2012

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev škode, ki jo je tožnica utrpela v prometni nezgodi v Sloveniji 23. 7. 2004.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Pritrdilo je sicer pritožbenemu očitku, da je zmotno materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da zastaranje teče od vsake posamezne oblike nepremoženjske škode, vendar to ni vplivalo na odločitev.

3Tožnica je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (352. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) in bistvene kršitve pravdnega postopka iz prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi druge in prve stopnje spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

4Izpodbijanih sodb ni možno preveriti, saj ne vsebujeta odločilnih dejstev, razlogi za odločitev so nejasni in si sami sebi nasprotujejo. Pritožbenega očitka, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo vsebine izvedenskega mnenja prof. dr. T., drugostopenjsko sodišče neupravičeno ni obravnavalo, s čemer je storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za nasprotje odločilnega dejstva o začetku teka zastaralnega roka, saj je vsebina listin (izvedenskega mnenja), ki je bila podlaga za odločitev, drugačna od razlogov izpodbijane sodbe. Ni jasno, na čem temelji protispisni zaključek nižjih sodišč, da so bile vse značilnosti posttravmatskega sindroma izražene že v prvih mesecih po škodnem dogodku, ter da je zastaranje začelo teči konec leta 2004 oziroma v začetku leta 2005. Izvedenka je namreč potrdila psihoterapijo od avgusta 2005 in vedenjsko terapijo od oktobra 2005 dalje. Nižji sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo glede zastaranja. Iz sodne prakse izhaja, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zaključeno zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, stanje pa je stabilizirano. Po oceni drugostopenjskega sodišča pa ni pomembno, da morebitni posamezni medicinski postopki še niso zaključeni. Glede na to, da gre za pravni standard, ga je sodišče dolžno obrazložiti. Sodišči bi morali slediti mnenju izvedenke, saj ne razpolagata z medicinskim znanjem. Ocena sodišča, da je bilo zdravljenje zaradi psihičnih motenj zaključeno 27. 7. 2005, ne upošteva poteka nadaljnjega zdravljenja, ki ga je tožnica dokazala, in sicer, da se ji je stanje po 27. 7. 2005 poslabšalo in je morala nadaljevati z zdravljenjem posttravmatske motnje. Zastaranje ne more začeti teči, preden je objektivno gledano znan obseg škode.

5Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenskemu mnenju prof. dr. T., ki je ugotovila, da so bile vse značilnosti posttravmatskega sindroma pri tožnici v celotnem obsegu izražene v prvih mesecih po škodnem dogodku.(1) Na podlagi te ugotovitve je sodišče zaključilo, da je bilo zdravljenje končano in je zato zastaranje iz prvega odstavka 352. člena OZ pričelo teči konec leta 2004 oziroma v začetku leta 2005. Sklep o zastaranju odškodninske terjatve je (poleg izvedenskega mnenja) oprlo tudi na zdravniško poročilo dr. R. z dne 27. 7. 2005, iz katerega izhaja, da je tožničino zdravljenje zaključeno in je tožnica premagala travmatično stanje. Očitek, da sodišče pri končni dokazni oceni ni upoštevalo kasnejših dogodkov in terapij, ni utemeljen. Nižji sodišči sta se do tega posredno opredelili že s tem, ko sta svojo oceno o končanem zdravljenju in s tem o začetku teka zastaralnega roka oprli na ugotovitve izvedenskega mnenja in (tudi) kasnejšega izvida dr. R., iz katerih izhaja, da je bilo zdravljenje zaključeno najkasneje 27. 7. 2005. Prvostopenjsko sodišče pa je v zvezi s kasnejšimi terapijami izrecno pojasnilo, da kasnejši obiski terapevta ob ugotovitvah izvedenke in dr. R., da je bilo zdravljenje zaključeno, ne vplivajo na ugotovitev o zaključku zdravljenja in s tem tudi ne na začetek teka zastaranja.

8Pravilno je materialnopravno stališče nižjih sodišč, da je tudi ob upoštevanju (naj)kasnejšega datuma (27. 7. 2005) zastaranje nastopilo pred vložitvijo tožbe. Ker je bilo zdravljenje tožničinega posttravmatskega sindroma 27. 7. 2005 nedvomno zaključeno in je bila tožba vložena 29. 7. 2008,(2) je triletni subjektivni zastaralni rok potekel pred njeno vložitvijo (prvi odstavek 352. člena OZ). Ob takšnem materialnopravnem izhodišču je bilo dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno, saj so bila odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja, jasno in obrazloženo ugotovljena. Sodišče je izvedensko mnenje in listine (zdravniško potrdilo dr. R.) povzelo brez odstopanj od njunih vsebin. Očitki kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so zato neutemeljeni. Revidentka z uveljavljanjem teh kršitev skuša pred revizijskim sodiščem nedovoljeno izpodbiti dokazno oceno nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Izvedenka je v svojem mnenju upoštevala tudi dva kasnejša dogodka (septembra 2004 in junija 2005) in zaključila, da nista povzročila samostojnih težav, ampak le upočasnila izzvenevanje posttravmatskega sindroma iz prve nesreče. Prav tako je v svojem mnenju upoštevala vključitev tožnice v psihoterapijo in vedenjsko terapijo v letu 2005.

Op. št. (2): Drugostopenjsko sodišče sicer napačno zaključilo, da je bila vložena dan pozneje 30. 7. 2008, a to nima nobenega vpliva.