VSRS Sodba I Ips 19525/2012-108

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je sodbo II K 19525/2012 z dne 11. 9. 2013 M. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu zanj določilo dve leti zapora, preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 15091/2010 z dne 11. 2. 2011, s katero je bila obsojencu določena kazen eno leto in šest mesecev zapora in mu nato izreklo enotno kazen tri leta in tri mesece zapora. Oškodovano Z. L. je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), za nagrado in potrebne izdatke zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti pa je odločilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. Obsojencu je naložilo v plačilo nagrade in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovanke.

2Višje sodišče v Mariboru je sodbo II Kp 19525/2012 z dne 19. 3. 2014 deloma ugodilo pritožbi obsojenčeve zagovornice in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je določeno kazen dve leti zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 170. člena KZ-1 izreklo in nadalje odločilo, da se že navedena pogojna obsodba ne prekliče. V ostalem je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornice obsojenca, pritožbo prvega zagovornika pa celoti zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je obsojencu v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

3Obsojenec je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in kršitve kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi zahteve pojasnjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni bilo razčiščeno, kako so nastale sledi na rokah oškodovanke, ampak sta šteli, da gre za sledi tepeža; nadalje je pritožbeno sodišče po mnenju vložnika neutemeljeno zavrnilo ugovor zagovornice glede vprašanja, kdaj je priča A. L. srečala in kdaj spoznala oškodovanko, kršitev Zakona o kazenskem postopku pa je storjena tudi, ker vložnika ni bila omogočena izvedba dokaznega predloga in sicer testiranje na poligrafu.

4Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navaja, da je na očitke zahteve sodišču prve stopnje, da je protispisno povzemalo izpovedbe prič D. E. in A. L., že pravilno odgovorilo drugostopenjsko sodišče v točki 7 svoje sodbe. Po oceni vrhovne državne tožilke sodišči v tem delu nista zagrešili kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, izpovedi obeh prič sta ocenili vsako zase in v razmerju napram drugim dokazom, sodbi pa imata tudi v tem delu vse razloge o odločilnih dejstvih. V utemeljitvi te kršitve obsojeni skuša zgolj izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, slednje pa ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zatrjevana kršitev postopka, ki jo obsojeni vidi v tem, da mu ni bila omogočena izvedba dokaznega predloga in sicer testiranje na poligrafu, ni podana. Za navedeni dokaz, katerega izvedbe obsojeni v kazenskem postopku ni predlagal, enako kot za že obravnavani navedbi zahteve velja, da odpira vprašanje dejanskega stanja, ki pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

5Obsojenec v izjavi, ki jo je podal na odgovor vrhovne državne tožilke, podaja svojo oceno verodostojnosti izpovedbe oškodovanke, nadalje zatrjuje, da je želel izkazati alibi za čas, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen in navaja, da se mu je z obsodbo zgodila krivica. Želi, da se mu omogoči novo sojenje pred drugim sodnikom in tožilcem, in da se zaslišijo vse priče ter opravi preizkus s poligrafom.

B.

6Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi bile izpovedbe prič D. E. in A. L. napačno povzete, ni podana. Vložnik v zahtevi ni izkazal nasprotja med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov o izpovedbah prič, iz sodb sodišča prve in druge stopnje pa je v zvezi z izpovedbami prič D. E. in oškodovanke mogoče le ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 355. člena in prvim odstavkom 18. člena ZKP napravilo sklep o nasilnosti obsojenca do oškodovanke, ta sklep je sodišče tudi ustrezno obrazložilo.

7Vložnik v zahtevi ni pojasnil, katera so tista odločilna dejstva, glede katerih naj bi bilo podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisniki o izpovedbi priče A. L. in oškodovanke. Vrhovno sodišče zato te zatrjevane kršitve, tako imenovane prostispisnosti po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni preizkušalo.

8Vložnik v zahtevi tudi zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do obrambe, ker ni bila omogočena izvedbe dokaza s preizkusom na poligrafu. Takšnega predloga v teku kazenskega postopka obramba ni postavljala niti ni v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljala takšne kršitve. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da glede te kršitve niso izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 420. člena ZKP.

9Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov ugotovilo, da zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zato je v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbah četrtega odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP.