UPRS sodba II U 441/2014

Tožbi se ugodi, odločba Delovnega sodišča v Mariboru, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 320/2014 z dne 6. 11. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za kritje stroškov vložitve revizije zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Psp 192/2014 v zvezi z sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. VI Ps 2183/2011 zaradi ugotovitve pravice do pokojnine. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da se pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči upošteva premoženjsko stanje prosilca, kakor tudi smiselnost vložitve pravnih sredstev. Glede premoženjskega stanja je ugotovila, da sta prosilec in njegova žena upravičena do denarne socialne pomoči v višini 57,81 € na mesec in varstvenega dodatka v višini 289,09 €, prosilec pa prejema tudi pokojnino iz tujine v višini 340,02 € mesečno. O smiselnosti vložitve revizije glede tožbenega zahtevka, ki je bil v celoti zavrnjen, pa organ za brezplačno pravno pomoč na podlagi prebranih sodb obeh sodišč meni, da je pričakovanje oziroma zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, od odločitve Vrhovnega sodišča RS ni mogoče pričakovati drugačne odločitve oziroma, da bo odločilo o pomembnem pravnem vprašanju. S tem ni izpolnjen pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), zato je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo.

Tožnik v tožbi ugovarja kršitev pravil postopka, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. S svojo odločitvijo organ za brezplačno pravno pomoč prejudicira odločitev vrhovnega sodišča, kar je pravno nedopustno. ZBPP namreč organu za brezplačno pravno pomoč nikjer ne daje podlage, da presoja ali je zadeva v očitnem nasprotju z dejanskim izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Sicer pa je odločitev zgolj pavšalna in njene utemeljitve ni mogoče preizkusiti. Tožnik je prepričan, da bo vrhovno sodišče njegovi reviziji ugodilo, saj je v svoji reviziji navedel vse argumente, ki utemeljujejo njegovo pravico do pokojnine. V obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti tretjega odstavka 2. člena Sporazuma ter opredeliti tožnikovo zavarovanje kot zavarovanje po posebnih predpisih, kot to napačno opredeljujeta sodišči prve in druge stopnje. V primeru tožnikovega zavarovanja gre namreč za zavarovanje po pravnih predpisih nekdanje SFRJ. To potrjuje tudi dejstvo, da tožniku srbski nosilec zavarovanja na podlagi dobe, ki jo je dopolnil v JLA, izplačuje pokojnino iz naslova pravice do starostne pokojnine. Sicer pa sporni sodbi predstavljata tudi kršitev 2., 14., 15., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave RS ter 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Dokazni standard „verjeten izgled za uspeh“, ki se ugotavlja v zvezi z odobritvijo brezplačne pravne pomoči, pomeni, da organ za brezplačno pravno pomoč ne sme zavrniti prošnje, če ima stranka možnost za uspeh. Tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi presegla pravni standard očitne nerazumnosti in s tem tožniku onemogočila pravico do sodnega varstva po načelu enakopravnosti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugodi, podredno pa, da vrne zadevo istemu organu v ponovni postopek. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev revizije zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani zaradi priznanja pravic iz pokojninskega zavarovanja. Po stališču tožene stranke tožnik nima možnosti za uspeh v postopku revizije, zato ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

ZBPP v 24. členu določa, da je treba pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoj upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Navedene okoliščine in dejstva zakon primeroma našteva, in sicer: da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati; da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Tožnikov tožbeni ugovor, da ZBPP toženi stranki ne daje podlage za presojo navedenih okoliščin, je torej neutemeljen.

Utemeljen pa je tožbeni ugovor, da odločba nima utemeljitve in je ni mogoče preizkusiti. Pri objektivnem pogoju za odobritev brezplačne pravne pomoči gre za obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči, imelo končni uspeh. Pri tem sicer ne gre za podroben vsebinski preizkus zadeve, vendar pa mora organ, če je razlog za zavrnitev prošnje neizpolnjevanje pogojev iz 24. člena ZBPP, pojasniti, v čem je zahteva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. V obravnavani zadevi gre za vprašanje razumnosti oziroma verjetnosti izgleda za uspeh revizije tožnika zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani zaradi priznanja pravice do pokojnine. Glede navedenega pa je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla le, da na podlagi prebranih sodb obeh sodišč meni, da je pričakovanje oziroma zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ter da od odločitve Vrhovnega sodišča RS ni mogoče pričakovati drugačne odločitve oziroma, da bo odločeno o pomembnem pravnem vprašanju. Takšna obrazložitev pa ne ustreza standardom obrazložene odločbe. Organ, ki je pristojen za odločanje o brezplačni pravni pomoči, je dolžan v postopku upoštevati tudi določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 34. člena ZBPP). Po določbi 214. člena ZUP mora organ, ki odloča o kakšni pravici ali obveznosti stranke, v obrazložitvi odločbe med drugim poleg kratke obrazložitve strankinega zahtevka tudi navesti ugotovljeno dejansko stanje, dokaze, na katero je to oprto, razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki glede na dejansko stanje narekujejo odločitev v izreku odločbe ter razloge, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke. Po 10. členu ZUP odloči pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Zgolj z navajanjem tožene stranke, da na podlagi sodb sodišč v konkretni zadevi meni, da je zahteva prosilca v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim in pravnim stanjem, pa ni zadoščeno navedenim standardom po argumentirani obrazložitvi, saj taka odločba stranki ne zagotavlja učinkovitega pravnega varstva, prav tako sodišče ne more preizkusiti pravilnosti in zakonitosti odločbe. Navedena kršitev pa po določbi drugega odstavka 237. člena ZUP pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Ob ugotovljeni kršitvi pravil postopka sodišče tudi pripominja, da ZBPP v 24. členu poleg razumnosti zadeve oziroma verjetnega izgleda za uspeh govori tudi o pomembnosti zadeve za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma ali je zadeva za prosilca življenjskega pomena. Navedenih okoliščin pa tožena stranka sploh ni ugotavljala.

Po vsem navedenem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki, da opravi ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ugotoviti vsa relevantna dejstva v smislu 24. člena ZBPP ter nato svojo odločitev obrazložiti v skladu z določbo 214. člena ZUP.

Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povrnitve stroškov postopka v pavšalnem znesku, ki v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu znaša 285,00 €, glede na to, da je sodišče odločilo o zadevi na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.