UPRS sklep I U 292/2013

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik v tožbi navaja, da je 14. 12. 2012 vložil vlogo za izdajo soglasja zdravstvenemu delavcu, zaposlenemu pri javnemu zdravstvenemu zavodu, katerega ustanovitelj je RS, za opravljanje zdravstvenih storitev pri drugem javnem zdravstvenem zavodu ali drugi pravni ali fizični osebi, ki opravlja zdravstveno dejavnost na podlagi drugega odstavka 53.b člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej), v zvezi z določili Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF). Dne 14. 1. 2013 je od toženke prejel obvestilo, iz katerega je razvidno, da le-ta ne soglaša z njegovo vlogo št. 1001-808/2012. Tožnik je nato 1. 2. 2013 pri toženki vložil zahtevo za izdajo odločbe v upravnem postopku v roku 3 dni. Ker njegovemu zahtevku ni bilo ugodeno, vlaga predmetno tožbo. Poudarja tudi, da ni prejel nobene obrazložitve, temveč je zgolj ustno izvedel, da toženka njegovi vlogi ne ugodi, ker v skladu z določbami ZUJF ne ugodi nobenemu zdravniku specializantu. Takšno stališče toženke sicer po prepričanju tožnika nima podlage v materialnem predpisu. Dalje meni, da bi v zadevi toženka morala odločiti z odločbo, zoper katero bi imel možnost uporabe pravnega sredstva. Ker tega ni storila, temveč je na njegovo vlogo odgovorila z nekakšnim dopisom brez pravnega pouka, ki ne more nadomestiti odločbe, izdane v upravnem postopku, je tožnik omejen v svojih pravicah po Ustavi RS in zakonu, zato sodišču na podlagi 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, da toženki naloži, da je dolžna tožniku na vlogo za izdajo soglasja zdravstvenemu delavcu, zaposlenemu pri javnemu zdravstvenemu zavodu, katerega ustanovitelj je RS, za opravljanje zdravstvenih storitev pri drugem javnem zdravstvenem zavodu ali drugi pravni ali fizični osebi, ki opravlja zdravstveno dejavnost z dne 14. 12. 2012, izdati ustrezno odločbo v upravnem postopku z vsemi zakonitimi sestavinami takšne odločbe in mu povrniti njegove stroške postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da soglasje za delo po podjemni pogodbi nima značilnosti dokončnega upravnega akta v smislu drugega in tretjega odstavka 2. člena ZUS-1, ker ne gre za upravno odločbo ali drug javno-pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje dokončnega upravnega akta. Zahteva tožnika za izdajo upravne odločbe je tako po prepričanju toženke neupravičena. Zato sodišču predlaga, da v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrže.

Tožba ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. V skladu z drugim odstavkom 2. člena tega zakona je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Tožnik vlaga predmetno tožbo zaradi molka organa v zvezi z vlogo, ki jo je vložil za izdajo soglasja zdravstvenemu delavcu, zaposlenemu pri javnemu zdravstvenemu zavodu, katerega ustanovitelj je RS, za opravljanje zdravstvenih storitev pri drugem javnem zdravstvenem zavodu ali drugi pravni ali fizični osebi, ki opravlja zdravstveno dejavnost, na podlagi 53.b člena ZZDej.

Po določbi prvega odstavka 53.b člena ZZDej zdravstveni delavec, ki je v delovnem razmerju v javnem zdravstvenem zavodu, lahko opravlja zdravstvene storitve pri drugem javnem zdravstvenem zavodu oziroma pri drugi pravni ali fizični osebi, ki opravlja zdravstveno dejavnost, le na podlagi pisnega soglasja. Za javne zdravstvene zavode, katerih ustanovitelj je država, izda soglasje svet javnega zdravstvenega zavoda s predhodnim soglasjem ministra, pristojnega za zdravje. V drugem odstavku tega člena so navedeni pogoji za izdajo soglasja iz prejšnjega odstavka.

Tudi po presoji sodišča v tem primeru po vsebini ne gre za upravno odločanje, temveč za soglasje delodajalca, ki je v tem primeru javni zavod. Za izdajo soglasja je sicer potrebno predhodno soglasje ministra, pristojnega za zdravje, vendar pa to še ne pomeni, da gre v tem primeru za upravno odločanje - torej za odločanje v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, kot je to določeno v drugem odstavku 2. člena ZUS-1. Gre namreč za soglasje za delo po podjemni pogodbi, ki tudi po presoji sodišča nima značilnosti upravnega akta v smislu zgoraj citiranih določb ZUS-1.

Ker je po povedanem sodišče ugotovilo, da akt, katerega izdajo zahteva tožnik s predmetno tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.