UPRS sodba I U 1044/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Ljubljana zavrgla zahtevo tožnika za priznanje statusa vojnega veterana in za vpis v evidenco vojnih veteranov. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožnik pri upravnem organu 28. 12. 2011 vložil zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana in za vpis v evidenco vojnih veteranov. Pri tem ugotavlja, da vlagatelj zahtevo vlaga ponovno, saj je njegovo zahtevo upravna enota že obravnavala v letu 2006 in z odločbo št. 130-481/2006 njegovemu zahtevku ugodila. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa je s svojo odločbo št. 02002-1560/2006 z dne 17. 5. 2007 odločbo upravne enote v reviziji odpravilo in zavrnilo njegovo zahtevo z obrazložitvijo, da stranki ni mogoče priznati statusa vojnega veterana, ker A., v okviru katerega je med vojaško agresijo leta 1991 tožnik opravljal zatrjevane naloge, ni podjetje, ki jih Zakon o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) določno našteva v j) točki sedme alineje 2. člena. Tako odločitev je potrdilo tudi Upravno sodišče s sodbo U 1080/2007 z dne 10. 4. 2008, ki je tožbo tožnika zavrnilo. V nadaljevanju pojasnjuje, da je zaradi spremenjene pravne prakse, to je sodbe Upravnega sodišča I U 762/2009-5 z dne 16. 2. 2010, vlagatelj 26. 8. 2009 ponovno vložil zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana. Upravna enota Ljubljana, Izpostava Moste Polje je zahtevi tožnika ponovno ugodila in mu z odločbo št. 130-1927/2009 priznala status vojnega veterana po določbi točke j) sedme alineje 2. člena ZVV. V reviziji je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve odločilo z odločbo št. 02002-1560/2006 z dne 22. 12. 2010 odločbo upravne enote odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovnem postopku je Upravna enota Ljubljana z odločbo št. 130-1927/2009-33 zahtevo vlagatelja zavrnila. Odločba je postala pravnomočna 7. 10. 2011. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa prvostopni organ ugotavlja, da je iz izjave stranke in v predhodnem postopku pridobljene dokumentacije razvidno, da je v isti upravni zadevi priznanja statusa vojnega veterana upravni organ prve stopnje že vodil upravni postopek. Stranka vlogi ni predložila nobene nove dokumentacije in je v vlogi navedla zgolj tisto, kar je navajala že v prejšnjih postopkih. To pa pomeni, da se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero vlagatelj opira zahtevek, ni spremenilo. Zato je prvostopni organ na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zahtevo tožnika zavrgel.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je z odločbo z dne 28. 5. 2012 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je prvo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana tožnik vložil 28. 6. 2006. Zahtevi je priložil odredbo Sekretariata za komunalo, gospodarstvo, promet in zveze o delu A. in odredbe A., iz katerih izhaja organizacija in delovanje delavcev podjetja v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo. Na podlagi te zahteve in ugotovitev upravnega postopka pred upravnim organom prve stopnje, revizijskim postopkom pred organom druge stopnje in po sodbi Upravnega sodišča RS št. U 1080/2007 z dne 10. 4. 2008, je postala odločba drugostopnega upravnega organa z dne 17. 5. 2007 pravnomočna. Dne 26. 8. 2009 pa je tožnik vložil novo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana, v kateri je navedel, da je bil po nalogu direktorja vodja kriznega štaba ter da je z ostalimi vodji organiziral barikade iz kamionov A., ljudi oskrboval s hrano in hodil na barikade. Upravni organ prve stopnje je z odločbo z dne 12. 9. 2011 odločil, da tudi na podlagi točke d) sedme alineje 2. člena ZVV tožniku status vojnega veterana ne pripada. Tožnik je dne 28. 12. 2011 pri upravnem organu vložil novo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana. Drugostopni organ ugotavlja, da tožnik z navedbami v novi zahtevi ne navaja nobenih sprememb v dejanskem stanju, na podlagi katerih uveljavlja status vojnega veterana. Navedbe o njegovem delovanju v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo so identične dejanskemu stanju, kot ga je že dokazoval in je bilo ugotovljeno v pravnomočno zaključenih upravnih postopkih. Ravno tako se ni spremenila pravna podlaga, saj se ZVV po izdaji odločb ni spremenil. Glede na to, da se tožnik sklicuje na v upravnih postopkih drugače rešene zadeve, pa upravni organ druge stopnje še dodaja, da to ne predstavlja niti drugačnega dejanskega stanja, niti drugačne pravne podlage. Ker je bila zahteva stranke iz procesnih razlogov zavržena, organ prve stopnje tudi ni meritorno odločal o zahtevi tožnika, torej o njegovi upravičenosti do statusa vojnega veterana. Zato upravni organ druge stopnje na vsebinske pritožbene navedbe ni odgovarjal, temveč ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno zaključil, da procesne predpostavke za začetek upravnega postopka niso izpolnjene. Določba 129. člena ZUP je bila tako uporabljena pravilno.

Tožnik se s stališčem upravnega organa, da niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko obravnavo njegove zahteve, ne strinja. Meni, da je upravni organ ravnal v nasprotju z načelom enakosti iz 22. člena Ustave RS. Odločil je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Izpostavlja, da je bil A.A. priznan status vojnega veterana, pri čemer so bile pri njem podane podobne okoliščine kot pri tožniku. Zato je upravni organ odločil v nasprotju z načelom enakega varstva pravic. Pri odločanju upravni organ ni upošteval dejstva, da je tožnik v svoji vlogi navedel, da želi enako obravnavo pred zakonom kot drugi ter da so nekateri njegovi podrejeni že pridobili status vojnega veterana, kar smiselno pomeni očitek tožnika, da upravni organ ni ravnal v skladu z načelom enakosti. Prepričan je, da bi mu upravni organ glede na takšne navedbe moral omogočiti, da se o morebitnih novih navedbah izjasni. Upravni organ je tudi kršil načelo zaslišanja stranke, s čimer so bile storjene absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Organ zaradi storjenih kršitev tudi ni preizkusil, na katero pravno podlago se njegova vloga nanaša. Iz podatkov v spisu pa nedvomno izhaja, da je tožnik na podlagi telefonskega klica s strani predstavnika policije dobil nalogo, da organizira z vozili in delavci A. postavljanje barikad na za to prej določenih mestih po Ljubljani ter da se je naloge lotil takoj. Glede streljanja dne 30. 6. 1991 pa je na zaslišanju povedal, da je bil na lokaciji ... in ... prisoten največ pol ure po streljanju. Iz spisa tudi izhaja, da je Republika Slovenija, Mestni sekretariat za ljudsko obrambo mesta Ljubljane, poslal A. obvestilo, da se na podlagi smernic Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost z dne 15. 5. 1991 in odredbe Koordinacijske skupine Republike Slovenije o nalogah za izvajanje poglavitnih aktivnosti izvršnih svetov mesta in občin ter njihovih upravnih organov v prihodnjih dneh, z dne 30. 6. 1991 odreja, da morajo podjetja, zavodi in druge organizacije na zahtevo pristojnih organov zagotavljati določeno število tovornih vozil, delovnih strojev in drugih težkih vozil za oblikovanje osnovnih in dodatnih cestnih blokad v mestu, v ožji ter širši okolici Ljubljane. Tožnik meni, da je bil zaradi nepopolno oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja napačno interpretiran ZVV. Bil je namreč na območju in v času spopadov po odredbi policije vključen v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir. Prav tako je opravljal delovne dolžnosti v podjetju A. d.o.o. ter dejansko izvajal naloge po odločitvah Koordinacijske skupine RS, skladno s smernicami Predsedstva RS o ukrepih za pripravljenost, zato je po njegovem mnenju odločitev upravnih organov nerazumljiva. Predlaga, da sodišče izpelje dokazni postopek, pri čemer predlaga tudi svoje zaslišanje, nato pa izpodbijani sklep spremeni tako, da tožniku prizna status vojnega veterana in ga vpiše v evidenco vojnih veteranov. Podrejeno predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep razveljavi (pravilno odpravi) in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da sodišče toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijanega sklepa in odločbe druge stopnje ter poudarja, da sta bili v upravnem postopku že pravnomočno obravnavani tožnikovi zahtevi za priznanje statusa vojnega veterana in vztraja, da niso izpolnjeni pogoji za ponovni začetek ugotovitvenega postopka in s tem zaslišanja stranke oziroma za ponovno meritorno obravnavo na podlagi nove zahteve za priznanje statusa vojnega veterana.

Tožnik v pripravljalno vlogi z dne 12. 9. 2012 ponavlja tožbene navedbe in vztraja pri tožbi.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po mnenju sodišča mora upravni organ po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo stranke zavreči, če pri njenem predhodnem preizkusu ugotovi, da je o stvari že bilo pravnomočno odločeno ter da je bila izdana zavrnila odločba, dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Ni torej dovolj, da gre za identičen zahtevek, to je za zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov, pač pa mora biti zahtevek tak, da se opira na drugo pravno in dejansko podlago kot prejšnji. Kolikor temu ni tako, je mogoče govoriti o tem, da gre dejansko za isto upravno stvar.

Sodišče ugotavlja, da je tožnik prvo vlogo za priznanje statusa vojnega veterana vložil 28. 6. 2006, ki je bila zavrnjena z odločbo druge stopnje z dne 17. 5. 2007, ta pa je bila potrjena s sodbo Upravnega sodišča U 1080/2007 z dne 10. 4. 2008. Navedeno pomeni, da je drugostopna odločba z dne 17. 5. 2007, s katero tožniku ni bil priznan status vojnega veterana na podlagi j) točke sedme alineje 2. člena ZVV, postala pravnomočna. Nato je tožnik dne 26. 8. 2009 vložil novo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana, ki jo je prvostopni organ zavrnil na podlagi d) točke sedme alineje 2. člena ZVV s svojo odločbo št. 130-1927/2009-33 z dne 12. 9. 2011, ki je postala pravnomočna 7. 10. 2011. Opisani potek postopka med strankama ni sporen. Iz povedanega sledi, da bi moral upravni organ v postopku na podlagi (tretje) tožnikove vloge za priznanje statusa vojnega veterana, ki jo je vložil dne 28. 12. 2011, ugotavljati izpolnjevanje pogojev, kot jih je ugotovil že v postopkih na podlagi zahteve tožnika z dne 28. 6. 2006 in zahteve z dne 26. 8. 2009. Zato je zaključek upravnega organa, da je o isti upravni stvari že tekel upravni postopek oziroma sta tekla postopka, ki sta že pravnomočno končana, pravilen. Tak zaključek pa narekuje sprejetje odločitve iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Takšna odločitev posledično pomeni, da tožnikova zahteva ni (več) dovoljena. Zato se o vsebinskih pogojih za uveljavljanje dane zahteve upravnemu organu tudi ni bilo potrebno izreči, čeprav tožnik v tožbi te pogoje ponovno izpostavlja in želi, da se upravni organ do njih opredeli. Za sprejem pravilne odločitve v obravnavani zadevi namreč presojanje omenjenih pogojev ni potrebno.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navajata oba upravna organa, kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača pritožbene ugovore. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, na razloge upravnih organov sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), zato tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem strank.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.