VSL sklep IV Cp 1854/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožeča stranka je s tožbo zahtevala razveljavitev sodne poravnave, ki sta jo 16.9.2010 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi P 3179/2009-IV sklenili pravdni stranki, in sicer v delu, ki se nanaša na določitev njegove preživninske obveznosti za mladoletne hčerke. Tožnik je še zahteval, da se preživninska obveznost pravdnih strank določi tako, da je sam dolžan kriti stroške v zvezi s šolanjem hčera, kar od 1.10.2010 znaša za hčerki A. in N. po 150,00 EUR mesečno, za S. pa 100,00 EUR mesečno, toženki pa naj se naloži, da za preživljanje hčera krije stroške za nastanitev, prehrano, obleko in obutev, režijske stroške in stroške prehrane za čas bivanja pri njej, kar od 1.10.2010 znaša za A. in N. po 150,00 EUR mesečno, za S. pa 100,00 EUR mesečno. Predlaga še, da sodišče odloči, da je upravičen do prejemanja otroškega dodatka za mladoletne hčerke. Postavil je še podredni tožbeni zahtevek, po katerem je toženka dolžna plačevati za mesečno preživljanje A. in N. po 150,00 EUR, za S. pa 100,00 EUR.

2Sodišče prve stopnje je tožbo za razveljavitev sodne poravnave zavrnilo, v preostalem delu pa jo je zavrglo, enako tudi podrejeni tožbeni zahtevek. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 305,15 EUR.

3Tožnik je proti odločitvi o razveljavitvi sodne poravnave in posledično stroškovni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi za razveljavitev sodne poravnave, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta se pravdni stranki dogovorili o skupnem skrbništvu. S tem, ko je bilo le njemu naloženo plačevanje preživnine v denarju, je bil s strani sodišča zaveden. Pri tem ni mogoče govoriti zgolj o pravni zmoti. Ob dejstvu deljenega skrbništva, je toženka neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke, ko v izvršilnih postopkih od tožnika zahteva izpolnjevanje preživnine v denarju, medtem ko je tožniku to onemogočeno. Če je bilo sodišče ob zapisovanju sodne poravnave mnenja, da zapis iz mediacije ni ustrezen in da je potrebno plačevanje preživnine v skladu z določbo prvega odstavka 131. a člena ZZZDR določiti v denarju, bi to moralo storiti za obe pravdni stranki. Tožnik je bil pri sklepanju poravnave prepričan, da je njegova prava volja, kot je bila dogovorjena v mediaciji, upoštevana tudi pri sklepanju sodne poravnave in se bo glede preživnine tako tudi izvajala. Menil je, da je zapis zgolj pravno formalen in da se bo preživnina glede na skupno skrbništvo porazdelila enakopravno na oba od staršev. Ni pravilno stališče, da je bil tožnik v pravni zmoti in ne v dejanski. Ni res, da je preživnino mogoče določiti le v denarju, saj je mogoč tudi drugačen dogovor. Toženka je vse do meseca avgusta leta 2012 pristajala na drugačen način izpolnitve, bil je prepričan, da se bo njegova preživninska obveznost izenačila s preživninsko obveznostjo, ki jo je dolžna izpolnjevati tožena stranka. Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnik sodne poravnave ne more izpodbijati, ker je bil pri zapisu prisoten njegov pooblaščenec (odvetnik). Odvzema mu vsakršno pravico, da izpodbija očitno nepravilno sodno poravnavo, ki je bila zapisana izključno v korist tožene stranke. Navedena okoliščina ne more absolutno pomeniti, da tožnik zaradi tega ni bil v dejanski zmoti. Dejstvo je tudi, da izpodbijana sodna poravnava ni v interesu otrok, na kar bi moralo sodišče paziti že po uradni dolžnosti ob njenem sklepanju. Pritožbenemu sodišču predlaga, da na glavni obravnavi samo ugotovi dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala pred sodiščem prve stopnje in ki jih to ni ugotavljalo. V nadaljevanju navaja sodne postopke, ki so še odprti in jih je zoper njega sprožila toženka. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani teče postopek, v katerem toženka zahteva odločitev, da se otroci zaupajo v vzgojo in varstvo njej, tožnik pa je vložil nasprotno tožbo. V navedenem postopku je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje, v katerem izvedenec klinične psihologije ugotavlja, da je v interesu otrok, da se primarno ohrani skupno starševstvo.

4Tožnik je dopolnil svojo pritožbo z vlogo z dne 26.6.2014, ki pa ne more biti predmet presoja pritožbenega sodišča, saj je bila vložena po poteku pritožbenega roka.

5Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega sklepa.

6Pritožba ni utemeljena.

7Pravdni stranki sta 16.9.2010 sklenili sodno poravnavo, s katero se je tožnik obvezal, da bo od 1.10.2010 dalje plačeval za preživljanje mladoletnih hčera A. in N. mesečno preživnino, za vsako po 150,00 EUR, za S. pa v višini 100,00 EUR, skupaj torej 400,00 EUR, do vsakega 15 dne v mesecu, na roke toženke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva dospelosti vsakega posameznega obroka do plačila.

8Sodna poravnava je v svojih učinkih izenačena s pravnomočno sodno odločbo. Učinki pravnomočnosti so v tem, da se o stvari, o kateri je bilo s sodno poravnavo odločeno, ne more ponovno meritorno razpravljati in odločati (ne bis in idem), da je treba šteti za resnično vsebino pravice ali pravnega razmerja, ki je ugotovljeno v sodni poravnavi (res iudicata pro veritate habetur) in da sodna poravnava kot avtoritativen regulator pravnih razmerij obvezuje pravdne stranke, na katere se nanaša (res iudicata facit ius inter partes). Sodno poravnavo je zato mogoče izpodbijati le na način, določen z zakonom – s tožbo za njeno razveljavitev (392. člen ZPP) in iz zakonsko določenih razlogov. Izpodbojni razlogi materialnopravne narave so podani le v primeru, da je bila sodna poravnana sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače (1. točka drugega odstavka 392. člena ZPP).

9Tožnik je v tožbi zatrjeval obstoj zmote. Navajal je, da je bil prepričan, da je sklenjena sodna poravnava zgolj formalnost in da med strankama dejansko velja dogovor, ki sta ga sklenila na mediacijskem srečanju, in sicer, da tožnik nosi vse stroške v zvezi s šolanjem hčera, toženka pa krije stroške v zvezi z nastanitvijo, prehrano, obleko in obutvijo hčera. Napake volje pri sklepanju sodne poravnave se presojajo po pravilih Obligacijskega zakonika (OZ). Za razveljavitev pogodbe mora biti zmota bistvena in opravičljiva, da bi lahko bila upoštevna (46. člen OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri tožniku ni šlo za zmoto o okoliščinah, ki se tičejo spornega predmeta. Ugotovilo je, da je tožnik na naroku sam določil zneske preživnine, ko je finančno vrednotil zapis stvari, ki se jih je v mediacijah zavezal plačevati. Pravilno je zaključilo, da tožnik uveljavlja zmoto o učinku sodne poravnave oziroma o pravnih posledicah, ki pa nastanejo neodvisno od volje strank, že po samem zakonu. Takšna pravna zmota ni upoštevna. Pri tem ni odveč poudariti, da je imel tožnik na naroku, na katerem je bila sklenjena sodna poravnava, kvalificirano zastopstvo (pooblaščenca odvetnika).

10Tožnikove pritožbene trditve o nepravični porazdelitvi preživninskega bremena, da bi moralo sodišče tudi toženki naložiti plačilo preživnine, da je s takšno sodno poravnavo izničen dogovor o skupnem skrbništvu vsakega od staršev in da tako sklenjena sodna poravnava ni v interesu otrok, zaradi zgoraj opredeljenih učinkov pravnomočnosti sodne poravnave ne morejo biti predmet presoje v tem postopku.

11Pritožba tožnika se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel. Stroške odgovora na pritožbo pa ni mogoče oceniti kot stroške, potrebne za to pravdo. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.