UPRS sklep IV U 186/2013

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zoper odločitev Ministrstva za kmetijstvo in okolje, s katero je tožena stranka neugotovljenega dne 18. 4. 2013 odločila, da bodo pravne osebe, ki izvajajo obvezno državno gospodarsko javno službo na področju urejanja voda obenem tudi izvajalci obnove in investicij v objekte vodne infrastrukture na podlagi Programa odprave posledic neposredne škode na stvareh zaradi poplav med 4. in 7. 11. 2012. Navedeno pa ne predstavlja aktivnosti in nalog izvajanja obvezne gospodarske javne službe urejanja voda v skladu s sklenjenimi koncesijskimi pogodbami in bi morala tožena stranka izvajalce izbrati na trgu na podlagi javnega in transparentnega postopka izbire. Tožeči stranki, ki je v celoti usposobljena in zainteresirana za opravljanje dejavnosti obnove na objektih vodne infrastrukture ni znano, kdaj je tožena sklenila pogodbe s posameznimi izvajalci, nedvomno pa je, da so bile te pogodbe sklenjene po 18. 4. 2013, ne da bi bila spoštovana določila Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (v nadaljevanju ZJNVETPS). Gre za posel, za katerega je Vlada RS za leto 2013 predvidela in zagotovila sredstva v višini 14.000.000,00 EUR. Zato bi tožena stranka morala izvesti postopek javne in transparentne izbire posameznih izvajalcev, saj ne gre za primer, ko bi bilo dovoljeno izvesti izbiro izvajalca brez postopka izbire z neposredno pogodbo. Zato sodišču predlaga, da ugotovi, da je akt tožene stranke, s katerim je med 28. 6. 2012 in 1. 7. 2013 odločila, da se izvajanje storitev obnove objektov vodno gospodarske infrastrukture, objektov v lasti oseb javnega prava oziroma občinskih infrastrukturnih in drugih javnih objektov zaradi posledic poplav izbere pravne osebe – izvajalce, ki so sicer koncesionarji izvajalci obvezne državne gospodarske javne službe na področju urejanja vode, ki imajo s toženo stranko že sklenjeno koncesijsko pogodbo za izvajanje gospodarske javne službe na področju urejanja voda, nezakonit in neveljaven. Istočasno naj sodišče pogodbe oziroma dodatke h koncesijskim pogodbam sklenjenih na podlagi akta tožene stranke izreče za nične, da toženi stranki naloži, da izpelje zakonite javne in transparentne postopke izbire izvajalcev obnove zaradi posledic poplav in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je Vlada Republike Slovenije na podlagi Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč sprejela Program odprave posledic neposredne škode na stvareh zaradi posledic poplav z izhodišči za izvedbo v letu 2013. V nadaljevanju pojasnjuje, kako se je ta program izvajal in poudarja nujnost potrebnega ukrepanja za izvedbo nujnih sanacijskih ukrepov. Navedla je še, da koncesionarji s sklenjenimi dodatki h koncesijskim pogodbam izvajajo izključno obnovo poškodovanih objektov vodne infrastrukture in sicer tako, da se vzpostavlja funkcionalno stanje pred naravno nesrečo in prepreči ponovitev neposredne materialne škode zaradi enakega dogodka. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni dovoljena.

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zato, ker kot potencialni ponudnik ni bila vključena v izbiro izvajalca obnove vodne infrastrukture, lokalne infrastrukture in sanacije plazov zaradi poplav, ki je bil izveden na podlagi Programa odprave posledic neposredne škode na stvareh zaradi posledic poplav. Tožena stranka je izbor opravila tako, da je podpisala dodatke h koncesijskim pogodbam z že izbranimi koncesionarji za opravljanje gospodarske javne službe, med katerimi pa tožeče stranke ni bilo.

Kot že navedeno prvi odstavek 2. člena ZUS-1 določa, da se lahko v upravnem sporu odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki posegajo v pravni položaj tožnika. To pomeni, da v upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta in prav tako ne o tistih aktih, ki v pravni položaj tožnika ne posegajo. V upravnem sporu tako ni mogoče izpodbijati vsake upravne odločbe oziroma drugega javnopravnega posamičnega akta, ampak samo tiste med njimi, ki izpolnjujejo tako formalni kot materialni pogoj za pojem upravnega akta kot ga definira zakon. Formalno so to le tisti akti, ki jih izdajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil (organi v 1. členu ZUS-1). Materialno pa so to tisti akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta in s tem posegajo v pravni položaj tožnika. Akt, ki ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi v pravni položaj tožnika ne posega.

V obravnavanem primeru pa z akti, to je dodatki h koncesijskim pogodbam, ki jih tožnik izpodbija s tožbo, niso bili naslovljeni na njega in tako z vidika upravnega spora ne posegajo v pravni položaj tožeče stranke. Zato tožeča stranka sodnega varstva v upravnem sporu ne more doseči.

Navedeno pomeni, da izpodbijani dodatki h koncesijskim pogodbam, sklenjeni na podlagi akta tožene stranke, ki na tožnika niso naslovljeni, niso akti, ki jih je mogoče izpodbijati v upravnem sporu in zahtevati njihovo odpravo ali razglasitev ničnosti. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Morebitne kršitve določb ZJNVETPS na strani naročnika, pa so sankcionirane v kazenskih določbah tega zakona od člena 106 do 106. č. Sodišče še pojasnjuje, da kolikor tožeča stranka izpodbija sklenjene dodatke h koncesijskim pogodbam, to področje sodi na področje civilnega prava in ne na področje upravnega spora.

Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).