UPRS sodba IV U 210/2012

Tožbi se ugodi,

sklep Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Direktorata za prostor, 35105-46/2010-MOP/15-01031380 PK/NŠ z dne 8. 10. 2012, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor zavrglo predlog tožnika za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja

35105-46/2010 PK/NŠ za gradnjo vodovoda … in rekonstrukcijo zajetja z dne 9. 11. 2010 investitorjem: A., B. in C. (točka 1. izreka). Posebni stroški niso

zaznamovani (točka 2. izreka). Tožena stranka povzema predlog tožnika za obnovo, ki ga je vložil 16. 7. 2012 po 9. točki prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v skladu s 5. točko prvega odstavka 263. člena ZUP. Z gradbenim dovoljenjem naj bi se tožnik seznanil 14. 6. 2012. Soglasje 530157/DF z dne 1. 4. 2010 “Rešitve so

ustrezne“, ki ga je tožnik izdal v postopku pa pomeni zgolj skladnost projektnih rešitev s projektnimi pogoji in ne pomeni njegovega strinjanja z nameravano gradnjo. Tožena stranka je pridobila odgovore investitorjev, ki med drugim navajajo, da je tožnik za izdajo odločbe izvedel bistveno pred 14. 6. 2012. Tožena stranka navaja 263. člen in prvi odstavek 267. člena ZUP. Tožnik je za izdano gradbeno dovoljenje izvedel najkasneje 15. 9. 2011, saj iz pisne korespondence 15. 9. 2011 izhaja, da je D.D., predstavnik E., kot pooblaščenec investitorjev, po elektronski pošti seznanil predstavnika tožnika F.F. s problematiko MHE na vodovodu … in v prilogi poslal tudi kratek opis problematike, kjer je med drugim navedeno, da so pridobljena vsa soglasja, med drugim tudi gradbeno dovoljenje. V odgovoru je istega dne ob 11.50 uri je F.F. potrdil prejem gradiva. Iz spisne dokumentacije tudi izhaja, da je tožnik sodeloval v postopku izdaje gradbenega dovoljenja kot soglasodajalec, ki je k projektnim rešitvam obravnavane gradnje 1. 4. 2010 izdal soglasje 530157/DF, upravni organ pa je tožniku 9. 11. 2010 tudi poslal sporno gradbeno dovoljenje. To pomeni, da predlog za obnovo ni bila vložen v roku enega meseca, ko je tožnik izvedel za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnik v tožbi navaja, da je trasa vodovoda predvidena prek nepremičnine parc. št. 953/4, k.o. …, ki je sosednja nepremičnina parc. št. 456/3, katere lastnik je, kakor tudi prek nepremičnine parc. št. 293/1, k.o. …, ki je sosednja nepremičnina parc. št. 293/2, ki je prav tako v lasti tožnika, zato bi na podlagi ZGO-1 moral biti pritegnjen v postopek za izdajo gradbenega dovoljenja kot lastnik sosednjih nepremičnin. Tožena stranka ga v postopek ni pritegnila, niti ni bil seznanjen o njem. Da je bilo izdano gradbeno dovoljenje, je izvedel šele na podlagi poizvedbe pooblaščene odvetniške družbe 14. 6. 2012, ko je od upravnega organa pridobila fotokopijo gradbenega dovoljenja. Z gradbenim dovoljenjem je investitorjem dovoljen poseg, ki bo vodo speljal izven obstoječega vodotoka, zaradi česar odjem vode in obratovanje malih hidroelektrarn tožnika ne bo več mogoč, saj sta na navedenih nepremičninah v lasti tožnika zgrajeni mali hidroelektrarni. S tem je prizadet dejanski, ekonomski in pravni interes tožnika. Navaja bistveno kršitev pravil postopka, ker je tožena stranka predlog vročila vsem investitorjem v odgovor, izpodbija pooblastilo investitorjev in ugovarja kršitev načela kontradiktornosti, saj mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so vplivale na odločitev. Tožnik ne razpolaga z odgovorom investitorjev in tam priloženih dokazov ter navaja, da iz vsebinskega vidika informacija, da je za novi cevovod pridobljeno gradbeno dovoljenje, s katerim naj bi D.D. seznanim F.F. nima pomena, saj je utemeljeno pričakoval, da bi bil v takšnem primeru o tem seznanjen s strani upravnega organa. Dejansko je bil o vseh relevantnih okoliščinah seznanjen šele z vročitvijo kopije gradbenega dovoljenja 14. 6. 2012 oz., po opravljenem celovitem vpogledu v spis 21. 6. 2012. Domnevno sporočilo D.D. F.F. o izdanem gradbenem dovoljenju ne more pomeniti, da je izvedel v smislu 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, da je bila odločba izdana, saj ni bilo zadoščeno kriteriju popolnosti. E., kjer naj bi bil zaposlen D.D., ni bilo stranka postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Kakršna koli informacija, ki bi bila posredovana F.F., ne pomeni, da je z njo seznanjena tožeča stranka, kjer je bil sicer F.F. zaposlen, vendar ni bil upravičen zastopati družbe, ki jo je zastopal zakoniti ali statutarni zastopnik 2011 G.G.. Zato to ne more pomeniti, da je bil z njeno vsebino seznanjen tožnik, s formalnega vidika pa elektronska komunikacija ni bila opravljena preko vročitve v varen elektronski predal, zato ne more biti dokaz o vročitvi oz.

seznanitvi z vsebino pošiljke. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o predlogu za obnovo postopka tako, da mu ugodi, odpravi gradbeno dovoljenje in dopusti udeležbo tožnika kot stranskega udeleženca v postopku oz. podrejeno, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa v obeh primerih naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na prvi odstavek 7. člena, 8. člen in 9. člen ZUP. Pred odločitvijo je dala investitorjem možnost sodelovanja. Tudi ne gre za kršitev pravil glede pooblastila, saj so investitorji pooblastili E. d.o.o. in mu izrecno dovolili, da lahko za zastopanje pooblasti odvetnika. Dne 15. 9. 2011 je bil z informacijo o izdaji gradbenega dovoljenja poleg F.F. seznanjen tudi G.G., zakoniti zastopnik tožnika, kar je razvidno iz pisne korespondence, priložene odgovoru na predlog.

Stranke z interesom v odgovoru na tožbo navajajo, da je tožnik sodeloval kot soglasodajalec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, da mu je bilo gradbeno dovoljenje predloženo 9. 11. 2011, da je potekala ustna in pisna korespodenca med zastopnikom investitorjev E. d.o.o. in tožnikom. Sklicuje se na pisno korespondenco z dne 15. 9. 2011, tožniku pa med drugim očitajo, da s tožbo poskuša predlog za obnovo utemeljevati na novih dejstvih ter da gre za nedopustno tožbeno novoto po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje pravočasnosti vložitve predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo vodovoda … in rekonstrukcijo zajetja. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik 16. 7. 2012 vložil predlog za obnovo tega postopka, ki ga je tožena stranka z izpodbijanim sklepom kot prepoznega zavrgla na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP. Tožnik uveljavlja obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, ko zatrjuje, da mu kot osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Začetek teka subjektivnega roka po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP je vezan na dan, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana in ne dan, ko je bila stranka podrobneje seznanjena z njeno vsebino, kot zmotno meni tožnik, zato sodišče tovrstne tožbene navedbe zavrača. Navedbe kot datuma seznanitve 21. 6. 2012 pa sodišče zavrača kot tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1.

Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala potem, ko je prejela odgovore investitorjev in na podlagi dokazil, ki so jih predložili, med njimi predvsem korespondence po elektronski pošti, ki naj bi po mnenju tožene stranke dokazovala, da je bila oseba F.F., ki je zaposlen pri tožniku 15. 9. 2011 informirana o izdaji gradbenega dovoljenja, medtem ko v odgovoru na tožbo tožena stranka tudi pojasnjuje, da je bil o tej informaciji seznanjen tudi G.G. kot zakoniti in statutarni zastopnik tožnika, kar naj bi pomenilo, da je bil tožnik nedvomno seznanjen z informacijo o gradbenem dovoljenju vsaj 15. 9. 2011 in ne 14. 6. 2012, kot zatrjuje, ko naj bi od upravnega organa pridobil fotokopijo spornega gradbenega dovoljenja.

Po mnenju sodišča je tožena stranka v postopku izdaje izpodbijanega sklepa odločila, ne da bi dala tožniku možnost, da se pred izdajo odločbe seznani z vsemi relevantnimi okoliščinami, do katerih je tožena stranka prišla v postopku, ter mu ni dala možnosti, da se izjavi v zvezi s temi okoliščinami. Odgovor na tožbo pa ne more nadomestiti pomanjkljivosti obrazložitve. V postopku je namreč treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, načelo zaslišanja stranke pa zahteva, da treba preden se izda odločba, stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Nedvomno je okoliščina, na kateri sloni odločitev, da naj bi tožnik izvedel, da je bila odločba o izdaji gradbenega dovoljenja izdana najkasneje 15. 9. 2011, tista, na kateri sloni izpodbijana odločitev. Tožena stranka sicer navaja, da je tožnik sodeloval kot soglasodajalec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ter, da mu je upravni organ prve stopnje 9. 11. 2010 poslal sporno gradbeno dovoljenje, vendar kot ključni razlog za zavrženje tožnikovega predloga za obnovo tožena stranka navede pisno korespondenco z dne 15. 9. 2011 med D.D. in F.F.. Datum 15. 9. 2011 tožena stranka šteje kot dan, ko naj bi tožnik najkasneje izvedel, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Dejstvo je, da subjektivni rok teče od trenutka, ko je predlagatelj obnove dejansko izvedel, da je bila odločba izdana in ne od trenutka, ko je mogel izvedeti. Kdaj je tožnik dejansko izvedel pa je stvar ugotovitvenega postopka. Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (9. člen ZUP). Glede na to, da ta pravica v obravnavanem primeru ni omejena, je bilo s tem, ko tožniku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, saj se glede relevantnih okoliščin, na katerih sloni izpodbijana odločitev, tožnik v postopku sploh ni imel možnosti se izjaviti, storjena absolutno bistvena kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Posledično je tudi dejansko stanje glede bistvenih okoliščin nepopolno ugotovljeno ter se zato izpodbijane odločitve niti ne da preizkusiti.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Po povedanem tudi ni pogojev za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, je po prvem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 350,00 EUR, kar skupaj z DDV znaša 420,00 EUR.