VSRS Sodba I Ips 60256/2012-38

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4. 9. 2013 spoznalo obdolženko za krivo storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obdolženki je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanko pa s premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 18. 3. 2014 pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolženki pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 400,00 EUR.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik pravočasno dne 7. 7. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi, izda oprostilno sodbo oziroma vrne zadevo v nov postopek.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 22. 9. 2014, navaja, da zahteva ni utemeljena ter predlaga njeno zavrnitev. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obsojenka dne 9. 10. 2014 in zagovornik dne 2. 10. 2014 seznanjena; zagovornik se je o odgovoru pisno izjavil dne 8. 10. 2014.

B.

4Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, in drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe. Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o zahtevi vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev. Ker je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), Vrhovno sodišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ali je sploh prišlo do lahke telesne poškodbe oškodovanke ter o prihajanju oškodovanke na obdolženkino parcelo tudi po obravnavanem dogodku, ni presojalo.

5Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja nobene določbe zakona, ki naj bi jo sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo.

6Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev pravice do obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP) uveljavlja z navedbami, da obsojenka v postopku pred sodiščem prve stopnje res ni predlagala izvedenca medicinske stroke, vendar bi ji sodišče moralo tak dokazni predlog sugerirati oziroma ji nakazati, da ima to možnost. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje (točka 4 sodbe sodišča druge stopnje), je bila obdolženka na glavni obravnavi poučena o pravicah, ki jih v postopku gredo. Dolžnosti sodišča iz 14. člena ZKP po presoji Vrhovnega sodišča namreč nikakor ni moč razumeti na način, kot to v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje zagovornik, saj bi taka sodnikova pomoč vzbudila upošteven dvom v nepristranskost sodišča pri sojenju.

7Kršitev kazenskega zakona zagovornik nakazuje z navedbo, da je sodišče sankcijo previsoko odmerilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z izrekom kazenske sankcije (pogojne obsodbe) sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni prekršilo določbe 5. točke 372. člena ZKP. Presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato Vrhovno sodišče zahteve v delu, v katerem napada ustreznost izrečene kazenske sankcije, ni preizkušalo.

8Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti nakazovala, zahteva pa je vložena pretežno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenke, skladno s taksno tarifo št. 7111, 71113 in 7152.