VSM sklep 1 Cpg 484/2014

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zavrglo. V razlogih odločbe je pojasnilo, da je bil nad prvim dolžnikom začet postopek poenostavljene prisilne poravnave, v posledici tega pa zoper prvega dolžnika v skladu s 131. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi in zavarovanju. Ker na strani dolžnika nastopata dve osebi, za kateri sodišče prve stopnje ocenjuje, da imata položaj enotnih sospornikov in s tem položaj enotne pravdne stranke, je bilo treba predlog za zavarovanje zavreči tudi v razmerju do drugega dolžnika.

2Upnik z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sklep izpodbija v celoti iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Je mnenja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP. V členu 221b. ZFPPIPP, ki natančno določa, katere določbe se v postopku poenostavljene prisilne poravnave ne uporabljajo oziroma se uporabljajo le smiselno, 131. člen ZFPPIPP ni omenjen. Glede na to je upnik mnenja, da se 131. člen ZFPPIPP v postopku poenostavljene prisilne poravnave ne uporablja in se med postopkom insolventnosti sklep o zavarovanju lahko izda. V prid takšni jezikovni interpretaciji govori tudi dejstvo, da ZFPPIPP v drugem odstavku 221b. izrecno določa, da se prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP, ki ureja vpliv začetka postopka insolventnosti na začete postopke izvršbe in zavarovanja, uporablja smiselno. Če bi imel zakonodajalec v mislih tudi 131. člen ZFPPIPP, bi ga v skladu z izbranim nomotehničnim pristopom v drugem odstavku 221b. člena ZFPPIPP tudi navedel.

To še posebej velja za primer, ko se postopek poenostavljene prisilne poravnave uporabi za zavlačevanje neizogibno sledečega stečajnega postopka, v času postopka poenostavljene prisilne poravnave pa se razpolaga s premoženjem dolžnika, in sicer v nasprotju z njegovimi prevzetimi pogodbenimi obveznostmi in na škodo ločitvenega upnika.

V kolikor bo sodišče s teleološko interpretacijo zavzelo stališče, da se 131. člen ZFPPIPP lahko uporablja tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave, pa pritožnik opozarja na izjemi od pravila iz prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP, ki sta uzakonjeni v drugem in tretjem odstavku citiranega člena. Sodišče prve stopnje 131. člena ZFPPIPP ni presojalo celovito. Ni presojalo, ali je morebiti podana katera od teh izjem iz drugega in tretjega odstavka citiranega člena, ki dopušča izdajo sklepa o zavarovanju v postopku poenostavljene prisilne poravnave.

Pritožnik se v tem kontekstu sklicuje na Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje št. 4071-17/10-LU z dne 11. 2. 2010, dopolnjeno z dodatkom št. 1 z dne 8. 10. 2012 in dodatkom št. 2 z dne 9. 5. 2013, ki je bila sklenjena v notarskem zapisu SV 1307/2012 z dne 12. 10. 2012. Poudarja, da upnik z začetkom postopka insolventnosti nad dolžnikom v skladu z drugim odstavkom 206. v zvezi z drugim odstavkom 209. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pridobi ločitveno pravico na odstopljenih terjatvah. Upnik je zavarovanje pridobil, prvi dolžnik pa ga želi v sodelovanju z drugim dolžnikom med postopkom insolventnosti, na katerega ločitveni upnik nima vliva, izničiti. Prvi in drugi dolžnik želita na podlagi Pogodbe št. 01/06-2104 z dne 5. 6. 2014 predmet pogodbe o odstopu terjatev (vse odstopljene obstoječe in bodoče terjatve, ki bodo nastajale mesečno do 31. 8. 2026, ko bo pravica do podpore prvega dolžnika iz proizvodne naprave BPE ON 1 zaradi starosti proizvodne naprave prenehala) prenesti na drugega dolžnika, tako da bi drugi dolžnik postal upravičenec do podpore in s tem upravičenec do vseh odstopljenih terjatev. Obstaja možnost, da bo upnik zaradi takšnega nepoštenega ravnanja prvega dolžnika izgubil svoje zavarovanje v obliki fiduciarne cesije, ki mu kot prevzemniku terjatve ob uvedbi postopka insolventnosti nad odstopnikom terjatve, daje ločitveno pravico.

Upnik predlaga, da sodišče drugega stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v obravnavanje sodišču prve stopnje, saj že začeti postopek poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom ne omogoča izdaje sklepa o zavarovanju, še posebej ne takrat, ko gre za zavarovanje zahtevka upnika za uveljavitev ločitvene pravice.

3Dolžnika v odgovoru na pritožbo nasprotujeta pritožbenim navedbam in predlagata, da sodišče druge stopnje vloženo pravno sredstvo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena procesna kršitev, ki jo je treba upoštevati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je (tudi) za postopek poenostavljene prisilne poravnave uporabljiva določba 131. člena ZPP, ki v prvem odstavku določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi in zavarovanju. Je pa utemeljen pritožbeni očitek, da sodišča prve stopnje glede na trditve upnika v predlogu za zavarovanje 131. člena ZFPPIPP ni presojalo celovito. Ni presodilo, ali morebiti obstaja izjema iz 1. točke tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP, ki v primeru, da so izpolnjeni pogoji iz Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), dopušča izdajo sklepa o zavarovanju. Ker je predlog za zavarovanje zavrglo že na podlagi določbe prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP, manjkajoče presoje pa namesto sodišča prve stopnje ne more opraviti pritožbeno sodišče, je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek.

7Kot je že bilo omenjeno, ni mogoče soglašati s stališčem pritožbe, da v postopku poenostavljene prisilne poravnave ni uporabljiva določba 131. člena ZFPPIPP.

8Z novelo ZFPPIPP-E, ki je začela veljati 15. 6. 2013, je bila ureditev postopkov zaradi insolventnosti dopolnjena z novo vrsto postopka zaradi insolventnosti - postopkom poenostavljene prisilne poravnave, ki ga ureja nov oddelek 4.7 ZFPPIPP (221a. - 221g. člen). Postopek omogoča mikro družbam in samostojnim podjetnikom (najštevilčnejšim poslovnim subjektom) preprostejšo izvedbo finančnega prestrukturiranja. Nekatere zahteve, ki v postopku (redne) prisilne poravnave varujejo interese upnikov, so v postopku poenostavljene prisilne poravnave zmanjšane. Tako se v tem postopku poravnave nekatere določbe ZFPPIPP ne uporabljajo (oddelek 3.4 - upnik kot stranka postopka in prijava ter preizkus terjatev, oddelek 3.5 - upniški odbor in oddelek 3.6 - upravitelj), kar izhaja iz prvega odstavka 221b. člena, nekatere določbe pa se v postopku poenostavljene prisilne poravnave uporabljajo le smiselno, kar izhaja iz drugega odstavka 221b. člena.

9Pritožnik razvija tezo, da se v postopku poenostavljene prisilne poravnave določba 131. člena ne uporablja, saj v 221b. členu, ki natančno določa, katere določbe ZFPPIPP se v tem postopku ne uporabljajo oziroma se uporabljajo le smiselno, ni omenjena. Je pa določena smiselna uporaba prvega odstavka 132. člena ZFPPIPP, ki ureja vpliv postopka insolventnosti na postopke izvršbe in zavarovanja.

10S takšno razlago ni mogoče soglašati. Kot je že bilo navedeno, se v postopku poenostavljene prisilne poravnave, za razliko od postopka (redne) prisilne poravnave, nekatere določbe ZFPPIPP (sploh) ne uporabljajo (prvi odstavek 221b. člena), druge določbe pa se uporabljajo le smiselno (drugi odstavek 221b. člena). Pritožnik pri tem spregleda, da se določbe, za katere zakon določa smiselno uporabo, nanašajo na postopek redne prisilne poravnave in ne na splošno na postopke zaradi insolventnosti. Če bi sledili upnikovi jezikovni interpretaciji (razlagi), bi bile v postopku poenostavljene prisilne poravnave izključene vse ostale določbe ZFPPIPP, ki sicer veljajo za postopke insolventnosti, kar bi imelo za posledico, da bi bil takšen postopek urejen pomanjkljivo in nekonsistentno. V prid takšni razlagi govori tudi dejstvo, da se prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP, ki se v postopku poenostavljene prisilne poravnave uporablja smiselno, nanaša (le) na postopek prisilne poravnave, med tem ko se prvi odstavek 131. člen ZFPPIPP, ki v 221b. členu ni omenjen, nanaša na vse postopke insolventnosti. Zakaj bi bila njegova uporaba v postopku poenostavljene prisilne poravnave izključena, pa čeprav se nanaša na vse postopke zaradi insolventnosti, ni jasno oziroma za to ni logične (smiselne) razlage.

11Ker se prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP nanaša na (vse) postopke zaradi insolventnosti, in ker ni razloga, da bi se upniki, ki so postopek izvršbe ali zavarovanja začeli pred začetkom postopka poenostavljene prisilne poravnave (v tem primeru se postopki v skladu s prvim odstavkom 132. v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 221b. člena ZFPPIPP prekinejo) in upniki, ki so s postopkom izvršbe ali zavarovanja začeli po začetku postopka zaradi insolventnosti, obravnavali različno (to niti ne bi bilo dopustno), se pritožbeno sodišče, za razliko od upnika, pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da se (tudi) v postopku poenostavljene prisilne poravnave uporablja določba 131. člena ZFPPIPP.

12Takšno je tudi stališče pravne teorije (Poenostavljena prisilna poravnava, dr. N.P., Pravna praksa 2013, št. 23, Založba GV, 13. 6. 2013). Avtorica v razdelku pravnih posledic začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave ugotavlja, da je nabor pravnih posledic v tem postopku sicer ožji kot pri postopku redne prisilne poravnave. Vendar pa v tem kontekstu izrecno poudarja, da se (poleg smiselne uporabe prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP) v postopku poenostavljene prisilne poravnave uporablja (tudi) prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP, saj se 3. poglavje ZFPPIPP uporablja za vse postopke zaradi insolventnosti (primerjaj 45. člen ZFPPIPP).

13Ima pa pritožnik prav, da sodišče prve stopnje glede na dikcijo 131. člena ZFPPIPP, predvsem 1. točke tretjega odstavka, ki določa, da se prvi odstavek citiranega člena ne uporablja za zavarovanje zahtevka upnika za uveljavitev ločitvene in izločitvene pravice, razen, če je upnik v stečajnem postopku zamudil rok za prijavo te pravice, in glede na vsebino predloga za zavarovanje, ni opravilo celovite presoje zadeve, ampak je predlog (ne da bi takšno presojo opravilo) že na podlagi prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP zavrglo. Po posebnem pravilu, določenem v drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP, ki se v skladu z drugim odstavkom 221b. člena citiranega zakona smiselno uporablja tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave, namreč začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje na zavarovane terjatve, s tem pa tudi ne na ločitveno pravico, s katero je takšna terjatev zavarovana. Sodišče druge stopnje nikakor ne želi prejudicirati zadeve, mora pa v smeri takšne ali drugačne odločitve upniku dopustiti možnost, da se njegov predlog (seveda v okviru podanih navedb) presodi tudi s tega vidika.

14Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP in 15. členu ZIZ.