VSRS Sodba I Ips 18266/2010-73

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo kršen drugi odstavek 18. člena Zakona o kazenskem postopku.

A.

1Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo I K 18266/2010 z dne 7. 2. 2013 obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 18266/2010 z dne 28. 11. 2013 ugodilo pritožbi zagovornika obdolženca in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe.

3Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 11. 6. 2014 v škodo obdolženca iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi zatrjevanih kršitev drugega odstavka 18. člena ZKP in 15. člena Ustave RS v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je sodišče druge stopnje napačno uporabilo pravila o tem, kdaj je treba dokaz izločiti, saj naj bi bila nepravilna ocena sodišča druge stopnje, da je prišlo do kršitve zasebnosti obdolženca. Sodišče druge stopnje je namreč menilo, da mati, s katero je obdolženec stanoval v isti stanovanjski hiši in sta uporabljala vsak svojo etažo, ni imela pravice pregledovati njegovih stvari, jih jemati iz omare v sobi obdolženca oziroma iz prostorov v etaži, ki jo je uporabljal obdolženec, in z njimi razpolagati kot s svojimi (vrečko konoplje, ki jo je našla je izročila policistu). Po presoji sodišča druge stopnje je dejstvo, da si je obdolženec z materjo delil zasebnost (drug drugega sta v etažah obiskovala, mati je lahko vstopala v njegove prostore in mu pospravljala), pomenilo le, da je bila stopnja obdolženčeve pričakovane zasebnosti nižja, ne pa izključena in je pričakovano pravico do zasebnosti mati prekršila. Sodišče druge stopnje je dokaze, na katerih je temeljila sodba sodišča prve stopnje, izločilo iz spisa in obdolženca oprostilo obtožbe. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca sodišče druge stopnje ne bi smelo spregledati, da je poseg v zasebnost opravila zasebnica, ne pa država. Vrhovni državni tožilec izpostavlja, da je Ustavno sodišče RS v sklepih o nesprejemu ustavne pritožbe Up-62/99 z dne 4. 7. 2000 in Up-666/04 z dne 20. 11. 2006 ekskluzijsko pravilo opredelilo kot »eno od sredstev, ki omogoča vzpostavitev enakosti orožja obeh strani v kazenskem postopku«, zato se po mnenju vrhovnega državnega tožilca pravila o nedovoljenih dokazih nanašajo predvsem na pridobivanje dokazov s strani državnih organov, kot preventivno sredstvo za boj proti zlorabi pooblastil s strani državnih organov. Vrhovni državni tožilec meni, da je treba pravilo o izločanju dokazov uporabljati drugače, kadar so dokazi pridobljeni s strani posameznikov, ki jih k pridobivanju dokazov ne napeljujejo in ne usmerjajo državni organi. V tem primeru, bi po mnenju vrhovnega državnega tožilca dokaze bilo treba izločiti samo, kadar je posameznik s svojim ravnanjem posegel v jamstva, ki varujejo absolutne pravice (npr. prepoved mučenja iz 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP)). Po stališču vrhovnega državnega tožilca je sodišče druge stopnje kršilo določbo drugega odstavka 18. člena ZKP, saj bi moralo ugotoviti le, da se ekskluzijsko pravilo ne uporabi, ker je dokaze pridobila zasebnica, pri tem pa se ne bi smelo spuščati v vsebinsko presojo, ali je dokaz nezakonit. Vrhovni državni tožilec zatrjuje, da naj bi v sodni praski prav v primerih, kakršen je predmetni, prihajalo do odstopa od dosledne teorije izločanja dokazov. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 186/2003 z dne 7. 4. 2005, v kateri je Vrhovno sodišče tehtalo med pravico obsojenca do glasu ter pravico oškodovanca do zasebnosti in miru v domačem stanovanju brez telefonskih groženj in nadlegovanja, pri čemer je dalo prednost pravici oškodovanca, zaradi česar je ugotovilo, da snemanje obsojenčevih groženj ni protipraven poseg v njegovo pravico do glasu. Vrhovni državni tožilec meni, da bi sodišče druge stopnje tudi, če bi štelo, da so dokazi lahko pridobljeni nezakonito tudi s strani zasebnika, moralo v predmetnem primeru opraviti vsaj presojo s tehtanjem posega v zasebnost (35. člen Ustave RS) obdolženca na eni strani in pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS) njegove matere, pa tudi njene pravice do zasebnosti (miru v lastnem domu) na drugi strani. Pri tem bi sodišče druge stopnje po mnenju vrhovnega državnega tožilca z uporabo načela sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena Ustave RS) moralo izrecno ugotoviti, katera izmed ustavnih pravic ima glede na okoliščine konkretnega primera prednost, sploh glede na dejstvo, da sta si obdolženec in njegova mati zasebnost delila in jo torej skupno izvrševala. Vrhovni državni tožilec meni, da je obdolženčeva mati s tem, ko je konopljo našla in jo odnesla na policijo, delovala v obrambi svojih pravic, saj je bila upravičena do zasebnosti in varnosti doma. Ob tem po zatrjevanju vrhovnega državnega tožilca ne gre pozabiti, da ima vsak pravico naznaniti kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti.

4Zahteva za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca je bila vročena obdolžencu, vendar nanjo ni podal odgovora.

B.

5Ni pravilna razlaga vrhovnega državnega tožilca, v skladu s katero bi bilo določbo drugega odstavka 18. člena ZKP treba uporabiti na način, da dokaz pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni nedovoljen, če v človekove pravice in temeljne svoboščine poseže zasebnik in ne državni organ, oziroma da bi v takšnih primerih lahko šlo za nedovoljen dokaz samo, če posameznik poseže v jamstva, ki varujejo absolutne pravice, kot je prepoved mučenja iz 18. člena Ustave RS in 3. člena EKČP. Tako iz jezikovne kot namenske razlage določbe drugega odstavka 18. člena ZKP jasno izhaja, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri čemer ni pomembno, ali je takšne dokaze s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin pridobil državni organ ali zasebnik. Res je, da je namen določbe drugega odstavka 18. člena ZKP tudi preventivno vplivanje na državne organe, zlasti organe odkrivanja in pregona kaznivih dejanj, na način, da morajo tudi pri zasledovanju ustavno dopustnega cilja (učinkovitemu pregonu kaznivih dejanj) spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine. Vendar pa namen določbe drugega odstavka 18. člena ZKP s tem ni izčrpan, saj je temeljni namen te določbe v preprečevanju kakršnekoli instrumentalizacije kazenskega postopka, ki bi v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS človekove pravice in temeljne svoboščine žrtvovala ciljem učinkovitega kazenskega pregona. Zato tudi dokazov, ki so bili pridobljeni s strani zasebnikov s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ni dopustno uporabiti v kazenskem postopku in sodišče nanje ne sme opreti sodne odločbe.

6Kljub temu med dokazi, pridobljenimi s strani državnih organov in s strani zasebnikov, obstaja določena razlika. Državni organi praviloma pridobivajo dokaze potem, ko je kaznivo dejanje že bilo izvršeno. Zato pri dokazih, ki jih pridobivajo državni organi, praviloma ne bo treba opraviti tehtanja med ustavnimi pravicami obdolženca in ustavnimi pravicami oškodovanca, ki so bile ob pridobivanju dokazov neposredno ogroženo. Pri dokazih, ki jih pridobijo zasebniki, so takšne situacije bolj pogoste. Kadar sta ob pridobivanju dokazov neposredno ogroženi dve ustavni pravici, in sicer določena ustavna pravica obdolženca na eni in določena ustavna pravica oškodovanca na drugi strani, je v skladu z načelom sorazmernosti treba opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama. Tretji odstavek 15. člena Ustave RS namreč določa, da so pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava RS.

7Tako je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 186/2003 z dne 7. 4. 2005 opravilo tehtanje med pravico storilca kaznivega dejanja do glasu in pravico oškodovanca do zasebnosti in miru v domačem stanovanju ter prednost dalo slednji. V sodbi I Ips 5909/2011 z dne 18. 7. 2013 je sodišče dalo prednost pravici do osebne varnosti oškodovanke, ki je storilca kaznivega dejanja, tik preden je začel izvrševati kaznivo dejanje, fotografirala na javnem kraju. V skladu s prakso Vrhovnega sodišča je torej bistven pogoj za tehtanje med prizadetimi ustavnimi pravicami, da je kolizija med njimi neposredna. Kadar sodišče v skladu z načelom sorazmernosti pri tehtanju ugotovi, da je treba dati prednost ustavni pravici oškodovanca, potem kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin storilca kaznivega dejanja sploh ni podana in se zato za takšne situacije ne more uporabiti določba drugega odstavka 18. člena ZKP.

8Vendar v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo, saj glede na ugotovljeno dejansko stanje v času, ko je mati obdolženca pridobila sporne dokaze in jih izročila policiji, niso bile neposredno ogrožene njene ustavne pravice in temeljne svoboščine. Matere obdolženca ni mogoče šteti za oškodovanko kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ki se je obdolžencu očitalo. Tudi ne drži navedba vrhovnega državnega tožilca, da so s hranjenjem prepovedanih drog v prostorih obdolženca bile prizadete pravice njegove matere do osebnega dostojanstva in varnosti ter do zasebnosti in miru v lastnem domu.

9Kljub temu ima vrhovni državni tožilec prav, da je sodišče druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo določbo drugega odstavka 18. člena ZKP. Iz dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje ter ga z zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati, izhaja, da sta obdolženec in njegova mati stanovala v isti stanovanjski hiši ter da sta v tej stanovanjski hiši uporabljala vsak svojo enoto, in sicer obdolženec zgornje, njegova mati pa spodnje prostore. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja tudi, da je mati v prostore, ki jih je uporabljal obdolženec, vstopala z njegovim dovoljenjem in mu pospravljala, pri čemer je lahko odpirala tudi omare s perilom in vanje zlagala zlikano perilo. Zato je nepravilen zaključek sodišča druge stopnje, da so bili sporni dokazi pridobljeni s kršitvijo obdolženčeve zasebnosti ter da so zato v skladu z drugim odstavkom 18. člena ZKP nedovoljeni. S tem ko je obdolženec privolil, da je mati hodila v njegove prostore, jih pospravljala in zlagala perilo v omaro, se je v tem delu prostovoljno odpovedal svoji zasebnosti in se nanjo ni mogel zanašati pri hranjenju predmetov kaznivih dejanj. Glede na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, namreč ni sporno, da je obdolženčeva mati dokaze našla prav v tistem delu obdolženčevih prostorov, do katerih je dostopala z obdolženčevim soglasjem. Zato najdeni predmeti niso bili pridobljeni s posegom v obdolženčevo zasebnost. Sodišče druge stopnje je napačno uporabilo določbo drugega odstavka 18. člena ZKP.

C.

10Ker je podana kršitev določb kazenskega postopka, na katero se sklicuje vrhovni državni tožilec, je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je podana v obdolženčevo škodo, ter na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP s sodbo ugotovilo, da je bil zakon prekršen, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo.