UPRS sodba I U 497/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Upravni organ je z izpodbijano delno odločbo zavrnil zahtevek tožnika za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice avtorjev glasbenih del do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP). V obrazložitvi je navedel, da je že odločil o zahtevi tožnika za izdajo stalnega in začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje varovanih del, ki se vrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP, predmet odločitve pa je podpodredni zahtevek, ki ga je stranka podala dne 16. 9. 2011. Primarni in podredni zahtevek stranke je zavrnil. Sedanjo zavrnitev utemeljuje na stališču, da iz 50. člena ZASP izhaja, da je pravično nadomestilo enotno in pripada skupno vsem raznovrstnim upravičencem iz prvega odstavka 154. člena ZASP, zaradi česar ga lahko pobira zgolj ena kolektivna organizacija za vse raznovrstne imetnike pravic, ki so do njega upravičeni, ter se zato zgolj za avtorje glasbenih del ne more izdati. Urad ni izdal dovoljenja za kolektivno upravljanje predmetne pravice za eno kategorijo upravičencev do nadomestila zgolj za avtorje, torej ga ne more izdati za del ene kategorije upravičencev – zgolj za avtorje glasbenih del. Z zakonom ni določeno delilno razmerje nadomestila znotraj posamezne skupine upravičencev, kolikšen delež 40 % zbranih nadomestil, ki v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZASP pripada avtorjem, bi pripadlo ravno avtorjem glasbenih del, vsled česar samo izvajanje dovoljenja za avtorje glasbenih del ne bi bilo zagotovljeno. Kot pravno nepomembno ovrednoti pooblastilo ZAMP ter sklicevanje stranke na dejstvo, da ima pravico nadomestilo razdeljevati med določene imetnike pravice, saj imajo smiselno podobne pravice tudi druge kolektivne organizacije. Pravni argument za dodelitev pravice tudi ni argument, da se kolektivne organizacije ne morejo dogovoriti zaradi nasprotujočih si interesov.

Tožnik izpodbija odločitev tožene stranke, ker meni, da je zavzela zmotno materialno stališče, da se dovoljenje ne podeli iz razloga, ker ga ni mogoče podeliti zgolj za avtorje glasbenih del. Stališče nima opore v ZASP. Nadomestilo pripada vsem upravičencem, vendar ni nujno, da ga zbirajo skupaj. Nobena določba ZASP ne zahteva skupnega zbiranja nadomestil, tudi določba 39. člena ZASP ne. Vsakemu od upravičencev (tako avtorju glasbe kot avtorju literarnih del, kot izvajalcem in ostalim) je potrebno omogočiti zbiranje pripadajočih nadomestil, ki pripadajo vsakemu od njih in ločeno, ne pa jih pri zbiranju omejevati s prisilnim združevanjem v še eno kolektivno organizacijo. Določbe prvega odstavka 39. člena ZASP ni mogoče razlagati tako, da bi morala kolektivna organizacija vključevati vse kategorije upravičencev po 154. členu ZASP. Prvi in drugi odstavek 154. člena ZASP se nanašata na delitev nadomestila, ki ga Vlada predpisuje v skupnem znesku, torej skupaj za različne kategorije imetnikov pravic, prav tako pa ne ureja vprašanja, kakšno mora biti članstvo kolektivne organizacije, torej se ta člen na problematiko zbiranja nadomestil in pridobivanja dovoljenja sploh ne nanaša in ga tožena stranka zmotno razlaga. Prav v nobenem primeru pa ne dajeta podlage za sklep tožene stranke, da zgolj za eno kategorijo upravičencev, to je avtorjev glasbenih del ni mogoče pridobiti dovoljenja. V konkretni zadevi se odloča o učinkovitem varstvu avtorske pravice avtorjev glasbenih del oziroma se izpostavlja vprašanje ustavnosti zahtev in interpretacija določb ZASP s strani tožene stranke. Vprašanje je, ali je ustavno skladna uporaba določb 154. člena ZASP, ki avtorjem glasbenih del ne omogoča samostojnega zbiranja nadomestil, pri čemer po drugi strani ZASP posega v njihovo avtorsko pravico tako, da omogoča uporabnikom koriščenje pravic iz naslova privatnega in drugega lastnega reproduciranja, brez plačila finančnega nadomestila oziroma odmene za škodo. Tožena stranka ne razlaga zakonskih določb tako, da bi bila avtorska pravica zagotovljena. Tožena stranka tudi ne razlaga določbe 154. člena ZASP na način, ki bi bil skladen z namenom Direktive 2001/29. Sklicuje se na sodbo Sodišča EU C 462/09, iz katere je razvidno, da se državi članici, ki je v nacionalnem pravu uvedla izjemo privatnega razmnoževanja, nalaga obveznost rezultata ter sodbo Luksan pro Avstriji, C 277/10. Nadomestilo iz naslova privatnega in drugega lastnega reproduciranja pomeni odmeno za škodo, ki jo ima avtor, ker uporabniki na zakonsko določen način (50. člena ZASP) njegova avtorska dela uporabljajo. Škodo z množičnim presnemavanjem glasbenih vsebin ima neposredno avtor glasbe, neodvisno od morebitne škode, ki bi jo lahko imela tudi založba ali proizvajalec fonogramov ali glasbenih proizvajalec ali producent filmov ali literarni avtor in drugi. Zato mora avtor glasbenih del imeti učinkovito dejansko zagotovljeno pravico do nadomestila. Tožnik glede na jasen kriterij delitve iz 154. člena ZASP ne vidi ovire, da ne bi bilo možno posamično uveljavljati tega dela nadomestila. V praksi bi bilo videti tako, da bi kolektivna organizacija, ki uveljavlja pravico za avtorje, posameznim zavezancem izstavila račun za 40 % skupnega zneska, ki se zaračuna po Uredbi, ki odpade na avtorje. ZASP jasno določa delilno razmerja. Tožena stranka pa je tudi bistveno kršila določbe postopka, saj ni pojasnila, v čem naj bi bila okrnjena učinkovitost upravljanja avtorskih pravic glasbenih avtorjev oziroma drugih raznovrstnih imetnikov pravic s tem, ko bi tožnik pobiral nadomestilo zgolj za glasbene avtorje. Samovoljna razlaga 154. člena ZASP posega v 22., 33. in 60. člen Ustave RS. Predlaga, da sodišče v sporu polne jurisdikcije izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi zahtevi tožeče stranke za izdajo dovoljenja oziroma podrejeno, da sodišče odpravi izpodbijano delno odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, da pogoji za izdajo dovoljenja zgolj za avtorje glasbenih del niso podani. Sklicuje se na stališča v sodbah Upravnega sodišča I U 1150/2010 in I U 1080/2010, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 221/2011. V zvezi s sodbama Sodišča EU pa poudarja, da je bila državam članicam, ki so uvedle izjemo privatnega razmnoževanja, kamor sodi tudi Slovenija, naložena obveznost rezultata, tako da mora država v okviru svojih pristojnosti zagotoviti učinkovito pobiranje pravičnega nadomestila, katerega namen je avtorjem nadomestiti škodo. Z določbami ZASP je Slovenija tej zahtevi zadostila. Zavrača očitke glede kršitve ustavnih pravic iz 22., 33. in 60. člena Ustave RS. Predlaga zavrnitev tožbe in plačila stroškov.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka utemeljeno zavrnila izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice avtorjev glasbenih del do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki se vrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP. Po določbah ZASP pripada avtorjem in imetnikom sorodnih pravic posebna plačilna pravica za prikrajšanje, ki jim nastaja zaradi zakonsko dovoljenega posega v njihove izključne pravice. Po prvem odstavku 50. člena ZASP je namreč reproduciranje objavljenega dela prosto, če je izvršeno v največ treh primerkih in če so izpolnjeni pogoji iz drugega ali tretjega odstavka tega člena. Upravičenci do sredstev pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje, ki se vrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP, so: avtor (prvi odstavek 37. člena ZASP), izvajalec (123. člen ZASP), podizvajalec fonogramov (131. člen ZASP) ter filmski producent (135. člen ZASP).

Določba 5. člena ZASP opredeljuje varovana dela, iz katerih izvira pravica do enotnega nadomestila (za tonsko in vizualno snemanje) varovanih del, sredstva iz tega nadomestila pa pripadajo različnim kategorijam upravičencev, za katere je v prvem odstavku 154. člena ZASP določen poseben primer delitve zbranega nadomestila na osnovni ravni, in sicer se nadomestilo deli avtorjem v obsegu 40 %, izvajalcem v obsegu 30 % ter izvajalcem fonogramov oziroma filmskim producentom v obsegu 30 %. Nadaljnja delitev nadomestila med upravičence se opravi v skladu z dogovorjenimi repaticijskimi pravili (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 221/2011 z dne 11. 7. 2012).

Kolektivno upravljanje s tem enotnim nadomestilom za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki je namenjeno vsem upravičencem do sredstev iz tega nadomestila skupno (prvi odstavek 39. člena ZASP), je po 3. točki 147. člena ZASP obvezno, zato lahko s pravico do nadomestila učinkovito upravlja samo tista kolektivna organizacija, v katero so vključene vse raznovrstne kategorije upravičencev do sredstev iz tega nadomestila (bodisi s članstvom v kolektivni organizaciji ali pa s pooblastili danimi že obstoječi kolektivni organizaciji), torej tako avtorji kot tudi izvajalci in proizvajalci fonogramov oziroma filmski producenti (enako izhaja iz stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi, X Ips 221/2011 z dne 11. 7. 2012 ter Upravnega sodišča v sodbah, I U 1080/2010 in I U 1150/2010).

Glede na opisano naravo pravice do nadomestila (prvi odstavek 39. člena ZASP in prvi odstavek 154. člena ZASP), ki gre skupno raznovrstnim upravičencem, je tožena stranka pravilno obravnavala zahtevek tožnika, ki je zahteval izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice zgolj za avtorje glasbenih del kot podkategorije avtorjev, torej kot dela ene izmed kategorij upravičencev do nadomestila. Glede na že citirano določbo 154. člena ZASP pripada 40 % zbranih nadomestil vsem avtorjem, torej tako avtorjem glasbe (kot je zahtevek tožnika), kot soavtorjem avdiovizualnih del, avtorjev literarnih del, itd. Kolikšen delež znotraj 40 % zbranih nadomestil, ki pripada avtorjem, bi pripadal zgolj avtorjem glasbenih del, bi moralo biti določeno v Statutu kolektivne organizacije, ki bi združevala ne zgolj avtorje glasbenih del, temveč vse avtorje, pa tudi izvajalce ter proizvajalce fonogramov oziroma filmskih producentov. Kot je sodišče že poudarilo v svoji sodbi I U 1080/2010, ki jo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s svojo sodbo X Ips 221/2011, stoji na stališču, da na podlagi določb ZASP dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do predmetnega pravičnega nadomestila ni moč podeliti zgolj za eno kategorijo upravičencev. Ker torej ni mogoče podeliti pravičnega nadomestila zgolj za kategorijo upravičencev, je toliko manj mogoče podeliti dovoljenje za en del upravičencev iz kategorije avtorji.

Glede ugovora tožnika, da gre za varstvo avtorske pravice avtorjev glasbenih del, ki glede na interpretacijo določb ZASP s strani tožene stranke ni zavarovana, sodišče odgovarja, da je ZASP omogočil, da imetniki pravic uveljavijo svojo pravico, določil pa je tudi ustrezno organiziranost, na podlagi katere jo bodo lahko uveljavili, s tem, da je določil vzpostavitev ustrezne kolektivne organizacije v katero bi bile vključene vse kategorije upravičencev do nadomestila oziroma, da kako drugače zagotovijo skupno upravljanje te pravice. Pri odločanju o zahtevku stranke tožena stranka v prid tožniku torej ni mogla upoštevati argumenta, da se kolektivne organizacije ne more dogovoriti. Sam tožnik navaja, da bi, kolikor bi dovoljenje dobil, v praksi uveljavljanje pravice bilo videti tako, da bi kolektivna organizacija, ki uveljavlja pravico za avtorje, posameznim zavezancem izstavila račun za 40 % skupnega zneska, ki se izračuna po Uredbi, ki odpade na avtorje. Tožnikova zahteva pa je bila, da se izda dovoljenje za kolektivno uveljavljanje pravice avtorjev glasbenih del, za kar pa ključ ni določen, torej ostali avtorji odmene za škodo, tudi z dovoljenjem, ki bi bilo izdano tožniku, ne bi dobili.

Na drugačno interpretacijo določb ZASP, ki bi kazale na napačno obravnavo zahtevka, ki ga je tožena stranka zavrnila, ne kažeta niti sodbi, C 462/09 in C 277/10. Republika Slovenija je zadostila zahtevi, da v okviru svojih pristojnosti zagotovi učinkovito pobiranje pravičnega nadomestila, katerega namen je avtorjem nadomestiti škodo. Z določbami ZASP je RS tej zahtevi zadostila, pravilno pa je implementirala tudi Direktivo 2001/29/ES. Kaj konkretno ne bi bilo pravilno implementirano, pa tožnik ne navaja.

Sodišče pa ne sprejema tudi trditve, da je upravni organ napačno razlagal in uporabil določbe ZASP ter s tem posegel v 22., 33. in 60. člen Ustave. Neutemeljeni so očitki o kršitvi določb 22. člena Ustave, saj razlagi tožene stranke ni mogoče očitati arbitrarnosti, niti kršitev določb 33. člena Ustave, saj na podlagi določb ZASP ni omogočeno poseganje v zasebno lastnino, pač pa je z njo določen okvir za zagotavljanje premoženjskih upravičenj. Enako pa razlaga tožene stranke ne posega v 60. člen Ustave, ki govori o pravico do ustvarjalnosti.

Upravni organ tudi ni storil bistvene kršitve pravil postopka, saj je svojo odločitev v odločilnih dejstvih obrazložil. Tožena stranka je namreč pojasnila razloge za zavrnitev tožnikovega zahtevka, ki temeljijo na tem, da gre za enotno, skupno nadomestilo, torej ji posebnih razlogov, zakaj bi bila okrnjena učinkovitost upravljanja avtorskih pravic glasbenih avtorjev oziroma drugih raznovrstnih imetnikov pravic o tem, ko bi tožnik pobiral nadomestilo zgolj za glasbene avtorje, ni bilo potrebno posebej navajati.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.