VSL sodba I Cpg 613/2004

1. Pritožbi toženih strank se zavrneta se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdi.

2. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka glede tožbenega zahtevka za plačilo zneska 63.112,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.1998 do plačila spremeni, tako da se v tem delu glasi:

"Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 63.112,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.19998 do plačila, v 15 dneh."

3. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v ostalem delu 2. točke izreka ter v 3. in 4. točki izreka potrdi.

4. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti pritožbene stroške v znesku 13.200,00 SIT, v 15 dneh.

5. Toženi stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je razsodilo,

- da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 40.162,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.2.1998 do plačila (1. točka izreka),

- da se zavrne tožbeni zahtevek za znesek 4.533.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.1997 do plačila, za znesek 708.750,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.2.1998 do plačila, za znesek 90.672,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.2.1998 do plačila in za znesek 63.112,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.1998 do plačila (2. točka izreka),

- da je tožeča stranka dolžna plačati pravdne stroške prvotoženi stranki v višini 167.281,00 SIT in drugotoženi stranki v višini 299.113,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (3. točka izreka),

- da tožeča stranka sama nosi svoje pravdne stroške (4. točka izreka).

Zoper takšno sodbo so se pravočasno pritožile vse tri pravdne stranke, tožeča stranka zoper zavrnilni in stroškovni del, toženi stranki pa zoper ugodilni del sodbe. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo v 2. do 4. točki izreka razveljavi in vrne zadevo (v tem delu) sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvotožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, drugotožena stranka pa poleg tega tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata, da sodišče druge stopnje sodbo v 1. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne oziroma da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vse pritožnice priglašajo pritožbene stroške.

Nobena od strank na pritožbo nasprotne stranke ni odgovorila.

K pritožbama toženih strank:

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost drugotože stranke (drugi in tretji odstavek na 5. strani sodbe). V zvezi s tem je pomembna zlasti ugotovitev, da iz vsebine notarskega zapisa (z dne 10.12.1997) ni razvidno, da bi drugotožena stranka pogodbeni stranki opozorila, da prodajalka ni lastnica predmeta prodajne pogodbe (kioska za pripravo in nudenje jedi in pijač) in da bo imela predmetna pogodba zato take pomanjkljivosti, da bo izpodbojna. Ta ugotovitev temelji na dejstvu, da je v lokacijskem dovoljenju z dne 29.9.1995, na katerega se pogodba (notarski zapis) sklicuje kot podlago prodajalkine lastninske pravice, izrecno navedeno, da ima investitorica kiosk v najemu, in da tudi iz gradbenega dovoljenja z dne 30.10.1995, na katerega se prav tako sklicuje omenjena pogodba, ne izhaja, da bi bila njegova lastnica. Glede na takšno pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa sodišče druge stopnje meni, da bi se moral pri drugotoženi stranki pojaviti vsaj dvom o prodajalkinem lastništvu kioska in bi zato morala pogodbeni stranki, če že ne odvrniti od nameravanega posla, pa vsaj izrecno opozoriti na možne posledice in to opozorilo vnesti v notarsko listino (42. člen Zakona o notariatu; ZN). Drugotožena stranka pa ni ravnala tako in je v notarskem zapisu celo dopustila ugotovitev, da je prodajalka lastnica kioska. Takšno njeno ravnanje pa je brez dvoma mogoče oceniti kot kršitev dolžnosti, določenih z ZN, tako da je njena odškodninska odgovornost podana (2. odst. 6. člena ZN).

Besedilo v notarskem zapisu, da zemljiškoknjižno stanje ni urejeno, takšnega opozorila ne more predstavljati. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da se navedeno besedilo nanaša na parcelo (št. ... k.o. ...), na kateri je bil postavljen kiosk, ne pa na sam kiosk. Predmet prodaje pa je bil samo kiosk kot premičnina (saj že po naravi stvari ni mogel biti sestavina nepremičnine - zemljišča, na katerem je stal), ne pa tudi omenjena parcela. Ker zato tudi po morebitni ureditvi zemljiškoknjižnega stanja (lastništva parcele) kiosk ne bi mogel postati last kupca, so neutemeljene pritožbene navedbe prvotožene stranke, da je bil kupec pasiven in tega stanja ni uredil.

Drži sicer navedba drugotožene stranke, da je bil kupec dolžan sam preveriti "celotno situacijo", vendar dejstvo, da tega ni storil, drugotožene stranke ni odvezalo njene dolžnosti iz 42. člena ZN, saj je ta dolžnost določena prav zaradi takšnih primerov. Na pritožbeno navedbo prvotožene stranke, da drugotožena stranka - ker je šlo za prodajo premične stvari - ni imela razloga, da bi stranki opozorila, da prodajalka ni lastnica kioska, pa sodišče druge stopnje odgovarja, da je takšen razlog obstajal prav zaradi besedila v lokacijskem dovoljenju, da ima investitorica kiosk v najemu. Šlo je torej za okoliščino, ki jo je drugotožena stranka poznala (glej drugi stavek 42. člena ZN), saj ji je bilo lokacijsko dovoljenje predloženo in ga je v notarski zapis celo povzela.

Tako se kot neupoštevne in neutemeljene pokažejo tudi pritožbene navedbe drugotožene stranke, ki opozarjajo na takratni režim v odnosu med zemljiščem in stavbami in ki se sklicujejo na določbe Zakona o graditvi objektov.

Sodišče druge stopnje je tako presodilo vse pritožbene navedbe toženih strank, ki so odločilnega pomena (1. odst. 390. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani - niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) - je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu potrdilo.

K pritožbi tožeče stranke:

Pritožba je delno utemeljena.

Utemeljena je v tistem delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo zneska 63.112,50 SIT. Ta znesek je tožeča stranka plačala notarki za sestavo notarskega zapisa, v katerem sta tožeča stranka in A. N. dne 4.2.1998 sklenila zastavno pogodbo, predmet zastave pa je bil že omenjeni kiosk. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka te zastavne pogodbe ne bi sklepala, če ne bi obstajala podlaga (notarski zapis, ki ga je sestavila drugotožena stranka), ki je bila kasneje razveljavljena, in s tem zaključkom se strinja tudi sodišče druge stopnje. Ne glede na navedeno pa sodišče prve stopnje temu zahtevku ni ugodilo. Ugotovilo je namreč, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da je račun za notarske storitve res plačala. S to ugotovitvijo pa se sodišče druge stopnje ne strinja.

Utemeljena je pritožbena navedba, da je tožeča stranka plačilo navedenega zneska dokazovala z izdanim računom z dne 25.2.1998, opremljenim z žigom svojega pravnega prednika, na katerem je uradno potrjeno, da je bil račun likvidiran. Glede na to, da nobena od toženih strank ni trdila, da navedeni znesek ni bil plačan, pa sodišče druge stopnje tako opremljen račun ocenjuje kot zadosten dokaz o plačilu. Zato je na podlagi 2. točke 358. člena ZPP prvostopenjsko sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevu za plačilo zneska 63.112,50 SIT s pripadki ugodilo.

V ostalem delu pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Glede zahtevka za plačilo zneska 4.533.600,00 SIT, ki se nanaša na kupnino po že omenjeni prodajni pogodbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za terjatev A. N. do drugotožene stranke, ki naj bi jo bil A. N. odstopil tožeči stranki. Tožeča stranka sama navaja, da ne gre za vračilo kupnine (kondikcijski zahtevek) temveč za odškodninski zahtevek. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da drugotožena stranka ni dolžna plačati odškodnine v višini kupnine. Če je pogodba razdrta (razvezana), ima kupec predvsem zahtevek za vrnitev kupnine (2. odst. 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR), poleg tega pa ima lahko še zahtevek za povrnitev morebitne škode (1. odst. 132. člena ZOR). V konkretnem primeru bi zato kupec sicer lahko povrnitev takšne morebitne škode zahteval tudi od drugotožene stranke (in to svojo terjatev odstopil tožeči stranki), vendar iz povedanega izhaja, da takšna škoda ne more biti kar enaka kupnini, saj ima kupnina svojo usodo.

Glede zahtevka za plačilo zneska 90.672,00 SIT iz naslova prometnega davka se sodišče druge stopnje strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da bi tožeča stranka lahko po določbah Zakona davčnem postopku zahtevala vrnitev navedenega zneska od Davčne uprave RS. Če tega ni storila in ji je zaradi tega nastala škoda v višini nevrnjenega zneska, za to ne more biti odgovorna drugotožena stranka.

Pritrditi je treba tudi razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo detektivskih storitev v znesku 708.750,00 SIT in k temu še dodati, da iz navedb tožeče stranke niti ni bilo razvidno, ali je detektiv B. iskal A. N. in ga pripeljal k tožeči stranki zaradi sklenitve prodajne pogodbe z dne 10.12.1997 ali zaradi sklenitve zastavne pogodbe z dne 4.2.1998. Tožeča stranka tako niti ni navedla vseh odločilnih dejstev, iz katerih bi izhajala pravno relevantna vzročna zveza med ravnanjem drugotožene stranke in nastankom teh stroškov.

Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe, razen glede zneska 63.112,50 SIT, zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O stroških postopka

Ker se zaradi delne ugoditve pritožbi tožeče stranke končni uspeh te stranke ni bistveno spremenil, saj še vedno znaša manj kot 2%, sodišče druge stopnje v stroškovni del izpodbijane sodbe ni posegalo in je sodbo potrdilo tudi v tem delu. Tožeči stranki pa je glede na njen uspeh spritožbo priznalo pritožbene stroške v višini 100 odvetniških točk, povečano za 20% DDV, in jih naložilo v povrnitev toženima strankama.

Toženi stranki morata svoje pritožbene stroške kriti sami, saj s pritožbo nista uspeli.